Kavarna Hayek: Nedoslednosti zagovornikov »pro-choice«

Casnik 25.1.2017 6:15
 

splavTa konec tedna sem po družbenih omrežjih spremljal precej žolčno polemiko o (ne)pravici do splava (abortusa). Sprožil jo je zapis pravnika Andraža Terška v Dnevniku, ki sicer ni govoril o splavu, ampak o (ne) spoštovanju ustavnega reda. Med drugim je zapisal: »Izrazito nedemokratično je drugemu, ki javno nasprotuje splavu, odrekati pravico, da to počne. Ali mu celo očitati, da s tem, ko javno nasprotuje pravici do splava, krši pravico do splava. To je ne le nedemokratično in ne-umno, ampak tudi protiustavno, je očitno zanikanje njegove svobode izražanja.« A je bilo seveda dovolj, da se virtualno soočita pro-life in pro-choice. Gre pač za temo, pri kateri ni enotnega mnenja, kdaj se začne življenje: ali s spočetjem oziroma oploditvijo (pro-life) ali v trenutku rojstva (pro-choice). V tem kratkem zapisu ne mislim moralizirati, opozoril bi samo na nekaj nedoslednosti zagovornikov pro-choice.

Na prvo je opozoril že Teršak. Levičarji nasprotujejo kakršnikoli razpravi o tej temi, zagovornikom pro-life odrekajo pravico svobode govora, odrekajo jim pravico do javnega nasprotovanja splavu.

Druga nedoslednost je, da pravico do izbire (brez prisile) priznavajo samo tistim ženskam, ki želijo splaviti, ne pa tudi denimo zdravniku, ki iz različnih razlogov splava ne želi opraviti. V tem primeru jim je prisila, ne pa tudi pravica do izbire, povsem dobra. Pravijo, da je zdravnik v javnem zdravstvu to dolžan narediti, tudi če je zagovornik pro-life in nasprotuje splavu. Povedano drugače: pro-life zdravniku je treba vzeti svobodo (pravico do izbire), da bi se ta pravica zagotovila drugemu.

Zagovorniki pro-choice pravijo, da ustava v 55. členu sicer omogoča ženski in moškemu, da se svobodno odločata o rojstvu svojih otrok, vendar je ta odločitev individualna pravica ženske in ne skupna pravica obeh partnerjev. Torej individualno prevlada nad skupnim. Kar je tretja nedoslednost, ki bi jo levičarji morali upoštevati tudi, ko govorijo o gospodarstvu, politiki in lastnini, kjer trdijo, da je skupno pred individualnim.

Četrta nedoslednost je pri zagovarjanju preživetja. Pristaši pro-choice pravijo, da se človeško življenje začne, ko je otrok sposoben sam preživeti (ali je zarodek že človeško bitje je evropsko sodišče pred leti sprejelo zanimivo odločitev: tukaj in tukaj). Ta teorija se nikakor ne sklada z življenjem zagovornikov pro-choice, ki so v glavnem levičarji. Velik del njih ne bi preživel, če bi nekdo presekal njihovo popkovino na državni proračun oziroma bi se jih davkoplačevalci otresli s svojih ramen. Že ko se omeni zmanjšanje proračuna, so levičarji na zadnjih nogah, kaj šele, ko se konkretno zareže v njihovo financiranje. Kot levičarji zdravniku ne priznajo pravice do izbire, da bi to pravico zagotovili drugemu, tako potrebujejo (neto) davkoplačevalce, da lahko uresničijo svojo svobodo. In naprej. Če pro-choice glede splava zagovarjajo pravico do izbire, ali to pomeni, da obstaja pravica, po kateri izbiramo, kako bomo porabil denar od svoje bruto plače? Ne, ker levičarji priznajo pravico do izbire samo ženskam, pa še to zgolj tistim, ki splavijo. Tudi trditev, da je treba soditi po tem, ali je človeško bitje sposobno preživeti samo, ne zdrži resne kritike. Težki invalidi in ljudje, ki so v bolnicah na aparatih, ki jih ohranjajo pri življenju, niso sposobni preživeti sami, pa nikomur ne pade na pamet, da bi jih pustil umreti.

Več: Kavarna Hayek

 
Značke:

16 komentarjev

  • Zdravko

    Ta člen Ustave je res debilno napisan. Ženska, ki je zanosila, po devetih mesecih rodi. Še vsaka je.
    Kje je tu kakšno odločanje o rojstvu?
    Gre torej kvečjemu za špekuliranje o rojstvu otrok. Pa naj tako tudi zapišejo v Ustavo: pravico do špekuliranja o rojstvu otrok!

  • Ugovor vesti je ustavna pravica. In tudi pravica zapisana v zdravniškem in še katerem deontološkem kodeksu. Levičarji lahko sanjajo, kako bojo diktirali celemu svetu, kaj početi, ampak proti profesionalnemu ugovoru vesti nimajo ne pravne, ne moralne podlage.

    Ljudi, ki trdijo, da se človeško življenje začne z rojstvom, bi lahko opredelili kot nekoliko mentalno zaostale. Ali zavestne ignorante spoznanj bioloških znanosti. Tudi ultrazvočnih posnetkov človeškega ploda. Če res večina pro-choice zagovornikov stoji na tem ignorantskem stališču, kar sicer malo dvomim, toliko slabše za njih.

    Tudi v slovenski zelo liberalni zakonodaji glede splava je ta dovoljen do 12. tedna nosečnosti in ne kasneje. Kasneje je možen le ob pristanku strokovne komisije na podlagi precej ozko definirane medicinske indikacije.

    To, da se človeško življenje začne, ko je organizem zmožen lastnega preživetja, je groteskno stališče. Dete ni zmožno samo preživeti. Torej je detomor po tem prismuknjenem stališču legitimno početje.

    • Zdravko

      Oni izhajajo iz tega, da vesti ni. Vest je institucija. V imenu institucije je ok vse, kar institucija odobri, dovoli, zahteva.

  • Kot omenjam zgoraj, je 12. teden kot mejnik, do kdaj je abortus v sloveniji legalen, precej pozen čas. Organogeneza človeškega plodu je že davno zaključena, nekje okoli 8. tedna in plod ima na ultrazvočnih posnetkih vidno že vse, kar poznamo kot dele in organe odrasle osebe.

    V svetu, posebej v ZDA, so pobude, da se dovoljenost abortusa pomakne v čas, ko je na človeškem plodu možno registrirati prvi srčni utrip. Srčni utrip je res eden od kriterijev, da pri človeku lahko govorimo o življenju. Pri plodu se ga da registrirati okoli 5. tedna, ali celo prej.

    Ta pobuda se mi zdi precej dobro utemeljena.

  • Na Poljskem je nova vlada obljubljala zaostritev tamkajšnjega precej restriktivnega zakona o abortusu. Pomembna točka predloga je bila, da se prepove splav plodov, pri katerih so preiskave pokazale prisotnost trisomije 21 oz. Downovega sindroma. Prenatalna diagnostika je namreč v sodobnem svetu pripeljala do tega, da je veliki večini plodov z Downovim sindromom odvzeta pravica do življenja, da so splavljeni. Tudi v katoliški državi kot je Poljska.

    To splavljanje je dejansko čudno sporočilo sodobne družbe osebam z Downovim sindromom. Čudna osebna izkaznica sodobne družbe. Hitro lahko ugotovi, da se velja znebiti še koga drugega, recimo z “evtanazijo”, poleg oseb s trisomijo 21. Poljska vlada je predlog pod pritiki javnosti umaknila. Obžalujem, da je to storila.

    • Zdravko

      Mene pa to spravlja v dvome. Temu bi rekel zdravstveno upravičen razlog.

      • To je eugenično razmišljanje. Znebiti se vsega, kar ni zdravo ali celo popolno. In arijsko. Nihče ni eugeniki dal toliko proste poti kot nacisti v koncentracijskih taboriščih. Niso pa (bili) edini. Sodobna prenatalna diagnostika je pretežno namenjena eugeniki, selekciji plodov. Splavi plodov ali celo detomori otrok določenega spola se tudi prakticirajo. Evtanazija se lahko izrodi v vrsto eugenike. Mislim, da se v Belgiji in na Nizozemskem to že dogaja; porast števila evtanazij pred počitnicami in večjimi prazniki kaže na to.

        Kar se mene tiče, ne vidim nikakršnega moralnega upravičenja, da bi otrokom z Downovim sindromom odrekal pravico do življenja.

        • Zdravko

          Jaz pravice do življenja ne štejem.

          Ne privoščim pa nikomur otroka z Downovim sindoromom. To je zame zelo huda bolezen in daleč od eugenike. In medicina mi tu pritrjuje.

          • Zdravko,
            drži, da potrebujejo otroci z Downovim sindromom več skrbnega vodstva odraslih oseb, da razvijejo svoje potenciale. Res so drugačni od otrok rojenih brez tega sindroma.

            Toda poglejte si mlade ljudi v spodnjem posnetku in še enkrat presodite, ali je Downov sindrom res tako “huda bolezen”, kot pravite, ali pa ti mladi ljudje s svojo iskreno prisrčnostjo v resnici bogatijo človeško skupnost:

            https://www.youtube.com/watch?v=jIL0OL7ooEM

            Obstaja veliko hujših prirojenih stanj od Downovega sindroma, ki jih nobena diagnostika ne more vnaprej identificirati. Zakaj morajo biti prav spočeti otroci z Downovim sindromom žrtve evgenike? Kdo pri tem igra vlogo Boga?

          • Poglejte si izpoved te prisrčne mlade ženske z Downovim sindromom:

            https://www.youtube.com/watch?v=xXD6BBClBkI

          • Zdravko

            Ne bom spremenil mnenja. Celo več, te filme štejem za zlorabo teh otrok. In prepoved predvajanja v Franciji celo pozdravljam.
            Ni prisrčnost tu vprašanje. Zato tega ne štejem med eugeniko. Gre za hudo bolezen. Kolikor je to sindrom, je to zato, ker ne nimamo pojma o vzrokih.

          • Zdravko

            Vsekakor pa pri tem gre za odločitev staršev, jasno. Glede božjih darov ne moremo iti v skrajnosti. Tudi diabetiku enkrat odrežejo nogo, ne morejo mu reči, glej božja volja.
            Če diagnostika ne zmore bolje in več, to ni razlog, da spregledamo tisto, kar znamo.
            Se strinjam, da so tu možne zlorabe. Ampak zlorabe ne morejo biti vodilo, kaj je prav in kaj ni. Z zlorabami se je treba spoprijemati posebej.
            Vprašanje je torej, ali Downov sindrom označuje bolezensko stanje? Neozdravljivo bolezensko stanje. Mislim, da. Nisem pa zdravnik, morda bi @sarkazem znal kaj več povedat. Vsekakor tu ne gre za selekcijo, za arijanizem, ali kaj takega.

          • Seveda gre za eugenično selekcijo, kaj pa drugega – za izginjanje populacije ljudi z Downovim sindromom zaradi prenatalne diagnostike, katere glavni namen je ob možnosti abortusa uničevanje “nezdravih” plodov. Seveda je Downov sindrom kromosomska anomalija, ena blažjih sicer in torej bolezen. A se bolnim ljudem pomaga, ali se jih prisilno spravlja na drugi svet?!

            Otroci in ljudje z Downovim sindromom so v večini nadpovprečno čuteči, čustveni in empatični ljudje. Čisto nasprotje narcisoidnih sociopatov in nevrotikov najrazličnejših sort. So tudi nadpovprečno srečni in osrečujoči, četudi kdaj težavni in obremenjujoči.

            Družba, ki ni pripravljena sprejemati otrok z Downovim sindromom in dovoljuje njihovo množično splavljanje, je bolna družba egocentrikov in ljudi brez srca.

          • Zdravko,
            kot je dobro argumentiral IF, gre pri splavljanju otrok s kromosomskimi napakami nedvomno za evgeniko.
            Gre za evgeniko po definiciji – pa čeprav medicinska stroka nikoli ne bo odkrito priznala, da v ozadju genske diagnostike, ki ji sledijo splavi zarodkov, dejansko stoji filozofija evgenike:

            https://sl.wikipedia.org/wiki/Evgenika

            Vaša primerjava amputacije enega uda s splavom se mi ne zdi umestna.

            V prvem primeru medicina z odstranitvijo telesnega dela rešuje življenje diabetičnega bolnika, ki bi sicer umrl zaradi ganrene. Pri postopku amputacije medicina človeka ne likvidira, ampak mu omogoči nadaljnje preživetje.

            Koga pa rešujejo splavi? Morda potencialne starše, ki jim je breme morebitne otrokove bolezni že vnaprej pretežko?

            Vsak splav pomeni likvidacijo nerojenega otroka. Splavi ne rešujejo človeških življenj.

          • Zdravko

            Eugenika je selekcija med sicer zdravimi. Tu gre pa za genetsko napako. Ponavadi tem sledi celo naravni splav. Trpljenja teh otrok si najbrž ni težko predstavljati. In tudi njihovih staršev.
            Diagnostika ni kriva za to in ji ne moremo ničesar očitati.
            Je pa res, da nekje v Afriki, temu nihče ne bi posvečal pozornosti.
            Hvalabogu, da mi ni treba o tem odločati, ali da moje mnjenje ni nikomur pomembno.
            Vsekakor pa menim, da gre za hudo genetsko okvaro, ki ne omogoča dostojnega življenja. Res, splav ne rešuje življenja. Ampak znani so nam naravni splavi in tu se mi zdi, da smo bolj na tej poti. Rojstvo teh otrok je čisto na nitki, življenje tudi ves čas.

  • To z evgeniko se pretirava, ker če na evgeniko gledamo na tak način jo vsi tukaj podpirate, ali je pa morda med vami npr. kdo, ki zagovarja spolna razmerja, ki bi vodila do zanositve med sorodniki, npr. bratom in sestro, bratrancem in sestrično ipd., pri katerih obstaja večje tveganje glede zdravja otrok, ki bi se takim parom rodili?

    Tu gre preprosto za moralne dileme povezane z vrednoto zdravja. Pa vas recimo vprašam, če bi medicina odkrila, da obstaja veliko tveganje, da bi se otrok, ki bi ga spočeli z določeno osebo, rodil s hudo zdravstveno okvaro, bi to tveganje vendarle sprejeli, ali bi se raje odločili za možnost, ki bi takšno tveganje preprečilo? A ne bi bilo ignoriranje takšnega tveganja nekaj povsem sebičnega in moralno spornega?

    Skratka, tu ne gre več za tisto evgeniko, na podlagi katere se je skušalo zasledovati neke medicinsko-genske-biološke ideale, ampak za preprosta moralna vprašanja povezana z vrednota zdravja in kvaliteto življenja, pri čemer je namen medicine predvsem v tem, da pač svetuje in opozarja na morebitna tveganja, ne pa da bi se na tej osnovi komurkoli karkoli vsiljevalo. Gre pač za to, da se staršem v naprej pove, da obstaja možnost, verjetnost ali pa celo gotovost neke hujše bolezenske okvare, na podlagi česar se pač lahko potem vsak odloči, ali bo ljub temu otroka obdržal ali ne. To je pač posledica razvoja znanosti. Skratka, nikomur ne more biti v interesu, da se rojevajo hudo bolni otroci in če je pač to mogoče preprečiti, potem zakaj pa ne? Tu mislim predvsem na diagnostiko, na osnovi katere je mogoče ugotavljati, ali pri starših obstajajo kakšne dedne okvare, ki bi lahko negativno vplivala na zdravje spočetega otroka. Ker npr. jaz ne razumem primerov staršev, ki se jima rodi otrok s hudo zdravstveno ovkaro, zdravniki ugotovijo razlog za to, ki je ravno v tem, kar sem omenjal zgoraj, torej genske napake pri starših, potem pa ti isti starši vse skupaj ignorirajo in spet imajo otroka, ki je spet enako, ali še huje prizadet. Čemu naj bi pa to služilo?


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI