J. Mlakar, Slovenski čas: Kultura »nadmudrivanja«

Casnik 4.2.2017 21:147 komentarjev
 

Eno in isto med nami – dan za dnem

Izkušnje so mi pokazale, da pravičnost najhitreje uveljavimo tako, da smo pravični tudi do nasprotne strani. (Mahatma Gandi: Zgodba o mojih eksperimentih z resnico)

Nikoli ne bo mogoče povsem izkoreniniti slabih odnosov med ljudmi: prepirov, zamer, privoščljivosti, zavisti, obrekovanja, hinavščine in drugih pokvarjenosti. Lahko pa jih zmanjšamo na znosno in obvladljivo mero. Gandijevo izkušnjo bi lahko prenesli v naše razmere: kako priznati drugemu »njegov prav«, da bo priznal tudi »moj prav«? Kako ugasniti prepir, ki se med dvema osebama vname za prazen nič? Kako preprečiti, da se ne bi vnel? Med seboj se skoraj dnevno prepiramo; predvsem mož in žena, bratje in sestre, sošolci in sodelavci v službi. Večinoma gre za drobne očitke in sitnarjenje. Mislimo, da nesoglasja v družinskem krogu nimajo nič skupnega s prepiri na višji ravni, recimo med politiki. Do teh smo zelo kritični in jih obsojamo, kot da bi šlo za povsem drugo stvar. V resnici gre za isti plamen, ki lahko gori na koncu vžigalice in si z njim opečemo prste, ali gori z uničujočim plamenom, ki povzroči gorje velikih razsežnosti. S prepiri je tako kot z ognjem. Ko ga pogasimo, tli naprej. Prepir za seboj pušča zamere. Te so podlaga za nov izbruh očitkov, ki nam vsem grenijo življenje.

Med vzroki za spore so predvsem: nesposobnost izogniti se nesporazumom, nesposobnost v popuščanju svojih stališč in nerazumevanje stališč drugih. Ne premislimo vrednosti »svojega prav« in se ne vprašamo: Kaj pa, če ima on prav? Ne premislimo, ali je »moja stvar« vredna prepira in poslabšanega odnosa. Ne vzamemo si časa, da bi se naše razburjenje ob očitku ali izzivanju drugega poleglo. Ne vzamemo si časa, da bi premislili, kako se odzvati na očitke in izzivanje. Prepustimo se občutku »svete jeze«, ki terja, da se nemudoma odzovemo in da povrnemo milo za drago, pa še kaj navržemo, da bo bolj držalo. Da bomo strli nasprotnikovo moč, njegovo samozavest, da mu povemo, kar mu gre – tudi daleč za nazaj. Saj pravica in resnica sta na naši strani! Tako smo prepričani, ker si nismo vzeli časa za premislek, vsaj toliko, da bi minilo tisto tiščanje v trebuhu in prsih, ki nas sili, da takoj planemo in vrnemo udarec. Očitki, ki jih dobivamo od žene ali moža, so v glavnem eni in isti ali podobni, na isti ali podoben način pa tudi sami takoj planemo v povračilo. Ne vzamemo si časa, da bi v miru in s hladno glavo premislili, kako bi se na izzivanje odzvali bolj razsodno.

Biti pametnejši od drugih

Kaj je vzrok za tako vedénje? Med mnogimi psihološkimi in sociološkimi vzroki je morda na prvem mestu sprevržena kultura (ne)sporazumevanja, kultura »nadmudrivanja«. Biti pametnejši od drugih. Uveljaviti svoj prav, pa naj stane, kar hoče. Tudi če smo do konca življenja skregani in tudi če se med seboj pobijemo. Nastop v navalu »svete jeze« spremljajo široko razprte oči, povišan glas, pospešeno gestikuliranje, pordelost v obraz, globoko dihanje; temu nemudoma sledi odziv drugega z istimi znaki, a s še večjo glasnostjo. Stvar uide izpod nadzora. Izrečene so besede, ki so neresnične ali vsaj pretirane, lahko tudi nepomembne, a jih vzamemo hudo zares. Na eni strani ostanejo prizadetost, užaljenost in želja po maščevanju, na drugi strani slaba vest ali pa triumfalno zadoščenje, češ, povedal sem, kar mu gre.

Če nastopi spor med osebama, ki se naključno srečata, se spor hitro poleže, saj gresta vsak svojo pot. Drugače je v družinah, med sodelavci v službi ali med sošolci v razredu. Posledice so lahko hude: razpad družine, propad podjetja, hude travme med prizadetimi sošolci, ki lahko pustijo sledi za vse življenje. Spor med možem in ženo ne ostane med njima. Spremlja nas na poti v službo, kjer je težko zaigrati prijaznost, če se nam že z obraza vidi slaba volja. Enako se dogaja v nasprotni smeri. Težave in slabi odnosi v službi kvarijo družinsko vzdušje.

Nič bolje ni, ko prižgemo radio ali televizor, ko odpremo časopis ali pobrskamo po družbenih omrežjih. Povsod in v vseh smereh letijo očitki, zmerjanje in celo grožnje. Med nami se sprošča velika količina negativne energije, ki se kot strupena para dviga nad našimi glavami. V borbi za svoj prav, za boljše položaje, za večji kos vpliva, oblasti ali denarja nismo sposobni nasprotnikom priznati njihovih vrlin. Politiki, ki si prizadevajo pridobiti našo naklonjenost, blatijo drug drugega in s tem mažejo sebe in druge. Namesto dobrega zgleda so živ primer nekulturnosti in celo pokvarjenosti.

Več še na Slovenski čas: o negativni selekciji in o začeti pri sebi.

 
Značke:

7 komentarjev

  • svitase

    Lepši naslov bi bil slovenski: prelisičiti, prekaniti, naplahtati..

  • Je pa ta bolj “pikanten” … ☺

  • Sarkazem

    Tudi mnogo bolj poveden. Nakazuje namreč balkanizacijo našega značaja, ki je začela pred 100 leti spreminjati dotedanjo germansko kulturo, pridobljeno v stoletjih vključenosti v habsburško monarhijo in nas je pripeljala do revolucije in tiranskega totalitarizma ter današnjega stanja duha. Nadmudrivanje je namreč zelo pogost izraz za stanje duha na balkanskem prostoru.

  • svitase

    Za Slovenski čas bi bil najlepši naslov:

    Kultura zavajanja.

  • svitase

    Drži. Brez kančka ljubezni, ki vsebuje tudi spoštovanje do drugega, ni dobrih odnosov.

    Za slabe odnose so veliko krivi TV mediji, ki pretežno predvajajo oddaje, kjer se pojavljajo najbolj prostaški odnosi med ljudmi. Ko bi vsaj imele poučen zaključek, da so takšni odnosi zavržni, bi človek še razumel.

    Tako pa se le čudiš, zakaj na ta način mlade poučujejo o slabih navadah in odnosih.

    Kako se naj naučijo lepega vedenja, če ga ne vidijo na medijih.

  • svitase

    Slovenski mediji tudi neredko vodijo oddaje v zelo nemirnem in prepirljivem slogu, kar je prav tako stranpot do dobrih odnosov.

    Vsaka stvar se da povedat in prepričat na lep način. lepa beseda lepo mesto najde.

    Tisti, ki so največ skupaj – žene in možje, bi morali najbolj obvladovati veščine lepih odnosov.
    Najbližjemu moraš vedno nuditi vse najlepše, sicer nimaš ljubezni in spoštovanja.

    In ko se eden pri tem spozabi, ga naj drug na to spomni in ga z veščino popelje k ponovno zglednim odnosom.

    Izhodišča odločitev je pomembna: ali bom miroljuben in pomirljiv slog ali za prepirljiv slog.

    Nekaj časa so trdili, da demokracije ni brez prepirov.

    Zakaj bi se prepirali, ko pa je možno argumentirano nastopiti brez prepira. Monolog še ni prepir.

    Tudi dialog še ni prepir, če je ta v mejah spoštljivosti drug drugega.

  • Martin_

    Zelo dober prispevek. Čestitam.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI