Globalna vas

Peter Sušnik 3.2.2017 6:3621 komentarjev
 

GlobalizacijaEna izmed težav v sodobnem svetu je tudi Globalizacija. Kakorkoli jo obračamo nas navdaja z mešanimi občutki. Videti je, da bo z letošnjim letom postala spet predmet prevetritve na političnih parketih zahoda, ki naj bi sicer veljal za zibelko svobodne trgovine.

Kar dobro se glede definicije problemov globalizacije odreže Kompendij družbenega nauka Cerkve, ki je izšel daljnega leta 2004 (v nadaljevanju: Kompendij). Ugotavlja namreč shizofrenijo pojava globalizacije (prim. s Kompendij, poglavje 7, oddelek V.):

  1. veliko upanje, saj mnogim daje dostop do novih trgov za svoje storitve in izdelke;
  2. rast v razpršenosti bogastva med državami samimi, kakor tudi med prebivalstvom posameznih držav;
  3. nevarnost zaradi hitrega pretoka kapitala;
  4. prednosti, ki jih je prinesla pocenitev in razpoložljivost elektronskih komunikacij;
  5. manipulacije globalizacije zaradi protekcionizma;
  6. mešanje in tako posledično bledenje kulturne, jezikovne in družbene identitete.

V različnih tonih poudarjeni argumenti zagovornikov in nasprotnikov globalizacije večinoma sledijo naštetim ugotovitvam. A za zdaj ni Cerkev do globalizacije zavzela nasprotovalno stališče, ki bi jo pridružil skrajnim levičarjem ali skrajnim desničarjem po Evropi ali ZDA. Kljub izraženi skepsi aktualnega papeža Frančiška, si nihče ne zna predstavljati, da bi Vatikan lahko globalizaciji nasprotoval. Gre za družbeno realnost, ki si ji nihče (razen na teoretski ravni) ne zna predstavljati alternative.

Novi ameriški predsednik Trump je sicer dobro zaigral na strune protekcionizma, ki so celo levičarjem prijetno zadonele. Z izstopom iz čezpacifiškega trgovinskega sporazuma, napovedjo ponovnega odprtja sporazuma NAFTA in pa napovedjo bilateralnih sporazumov z državami in ne skupnostmi, je napovedal resnost v zaščiti ameriških interesov. Seveda se zdi krasno, da bodo železarji v ZDA dobili delo, ki je bilo pred leti odpeljano na Kitajsko. Tudi tovarniški delavci v Fordovih in drugih avtomobilskih tovarnah bodo navdušeni, če bo proizvodnja preseljena nazaj iz Mehike. Bolj vprašljivo je, če si bodo končno ceno avtomobila lahko privoščili prav ti isti delavci, saj je njihova urna postavka bistveno večja od mehiških, kar v dodani vrednosti končnega izdelka pomeni ali bistveno nižji zaslužek (če sploh!) ali pa bistveno višjo ceno.

V vlogi potrošnikov smo seveda hitro na strani globalizacije: izdelki, ki jih trgovine nudijo za vsakdanje življenje, so zaradi globalizacije dostopni tako cenovno kot tudi geografsko. Ob hipni odpravi globalizacije bi naše trgovine mirno zaprli, saj bi slovenskih izdelkov hitro zmanjkalo. Tudi paradni konj slovenskega gospodarstva, izvozni sektor, bi hitro lahko zaprl vrata, saj je znano, da ključni izvozniki za slovenski trg delajo kvečjemu teden ali morda mesec v letu. Dramatičnost sprememb, ki bi jih napad na globalizacijo prinesel, bi zamajal socialno državo, kar bi se največjim levim zagovornikom takih ukrepov vrnilo kot bumerang. Problem je, da tu ni mogočih selektivnih pristopov. Tudi tisti bolj zmerni, ki razlagajo o potrebnosti regijskih povezav, a so proti globalizaciji, se ne zavedajo, da prosta trgovina med Slovenijo in Nemčijo lahko deluje le toliko časa, dokler lahko Nemčija svoje izdelke prodaja dalje v širni svet. Tudi Nemčijo namreč pokonci drži prav izvoz.

Vse to ne pomeni, da ni treba ponovno razmisliti o parametrih obstoječih sporazumov. Verjetno niso problem sporazumi sami po sebi, temveč izjeme, ki smo jih zaradi interesov takih in drugačnih lobijev (lahko tudi »zelenih ali eko« ter kmetijskih in podobnih, da ne bodo samo finančni vedno na udaru) zapisali v te sporazume. Tako smo zaščitili evropsko kmetijstvo, kar skladno z družbenim naukom Cerkve pomeni preprečitev dostopa boljše in cenejše hrane iz revnejših držav na bogati trg. Torej smo se znašli pred izzivom ali ravnati skladno z interesi slovenskega kmeta ali skladno z naukom solidarnosti Cerkve, ki veleva, da mora biti pod enakimi pogoji dostopna slovenska miza tudi pridelkom iz Afrike, Azije in Južne Amerike – in to ne le tistim, ki na slovenskih tleh ne rastejo. Torej banane, ananas in mango hkrati s krompirjem, zeljem in žiti.

Ko resno premislimo vpliv globalizacije v današnjem svetu, lahko zaključimo, da je razpoložljivost blaga in storitev iz celega sveta nujna za naše preživetje. Obdobje komunističnega planskega gospodarstva, ki se je klavrno končalo, bi vsaj Slovence moralo strezniti, da ne nasedajo vsaki levi manipulaciji: ni kriv sporazum o prosti trgovini z ZDA, ki dopušča vstop gensko spremenjene hrane na evropski trg. Kriva je vlada, ki ne zna preveriti negativne vplive in o njih odkrito in pošteno poročati. Krivi smo pa tudi potrošniki, ki sicer pred policami polnih izdelkov nismo dovolj samostojni, da bi kupili prave izdelke. Bo mar trgovina prodajala izdelke, ki kupcev ne zanimajo? Ko bomo pred odločitvijo ali zaupam slovenski, ameriški ali kitajski koruzi, se izkaže prava predanost načelom in ne denarju. Dolžnost države je, da z mehanizmi nadzora, ki pa morajo biti v sporazumih določeni, potrošnike ščiti pred goljufijo v napisih in kakovosti. Žal pa izkušnje kažejo, da so postopki nadzora pogosto skregani z zdravo pametjo in lastnimi nameni. Taki ukrepi so zakoreninjeni v evropski oholosti, ki gleda zviška na druge države. Lep primer tega je meso, kjer Evropa zavestno preprečuje boljšemu mesu iz Argentine, Amerike, Avstralije in drugih govedorejskih držav, da bi prosto lahko dostopalo do evropskih potrošnikov.

Globalizacija je res privedla do izpraznjenih železarn, preseljenih tovarn in grozljivih izkoriščanj delavcev v tretjem svetu. Prav zato bi morala biti osnovna pogajanja o sporazumih glede proste trgovine posvečene najprej oblikovanju etičnih načel, ki jih morajo države izpolnjevati kot predpogoj za podpis takega sporazuma. Tako bi se res pravičneje razporedilo bogastvo, saj bi prosta trgovina pomenila izboljšanje pogojev za življenje. A prav vprašanje etike je najbolj mučno za salonske levičarje, saj pred vprašanji etike in morale bežijo. Kako naj načelni anarhist zahteva spoštovanje pravil?

Na področju oblikovanja minimalnih etičnih standardov, ki bodo dopustila enakopravnost igralcev globalnega sveta, je največ storila prav finančna in bančna industrija, ki je v zadnjih letih dodobra prevetrila in izrinila igralce, ki gledajo proč ob pretakanju denarja. Ko bodo države enako zavzeto kot pranje denarja in skrivanja v davčnih oazah preganjale tudi poslovanje v državah, kjer izkoriščajo otroke za delo ali kjer skrb za okolje pade v pravno praznino, bodo korporacije hitro našle načine, da svoje načine poslovanja prilagodijo novim standardom, kakor so to storile svetovne banke. Za zdaj je žal tako, da je protekcionizem bistveno lažja izbira: zaigraš na popularne strune človeških strahov in čustev, hkrati pa dobiš volilne glasove in za povrhu še bodoče finančne zaveznike, ki bodo skrbeli, da se ne vrnejo hudi časi. Ali bo v okolju zaščite pred tujo konkurenco res rasla kvaliteta in dodana vrednost pa je povsem drugo vprašanje, na katerega si pa lahko odgovorite s preprostim priklicem nekdanjih paradnih konj jugoslovanskega gospodarstva pred oči: Tam, Zastava in še kopico bi jih lahko našli, ki jim je odbrenkalo v hipu, ko so se soočili z odpravo privilegijev.

 
Značke:

21 komentarjev

  • svitase

    Kitajska se najbolj veseli nebrzdane globalizacije.

    K nam tudi izvažajo mnogo “bio kmetijskih izdelkov”, pa čeprav se ve kakšna velika onesnaženost je na Kitajskem.

    Čas je že, da se odpravijo negativni učinki globalizacije.

    Teh pa je veliko.

  • svitase

    Primerjamo naše in kitajske bio izdelke. Res so kitajski cenejši, vendar njihova slaba kvaliteta ne odtehta njihovo nižjo ceno.

    Ali spodbujati nekvaliteto ali kvaliteto? Ali spodbujati lastno neoskrbo, ki nas vodi k lakoti v primeru kriz?!

  • svitase

    Kam je privedlo Evropo zaradi globalizacijskega mešanja ljudi, pa je tako vsem znano. Tistim, ki jim še ni, pa še bo.

  • Miro Germ

    Globalizacija in deregulacija

    Globalizacija in deregulacija sta najnovejši poskus industrijskih držav, posebno njihovih gospodarskih in finančnih trustov ter kartelov, da bi ohranili stalno gospodarsko rast. Preprosto rečeno: veleindustrijske in velefinančne družbe skušajo, da bi bile večje, največje, spremeniti ves svet v svoje gospodarsko območje in trg (globalizacija) in se rešiti vsakega državnega nadzora (deregulacija). Kar je bilo nekoč dobro za kralje in diktatorje, je danes dobro za gospodarstvo: imeti čim večje ozemlje.

    Število nadnacionalnih podjetij čedalje hitreje raste. Samo število tistih, ki so doma v 14 največjih industrijskih državah, se je od leta 1970 do 1990 povečalo s 7000 na 24.000, leta 1993 jih je bilo že več kot 38.000. Polovica teh podjetij izvira iz ZDA, Anglije, Francije, Nemčije in Japonske. Danes je skupaj na svetu vsega več kot 40.000 koncernov, ki so s svojimi 250.000 satelitskimi podjetji leta 1993 ustvarili promet v vrednosti 5 bilijonov 500 milijard USD. Nadnacionalna podjetja so tudi največji udeleženci in spodbujevalci svetovne trgovine. Trenutno že več kot tretjina svetovne trgovine poteka znotraj podjetij matičnih koncernov. Še bolj da misliti dejstvo, da prenašajo v dežele v razvoju v večini primerov samo tehnološko manj zahtevne in »umazane« delovne procese ter skušajo čim več vložiti v rudnike in surovinsko proizvodnjo.

    Več: http://www.prisluhni.si/index.php/civilizacija-v-zagati/globalizacija

  • Zdravko

    Sklicevanje na družbeni nauk Cerkve je precej nerodno a tudi nepotrebno.
    Problem globalizacije ni toliko v mednarodni trgovini, kot v mednarodni proizvodnji. Razvoj komunikacij je omogočil eksplozijo, kjer vsak malo večji zgradi podjetje kjerkoli na svetu. Prevoz robe kamorkoli na svetu je tako poceni, zlasti množičnih izdelkov, da sploh ni več nobena ovira. Če bi se nafta malo podražila, bi to bistveno spremenilo razmere.
    V tem je zlo globalizacije, ko lahko špekuliraš do smrti, kje boš postavil kako tovarno. Lep primer je zdaj nova tovarna Yaskawa v Kočevju, za katero je vlada priznala subvencijo preko $5 milijonov.
    Temu se po levičarsko reče “zmanjšanje davka na dobiček”. Koliko let bo potrebovala ta tovarna, da to povrne iz davka na dobiček?!
    In tako bodo ta davek Yaskawe bodo plačevali vsi drugi gospodarstveniki.
    Tekma s Slovaško je bila že prav borba gladiatorjev v areni. Problem je, da z globalizacijo tretje države ne napredujejo enako. V Sloveniji imamo en par “bogatašev”, ki bi v Sloveniji kaj naredili. Dežela sužnjev.
    In potem, ko se kapital odseli iz Amerike v deželo sužnjev, Trump znori. In v tem ima prav. To je pa drugi konec palice z imenom globalizacija.

  • Miro Germ

    Pravo razmerje med globalnim in lokalnim

    Ko sem prof.Stephanna Garelija (http://garelli.ch/) vprašal, koliko gospodarstva Švice je globalnega in koliko lokalnega, mi je odgovoril 1/3 proti 2/3.

    • Peter Sušnik

      Nimam težav z nasprotnimi pogledi na globalizacijo, ki jih Miro Germ podaja. Sem pa proti temu, da zavaja s preverljivimi statističnimi podatki, kakor je to storil v primeru Švice. Po uradnih statističnih podatkih Svetovne banke (dosegljivo na theglobaleconomy.com) je za leto 2015 Švica beležila 51,13% delež uvoza v BDP-ju ter 63,49% delež izvoza v BDP-ju. Za primerjavo: Slovenija ima delež uvoza 68,47%, ZDA 15,5%, delež izvoza 77,84%, ZDA pa 12,56%. Po podatkih švicarskih ETH inštituta iz Zuricha in KOF Inštituta, ki sta svetovni avtoriteti, je index globalizacije (uradno merilo vpetosti države v globalne dimenzije na področju gospodarstva, sociale in politike)85,74. Slovenija beleži indeks 76,86 in ZDA indeks 74,94 za leto 2015.

      Torej je trditev o 1/3 globalnega gospodarstva v Švici dokazano napačna.

      Prosim, da se držimo uradnih in preverljivih podatkov, mnenja sicer uglednih posameznikov pa jemljemo z ustreznim ščepcem soli.

  • Miro Germ

    Evropa, globalizacija…

    Ko so se pričeli drug za drugim rušiti socialistični režimi, je bilo videti, da je kapitalistični ustroj držav najustreznejša družbena forma, množenje kapitala pa najpomembnejša stvar v življenju posameznika. Ker gre za nove danosti, svet preprosto še ni seznanjen z nevarnostmi, ki jih v procesu globalizacije prinaša svetu nebrzdan kapital. V njegovem znamenju se prepad med bogatim in revnim svetom vse hitreje poglablja, zaradi brezbrižnosti do okoljskih, socialnih, kulturnih in drugih problemov, ki jih poraja s togim sledenjem zgolj funkcionalnih ciljev, pa družba ubira pot vse večje dehumanizacije in duhovnega siromašenja. Kapital je skozi proces globalizacije našel način za še učinkovitejše izkoriščanje največjega, svetovnega trga, ta pa se niti ne zaveda resnosti položaja in groženj, ki visijo nad njim. Če osveščeni svet ne bo našel primernih uzd za obrzdanje globalizacijskih procesov, in če ne bo poskrbel za zaščito humanosti, etičnih in kulturnih identitet, bo civilizacija utrpela škodo, ki je ne bo mogoče popraviti.

    V procesih, ki jih prinaša globalizacija neoliberalnega kapitalizma, sodobni evropski humanisti vidijo grožnjo samobitnosti narodov, jezikov in kultur. Bolj kot kje drugje po svetu velja, da so evropski narodi predvsem kulturni pojav in šele posledično politični. Zavest narodni pripadnosti pomeni pripadati skupnosti svojega jezika in njegove kulture ter ozemlju, kjer se ta jezik govori. Zavest o nacionalni pripadnosti je kljub naporom za oblikovanje skupne evropske identitete mnogo močnejša kakor občutek za Evropo. Z izničenjem te zavesti bi padla tudi evropska ideja, ki gradi na preseganju mračne zgodovine mednacionalnih vojn, imperializmov in genocidov, ki so zaznamovale minulo stojetje na stari celini.

    Vladavina globalnega trga in kapitala, ki terja svoboden prostor za svojo nebrzdano rast, terja poenotenje civilizacijskih modelov pa tudi kultur in v praksi vsiljuje jezikovni unitarizem. Te zahteve postavlja v imenu funkcionalističnih vrednot, kot so učinkovitost, uspešnost in prilagodljivost, obenem pa tepta humane vrednote sedanjega evropejstva, kot so socialna varnost, družbena pravičnost, celovitost narodne domačije in njene kulture, samobitnost in raznolikost jezikovnih in kulturnih prostorov. Nacionalna država z njenimi strukturami in socialnimi sistemi postaja ovira globalizacijskim procesom in njena suverenost izginja pred našimi očmi, prav tako pa narodna kultura, ohranjanje narodnega jezika ter etničnega prostora.

    Današnji položaj naroda, jezika in njegove kulture postaja bistveno drugačen, kakor je bil v času vzpona in moči nacionalne države.V času kapitalistične ali socialistične nacionalne države je bil nacionalni kapital tudi v službi nacionalnih interesov, ne le nacionalnih elit. Jezik in njegova kultura sta visoko kotirala na lestvici nacionalnih interesov. Nacionalna država je izhajala iz svoje narodne istovetnosti in jo je zato tudi ohranjala kot svoj temelj. Globalizacija ne ukinja le nacionalne države, briše tudi pojem nacionalnega gospodarstva, nacionalnega kapitala in nacionalnega interesa. Država postaja vse bolj servis za uveljavljanje globalnih interesov. To otipljivo izkušamo pri konstituiranju naše slovenske države. Svoje nacionalne institucije gradimo kot podružnice evropskih naddržavnih struktur. Svojo vojsko gradimo kot kontingent mednarodnega vojaškega korpusa. O narodnem gospodarstvu ne govorimo več, ker smo tu globalizacijo že dodobra izvedli. Celo svoje šolstvo, znanost in kulturo snujemo kot integralni del evropskega šolstva, znanosti in kulture, čeprav ni prav nič jasno, kaj je to; ali gre za angleško, nemško ali francosko različico t. i. evropejstva.

    Več na: http://www.prisluhni.si/index.php/civilizacija-v-zagati/evropa

    • Mislim, da je pri vprašanju nacionalno : globalno treba stvari selekcionirati. Vsega ni smiselno metati v isti koš.

      Majhne države, kot je naša, npr. gospodarsko pri sedanjem slogu življenja ne preživijo, če bi bil njihov trg omejen samo na lastno državo. In mednarodna konkurenca je tudi zdrava.

      Na področju šolstva, znanosti in kulture naj bo globalizirana, tj. mednarodno konkurenčna, njihova kakovost. Ne pa po vsej sili tudi njihova vsebina. Vsebina naj bo specifična, kolikor je to naša prednost in ponos ter prispevek k mednarodni pestrosti. Zato bo tudi mednarodno bolj konkurenčna in zanimiva.

      Globalizacija ima svoje prednosti, če ohrani primerne etične standarde in če ob tem ne pozabimo na svojo identiteto. Vsak narod ima namreč tudi kaj pozitivnega, ki bogati vse.

      Problem nastane, ko se globalizacija zlorablja za povsem egoistične cilje elite, ki vse ostale siromaši.

  • Ne bi ocenil, kot Sušnik, da države tako “zavzeto preganjajo davčne utaje in skrivanje denarja v davčnih oazah”. Mislim, da pač premalo zavzeto, vsekakor zaenkrat premalo učinkovito. Nekatere stvari se premikajo v pravi smeri, recimo glede Švice, Avstrije. ( Slovence bi še kako smelo zanimati, kje in na čigavih računih je parkiran denar iz divjih privatizacij, raznih by-pass firm in podobnega.)

    Glede ukrepov proti izkoriščanju otrok v tretjem svetu za delo v industriji ima avtor vsekakor prav. Ohlapna delovna in okoljska zakonodaja v mnogih manj razvitih državah je vsekakor med razlogi za morda pretirano selitev industrij iz razvitega sveta. Ne vem, če je možno in preko katerih forumov ( OZN?) to dovolj učinkovito urediti.

    Meni je grozno gledati, v kakšnem okolju mnogi Kitajci danes, ob vsem gospodarskem vzponu njihove države, živijo. In dihajo, kar pač dihajo. Vprašanje, če kdo Kitajsko ali Indijo lahko prepriča, naj se resneje soočita s temi problemi. Mednarodni okoljski dogovori so vendarle en način. Ampak Trump napoveduje, da bo svojo državo povlekel iz še tistega minimuma, ki ga je predvidel pariški globalni sporazum. Škoda.

    Glede dela otrok po svetu v kmetijstvu pa stvar ni enoznačna. Tudi pri nas je bila vedno tradicija, da so otroci na kmetijah skoraj od plenic naprej pomagali doma pri raznih kmečkih opravilih. In v razumnih odmerkih je to verjetno celo dobro in vzgojno.

    Enega redkih protekcionizmov, ki ga sam podpiram, je kmetijski protekcionizem. Tu se očitno razhajam v mnenju s Sušnikom. Trdim, da je večplastni interes Slovenije, da ohranja svoje kmetije in urejeno kulturno krajino. Tudi z vidika interesa potrošnika trdim, da je lokalna hrana generalno gledana najbolj okusna in najbolj zdrava hrana. Zato recimo povsem podpiram idejo, da bi javne ustanove spodbujali, če ne silili k čimveč oskrbe z lokalno hrano.

    Glede gensko spremenjene hrane bi rekel, da imajo Evropejci pravico videti to hrano kot preveč tvegano, da bi jo spustili na trg. Kdo ima prav, zaenkrat ni dokazljivo. Tudi ameriška FDA ima dokaj stroga pravila, katera hrana in katero zdravilo sme na ameriški trg v prodajo. Ni stvar svobode trga, da se bo že potrošnik odločil, ali kupiti neko toksično ali mutageno ali kancerogeno substanco. Fajn bi bilo, če se FDA in evropske institucije najdejo na isti valovni dolžini pri večini teh standardov. Ni pa katastrofa, če se ne najdejo prav pri vseh. In ne vidim potrebe, da bi Evropejci nujno popustili in vse standarde prilagodili ZDA.

    ( Mimogrede, verjamem navedbi glede kvalitete argentinskega patagonskega mesa – glede mesa iz ZDA pač ne; med drugim zaradi preveč hormonov in antibiotikov)

  • Blaz Podobnik

    Globalizacija je realnost, ki ji po mnenju velike večine sociologov, ki se z njo ukvarjajo (Beck, Robertson, Erikson,…) ni smiselno/mogoče apriorno nasprotovati, ker bi bil do neke mere to boj z mlini na veter. Tudi nostalgija ali trdovratno oklepanje konceptov, v katerih smo živeli (in še živimo) in jih vzeli za svoje (npr. suverena nacionalna država), je prej znak notranje nekonstruktivne konservativnosti kot pa celovitega soočenja z izzivom.

    Avtor članka je po mojem mnenju dobro osvetlil pomen mednarodnih sporazumov, ki naj skrbijo za vedno višje etične, okoljske idr. standarde. Razmisliti pa je potrebno tudi o novih političnih strukturah in konceptih kot odgovor na anomalije in strukturne krivice, ki jih v sedanjem stanju prinaša npr. premoč in nadvlada najmočnejših držav.

    Na nek način je danes skoraj vsaka trditev po kopitu “America first” (ali »najprej Evropa«, kot omenja avtor članka primer evropskega kmetijstva) etično sporna, saj v globaliziranem svetu s političnimi odločitvami favorizirati prebivalce nekega teritorija pomeni obenem de-favorizirati nekoga drugega, ki ni pod jurisdikcijo te države, a je sestavni člen svetovnega gospodarskega sistema, katerega prednosti koristi praktično vsaka država sveta. To pomeni, da je politična (demokratična) legitimacija odločitev teritorialno definirane politične entitete (kot je nacionalna država) pod velikim vprašajem, saj je njihove vplive nemogoče teritorialno omejiti.

    Demokracija, ki se je do sedaj razumela kot demokracija znotraj nacionalnih držav, mora najti – prek novih konceptov in struktur – svoje mesto tudi na transnacionalnem prizorišču, v globalnem svetu.

    • Ne vem, zakaj je tako popularno pri nas ( na levi in desni) nasprotovati zaščiti slovenskega in evropskega kmetijstva. Brez vsakega odnosa in spoštovanja do slovenskega kmeta. Hvala Bogu, da o tem v Bruslju ne odločajo predvsem Slovenci.

      Dajmo biti praktični in konkretni: si res želite prevlade kitajske zelenjave in sadja in prehrambenih izdelkov na policah slovenskih trgovin. Si res, vas nič ne skrbi ta možnost? 🙁

      ( “3 krat prekuhan čaj za krščanske pse”, se je nekoč pred davnimi leti, mislim da pred drugo ali celo prvo svetovno vojno glasil prevod kitajskega napisa na čaju, ki so ga z Daljnega vzhoda izvozili k nam, očitno misleč, da nihče ne bo vseh čudnih napisov prevajal. Menda zgodba, ki so jo pripovedovale meni generacije pokojnih prednikov ni hec, ampak povsem resnična.)

      • Zdravko

        Ne vem kako Ircem uspeva. Oni so največji izvozniki hrane, vsaj relativno gledano, v Evropi. Zakaj mi ne bi mogli tega modela izpeljat?! Razen, seveda, da je tudi kmet pri nas mentalno deformiran, kar se zlasti vidi, ko od vlade zahtevajo da določa cene na trgu. O kemtijski borzi, ki jo imajo v vseh državah, pa nihče niti ne črhne. In podobno. Ne bi jaz kmetom solil pamet, a nekaj je pri nas hudo narobe, da smo kmetijstvo zreducirali za 90% od vojne naprej. In še se zmanjšuje. Hvalabogu za traktorje, ker sicer ne bi pridelali nič.

        • Menda imamo najmanj kmetijskih površin na prebivalca v Evropi ( in še naprej nove prometnice kot nalašč načrtujemo prav po najboljših kmetijskih zemljiščih), pri traktorjih na prebivalca smo pa skoraj v vrhu. To razmerje kaže, da je slovenski kmet težko tekmovalno uspešen, tako da se jaz ne bi preveč hvalil s traktorji ( in nemalokrat nemogočo zapufanostjo kmetov tudi zaradi teh traktorjev).

          Kot naraven odgovor se kaže po eni strani večanje površine kmetij, po drugi pa uspešne zadruge s kvalitetno strokovno podporo in kjer bi kmetje šli v racionalne skupne investicije. Subvencije ( in določen protekcionizem) so pa nujne, drugače jih bo takoj ali v kratkem polovica nadaljnih pod vodo.

          • Zdravko

            Ne. jaz mislim da jih je pohodil komunizem. Prenehali so tržno gospodariti.
            Ko bodo ustanovili borzo, se bom pa naprej pogovarjal.
            Subvencije so namenjene za pomoč zaradi znižanja cen zaradi prevelike ponudbe. Dokler pa ne dosegamo niti ne vem, 30%, samooskrbe pa o preveliki ponudbi ne moremo govoriti.
            Subvencije in protekcionizem bodo samo stvari še poslabševale.

  • svitase

    Minimum samooskrbe za primer kriz in vojn bi Slovenija vsekakor morala imeti.

    Ta minimum je znatno višji pri kmetijko živilskih proizvodih kot pri drugih, ki so nujni za preživetje.

    Narodno gospodarstvo mora biti sposobno vselej, da se zoperstavi sleherni krizi, ki bi privedla do pomanjkanja.

    Moral bi obstajati samooskrbni program, ki bi zagotavljal optimalno preživetje slovenski skupnosti.

    Ta se začne že pri zagotavljanju poklicev, ki omogočajo optimalni minimum samooskrbe.

    Trump nas bo tega naučil. In še marsikaj druga, kar smo zanemarili.

    Marsikdo se obnaša kot velik del kmetov, ki so se najprej upirali umetnemu dognojevanju in škropljenju s herbicidi. Danes pa jim ne gre v glavo, zakaj bi slednje morali zmanjšati ali celo odpraviti.

  • svitase

    Nelogično je tudi, da bi bili Slovenci med zagovorniki neomejene globalizacije, pa nimamo multinacionalk. Imeli smo sicer Mercator, pa smo ga, čim smo zgradili na stotine marketov, z veseljem odstopili drugim.

    Američani, ki imajo največ multinacionalk, pa so danes glavni zagovorniki, na čelu s Trumpom, omejevanja globalizacije.

  • svitase

    Globalizacija določene naše pozitivne duhovne in materialne vrednote uničuje, pa zato nihče ne odgovarja.
    vsi tiščimo glavo v pesek in rečemo takšna je odločitev globalazcijskega “Boga”.

  • svitase

    Kako bomo imeli zagotovljeno krizno samooskrbo, če ne bomo kupovali predvsem slovenske proizvode?!

    Trump nas uči: Kupuj in najemaj, kar je domače!

  • svitase

    Ker se tega pravila držijo Skandinavci, Američani in še mnogi drugi, se ga dajmo pa tudi mi!

  • svitase

    Le na ta način bomo spodbujali našo ustvarjalnost in zadrževali mlade, da ne bodo odhajali živet v tujino.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI