Boris Pahor: “Jaz sicer nisem za Sveto pismo”

Milan Knep 29.1.2017 2:40
 

Boris_PahorPrepričanje, da je Sveto pismo knjiga vseh knjig, nikakor ni splošno sprejeto. Mnogi o njem govorijo s spoštovanjem, vendar je v tej spoštljivi naklonjenosti večkrat tudi nekaj pomilovanja, češ, kristjani, vi kar imejte Sveto pismo, nič nimamo proti njemu, a si z njim ne znamo pomagati, in potem brž dodajo, da  je v Svetem pismu vse preveč besedil, ki so zaradi opisovanja nasilja moteča in mečejo slabo luč tudi na vse drugo, kar je v Svetem pismu pozitivnega.

Nekoliko presenetljivo ima rezerviran odnos do Svetega pisma tudi Boris Pahor (Trst, 26. 08. 1913), starosta slovenskih pisateljev, ki je v intervjuju preteklo soboto dejal: »Jaz sicer nisem za Sveto pismo, raje se držim Spinoze (1632–1677, judovski filozof, panteist). On je bil moder človek, ki je rekel, da sta bog in narava isto.« (Delo – Sobotna priloga, 21. 01. 2017, str. 5). Pahorju je blizu tudi Albert Einstein (1879–1955), ki je bil sicer globoko religiozen, a ni bil veren. Skupaj z njim se tudi Pahor klanja misterijem sveta, a ne priznava Boga kot osebe, kar je temeljno za vero kristjanov (prim.: B. Pahor, prav tam).

Pahorjev življenjski nazor je zelo čist in tipičen, zato je zanimivo prisluhniti njegovim nadaljnjim izpeljavam. Ključni sta predvsem dve njegovi trditvi. Prva, človek lahko živi moralno, ne da bi odgovarjal Bogu. Druga, človekovi možgani lahko racionalno rešujejo probleme.

Vztrajna diskusija je, pravi Pahor, orodje, s katerim lahko rešimo tudi največja družbena protislovja. Toda ves intervju je z eno izjemo, ko govori o Skandinaviji, eno samo nizanje in opisovanje zanj zelo bolečih primerov propadlih diskusij, ki povzročajo krivice in obup. Sam mislim, da skandinavski dogovor med delodajalci, sindikati in državo, ki daje Pahorju upanje v boljši svet, v prvi vrsti ni sad racionalnega  reševanja problemov, temveč golega pragmatizma. Vsi trije skandinavski partnerji so že davno naredili izračun, kaj se jim najbolj splača. Ta izračun, ki ga ne navdihuje morala, utemeljena na razumu, pač pa korist, je možen še v Švici, Singapurju in morda še kje. Skandinavski družbeni dogovor nima moralne podlage, kot mnogi naivno mislijo, ampak finančno. Skoraj nespodobno je misliti, da so Skandinavci zaradi uspelega družbenega dogovora, kar je v resnici bolj videz kot resničnost, bolj etični in racionalni kot na primer Poljaki, Američani, Francozi in vsi drugi, ki tako dobrega dogovora nimajo.

V nasprotju s tem, kar smo pravkar slišali, Sveto pismo ne daje za zgled moralnosti in racionalnosti nobenega naroda. Sv. Pavel v današnjem drugem berilu iz prvega pisma Korinčanom pojasnjuje, da nima prav nihče razloga, da bi se ponašal pred Bogom (1 Kor 1,29). Kajti vsi, brez izjeme, Skandinavci ali Turki, Slovenci ali Maročani, ‘smo grešili in smo brez Božje slave, med nami ni namreč nobene temeljne razlike’ (prim.: Rim 3,22.23).

Sveto pismo, ki Pahorju ne pomeni veliko, prinaša popolno novost v spoznanju, ki ga je sv. Pavel izrazil z besedami: »Kje je torej razlog za ponašanje? Ni ga« (Rim 3,27). Z drugo besedo: naša morala in naša racionalnost sta figo vredni. ‘Mi si samo domišljamo, da smo modri, dejansko pa smo ponoreli, saj smo veličastvo neminljivega Boga zamenjali z upodobitvami četveronožcev in plazilcev, zato nas je Bog prepustil sramotnim strastem, zaradi česar smo nevoščljivi, prepirljivi, objestni, domišljavi, bahavi, brez pameti, brez zvestobe, brez srca, brez usmiljenja’ (prim.: Rim 3,22–31). Posledica tega je, da je svet v permanentni vojni, če ne oboroženi, pa v trgovinski, besedni, informacijski, tehnološki in vsakršni drugi. Kajti vsaka »oblast je vojna, nenehna vojna z drugimi sredstvi,« je zapisal francoski filozof Michel Foucault (1926–1984) in pri tem obrnil na glavo misel pruskega generala Carla von Clausewitza: »Vojna je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi« (C. v. Clausewitz, O vojni, Ljubljana: Studia humanitatis, str. 28–29). Pahorjevo izkustvo, o katerem govori v intervjuju, je eno samo boleče pritrjevanje ugotovitvam obeh omenjenih mislecev.

Pavlovo izhodišče, s katerega motri sebe in svet, je diametralno nasprotno prepričanju, da smo z mistiko narave, ki ne vidi razlike med bogom in kozmosom, samozadostni glede morale in sposobnosti razuma. V današnjem berilu beremo: »Ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta nespametno, da bi osramotil modre« (1 Kor 1,26.27). Kajti Jezus Kristus je edini, »ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odrešenje« (1 Kor 1,30). »Niste rešeni iz del« (Ef 2,9), »po milosti ste bili namreč rešeni« (Ef 2,5).

»Pravični živi iz vere« (Rim 1,17), iz vere, da se mu nenehno podarja Kristusova milost, če jo seveda sprejema. Veliko ljudi pa zmotno misli, da Kristusove milosti ne potrebuje, ampak da to, kar iztisnejo iz sebe, zadostuje. Tej miselnosti pravi sv. Pavel »modrost po mesu« (1 Kor 126).

Jezusovo milost prejemamo najprej v obliki njegovega uma, da mislimo povsem tako, kakor misli Kristus, zato »Blagor ubogim v duhu.« Nasprotno pa bogati po duhu oziroma pametni po mesu, dajejo svojemu umu prednost pred Božjim Duhom. Njegov duh pronica v nas po njegovi Besedi in molitvi.

Njegova moč, duhovna, duševna in telesna, pa prehaja v nas po evharistiji; namreč tista moč, s katero je vstal od mrtvih. Duhovno moč potrebujemo zato, da ohranimo upanje in notranje veselje. Duševna moč, ki nam jo naklanja Kristus, nam pomaga preiti ločnico med duševnim in duhovnim, da se ne zavrtimo in potolčemo v čustvenih vogalih, pač pa vsaj deloma preidemo v območje Duha, ko lahko tudi duševne rane, ki si jih priznamo in jih opišemo, obdržimo na distanci. Psihološka in terapevtska stroka se temu rada pomilovalno nasmehne, ne da bi uvidela, da s psihologizacijo vere tiči na mestu.

Po vsem tem, kar smo rekli, vidimo, da nas Sveto pismo uvaja v isti vzorec našega odnosa do sveta in razumevanja razmer, kakršnega je imel Jezus. Verjetno večina, podobno kot Boris Pahor, misli, da je mogoče na osnovi razuma priti do družbenega, ekonomskega, kulturnega in političnega programa, ki bi izboljšal svet in nekega dne razveljavil tezo generala Clausewitza, da je politika nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi.

Sveto pismo nas uči, da razmeram v svetu ne more dati nove kakovosti ne naša zgolj človeška morala, ne naš intelekt, ne naši ekonomski in politični programi, pač pa se v tem svetu kaj zares spremeni samo tam in takrat, kadar kdo sprejme pravila Božjega kraljestva iz današnjega evangelija: »Blagor usmiljenim, /…/ blagor krotkim, /…/ blagor lačnim in žejnim pravice, /…/ blagor tistim, ki delajo za mir, /…/ blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili« (prim.: Mt 5).

Blagrov nihče ne more ne sprejeti in ne živeti sam iz sebe, ker pomenijo prelom z grehom, ki prebiva v nas, ampak jih lahko sprejmemo iz vere v osebo Jezusa Kristusa, predvsem pa iz moči, ki po veri in milosti prehaja v nas.

Za konec naj rečem tole: tistim, ki mislijo, da je vse to, kar sem povedal, prazno premetavanje besed, naj odgovorim najprej s sv. Pavlom: Res je, »ne vemo, kaj naj prosimo« (Rim 8,26). Toda sv. Avguštin misli, da tisto, po čemer hrepenimo, vendarle obstaja, zato govori o »poučeni nevednosti«. Tega »resničnega življenja« sicer ne poznamo, a vendar vemo, da obstaja, ker nas neustavljivo žene k sebi (prim.: papež Benedikt VI., Rešeni v upanju (okrožnica), CD 118, str. 16–17).

Ne glede na vse, kar doživljate, »veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,12).

 

 
Značke:

13 komentarjev

  • svitase

    Kljub vsemu, je človeku po Bogu dano, da lahko vpliva s svojimi dejanji na svoje in skupno življenje! Hvala Bogu, da je tako, sicer bi bilo še več Hitlerjev in drugih zločincev.

  • Vseeno je,kako se sami opredeljujemo-naše odločitve s posledicami vred so bistveno odvisne le od tega ali se hočemo po Kristusovem vzoru celostno izročiti v Očetove roke ali pa(še)ne.

    • Čedalje bolj sem prepričan, da za mnoge ljudi velja: ” … ali pa sploh ne!”

  • Mislim, da je bolj svetopisemsko, če kdo kot Boris Pahor odkrito pove, da ni za Sveto pismo, kot pa če kdo formalno je, v resnici, v vsakdanjem življenju ga pa ignorira.

    Pomembneje je, kako kdo živi, kot pa kam se uvršča.

    • Zdravko

      Jaz pa ne bi rekel. Če kdo ne ve o čem govori, potem lahko tako reče. A mislim, da Pahor ve kaj piše v Svetem pismu in za kaj gre. In ko ga tak zavrže, mu to še zdaleč ni v čast. Tudi Pahor se je na žalost uvrstil med utajevalce Jezusa, kakor vsi naši “ateistični” oblastniki. Pri čemer vsi vedo za Boga, a ga tajijo, da bi druge lažje spotikali.

      • Mislim, da je Pahor obiskoval srednjo šolo ali gimnazijo, ki je bila namenjena bodočim bogoslovcem. Torej Sveto pismo gotovo precej dobro pozna. Morda ga zavrača vendarle malo manj, kot bi bilo sklepati iz tega pisanja. O Jezusu Kristusu in krščanski etiki sem ga namreč slišal govoriti z velikim spoštovanjem.

        Pač velja sprejeti, če je človek panteist. In ne verjame v osebnega Boga. In v razum in možnost moralnega ravnanja tudi brez zaslombe v presežnem. Nenezadnje so dragoceni misleci Zahoda Spinoza, Kant, Hegel itd.

        • Je pa res zanimivo opažati, na kar opozarja Knep, kako se človeku s še takim bleščečim razumom tako zlahta pritaknejo samovšečnost, nečimrnost, napuh, egocentrizem. Brez krščanske ponižnosti, skromnosti, usmiljenosti, očitno ne najlažjih vrlin, kar naprej izbira vojno namesto miru.

          Skoraj vsak drugi Slovenec se s svojim sosedom krega okoli meje ali česa podobnega. Še pri teranu ne moremo brez tega, da ne bi zagnali vojne. Neumne vojne, v kateri je bilo meni prvi hip jasno, da bomo poraženci.

          • slovencsm

            Še enkrat več se potrjuje, da človek sam ne more premagati greh. Samo ponižnost v Jezusu Kristusu nam to omogoča. Zato pa je prišel na svet in nam pokazal pot. Je pa ta pot v človeških očeh pogubna, saj moraš najprej biti osramočen in poteptan, da se potem dvigneš. In zato še verni ljudje tega ne zmorejo/mo vedno. Neverni pa tega sploh ne morejo sprejeti.

          • slovencsm …. “Je pa ta pot v človeških očeh pogubna, saj moraš najprej biti osramočen in poteptan … ”
            —-
            Je potem čudno, če je tak osip vernikov ?

      • Logika naših in nenaših nikogar in ničesar ne rešuje. Rešuje ali ne rešuje svetopisemski ali nesvetopisemski način življenja. Kar zadeva vlogo človeka.

        “Kdor pravi, da živi v njem, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel on”(1Jan.2,6).

        • Zdravko

          Pojem “naši” ne moreš uporabljati. Ta pojem označuje pajdaše. In če je nam vernikom kaj skupnega, to gotovo ni nobeno pajdaštvo. Zato tudi verniki nismo “naši” in oni drugi niso “vaši” ali kaj podobnega. Ni te logike. To so nam podtaknili komunisti in zdaj ste kar nasedli in posplošujete. Za vsako stvar je “naš” ali “vaš”!

  • Vincencij

    Veselimo in radujmo se. In smejmo !

    ****************

    Vpraša mali Janezek očeta:
    “Zakaj deda stalno bere Sveto pismo?”
    Oče:
    “Pripravlja se za sprejemni izpit.”

  • Kapodistrias

    Pahorjevo načelo, da človekovi možgani lahko racionalno rešujejo probleme, je precej na majavih nogah. Jih lahko rešujejo, jih pa hkrati ustvarjajo. Etika in morala pač nista produkt racionalnega razmišljanja.
    Glede skandinavskega družbenega dogovora: dolgo je veljalo, da je le-ta podlaga za “državo blaginje”. Danci so me prepričevali, da imajo red in mir ter solidarnost pač svojo ceno, ki so jo z visokimi davki (še) pripravljeni plačevati. Vseeno se je mit o “državi blaginje” zrušil. Cena zanjo se je izkazala za previsoko.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI