Kralj David in Amoris laetitia

Jože Mlakar 4.2.2017 8:41
 

V krščanstvu ima posameznik prednost pred skupnostjo. Človek se ni dolžan podrejati abstraktnim koristim skupnosti, kot to terja marksizem, saj ima pravico in dolžnost braniti svoje dostojanstvo. Res pa je, da ima skupnost v krščanstvu, najpogosteje poimenovana občestvo, izjemen pomen. V občestvu pride posameznikovo dostojanstvo do polnega izraza, saj ga prav člani te skupnosti potrjujejo in mu dajejo smisel. Res je tudi, da se posamezniki v občestvu podrejajo drug drugemu, vendar ne prisilno, ne po diktatu abstraktne večvrednosti skupnosti, temveč v duhu ljubezni, ki je vez med posamezniki. V ozračju ljubezni, ki preveva občestvo, se človek počuti srečnega, neobremenjenega in svobodnega. Kristjani se zavedamo, da vse to prihaja od Boga in da On brani občestveno skupnost prav zato, da bi obranil človekovo osebno svobodo, njegovo dostojanstvo in srečo.

V nasprotju s takim razmerjem, ki nosi pečat avtentičnega krščanstva, vedno znova v vseh družbah in sistemih vznikajo poskusi, da bi skupnosti podelili samostojno entiteto višje vrednosti od posameznika v njej. Takó zamišljeno skupnost navadno vodi izbrana skupina ljudi kot politbiro, komite, lobi, kurija, gremij, ipd. Ta določa pravila, po katerih se morajo posamezniki ravnati v razmerju do skupnosti. V njej pridobi splošno prednost pred posebnim. Primer: pod vplivom takih skupin vlade in parlamenti sprejemajo splošno veljavne zakone v »korist« najširše skupnosti, pri tem pa so mnogi posamezniki, lahko kar večina med njimi, prikrajšani ali oškodovani.

Splošen pomen ima tudi učenje po določbah cerkvenega nauka, ki opredeljuje določena zadržanja ali ravnanja kristjanov kot problematična. Ta so označena kot mali in veliki ali smrtni grehi in so ustrezno sankcionirani s trpljenjem v vicah ali z večnim pogubljenjem v peklu. Težko je temu nauku ugovarjati in najti argumente, ki bi mu glede na razodete verske resnice nasprotovali, vprašanje pa je, kako splošno načelo ali določilo razumeti in uporabiti v posameznih primerih. V razpravah, ki so se razmahnila v zvezi s posinodalno spodbudo papeža Frančiška Radost ljubezni so tudi odločne trditve, da so ločeni in ponovno (civilno) poročeni moški in ženske v stanju smrtnega greha, zlasti, če se ne vzdržijo spolnih odnosov oziroma se takemu razmerju ne odpovedo. V teh stališčih, ki jih zagovarjajo pomembni teologi in cerkveni dostojanstveniki, je splošni vidik absolutno dominanten in za posamezne primere na kaže prav nobenega razumevanja. Drugačen, bolj razumevajoč odnos v posebnih primerih, naj bi ogrozilo vero in v Cerkvi povzročilo razkol.

Zagovorniki takega stališča se ob tem sklicujejo na evangelije in Jezusove besede o nerazdružljivosti zakonske zveze. Res je Jezus, ko o človekovih pregrehah govori na splošno, zelo jasen, v posebnih primerih pa je do človekove stiske razumevajoč in odpuščajoč. Pri kritikih papeževe spodbude posebej izstopa občutljivost do spolnih odnosov, ki naj bi bili v novem razmerju med moškim in žensko glavni povzročitelj smrtnega greha. Kot laik in nevednež v teoloških in cerkveno pravnih vprašanjih se mi zdi, da bi hitro našel mnogo težje grehe in prestopke, za katere cerkveno učiteljstvo ni tako strogo in nepopustljivo. Starozavezni primer kralja Davida kaže na vso raztegljivost pri ocenjevanju spolnih prestopkov. Za svoje podlo dejanje, ko je svojega zvestega prijatelja poslal v smrt samo zato, da se je polastil njegove žene, se je sicer pokesal, a ostal v zvezi s to ženo. Kralj David je kljub temu prištet med svetnike in goduje 29. decembra. Za olajševalno okoliščino se mu šteje, da je grehu podlegel v svoji slabosti, priznal svoj zločin in se spokoril.

Prav je, da je Cerkev dosledna pri obsojanju spolnega razvrata. V tem pogledu je poučen primer kralja Heroda, ki mu je Janez Krstnik ostro in nepopustljivo oporekal zvezo z bratovo ženo. Področje greha na spolnem področju je pomembno, a grešnikom in prestopnikom bi moralo biti tako kot kralju Davidu dopuščeno, da se pokorijo z ne prevelikimi bremeni. Junaška vzdržnost, ki se v takih primerih pričakuje in zahteva, je nasproti moči spolnega nagona za večino ljudi nedosegljiva. Ko je v posameznih primerih mogoče ugotoviti nevzdržnost zakona, v katerem je prišlo do ločitve in je hkrati v novi zvezi videti obetajočo prihodnost za vso družino, bi bilo onemogočeno zakramentalno življenje znamenje največje trdosrčnosti. Ali ne gre v taki trdosrčnosti za tipičen primer podrejanja posameznika »višjim interesom« skupnosti, namreč Cerkve, v imenu katere branimo njeno enotnost in njene tradicionalne nauke? Žal je to abstraktna Cerkev, na katero se sklicujejo člani cerkvenih gremijev, ki niso sposobni razumeti stiske posameznikov, ki se po rodu in imenitnosti ne morejo primerjati s kraljem Davidom.

 
Značke:

69 komentarjev

  • AlenkaN

    Ustrezna primerjava s kraljem Davidom v primeru dvakrat poročenih bi bila seveda v tistem kratkem obdobju, ko je bil Betsabejin mož Urija še živ.

    Ampak Davidu takrat ne bi pomagala nobena pokora, da bi prišel do zakona z Betsabejo. Zato da je prikril svoje prešuštvo, je Urija moral likvidirati in za to dejanje je delal pokoro.

    Torej, g. Mlakar, drugič malo boljše razmislite, o čem govorite.

    • ????
      Jaz sem pa čisto drugače dojel misli gospoda Jožeta. Če se iskreno pokesaš in spokoriš, ti je odpuščeno in lahko začneš znova. In kralj David je to naredil.

      Trdim, da je nekaj podobnega zgodilo tudi z Judom Iškariotom. Ko je spoznal, kaj je naredil, ni mogel več živeti, kot mu je Jezus napovedal:
      On pa je odgovoril: »Kateri je z menoj pomočil roko v skledo, ta me bo izdal. Sin človekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, po katerem je Sin človekov izročen! Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil.« (Mt 26, 23-24)

      Trdim, da je Juda Iškariot pristal pri Jezusu v nebesih. Ne upam pa si to trditi za trdosrčneže, ki so Jezusovo usmiljenje spremenili v kazenski zakonik. Dajva, moliva za njih!

      • AlenkaN

        Z nobeno pokoro kralj David ne bi mogel ostati skupaj z Betsabejo, če bi bil njen mož Urija še živ! Moža svoje poznejše žene Betsabeje je moral David dati ubiti, da sta lahko ostala skupaj.

        Zato primer kralja Davida v resnici izpodbija to, kar bi g. Mlakar rad povedal o pokori.

  • Gospod Mlakar ni več tako mlad in je o teh rečeh, o katerih piše, prav gotovo imel v življenju možnost precej dobro razmisliti. Jaz se strinjam z njim. Kot je zahodna družba po eni strani zlasti nekje od poznih 60. let prejšnjega stoletja dopustila prehod v izrazito permisivnost glede spolne morale ( ki vključuje razne oblike promiskuitetnosti in pogosto dekadentno nereagiranje na to) in to ni dobro, je po drugi strani prav znotraj Katoliške cerkve spolni morali in moralizmu pripisan verjetno pretiran pomen; je obravnavana vsaj v doktrini skrajno strogo in včasih skoraj nevrotično rigidno. Vsekakor mnogo bolj tako kot v vzhodnem pravoslavju in tudi v zahodnih številnih protestantskih cerkvah.

    Morda ima to opraviti z lastnimi borbami mnogih znotraj katoliškega klera z zapovedjo obveznega celibata. Ampak ti so to pot za sebe zavestno sami izbrali. Spolnost je naravna stvar. Ni naravno, če je predmet nevrotične borbe proti njej. Ni naravno tudi, če je nasprotni spol viden predvsem v luči, da gre za vir skušnjav proti ohranjanju zapovedane čistosti.

    • Gospod IF,
      ste imeli v mislih, ko ste zapisali “pretiran pomen”, imeli dejstvo, da vsako stoletje vsaj dvakrat izbruhne janzenizem?

    • AlenkaN

      Lahko se strinjate s komerkoli, ampak primer kralja Davida v resnici izpodbija to, kar bi g. Mlakar rad povedal o pokori.

  • Sarkazem

    Torej je zahrbten in premišljen umor, kar je storil David manjši greh, če se ga kasneje verjetno hinavsko pokesaš, kot spolni odnos. Po mojem mnenju smo vsi ustvarjeni po božji volji z vsemi svojimi organi in nagoni vred. Je pač Bog tako hotel. Lahko bi nam vsadil spolni nagon samo za nekaj dni ali tednov, kot je to storil pri večini živih bitij, toda ne, dobili smo ga, prevladujočega nad vsemi drugimi nagoni za vsak dan in za vse življenje. In tu zdaj Cerkev vedno znova postavlja kup grehov, zapovedi, prepovedi in pogojev v svojem nauku. Ta nevrotični odnos je prav gotovo nastal, kot je omenil že IF, zaradi nepotrebne frustracije klerikov s celibatom. Vse skupaj postaja posebno v tem času, ko se krščanstvo bori za preživetje, razmišlja pa o ločencih in kondomih, popolnoma bizarno in nesmiselno. Pa nauk go ali dol!

    • demaistre

      Očitno ne poznate stanja, v katerem se nahajajo nekatere protestantske skupnosti, ki sploh ne razmišljajo o “ločencih in kondomih”. Npr. luterani v Nemčiji, Skandinaviji itd. Njihov kolaps v nekakšno mešanico programa Zelenih in Amnesty International je resnično bizaren. S problemom preživetja pa se soočajo še mnogo bolj kot katoličani. Skratka, če kdo misli, da bo Cerkev “uspešnejša” (kar koli že to pomeni), če bo opustila svoj “nevrotični” nauk, s tem samo izkazuje samo svoje nepoznavanje širšega dogajanja.

    • AlenkaN

      “Torej je zahrbten in premišljen umor, kar je storil, David manjši greh, če se ga kasneje verjetno hinavsko pokesaš, kot spolni odnos.”

      To je vaša izkrivljena razlaga. V resnici pa je bilo takole:

      Zaradi svojih grehov je kralj David delal pokoro, da mu ne bi umrl otrok, ki ga je imel z Betsabejo. Otrok je kljub temu umrl, zaradi iskrene pokore je sam David sicer ostal pri življenju, so pa posledice trpeli Davidovi potomci in vse izraelsko ljudstvo.
      V nobenem primeru pa s kakršnokoli pokoro David ne bi mogel ostati z Betsabejo, dokler je bil njen mož še živ.

  • Zdravko

    prav čudim se, da tega nihče ne razume ali noče razumeti.
    Najprej, naj tudi sam zavržem misel na vzdržnost ponovno poročenih. To je papež izjavil v smislu teološke moralke in v smislu prakticiranja nauka. Prakticiranje spolne vzdržnosti za poročene je neumnost. Kdor teološki nauk jemlje kot zapoved, temu ni jasno prav veliko.
    Drugo, zadržek pri zakramentu se očitno dojema kot kazen, kot znamenje trdosrčnosti. Pozablja se da gre pri zakramentih za najvišje svetosti. Odreka se torej samo najvišje svetosti, to pa je daleč od sodbe in kazni.
    Ponovno poročeni izkazuje nespoštovanje teh istih svetosti. Zato se mu jih odreka. Nič več, nič manj. Zaradi tega še ni zapadel sodbi, ali pa vsaj ne naši. Kako je z Božjo, to ve Bog.
    Ne razumem tudi teh “pravičnikov”, ki se potegujejo za ponovno poročene, kot bi šlo za najhujšo krivico.
    Razumem jih pa, če se potegujejo zanje proti tem, ki bentijo o smrtnem grehu, za katerega Bog ve, in kot božji odvetniki nalagajo bremena grešnikom. Pa ne samo ponovno poročenim, ampak bi jih nalagali tudi nam, ostalim. Proti njim pa je potrebno nastopiti.
    Tudi ne vem od kdaj je 6. zapoved Ne nečistuj, ker sem mi zdi, da je včasih bila Ne prešuštvuj. Kdo je bil tako velik na zemlji, da jo je spremenil?
    Prešuštvo je poseben greh. Ni isto kot drugimi grehi, kot je laž ali kraja ali uboj. Iz praktičnih razlogov, ker sta za prešuštvo potrebna dva. Vsi drugi grehi so pa lastni grešniku.
    Katoliška spolna morala je problematična samo takrat, ko jo želimo obesiti na vrat drugemu. Sicer nam služi k spoznanju. Ali pa bi nam lahko, namesto da jo v obliki zapovedi nabijamo bližnjemu in se delamo Bogovi na zemlji.
    Vsakemu je njegova lastna morala najpomembnejša. Odnos do spolnosti je temelj človekovega karakterja, je stvar vzgoje. Nikakor pa ne nekaj s čimer bi se mi hvalili proti grešnikom. Kdo je čist, rojen iz žene, piše nekje v Jobovi knjigi.
    Nehat moramo razpravljat v smislu “velikosti” greha ponovno poročenih. Če njihova zveza velja za prešuštvovanje, potem moramo kvečjemu utihniti, v sramoti. Eni in drugi. Vse drugo je svetohlinstvo.

    • Zdravko

      Popravek:
      smislu teološke moralke in NE v smislu prakticiranja nauka.
      Teološka moralka, kdor jo bere, je polna takih stvari, ki jih niso namenjene ideološkemu uveljavljanju. Za uveljavljanje imamo postavo. To je treba uveljavljati. Nauk o grehu pa vsak uveljavlja zase, na sebi.

  • Smisel zapovedi vidim v preprečevanju nečesa, kar nam/nekomu škoduje. Kaj pa če pogledamo na ‘prepoved vnovične poroke’ civilno ločenemu v luči posledic za otroke iz takih zvez (in zanemarimo, kaj to pomeni za dva ‘koruznika’ ali ‘partnerja’, ki skupaj živita po tem, ko se je vsaj enemu od njiju razsul zakon)? V kakšno osebnost lahko zraste otrok, ki ima enega očeta in enega ‘partnerja od mame’ in ‘očetovo novo ženo’ in če se zalomi, dobi še tretjega ‘skoraj očeta’ itd. Lahko bo postal popolnoma trdna odrasla oseba, ki bo iz svojih otroških izkušenj izluščila bistvo in ravnala v nasprotju s tem, kar je bila sama deležna, ker ve, da ji to ni bilo v korist. Lahko (in za to je več možnosti) pa bo ponavljala in ‘nadgrajevala’ vzorec, ki ga je opazovala. Kam to vodi? Je res smiselno v luči ‘usmiljenja’ pospeševati pohabljanje generacij? Morda pretrda beseda, a … Verjetno se spomnimo gospoda, ki je domneval, da bi Jezus gotovo vsakomur dal »second chance«, če se mu prvič zalomi. Toda če Jezus daje »second«, zakaj ne bi dal še »third« ali še več? Toda Jezus je poleg usmiljenja (»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče (Lk 6,36) ob odpuščanju zahteval tudi spreobrnitev: »Odslej ne greši več!« (Ne pa: »Odpuščam ti in če se ti ponovno zalomi, ti bom spet odpustil.« Ne, Jezus zahteva naše sodelovanje, privoljenje, odločitev.) Tako da je tu na mestu kvečjemu razprava, ali spremenimo (odstranimo/dodamo) nabor grehov …?? Toda kdo smo mi, da bi popravljali Božjo besedo in zapovedi? In koliko je verodostojen nauk, če ga lahko prilagajamo kot žvečilni gumi? (»Moje besede ne bodo prešle …«, prim. Mt 24,35)

    Ob tem bi se navezala na avtorjeve besede: »…skupina ljudi kot politbiro, komite, lobi, kurija, gremij, ipd. Ta določa pravila, po katerih se morajo posamezniki ravnati v razmerju do skupnosti.« Ne vem, če bi kurijo opredelila kot nekega zakonodajalca – kvečjemu branika in varuha tistega, kar nam je bilo izročeno kot Jezusov nauk, in ne postavlja svojih zakonov in navodil.

    Kaj so to ‘ne prevelika bremena’? Kaj je smisel pokore? Nekaj, kar odkljukaš – in potem živiš dalje, kot da se ni zgodilo nič? Spreobrnjenje (metanoia) = dejanska (in ne zgolj formalna ali navidezna) sprememba načina mišljenja, delovanja, razmišljanja; če tega ni, ne moremo govoriti o spreobrnjenju. Nekateri izmed svetnikov so v svojem življenju veliko grešili, toda umrli niso kot grešniki. Vmes se je nekaj bistvenega zgodilo … Greh ni najhujša nesreča za človeka – najhujše je vztrajanje v njem. Tu niti Jezus ne more pomagati, ker čaka naše svobodne odločitve za prelom z grehom. Tudi izgubljenemu sinu je oče takoj odpustil – toda prvi korak je moral narediti sin: obrniti (vrniti) se proti domu …

    Prepišem del poročne obljube: »… obljubim, da ti bom ostal(a) zvesta v sreči in nesreči, bolezni in zdravju, da te bom ljubil(a) in spoštoval(a) VSE DNI SVOJEGA življenja.« (Nikjer pogojevanja v smislu: razen če me zapustiš ali če bom srečal(a) drugega/drugo, ki mi bo bolj všeč, ali …) Res da danes besede nič več ne držijo kot nekoč, toda to nam ne more biti opravičilo, da vsevprek ‘pozabljamo’ in dopuščamo pozabljanje obljub. Tudi tista obljuba ni nastala ‘kar tako, zaradi lepšega’, kot nadvse ganljiv dodatek poročnega obreda, ki spodbudi potočke solza med ‘gledalci’. Verjamem pa, da tečejo potoki in veletoki solza, če eden od zakoncev ostane sam, zapuščen, prevaran. Toda ali je to že hkrati dovoljenje, da prelomi svoj del obljube?

    (Samo sprašujem in podajam svoj pogled. Tako kot kdo drug pove svojega, ki je povsem drugačen kot moj.)

    • Zdravko

      Pa saj second chance Jezus tudi daje. In tretjo in še več. In če jo ne bi dajal, kdo bi še dihal?
      Kar je na nas, pa ni da smo njegovi odvetniki, ampak da varujemo njegovo čast in slavo. Nihče od nas, niti Cerkev, ne more niti za las zmanjšati greha kogarkoli. Duhovnik lahko po Njemu daje odvezo, ker ima tako službo. Ima celo dovoljenje ali privilegij, da kar razveže na zemlji, bo razvezano v nebesih.
      Pa saj ne dajemo pokoro Cerkvi ali duhovniku.
      Vse kar duhovnik dejansko lahko zahteva od nas je spoštovanje svetih reči, zakramentov. V tem spoštovanju se podrejamo pokori, in rastemo, da bi prišli do resničnega življenja, po veri v Jezusa.

  • AlenkaN

    Primerjava s kraljem Davidom je v članku g. Mlakarja popolnoma zgrešena.

    Zanima pa me, kako bi g. Mlakar to svoje razmišljanje apliciral na usodo sv. Tomaža Mora in sv. Janeza Fisherja, ki zaradi »višjih interesov« nista odobravala druge možnosti za kralja Henrika VIII., ampak sta rajši izgubila glavo.

  • Vincencij

    Verujem v odpuščanje grehov

    Kristus je imel oblast odpuščati grehe (prim. Mr 2,6-12). Predal jo je svojim učencem, ko jim je izročil Svetega Duha, jim dal »oblast ključev« in jih poslal krščevat in odpuščat grehe vsem ljudem: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,22-23). Sveti Peter svoj prvi govor po binkoštih zaključi s spodbujanjem judov k pokori in »vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha« (Apd 2,38).

    Cerkev pozna dva načina za odpuščanje grehov. Krst je prvi in glavni zakrament, s katerim se odpuščajo grehi. Za grehe, storjene po krstu, je Kristus postavil zakrament pokore, pri katerem se krščeni spravi z Bogom in s Cerkvijo.

    Pri odpuščanju grehov delujeta Kristus in Duh v Cerkvi in po njej. Ni nobenega prestopka, ki ga Cerkev ne bi mogla odpustiti, kajti Bog lahko odpušča vedno in to vedno hoče storiti, če se človek spreobrne in prosi odpuščanja (prim. Katekizem, 982). Cerkev je orodje svetosti in posvečevanja ter dela za to, da bi bili vsi mi bližje Kristusu. Kristjan lahko s svojim bojem za sveto življenje in s svojo besedo pripomore, da se drugi ljudje Kristusu približajo in se spreobrnejo.

    • Odpuščanje grehov nima nobenega pomena, če jih človek ne neha delati. Kajti Sveto pismo pravi:

      Jezus mu je odgovoril: “Resnično resnično ti povem, če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti božjega kraljestva.” Nikodem ga vpraša: “Kako se more človek roditi, če je že star? Mar mora drugič v telo svoje matere in se roditi.”

      Jezus mu odgovori: “Resnično resnično ti povem: če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v božje kraljestvo.”(Jan.3,3-5).

    • Zdravko

      Cerkveni očetje so odločili, da za prešuštvo ni odveze, razen pred smrtjo.

  • Mislim, da ste tudi tule nekateri, za razliko od Jezusa Kristusa, nevrotično obsedeni s seksualnostjo in seksualno (ne)čistostjo.

    Poglejte za koga in zaradi kakšnih stvarih sam Jezus nagovarja, naj se v tem primeru ne daruje pred oltarjem ( ampak da se najprej spravi s svojim bratom):

    ” Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 5,20-26)
    20 Kajti povem vam: Ako vaša pravičnost ne bo obilnejša ko pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo. 21 Slišali ste, da je bilo rečeno starim: ‚Ne ubijaj; kdor pa koga ubije, pride pred sodbo.‘ 22 Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se na svojega brata jezi, zasluži, da pride pred sodbo; in kdor reče svojemu bratu ‚tepec‘, zasluži, da pride pred veliki zbor; kdor pa reče ‚norec‘, zasluži, da pride v peklenski ogenj. 23 Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, 24 pústi svoj dar tam pred oltarjem in pojdi, da se poprej s svojim bratom spraviš, in potem pridi in daruj svoj dar. 25 S svojim nasprotnikom se hitro spravi, dokler si z njim še na poti; da te nasprotnik ne izroči sodniku in sodnik biriču, ki bi te v ječo vrgel. 26 Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne poplačaš zadnjega novčiča.”

    Čisto druge reči torej od tistih, zaradi katerih danes Cerkev nekatere odganja od oltarja in bi Frančišek rad kaj spremenil, pa očitno ne gre. In se nevrotično vrtimo okoli ene postranske teme, kot da bi bila osrednje vprašanje katoliške vere.

    • Guardini

      odimo dosledni:
      »Slišali ste, da je bilo rečeno: Ne prešuštvuj! 28 Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo. 29 Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo célo tvoje telo vrženo v peklensko dolino. 30 In če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi célo tvoje telo prišlo v peklensko dolino.«
      O ločitvi
      (Mt 19,9; Mr 10,11–12; Lk 16,18)
      31 »Rečeno je bilo: Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list. 32 Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, povzroči, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje.«

  • AlenkaN je tu večkrat ponavljala isto tezo, da naj bi bilo s staliča Boga bolje, da je ubil Betsabejinega moža, kot to, da jo je zvabil v posteljo. Zares ni bolje. Uboj je tu le Davidov spačen poizkus prikritja svojega greha (zla) s še večjim grehom – zlom (eno zlo zaradi sence ki jo je pustilo v človeku, brez kesanja in odpuščanja nujno vodi k drugemu).

    Bog mu oba greha odpusti. Vidimo pa, da je preden to odpuščanje ‘meso postalo’ v Davidu, kar dolg proces v katerem David dozori v spreobrnenju, da to odpuščanje lahko sprejme, ker je v sebi, na lastni notranjosti okusil vso zlo, ki je posledica njegovih dveh grehov (prvi je vodil v drugega, še večjega) In David nikoli ne preneha biti spokornik. Vse njegovo življenje, pa tudi življenje njegovega ljudstva, nosi znamenja in posledice tega greha. Kljub odpuščanju. Toda PRAV ZARADI ODPUŠČANJA mu te posledice, ki ostanejo (ta pokora vtkana v življenje – Cerkev ima za to izraz nam pogosto nerazumljiv , in sicer ‘časne kazni’) niso ‘v pogubo’ (ne govorim predvsem o večnosti, govorim o življenju ‘tukaj in zdaj’ )… zaradi spreobrnenja in odpuščanja (ali obratno) so mu te posledice, ki jih storjeno zlo vedno pusti v ‘mojem svetu’, pravzaprav v blagoslov, v varstvo pred kakim drugim grehom/zlom, ki bi ga David sicer storil, če ga ne bi varoval ta spomin, ta ‘grenki okus greha’, ki ga je David v svoji globoki notranjosti izkusil v (milostnih) trenutkih svojega kesanja.

    Zaradi celega tega dogodka (greha/kesanja/odpuščanja/spreobrnenja/v srcu spokornega življena) dobi David to ime, ki ga danes nosi. Kralj David pomeni zvestobo Bogu. Ne ker ne bi grešil (grešil je huje, kot morda večina od nas vse življenje), ampak ker ob svojem grehu ni zatisnil oči in rekel, da se drugače itak ne da, da je kaj drugega ‘za nekoga drugega’, ‘za neke posebne ljudi, ne pa zame’. Ker se je v nekem trenutku svoje poti greha in zla zdrznil ob renični, globoki gnusobi svojega zla, ki ga je za trenutek uzrl, in zavpil na pomoč. Če bi živel danes in bi bil katoličan, bi zaprostil za spoved. In to kljub temu, da v sebi gotovo ni čutil moči, da ne bo nikoli več grešil. Nasprotno, gotovo je v sebi čutil ‘postavo greha’ ( z besedami apostola Pavla, ki se ji sam ni zmožen odreči, še več, ki je sam niti vedno ni sposoben prepoznati.

    V TEM VPIJE K BOGU!!! TO je notranje razpoloženje, ki kliče po zakramentu odpuščanja in novega začetka (spovedi) . TO! Čeprav v sebi človek ne čuti moči, da bi se lahko izvlekel iz zla v katerega se je zapletel z vsem življenjem. TO JE ČAS ZA SPOVED! In o tem nam je govoril papež v letu usmiljenja. Če smo ga hoteli slišati.

    Če kdaj, se človek TAKRAT zaveda, kako malo je v njegovi moči. In bi morda lahko obupal, kot kdo ki pravi, da spoved nima smisla, če človek ne bo prenehal grešiti. Kot Juda, ki se je v zavedanju svoje nemoči pred grehom in zlom obesil.

    Ne grešiti ni v naši moči. V kakih malih, nam povsem jasnih stvareh, že. Ali v takih, v katerih niti nimamo kakih skušnjav, ker se nam tisti konkretni greh/zlo ne ponuja kot nekaj uporabnega/koristnega/pravzaprav dobrega.

    Ko pa se srečujemo s situacijami, ko se nam greh-resnično globoko zlo (čeprav morda tisti hip še skrito našim očem), ponuja kot nekaj dobrega, koristnega, uporabnega, zadovoljujočega, ko nam celo naš razum to govori, takrat upreti se temu zlu, temu grehu ni v naši lastnih močeh, Potrebuje Božjo milost!!! Brez nje ne moremo ničesar storiti.

    Božjo milost da se grehu/ ‘našemu malemu zlu’ upremo, mi imamo vedno na razpolago. (To je vera Cerkve)

    Če pa iz nje lahko črpamo (!) , je odvisno od tiste prosojnosti v nas, ki ji Cerkev pravi ‘stanje milosti’, vsaj delno stanje milosti, vsaj malo.

    Iz Božje milosti lahko globoko v sebi (ne da bi se zavedal za kaj zares gre) črpa tudi nekdo, ki sicer vere ne pozna, a je v sebi tako prosojen za dobro, ki ima ‘čisto vest’ in se zato nanjo lahko opre – vest pa je Njegov notranji glas.

    Toda ko se ta notranja prostojnost za Njegov glas v globini ‘moje male osebe’ zatemni, nimamo nobene možnosti več.

    Sence našega lastnega zla (tudi malega) na tem ‘oknu’ poimenuje Cerkev z ‘stanje greha’.
    ( Prvi znak, ki ga jaz v sebi prepoznavam, je ta, da se mi nekaj, kar se mi je še malo prej zdelo nekaj, česar nikakor ne bi želela storiti in hudo, danes zazdi ‘povsem normalno’ in nekaj kar ‘itak delajo vsi’ in ‘drugega od mene nihče ne more pričakovati’ – tako čas, ko mi bo spoved dobro dela, jaz prepoznam v sebi. Tudi če se mi zdi, da ‘kaj velikega’ še nimam na vesti)

    Ko je to ‘okno’ povsem zatemnjeno in in nas zaradi blata na njem Njegova milost ne doseže več, je to ‘stanje smrtnega greha’.
    ‘Smrtni’ zato, ker je neka oblika duhovne smrti – nesposobnost za življenje iz Boga, je duhovna smrt. Smešnost in nekredibilnost evangelija govorita o duhovni smrti. Teza da se ‘itak ne da’, govori o duhovnem umiranju, če že ne smrti. Resničnega življenja iz Duha (iz SvetegaDuha) mi sami nismo sposobni.

    Pozor (!) : To se skriva za tem, kar avtor članka tako zlahka zavrača kot nekaj ‘splošnega’ po odločitvi nekega ‘gremija’, kar naj bi tlačilo posameznika.
    Še kako ima oseben pomen za vsakega od nas!!! Ne zaradi skupnosti. Zaradi posedic za človeka samega, ki dela to, čemur Cerkev pravi greh (kdo drug bi rekel, da je ‘slabo’, ‘zlo’, ali da mu je preprosto ‘v veliko osebno škodo’, ki je sam še ni sposoben opaziti). Posledice seveda čuti tudi skupnost, a najbolj v globoni globin človek sam. Tudi tukaj in zdaj in ne le ‘onkraj’.
    (Poenostavitve in kratke ubeseditve, ki jih lahko vsak razume so kdaj koristne, v kratkem povedo to, kar je zares pomembno za življenje, toda strahotno zmoto bi storil tisti, ki bi mislil, da se pri enostavni ubeseditivi vse konča – kot to dela avtor)

    V tem stanju, ki ga Cerkev poimenuje ‘stanje smrtnega greha’ (a stanje obstaja v človeku, tudi če ga nihče ne poimenuje), sami nimamo nobene možnosti več, da se svojemu najljubšemu zlu (ki nas vara, da nas osrečuje) odpovemo.
    Razen spovedi, ki ‘umije to okno’ odprto k Njemu. Tako nedolžno se zdi, ko nekdo pravi, da spoved nima smisla, če ne prenehamo z grehom.
    SPOVED IMA SMISEL RAVNO V TEM, DA NAM DA MOČ IN NOTRANJO PROSOJNOST (nov začetek), da spet lahko črpamo iz Njegove milosti, slišimo Njegov tihi glas v nas in ZATO lahko prenehamo z svojim grehom.

    Pravzaprav je še ena možnost, a se nanjo ni zanašati in je večina od nas ne bo nikoli izkusila. Cerkev jo poimenuje ‘popolno kesanje’. Gre za notranje globoko, v samo globino človeka segajoče iskreno, kesanje nad storjenim zlom, v vsem zavedanju, da gre za zlo, v vsem spoznanju, kako globoko je naše zlo (nepopravljivo) raztrgalo ta svet. Ta notranja globka žalost, vse do joka, ker smo raztrgali ta svet s svojimi dejanji (ne zaradi sebe, ampak zaradi bližnjih in Njega, ki nas je ustvaril za resnično ljubezen), ker smo raztrgali in poteptali to ljubezen, ki jo je Bog ob stvarjenju vtkal v ta svet in v človeka. Tako obžalovanje in kesanje ima v človeku isti učinek: po njej in skozi njo lahko Bog stori isto. A je po mojem nenju tako kesanje samo obilno v moči Božje milosti, ki smo ji nekako le odprli vrata, da se nas je lahko dotaknila (On zmore vse!)
    A katoličan bo šel tudi po tem popolnem kesanju k spovedi. Še toliko bolj bo želel to svoje kesanje obnoviti tudi v zakramentu.

    • Še tole o Davidu, ker sem z njim začela:
      On obdrži Betsabejo med svojimi ženami, ker to takratnim judovskim zakonom ne nasprotuje in morda tudi zato, ker njegov uboj ni javno znan. In ker je kralj. Kralji pa so si v tistih (in vseh) časih lahko privoščili tudi ‘zavojevane žene’.
      Morda jo obdrži tudi zato (in to mu je šteto v dobro), ker bi bilo naravnost perverzno, če bi jo po tem, ko jo ukazal pripeljati v svojo posteljo, ji ubil moža po vrsti prevar, s katerimi mu je neuspešno skušal podtakniti svojega otroka, če bi jo na koncu vsega tega v imenu nekakšne lastne popolnosti (krepostnosti?!?) še pustil na cesti, zavrženo. V tem primeru se mu šteje v dobro in ne v zlo, da je prevzel zanjo skrb in ostal z njo.

      A že sama podoba kralja v judovstvu ni Božja izbira in je podoba ‘upornega trdoglavega ljudstva’ ( kar smo pogosto, pogosto tudi mi ) . Gospod jim kralja le dovoli, ker ga zahtevajo, da bi bili ‘kakor drugi narodi’. Tudi Gospod napove zlo, ki bo iz tega prišlo iz tega, kar hočejo imeti. Tudi so sicer kralji skozi vso nadaljno zgodovino stare zaveze tisti, ki spet in spet vodijo ljudstvo v ‘prešuštvovanje’ v odnosu do Boga (čaščenja ‘bogov’ svojih žena iz politično koristnih vez, zaupanje metodam zla in ne Njemu …).

      Kralj David se z Betsabejo ne bi mogel združiti v zakramentu svetega zakona, AlenkaN (uboj zakonca to možnost danes po zakoniku cerkvenega prava povsem prepreči. )!

      A Bogu je David ljub, ker potem, ko se je srečal s svojim zlom in z vso grozo, ki iz njega izvira, ostaja z Bogom, ker mu je Bog mar, ker ne pravi ‘pa kaj hočeš od mene, saj nihče tega ne more živeti, kar ti hočeš’, ne pravi (več) ‘saj je vseeno’ .
      KLJUB SVOJEM GREHU SE JE DAVID NAUČIL ŽIVETI Z BOGOM. Ob zavedanju svoje majhnosti zaupa Njemu, živi z Njim. v vsem, kolikor zmore njegova mala (čeprav kraljevska) oseba. In kolikor ne zmore, zaupa Njemu. Danes bi verjetno pogosto hodil k spovedi in tudi tako prejemal to moč za življenje z Njim. Nezamisljivo je, da ob svojem spreobrnenju, ki je do nas prišlo tudi po psalmih, ne bi želel od Gospda tudi te pomoči, če bi zanjo vedel in če bi takrat že bila taka, kot je dana nam danes.

      In zato je David največji med judovskimi kralji. In Bogu se ne zdi zamalo na njegov prestol po Davidovi smrti pripeljati ravno Betsabejinega in Davidovega drugega sina Salomona.

      In Drugi Osebi Svete Trojice – Besedi – Bogu se ni zdelo zamalo učlovečiti se v rod, ki izvira iz grešne zveze (prešuštvo in za tem umor), iz para, ki danes ne bi mogla skleniti zakramenta in to svojo zvezo živeti v moči zakramenta – kot podoba in prisotnost Boga med nami, torej.

      Kolikor je Jezus ‘sin Davidov’, namreč izvira prav iz te zveze, ki se jo danes ne bi dalo ‘urediti’.

      Bog je dal na zelo dolgi rok svoj blagoslov tej zvezi. Ni se delal, da je ‘vse v redu’, nasprotno, zelo jasen je bil, da so stvari zelo hude, in to ne le za Davida, ampak za vse ljudstvo, a vseeno daje blagosllov grešniku, ki ga išče.
      Daje mu blagoslov, ne da bi mu odvzel težo posledic zla, ki ga je storil, ki jih je njegovo zlo vpisalo v v svet okoli njega in so na nek način negova pokora. Bodo ostale njegova pokora.

      Kar se učimo iz starozavezne zgodbe od Davidu, je kesanja, Božjega odpuščanja in življenja v Božji milosti kljub posledicam svojega preteklega, že odpuščenega greha. Pa tudi v vseh svojih prihodnjih nesposobnostih ‘do krvi upreti se grehu’.

      Nek moj prijatelj pogosto pravi: znamenje, da živimo v Božjem svetu, je to, da imajo naša dejanja, tako dobra, kot slaba, svoje posledice. Dobra dobre posledice, slaba slabe. Demonski svet torej ni ta, kjer ima naše zlo svoje posedice – Bog nas v njih namreč ne zapusti in celo te, kolikor živimo z Njim, obrača v dobro nam in vsemu svetu. Nikoli nas ne zapusti.
      Resnično demonski svet bi bil tisti, kjer naša dejanja ne bi imela svojih posledic.
      Bog pa nasprotno obrača posledice zla, ki nas bolijo vse in ne le tega, ki je zlo zagrešil, v svoj blagoslov človeku, ki to išče in po njem vsem nam. Tudi tistim, ki tega (še) ne iščemo ali ne znamo iskati.

      Vloga Cerkve pa je v vsem sodelovati pri tem, kar dela Bog za nas.

  • Razmišljam pa v povezavi s spovedjo in obhajilom za te, ki živijo v drugem civilnem zakonu in ne razumejo zakaj ne bi mogli tega drugega zakona, ki jih osrečuje, živeli v polnosti zakona, z vsem kar spada v odnos zakoncev in je del njune bližine in celo posvečenja, ko gre za popolno podaritev vsega človeka zakoncu za vedno, o temle:

    Nekdo je v teh debatah na Časniku že omenil, da je Cerkev v nekem drugem času od katoličanov zahtevala (!) da gredo vsaj enkrat na leto k spovedi in prejmejo obhajilo. In bile so kolikor vem, tudi neke konkretnosti, da je lahko to, ali je nek katoličan to res storil, domači župnik vedel. In prisila skupnosti, ki je to skušala zagotavljati.

    Pa so bili tudi takrat najbrž javni grešniki, notorični prešuštniki, tudi taki, ki so živeli z drugo ženo ob še živeči prejšnji, ki so jo zapustili, ali ob stalnih ljubicah (ali ljubimcih) .

    Če je bilo to takrat rečeno preko zapovedi in (to vemo, ker nekaterih družinski spomin sega tako daleč) so tisti, ki so bili v sebi že zelo daleč od Cerkve, to doživljali kot prisilo in so je v njih odpor do Cerkve le še krepil, pa hkrati odraža notranjo duhovno potrebo človeka zakatero Cerkev ve: tisti minimum, da človek lahko ohrani vsaj kolikor toliko tiste prosojnosti v sebi za Njegov glas.

    Če je maša enkrat na teden – v nedeljo – en tak absolutni minimum, če hoče človek ostati kolikor toliko blizu, pa je Cerkev vsaj takrat prepoznala enkrat letno spoved in obhajilo drugi tak minimum.

    Cerkev je preko zapovedi izrekla globoko resnico: brez tega ni mogoče živeti kot kristjan in ne odpasti! Ali je vsaj več, kot se od povprečnega človeka mimo izrednih Božjih milosti, lahko pričakuje.
    In tega dejstva se zavedajo tudi mnogi, ki živijo v drugem civilnem zakonu (ob prvem Cerkvenem, za katerega se ne da ugotoviti, da ni bil veljaven kot zakrament), pa želijo živeti življenje vere. Zato za zakramente prosijo: ne le za obhajilo, globoko čutijo tudi potrebo po spovedi ob vsem, kar vsakdan prinese in človek ne zmore odživeti kot bi hotel.

    Meni se osebno zdi bolj kruto prepovedovati kristjanom, ki so danes v takem drugem zakonu, ki se ga ne da ‘spraviti v sklad’ z nerazvezljivostjo veljavno sklenjenega prvega zakona, pristop k zakramentu sprave, prejem zakramentalne odveze, kot sam prejem obhajila, za katerega pa takoj po spovedi pravzaprav res ne more biti nobene ovire (celo če bi ob odhodu domov človek takoj spet zdrsnil v ‘stari greh’ – katerikoli. Naprimer poslovne goljufije. Politične mahinacije. Nehumano izkoriščanje svojih dalavcev in odrekanje jim pošteno plačilo za njihovo delo … mnogo je še takega, kar v človeku praktično takoj povzroči tisto temo poimenovano ‘stanje smrtnega greha’ – velika stvar, zavestno in dovolj svobodno – in ga odreže od možnosti, da bi Božji glas slišal in ga kot tehtnega upošteval v sebi )

    Spoved ne odveže le enega greha – največejega, ampak vseh. Tudi tistih, ki se jih človek ne spomni. Celo tistih, ki se jih ne zaveda. Ne le tega, kar recimo tehnično pomeni prešuštvo do zakonca iz veljavnega prvega zakona, ampak vse male/velike hudobije, ki jih ljudje delamo. Tudi tisti greh, ki se mu težko odpovemo (in je morda naše kesanje zelo nepopolno), a hkrati vse, ki nas neznosno bolijo in se z vsem kar smo želimo obrniti od njih.

    Brez moči iz zakramentov, posebej spovedi ne moremo začeti od začetka.
    Če pomislimo samo na to, koliko ljudi (nam bližnjih) se nam bo posmehovalo, ko bomo rekli ‘ne’ nekemu zlu, ki je v skupnosti, kjer živimo, ‘normalno’ in je težko ne biti njegov del. Kot ozdravljen alkoholik, ki se vrne med iste ljudi, smo včasih.
    Ne gre torej samo za to življenje v drugi zvezi…

    Morda bi torej Cerkev lahko povsem v skladu z prakso preteklih stoletij, dovolila ( včasih je zapovedala) enkrat leto spoved in takoj za tem (samo po poti od spovednice do oltarja) še obhajilo. (Tudi če se človek takoj vrne h starim grehom, je v njem po tem nova moč milosti. In Božja milost je dejavna tudi ko je ne čutimo. Na njegove skrite načine, On more marsikaj)

    A Frančišek gre globlje od zgolj neke formalne zapovedi pristopa k zakramentu vsaj v ‘skladu z minimumom’ duhovnega življenja.

    Poseben odnos med moškim in žensko je ustvarjen, da človeka osrečuje in posvečuje. Zato je zakrament.
    Človeški odnosi so (lahko) človeku v posvečenje.
    Vse sposobnosti za dejanja, ki so v nas položene, so tam zato, da bi nam bile v blagoslov in ne v prekletstvo. (V dobro, ne v zlo in greh)
    Veliko dobro je spremljati ljudi, ki živijo v ranjenosti odnosov, ki so jim odnosi pogosto v povod za greh, za zlo, veliko dobro je spremljati vse te ljudi tja, kjer jim bodo počasi lahko tudi ranjeni, težki, raztrgani odnosi (tudi najtežji) v posvečenje, v blagor, v odrešenje (čeprav ne nujno prijetni).

    Veliko dobro je tudi spremljati ljudi, ki so ujeti v družbeno realnost kakih drugih težkih grehov (izkoriščanje ljudi, prevare, politične in druge manipulacije, poslovne goljufije …) tja, ko bodo svoje talente počasi zmogli začeti živeti tako, da bo v blagor njm in vsem nam (na Božji način torej. V skladu z evangelijem)

    Veliko dobro je spremljati vsakega človeka po poti, na kateri bo lahko odkril notranjo logiko, zakaj so nam Božje zapovedi v dobro. V rast. V blagoslov. Da niso neko zagrenjeno odrekanje ‘vsega prijetnega’, ki ga nad nami izvaja neka taka ali drugačna ‘kasta posvečenih’. Da nam ti ljudje le posredujejo globoko življenjsko resnico.
    Veliko dobro je spremljati ljudi na poti, na kateri se bodo počasi iz Njega naučili črpati moč, da bodo živeli to, kar se jim mogoče danes še ne zdi možno živeti.

    Veliko dobro je pot, ki človeka vodi tako …

    • Zdravko

      Še kar ne poslušaš. Seveda ponovno poročeni lahko gredo k spovedi in prav je da gredo. Odkod ti to da k spovedi nemorejo. Samo glede prešuštva ostajajo brez odveze, vse drugo je enako kot pri vseh drugih.

      • Kar nekaj ljudi ti je že dokazovalo, da je to tvoja fiksna ideja in sploh ne drži. Očitno imaš neko notranjo potrebo, da trmasto vztrajaš pri njej.

        • Zdravko

          Če je Kanon 977 moja trmasta ideja, potem vredu.

          • A to misliš:
            Kanon 977: “Odveza soudeleženca pri grehu zpoer šesto božjo zapoved je neveljavna, razen v smrtni nevarnosti”

            Tudi meni ni bilo povsem jasno o čem govori, ko je lani kar nekajkrat govora o tem kanonu.

            Sem se takrat malo zanimala in potem razumela: Gre za odvezo SOUDELEŽENCA pri grehu zoper šesto zapoved.

            Pomeni da duhovnik ne more dati odveze ženski (ali konec koncev moškemu) S KATERO (katerim) je SAM storil greh zoper šesto zapoved. Ali da si dva duhovnika ne moreta vzajemno – drug drugemu – podeliti odveze za SKUPNO homoseksualno spolno dejanje.

            Pomeni, da morata iti k spovedi k nekomu tretjemu, ki ni bil udeležen pri tem grehu.

            Varovalka pač…

          • Zdravko

            Potem bi pisalo, da gre samo za duhovnike. To velja za vse. Ah, Darja.

          • Zdravko

            Soudeleženec pri grehu pa se nanaša na to, da sta za tak greh potrebna dva.

          • Prav nočeš razumeti, kajne? Darja ti želi povedati, da odveza ne velja avtomatično tudi za sostorilca ( sostorilko) nečištovanja. Podeli se pa tistemu, ki se osebno spove greha na način, da je razvidno, da se iskreno kesa. Seveda obstaja odveza, kakšen nesmisel bi bil, če ne bi …

          • Zdravko

            Nobena odveza se ne nanaša na tretjo osebo. Jasno, da tudi samega sebe ne moreš odvezati, menda.
            In ne gre za nečistovanje. Za to dobiš odvezo. Gre za prešuštvo.
            In kakšen bi šele nesmisel bil, če bi veljala. To bi bil pa res cirkus, ne pa Cerkev.

          • Kaj čem še enkrat napisat isto kot včeraj zvečer ob 18:52? Saj nima smisla …

          • Vendar bom še enkrat poizkusila, Zdravko:
            ( toda lej, če me ne razumeš, se lahko sklicuješ na moje pomanjkanje pedagoških sposobnosti. Za te itak vem, da jih nimam 🙂 )

            Ne piše da gre za duhovnika, ker je jasno: samo duhovnik lahko podeli odvezo, nihče drug je ne more.

            Kanon se nanaša na takle tip situacij:
            če grem jaz v posteljo z nekim duhovnikom (prešuštvujem z njim), pa se potem skesam in grem s spovedi… lej lej, … najbolj enostavno bi mi bilo iti kar k temu duhovniku, s katerim sem prešuštvovala, saj je bil on itak v tem z mano. Nihče drug ne bi izvedel, ne? A ne bi bilo to ‘simpl’?

            Toda ta kanon pravi, da če mi on ( duhovnik s katerim sem prešuštvovala) podeli odvezo za ta greh, je odveza neveljavna .

            Ne morem torej iti po odvezo k tistemu duhovniku, ki je bil moj soudeleženec v tem grehu, ki ga priznavam (recimo temu: soprešuštnik).

            Moram iti k nekemu drugemu duhovniku, če hočem prejeti odvezo.

            Toda če me takrat, ko grem ‘iz te prešuštniške postelje’ zbije avto in sem v zadnjih zdihljajih, mi odvezo za to prešuštvo lahko podeli tudi ta duhovnik. Čeprav je moj soprešuštnik.

          • Zdravko

            Glej, ni kriva tvoja pedagogika ampak to da ne poslušaš. Spet samo razširjen monolog.
            Tvoja interpretacija je ne vzdrži presoje iz več zornih kotov.
            Sama govoriš o nečistovanju. Če duhovnik ima odnose z drugim duhovnikom, to ni prešuštvo.
            In potem vlečeš iz tega naprej seveda napačne sklepe. Raje se pozanimaj, če že ne poslušaš.

            Tako kot IF. Nič iskanja, ampak kar neka zaverovanost, da ti je vse jasno. Ko daš nove argumente, jih preslišiš. In sam sebi verjameš dalje. Ko bi iskala, bi razmislila tudi o tem kaj sem jaz hotel povedati, ne pa da mi kar naprej razlagaš svoje mnenje iz vseh možnih zornih kotov, medtem ko je napačno v temelju.

          • Zdravko

            Nadalje, spoved je načeloma anonimna, torej odpadejo vsi argumenti glede osebe tako spovednika, kot grešnika.
            Jasno pa je tudi, kakšen cirkus bi to bil, če bi si župniki med sabo podeljevali odveze za razna prešuštna razmerja. In ne samo med sabo, tudi če bi jih podeljevali ostalim. Cirkus.
            Ampak, dovolj naj bo.

          • Ti res nisi del življenja Cerkve, Zdravko, kajne?

            Se trudiš to prikriti in ustvariti vtis vernika, a zares nisi. Ali pa že dolgo več nisi.

            Zares nimaš koga vprašati…
            (Ni sramota. In nikoli ni prepozno, če človeka vsaj malo vleče in zares nobenega prepada med človekom in Cerkvijo ni (nobenega, ampak res nobenega, ne glede na to, kaj nekateri pravijo), ki ga On ne bi mogel izravnati pred človekom. Tudi tempo ima On zares rad prav tak, kot je primeren za konkretnega človeka.)

            Lej… zase mislim da imam več nevernih prijateljev, kot vernih. Nikoli nisem ocenjevala ljudi po tem. Ne prej, ne zdaj.

            Vidim, da se nekateri med komentatorji na Časniku zelo grdo obnašajo do tistih, ki priznajo, da niso verni, ali vsaj ne kristjani, ki pokažejo vse ‘svoje barve’.
            Me to boli in mi je škoda. Tudi zato, ker človek največ prispeva v skupnost iz svoje globine in iz svoje resničnosti. Od tam, kjer je.
            Nikoli preko preko tega, da je ‘volk med volkovi’, ali ‘ovca med ovcami’, ko pa je zares … recimo jelen..
            ‘Bog ma rad sorto’ pravijo 🙂

            Lahko noč, Zdravko!
            Darja

          • Zdravko

            Zdaj pa še tak sklep, Darja. Ni ti v čast.

          • Če mi je v čast, ali ne … glede na to, kar pišeš, je precej logičen in od vseh najbolj dopušča ravnanje v dobri veri tebi.

            Lahko se seveda tudi motim, a če se, se bojim, da so ostali možni sklepi glede na to, kar ob verskih temah pišeš, tebi precej manj v čast.
            Zato sem se odločila za tega, ki sem ga zapisala.
            Seveda se lahko motim…
            A če se ne: razmisli o tem, kar sem napisala. Ni napisano iz hudobije, niti proti tebi, kar je mislim očitno.

          • Zdravko

            Kaj bi meni bilo v nečast kar pišem o verskih temah?
            Enim nisem vernik, ok, drugim nisem slovenec, glej, nič nisem. Samo da bi drugi lahko kaj spoznali, pa sem dovolj sam sebi.

        • Zdravko

          Sploh ne razumem, da tega ne uvidite. Če bi Cerkev dajala odvezo za prešuštvo, bi v par letih ratala društvo trepljajočih se po rami.
          Cerkev je na zemlji, ni v nebesih. Duhovnik nastopa v imenu Krsitusa, ni pa Kristus. Prisotnost duhovnika še ni paruzija.
          Cerkev ni levičarsko društvo antropofilov.
          Vera je resna stvar. To ni kar nekaj za hobi.

  • AlenkaN

    Ni moja teza, “da naj bi bilo s staliča Boga bolje, da je ubil Betsabejinega moža, kot to, da jo je zvabil v posteljo.”

    Pravim samo, da primerjeva g. Mlakarja s kraljem Davidom popoloma zgrešena, ker Davidu nobena pokora ne bi pomagala, da bi ostal z Betsabejo, dokler je bil njen mož živ.

    S tem, da je dal ubiti Betsabejinega moža, je David povzročil pravo katastrofo za ves svoj narod, tako da ne vem, od kod nekomu ideja, da naj bi bilo “s stališča Boga” to bolje.

  • Vcasih se mi zdi, da Cerkev malo pozablja na to, kar je zapisano v Sv.pismu, n.pr.: Matej 19,9:
    “Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, in se oženi z drugo, prešuštvuje.”
    Osebno iz tega preberem, da necistuje le tisti, ki je prvi prevaral, nikakor pa ne tisti, ki je bil zapuscen in si je nato poiskal drugega partnerja…
    Oboje metati v isti kos se mi zdi zato neprimerno, celo krivicno!

    • AlenkaN

      Iz opombe SSP:

      Nečistovanje lahko pomeni »kar koli sramotnega na področju spolnosti« (prim. 5 Mz 24,1), zlasti prešuštvo, ženino nezvestobo. V tem smislu Jezusove besede razumejo vzhodno krščanstvo in številne protestantske Cerkve. Lahko pa nečistovanje razumemo kot nezakonito zakonsko zvezo (prim. 3 Mz 18,6–18); takšna razlaga prevladuje med katoliškimi eksegeti.

  • Ivo Kerže

    G. Mlakarja bi rad spomnil, da Bog nikoli ne zapoveduje nemogočega. Če torej zapoveduje, da se ločenci ponovno ne poročijo (in če se že, da morajo narazen in če zaradi otrok ne smejo narazen, da živijo vzdržno) pomeni, da to ni nekaj nemogočega, neizvedljivega.
    Da pa to Bog (potom svoje Cerkve) res zapoveduje, nam morda jasno kot še nikoli pove kardinal Müller, prefekt Kongregacije za vero, v tem nedavnem intervjuju:

    http://magister.blogautore.espresso.repubblica.it/2017/02/01/the-pope-is-silent-but-cardinal-muller-speaks-who-responds-to-the-%E2%80%9Cdubia%E2%80%9D-this-way/

    Seveda se nekdo lahko požvižga na nauk Cerkve, toda naj premisli o posmrtnih konsekvencah.

    • Ivo Kerže

      Vsekakor pa naj premisli tudi, ali (in na kakšni osnovi) se sploh ima za katoličana, glede na to, da je lahko katoličan le tisti, ki sprejema celoten nespremenljiv nauk Cerkve.

      • Katoličani smo vsi v Katoliški cerkvi krščeni ljudje, raznih tistih, ki so iz nje izstopili ali bili ekskomunicirani, g. Ivo Kerže. In teh ni tako veliko.

        Vstopnica v krščanstvo je krst, ne (namišljena) absolutna korektnost v prepričanjih. Ali absolutna poslušnost. Sicer pa: “errare humanum est”, vejo modri že od davne antike naprej. Domišljavo je misliti, da se nikoli ne motimo, da se kdorkoli nikoli ne bi motil. ( Kar velja tudi za kardinala Mullerja. Ali celo za kardinala Burkea.)

        Če je motiti se človeško, je motiti se tudi krščansko. Bog ni ustvaril človeka po svoji podobi, da bi potem od njega zahteval nečloveške lastnosti.

        • Zdravko

          Vstopnica v krščanstvo je veroizpoved. … priznavam odpuščanje grehov… Najprej seveda, priznavam greh.

          • Ivo Kerže

            Tako je: …verujem v eno, sveto in katoliško Cerkev…
            To pomeni tudi in zlasti vse kar ona uči na nespremenljiv način.

        • Sveto pismo je jasno:

          “Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z duhom morite dela telesa, boste živeli.”(Rim.8,13).

          “Dela telesa” seveda niso samo zunanje dejavnosti, temveč tudi nagnjenja in navade, ki vodijo v grešnost (npr. 7 glavnih grehov ipd.).

      • Ivo Kerže,menim,da Jožeta Mlakarja nepravično obsojate.Ne le Jezusov prvi pooblaščenec in Petrov naslednik papež Frančišek, ampak celo Jezus sam dopušča in poskuša razumeti posebne in izjemne primere-prim.MT19,9:”Zaz pa vam pravim:kdor se loči od svoje žene,razen,če se zaradi nečistovanja,in se oženi z drugo,prešuštvuje.” Tudi p.Frančišek v AL govori le o takih “razen če”=izjemnih primerih.Kar pa zadeva t.i.nespremenljivost:ali ni Gospod pooblastil Petra oz.naslednike k zavezovanju IN razvezovanju?!S kakšno pravico torej vi to oporekate papežu-ste većji od Njega?

        • Ivo Kerže

          Izjema iz Mt 19, 9 se razlaga v katoliški Cerkvi kot izjema glede ločitve, ne pa glede tega, da se kdo drugič oženi (če je zakonec še živ). Torej se to bere tako: nekdo se lahko loči (od postelje in mize) zaradi nečistovanja sozakonca (ker npr. hodi z drugimi itd.), če pa se loči (iz katerega koli razloga) in poroči z drugo, prešuštvuje.

    • Zdravko

      V bistvu, kakor da se omogoča spregled drugega zakona.
      In manj pomembno, ali lahko nauk štejemo za zapovedi? Ali je to prav?

  • Vincencij

    Vrteli se bomo v krogu, dokler ne bo razčiščeno, kako
    se pravilno (in v slovenskem jeziku) glasi 6. božja zapoved v katoliški cerkvi !

    • Vincencij:to je že dolgo jasno.Šesta zapoved se glasi:Ne prešuštvuj.Primerjaj:2.in 5.Mojzesova knjiga.

  • Vincencij

    KATEKIZEM
    KATOLIŠKE
    CERKVE

    KOMPENDIJ

    DRUGI ODDELEK

    DESET BOŽJIH ZAPOVEDI

    2 Mz 20,2-17

    Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.

    Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe tudi ne kakršnekoli podobe tega, kar je zgoraj na nebu, ali kar je spodaj na zemlji ali kar je v vodah pod zemljo.
    Ne moli jih in jim ne služi. Kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki pokorim krivdo očetov na sinovih do tretjega in četrtega rodu tistih, ki me sovražijo, izkazujem pa milost do tisočerega rodu onih, ki me ljubijo in moje zapovedi spolnjujejo.

    Ne skruni imena Gospoda, svojega Boga! Kajti Gospod ne bo pustil brez kazni njega, ki skruni njegovo ime.

    Pomni, da boš posvečeval sobotni dan! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela. Sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela ne ti, ne tvoj sin, ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat.
    Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih; sedmi dan pa je počival. Zato je Gospod blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.

    Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel v deželi, ki ti jo dá Gospod, tvoj Bog.
    Ne ubijaj!
    Ne prešuštvuj!
    Ne kradi!
    Ne govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega!
    Ne želi hiše svojega bližnjega!
    Ne želi žene svojega bližnjega ne hlapca ne dekle ne vola ne osla in ničesar, kar je tvojega bližnjega!

    5 Mz 5,6-21

    Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.
    Ne imej drugih bogov poleg mene!
    Ne skruni imena Gospoda, svojega Boga.
    Pazi, da boš posvečeval sobotni dan.
    Spoštuj očeta in mater.
    Ne ubijaj!
    Ne prešuštvuj!
    Ne kradi!
    Ne govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega!
    Ne želi žene svojega bližnjega!
    Ne želi… ničesar, kar je tvojega bližnjega!

    Katehetski obrazec

    Jaz sem Gospod, tvoj Bog.
    1. Veruj v enega Boga!
    2. Ne skruni božjega imena!
    3. Posvečuj Gospodov dan!
    4. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!
    5. Ne ubijaj!
    6. Ne nečistuj!
    7. Ne kradi!
    8. Ne pričaj po krivem!
    9. Ne želi svojega bližnjega žene!
    10. Ne želi svojega bližnjega blaga!

    • Odgovorite si torej sami na vprašanje:kaj je pomembnejše:Sveto pismo ali katehetski obrazec?Izraz “nečistovati” je že vso zgodovino Cerkve-posebno v Evropi razlog za nerazumevanje in farizejsko sprenevedajoče se spotikanje ter žal tudi za grdo manipuliranje..Nečisto v prvotnem Svetopisemskem pomenu je vse tisto,kar Božje ljudstvo in pripadnike le-tega ločuje od Boga-predvsem vsakovrstna malikovanja,vraževerja itd.Nečistost po Svetopisemsko je pravzaprav vsakovrstna grešnost. Le greh-vsak me lahko tako umaže-onečisti,da me loči od Boga.

      • Zdravko

        Točno. Zato tudi ne more biti zapoved, ker je teh možnih grehov cel kup. Potem bi lahko skrajšali vseh 10 zapovedi v Ne greši!
        Kaj bi bilo to simpl.

        • Ivo Kerže

          Pomembnejše se mi zdi tu mesto iz sv. Pavla (1 Kor 6, 9-10): “Ne motite se! Ne nečistniki ne malikovalci ne prešuštniki ne mehkužneži ne hotniki moških ne tatovi ne lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne roparji ne bodo dediči nebeškega kraljestva”. Ergo, gredo v pekel.

          • Ivo Kerže

            Razen če se seveda spovedo, pokesajo itd.

          • Zdravko

            Drži. Vendar tega ne more preprečiti teološka moralka. Nauk je za poučevanje, za vzgojo razuma. Menim da ni za zapovedovanje, za urejanje življenja. Kot vsaka teorija, tudi izreki nauka temeljijo na predpostavkah, ki v praksi niso vedno izpolnjene in se jih zato ne da kar tako prenest v prakso. Podobno je s čistostjo v novem zakonu. Najprej se mora zakonec strinjati, se odreči zakonskim dolžnostim, potem si moraš priznat, da si idiot, da si se sploh v drugo poročil. Pa še kaj bi se najbrž našlo.

  • Vincencij

    *

    »Kdo se potem more rešiti?«

    *

    • Vincencij

      »Jaz pa vam pravim:
      Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi
      * nečistovanja,*
      in se oženi z drugo,
      * prešuštvuje. *. (Matej 19:9)

      ——————-

      Vrteli se bomo v krogu, dokler ne bo razčiščeno, kako
      se pravilno (in v slovenskem jeziku) glasi 6. božja zapoved v katoliški cerkvi !

      • Zdravko

        Ti se vrtiš v krogu: baubau ti je že odgovoril.

      • Hm… v odlomku, ki si ga citiral, Jezus uporabi obe besedi.

        In Jezus govori o prešuštvovanju v srcu. In ko govori o ‘prešuštvovanju v srcu’ ne govori o tem, da bi bil bodisi tisti, ki pogleda žensko, da jo poželi, bodisi ženska, ki jo pogleda, že poročena ali kako drugače vezana in obljubljena. (lahko sta, lahko nista)

        O nečem drugem torej govori.
        Sama se nagibam k katehetskemu obrazcu, ki vključuje tudi ubeseditev iz Mojzesovih knjig.
        Tako sem jaz to 6. zapoved vedno doživljala.
        Moje mnenje seveda…

        • Zanimivo je, kar pravi Wikipedia, da se je tudi ‘prešuštvovanje’ iz Mojzesovih knjig v starem judovstvu interpetiralo ne le, kot ga običajno interpetiramo mi, torej kot t.i. varanje zakonca, ampak je bilo vanj vključeno vsako spolno dejanje med (med sabo) neporočenima moškim in žensko.

          In ko Jezus to razširi na ‘prešuštvovanje v srcu’ …

          Tudi če je pravi prevod ‘prešuštvovanje’, ta obsega zelo široko polje grehov proti tej zapovedi.

          • In še odlomek iz drugega poglavja drugega Jakobovega pisma, ki greh prešuštvovanja še drugače postavi v kontekst:

            “5 Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo? 6 Vi pa ste osramotili reveža. Ali vas ne zatirajo in vlačijo pred sodišča prav bogati? 7 Mar ne sramotijo ravno ti čudovitega imena, ki je bilo klicano nad vas?

            8 Če torej po Pismu izpolnjujete kraljevsko postavo: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, ravnate prav.
            9 Če pa ste pristranski, delate greh in postava vas razkriva kot kršilce postave.

            10 Kdor se namreč drži vse postave, krši pa eno zapoved, je kriv za kršitev vseh. 11 Kajti tisti, ki je rekel: Ne prešuštvuj! je rekel tudi: Ne ubijaj! Če torej ne prešuštvuješ, ubijaš pa, si postal kršilec postave.

            12 Tako govorite in delajte: kot tisti, ki bodo sojeni po postavi svobode.

            13 Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja. Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo. ”

            🙂 Velik kos nauka Cerkve v parih vrsticah novozavezne knjige, kajne?

  • Gospa Darja,
    če je bil tisti razbojnik rešen, boste pa tudi vi, pa jaz in zelo verjetno celo gospoda IF in Zdravko pa še marsikateri prešuštnik! Marsikateri Prešuštnik!

    Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: »Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.« In govoril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23, 39-43)

  • Iz Dnevnika svete Faustine Kowalske

    687
    Nekoč, ko sem šla po hodniku v kuhinjo, sem zaslišala v duši besede: Nenehno moli rožni venec, ki sem te ga naučil. Kdor koli ga bo molil, bo ob smrtni uri deležen velikega usmiljenja. Duhovniki ga bodo priporočali grešnikom kot zadnjo možnost rešitve; tudi najbolj trdovraten grešnik, ki bi samo enkrat zmolil ta rožni venec, prejme milost iz mojega neskončnega usmiljenja. Želim, da bi ves svet spoznal moje usmiljenje; dušam, ki zaupajo v moje usmiljenje, želim podeliti nepojmljive milosti.
    http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

  • Jezus prekine govorjenje človeka in [pravi]:
    “Ne poglabljaj se v svojo bedo. Preslaboten si, da bi govoril. Raje glej v moje Srce, polno dobrote, in prevzamejo naj te moja čustva in prizadevaj si za molk in ponižnost. Bodi usmiljen do drugih, kot sem jaz do tebe. Ko pa začutiš, da ti pešajo moči, pridi k izviru usmiljenja in okrepi svojo dušo. Tako ne boš
    omagal na poti.”
    http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    =========================================================

    Poudarjam: “… prizadevaj si za molk …” in vas prosim, da ne klepetate preveč!

  • Tvoje besede so kot med iz Njegovih ust, Alfe.

    To, kar si napisal, tudi jaz globoko verujem!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI