Moje želje slovenskemu gospodarstvu

Andrej Umek 24.1.2017 6:36
 

vlada mira cerarjaMoja osnovna želja je, da bi bilo slovensko gospodarstvo v letu 2017 uspešnejše, kot je bilo v preteklem letu. Vendar uspešnejšega gospodarjenja ne moremo doseči samo z lepimi željami, za to so potrebne spremembe in reforme. Odločitev, katere so tiste ključne spremembe, ki bodo izboljšale gospodarjenje, je treba opreti na objektivno in strokovno analizo, ki jasno izpostavi vse šibkosti in prednosti. Kot tako analizo sem izbral Global Competitiveness Report, ki ga je pripravil World Economic Forum (WEF). Iz tega poročila tudi jasno sledi, da slovensko gospodarstvo v lanskem letu ni bilo bistveno uspešnejše kot v letu 2015. Moja želja za resničen napredek slovenskega gospodarstva je, da bi odpravili njegove največje omejitve in pomanjkljivosti.

V poročilu WEF sta kot največji pomanjkljivosti Slovenije omenjeni zapravljivost države in breme državne regulative. Pri prvi smo uvrščeni na 130. in pri drugi 127. mesto med 140 državami na spisku. Ti dve uvrstitvi se v zadnjem letu nista kaj bistveno popravili. Nedvomno bi bilo treba za uspešnejše gospodarjenje ti dve pomanjkljivosti odpraviti ali vsaj bistveno omiliti. Vendar je to ob sedanji Vladi popolnoma nerealno pričakovati. To dokazujejo nedavni dogovori s sindikati javnega sektorja in nesposobnost Vlade, da uzakoni bolj tržno naravnano delovno pravno zakonodajo. S prvimi se zapravljivost države samo povečuje, z drugim pa ohranjamo togo državno regulativo, ki ni kompatibilna s tržnim gospodarstvom. Pri tem ne bi bilo treba posebej poudariti, da živimo in naše gospodarstvo deluje znotraj enotnega evropskega gospodarskega prostora. V našem vitalnem interesu sicer je, da se temu prostoru prilagajamo in smo v njem uspešni. Vendar v predvolilnem letu ali pa mogoče celo volilnem nimam prav nobenega upanja, da bi ta Vlada zmanjšala zapravljivost države in breme državne regulative, saj ju očitno še povečuje. Zato sprememb na teh dveh vitalnih področjih ne vključujem med svoje novoletne želje slovenskemu gospodarstvu. Ne želim biti nerealen in buditi upanja tam, kjer ga ni. Želim pa si, da bi bile rešitve za ti dve pomanjkljivosti prednostna naloga naslednje vlade.

Tretja pomanjkljivost, ki jo omenja poročilo WEF, je učinkovitost nadzornih svetov in uprav. V tem pogledu nas uvršča na 110. mesto med 140 državami. V tem pogledu imamo vsaj malo upanja, da se bo kljub sedanji Vladi obrnilo na bolje, čeprav so indici, da ta Vlada reformira, da se ne bi nič spremenilo. Zgled za to je zdravstvena reforma. Za izboljšanje uprav v gospodarstvu in družbenih podsistemih je potrebno zelo malo. Zato upam, da bi to zmogla tudi sedanja Vlada. Pri imenovanju uprav bi morala samo nekoliko popraviti kriterije selekcioniranja. Namesto naših in tistih, za katere oni vedo, da so najboljši, bi morala v uprave imenovati managerje, ki so se pri svojem preteklem delu najbolj dokazali, imajo torej dobre reference. Izbora najboljših pa nikakor ne bi smeli omejevati na slovenski prostor, razširiti bi ga morali vsaj na skupni, evropski gospodarski prostor. Da bi se v tem pogledu v letu, ki se začenja, kaj premaknilo v pozitivni smeri, je moja iskrena novoletna želja slovenskemu gospodarstvu. Poteze v tej smeri, bi imele poleg neposrednih izboljšav upravljanja še kolateralno korist pozitivne selekcije slovenskega managementa.

Lepo pa bi bilo, da bi Vlada ta proces pozitivne selekcije podprla še z nekaterimi ukrepi. Naj navedem samo nekatere. V vse individualne pogodbe uprav bi bilo treba vnesti klavzulo, da nedoseganje zastavljenih ciljev avtomatično vodi do krivdne razrešitve, in v vse individualne pogodbe članov nadzornih svetov, da morajo ob imenovanju uprav jasno definirati evropsko primerljive cilje na rezultatih, kot so dobiček na vloženi kapital, povečanje obsega proizvodnje in dodano vrednost na zaposlenega. Za evropsko primerljive rezultate so potrebni tudi evropsko primerljivi dejavniki oz. sodobna orodja upravljanja in (samo)ocenjevanja, po katerih uporabi smo na zadnjih mestih na lestvici konkurenčnosti. Smiselno bi bilo zato, da bi novo izbrane uprave zadolžili, da se do naše najdragocenejše dobrine, to je človeških virov, začnejo obnašati bolj tržno in bolje nagrajujejo tiste, ki so na trgu dela najbolj iskani. To akcijo bi lahko začeli v podjetjih v pretežno državni lasti in javni upravi. »Virantovemu plačnemu sistemu« bi dodali faktor od npr. 0,75 do 1,25 glede na iskanost poklica na trgu dela. S tem bi vsaj del mladih preusmerili v deficitarne poklice, omogočili gospodarsko rast in zmanjšali mladinsko brezposelnost, ki je eden od naših ključnih problemov. Prilagajanje naših že zaposlenih trgu dela bi morali nadaljevati oni sami in njihovi zaposlovalci tudi med njihovo aktivno zaposlitvijo. Za vzor so nam lahko pri nas tolikokrat kritizirane multinacionalke, npr. IBM, ki so zgledno skrbele za strokovno rast in s tem zaposljivost svojih sodelavcev. Zanemarjanje tega dejavnika nedvomno zmanjšuje konkurenčnost slovenskega gospodarstva in vodi do tega, da imamo v Sloveniji med vsemi članicami EU najmanj delovno aktivnega prebivalstva v starostni kategoriji med 55 in 65 let. Za vzdržnost pokojninske blagajne je to nujno popraviti.

Naj zaključim s trditvijo, da večjih in nadvse potrebnih reform državne regulative od te Vlade v predvolilnem ali celo volilnem letu ne moremo pričakovati. Na žalost tudi ne bolj gospodarnega odnosa do javnih financ. Zato je moja skromna želja slovenskemu gospodarstvu, da bi napredovali vsaj pri bolj strokovni selekciji uprav in s tem naredili vsaj skromen korak k večji konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, na primer, da bi s sedaj 59. mesta, da nismo neskromni, napredovali vsaj za deset mest. Če pa tudi to za sedanjo Vlado ni mogoče, pa da bi vsaj prehiteli neposredno pred nas uvrščeni Ruando in Mehiko.

Srečno, slovensko gospodarstvo, srečno, Slovenija.

 
Značke:

12 komentarjev

  • Njprej prepišem nekaj stavkov poslanice, kjer povsem jasno pove, da se je treba spreobrniti in sicer predvsem v načinu vsakodnevnih navad in to od poklicnega dela do zasebnega življenja.
    2. …ker smo grešili
    Bog nam je podaril zemljo, da bi jo obdelovali in varovali (prim. 1Mz 2,15) in sicer s spoštljivostjo in uravnoteženostjo. ‘Preveč’ jo obdelovati – torej izkoriščati jo na kratkoviden in sebičen način – in premalo jo varovati, je greh.

    O da bi lahko za vse to, kar se dogaja v našem domu, jubilej Usmiljenja priklical verne kristjane »k globokemu notranjemu spreobrnjenju« (Laudato si, 217), še posebej podprtim z zakramentom sprave. V tem jubilejnem letu se učimo iskati Božje usmiljenje za grehe proti stvarstvu, tiste torej, ki jih do sedaj še nismo prepoznali in se jih izpovedali. Zavzemimo se narediti konkretne korake na poti ekološke spreobrnitve, ki zahteva, da jasno zavzamemo stališče glede naše odgovornosti do nas samih, bližnjih, stvarstva in do Stvarnika (prim. ibid. 10; 229).

    Vse kar je napisano v poslanici in okrožnici izhaja iz zapovedi, ki je napisana na prvih straneh s. Pisma. (1 Mojz, 1, 26-28.)

    Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi in sličnosti; naj gospoduje ribam morja in pticam neba, živini in vsem zverem zemlje in vsej laznini, ki lazi po zemlji!«
    In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Plodita se in množita ter napolnita zemljo; Podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zamlji«.

    Od okrožnice je poteklo skoraj leto in pol, od poslanice pa skoraj 4 mesece, pa se o tem nikjer ne govori, čeprav smo na prelomnici, ki bo sleherniku popolnoma spremenilo življenje.
    Navajeni smo, da ko se govori o spreobrneju se misli predvsem na duhovno stran, ki si jo predvsem predstavljamo na neviden način, ki je neposreden odnos do nevidnega Boga. Toda sedaj Frančišek jasno in neposredno pokaže na »posvetno« stran, kot neločljivo vsakodnevno delovanje slehernika, to je v poklicnem delovanju, ki pa izhaja iz samega začetka človeštva. Človek mora biti varuh Stvarstva, ne pa izkoriščevalec in onesnaževalec.

    Moje želje pa so, da bi Slovenija upoštevala ta navodila, da bi ji bilo bolje.

  • Franc Mihič

    Prof. dr. Umek je v članku podal odličen in aktualen napotek politiki, aktualni vladi, kako povečati konkurenčnost RS.
    Pravi tudi:”Zato je moja skromna želja slovenskemu gospodarstvu, da bi napredovali vsaj pri bolj strokovni selekciji uprav in s tem naredili vsaj skromen korak k večji konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, na primer, da bi s sedaj 59. mesta, da nismo neskromni, napredovali vsaj za deset mest. Če pa tudi to za sedanjo Vlado ni mogoče, pa da bi vsaj prehiteli neposredno pred nas uvrščeni Ruando in Mehiko.”
    Očitno se že kaže, da Slovenija tudi s to vlado ne bo bistveno napredovala v konkurenčnosti. Glede na odzive in komentarje pa se kaže, da tudi desna opozicija ne zanimajo takšna analiza in priporočila.

    • Franc Mihič

      Za l. 2012/13,ko je desna Janševa vlada vodila Slovenijo smo lahko brali o v oceni:
      “Koliko se vlada trudi, da bi s svojimi servisi pripomogla h gospodarskemu uspehu podjetij, pa smo uvrščeni na 102. mesto med Jamajko in Malavijem. Na 122. mestu smo pri učinkovitosti uprav naših podjetij.
      Vel o tedanji oceni stanja, pa v prispevku:
      Kako postati Švica?
      DNEVNIK, 30. marec 2013
      Slovenski parlament je sprejel novo delovno zakonodajo. Velikopotezno so jo poimenovali reforma trga dela in z njo so povezana velika pričakovanja. Tako je zapisala novinarka Vesna Vaupotič v Dnevniku 9. marca 2013 in nadaljevala. Če naš trg dela ne bo več tako tog in zaščitniški do delavcev, potem bo slovensko gospodarstvo spet konkurenčno, naši proizvodi se bodo po vsem svetu prodajali za med in v našo državo bodo drli tuji investitorji. Z reformo smo naredili le prvi korak, trdijo delodajalci, zakonodajo bo treba spreminjati vse dotlej, ko bo slovenski delavec postal prožen kot elastika. Šele potem se bodo odprla nebesa globalne konkurenčnosti in podjetniške uspešnosti. A pogled v spričevalo, ki ga je 144 državam konec lanskega poletja izdal Svetovni gospodarski forum, poraja dvome o sadu te modrosti in kaže, da pot v gospodarski paradiž ne vodi le prek hrbta prožnega delavca. Na samem vrhu svetovne konkurenčnosti je država, ki smo jo nekoč hoteli posnemati. Švica najvidneje prednjači pred drugimi v inovacijah in učinkovitosti trga dela. V obeh kriterijih se uvršča na prvo mesto. Glede na to, da je po novi zakonodaji najdaljši odpovedni rok v Sloveniji krajši kot v Švici (60 dni), bi morali v učinkovitosti trga dela Švico prehitevati po levi. Tudi pri stroških, ki jih ima delodajalec ob odpuščanju delavca, smo celo s staro zakonodajo bore malo zaostajali, Švica je bila na 38. mestu, slovenski delavec, ki je bil ob odpuščanju nekoliko dražji, pa na 47. mestu itd. Te dni tudi berem, da švicarski sindikati predlagajo uvedbo zajamčene minimalne plače okoli tri tisoč evrov, slovenska pa je menda 763 evrov bruto.
      Torej je slovenski trg dela, slovenski delavec le zadosti »elastičen«, da to očitno še zdaleč ni glavni razlog nekonkurenčnosti Slovenije. Švica je tudi na šestem mestu in med tistimi državami, ki direktorje nastavljajo po sposobnostih in delovnih zaslugah. Koliko se vlada trudi, da bi s svojimi servisi pripomogla h gospodarskemu uspehu podjetij, pa smo uvrščeni na 102. mesto med Jamajko in Malavijem. Na 122. mestu smo pri učinkovitosti uprav naših podjetij. Švica pa torej prednjači v inovacijah, uvršča se na prvo mesto. »Njene znanstvenoraziskovalne institucije so med najboljšimi na svetu, odlikuje jo tesno sodelovanje med znanostjo in gospodarstvom ter vlaganje podjetij v raziskave in razvoj,« navaja poročilo, »visoko produktivnost krepijo odlične možnosti izobraževanja pri delu, zaposleni in podjetja se aktivno prilagajajo novim tehnologijam.« Poročilo tudi poudarja pomen neodvisnega sodstva, močno pravno državo in odgovorne javne službe. V švicarskem tisku tudi preberem: Sprememba gospodarjenja z energijo, večja učinkovitost rabe energije in raba obnovljivih virov bo do leta 2035 dala 85.000 novih delovnih mest, je pokazala študija SES, ki temelji na Analizi potencialov, ki jo je opravila Züriška visoka šola za uporabno znanost.
      Očitno je, zakaj je Švica na prestolu visoke konkurenčnosti in zakaj Slovenija celo nazaduje!
      Franc Mihič, Ribnica

      http://www.dnevnik.si/objektiv/komentarji/kako-postati-svica

  • Franc Mihič

    Politika, ki se resno pripravlja ne volitve, bi morala temeljito proučiti sporočila dr. Pleskoviča v tem intervjuju.
    Bojim pa se, da tudi aktualna desna politika ne razume dr. Pleskoviča in zanemarja njegova mnenja, ki bodo tako ostala le kot pobožne želje.

  • Najprej in pred vsem se je potrebno zavedati,da Sloveniji vlada mafija. Udbomafija, da se razumemo.
    Mafija je podobno kot klima.V neugodni klimi je nemogoče gojiti paradižnik, ali banane, pa čeprav je zemlja rodovitna.
    Tako v Sloveniji ni mogoče učinkovito gospodariti, ker za to ni ustreznih pogojev. Ni prave klime.
    Nič ne pomaga saditi še tako dobre sadike in jih negovati, ko pride piš in jih pomori. Tako ni v Sloveniji možno gospdariti, ker pride mafija in vse pomendra.
    Papež Wujtila in Regan sta skovala načrt, kako spraviti na kolena Sovjetsko zvezo in sta uspela. Tudi v Sloveniji je padla partija zaradi tega, ker Jugoslavija ni dobivala več pomoči. Pa smo že malo pozabili, ko je France Bučar nekje v Evropi izrazil željo, da se jugoslovanskim komunitom naj več ne daje kreditov,saj bo na ta način samoupravno gospodarstvo propadlo. In je.Jugoslavije je gospodarsko bankrotirala in tako je bilo konec komunizma.
    Tudi danes je nujno potrebno preprečiti zadolževanje Slovenije in kaj kmalu bo Slovenija bankrotirala, na kar bo možno začeti znova. Milijarda obveznic, ki jo bo Slovenija dobila, bo agonijo samo še podaljšalo, nekaj mafijozov pa bo obogatele na račun provizij, ki jih prodaja obveznic nudi.
    Stanje, kakršno je danes v Sloveniji, je umianje na obroke.Menim,da smo danes v hujši situaciji, kot smo bili v času sivine v letih okrog 1970.
    Ko se ozremo naokli vidimo, da praktično opozicije v Sloveniji ni več.Enostavno jo v celoti ignorirajo. Vse vodilne položaje zasedajo direktno udbomafijci,ali pa na nje postavljajo lutke, ki jih daljinsko vodijo.Kašna pa je demokracija,če že pol leta, ali celo leto naprej vemo, kdo bo postavljen na kakšen položaj?
    V takšnih ramerah je karkoli svetovati gospodarstvu iluzija.
    Najprej je potrebno zrušiti diktaturo!

  • APMMB2, žal drži, kar ste navedli. Dokler ne bomo odpravili ključnih vzrokov za nenehno nazadovanje, ni pričakovati večjih izboljšav.

    Toda videti je, da se za enkrat s tem strinja samo največja opozicijska stranka, ki pa sama nikoli ne bo imela toliko moči, da bi to lahko izvedla.

  • V večini očitno ni rešitve… kot je pred kratkim mirodel komentiral v članku Žige Turka

    http://www.casnik.si/index.php/2017/01/10/medijsko-krajinarstvo/

    da so pospravili Sokrata. In še marsikoga, vsakega ki štrli iz povprečja ..

  • Kapodistrias

    Cerar pa zavaja Slovence, kako dobro nam gre. Že podatek, da z gospodarsko rastjo ne ustvarimo toliko, da bi pokrili obresti na dobljene kredite, pove vse o katastrofalnem stanju slovenske države. Če ne bi imeli drobnega izvoznega podjetništva, ki ga država z davki še tišči k tlom, bi šlo vse že zdavnaj v maloro.

  • Franc Mihič

    Dokler se bo oz. bodo privrženci pomladne demokracije za vse deviacije izvoljenih vlad, tudi desnice, ko je ta na ali pri oblasti, udobno uporabili teorijo zarote, to je, za vse je kriva in odgovorna le udbomafija, vse dotlej za Slovenijo ne bo pravega napredka, ne pravične države, saj zato potem ne odgovarja nobena izvoljena oblast, ki ji je ljudstvo na volitvah dalo mandat za vlado in oblast.
    Če bi imeli privrženci zarote prav, to je, da v Sloveniji vlada udbomafija, s čimer ti sicer zgolj opravičujejo svojo nedejavnost in udobje, bi lahko ukinili volitve, tudi izvoljenooblast in na koncu še državo, a kriva bi bila vedno dežurna nevidna in neodgovorna udbomafija, ne pa “skriti” veliki domoljubi.

  • Vsegliharstvo je nevarno in pogubno za Slovenijo.
    Žal se širi tudi med ljudi, državljane, ki so tradicionalno desni, torej katoliki, ali pravi demokrati. Žalostno je to, da vsegliharstvu nasedajo tudi duhovniki, ki še bolj poneumljajo vernike.
    Bežna analiza nam pokaže, da je samo 20% časa bila formalno na oblasti v Sloveniji desna opcija. Ampak potrebno je povdariti: SAMO FORMALNO!!!
    Ko poglesamo samo prvo DEMOSOVo vlado lahko vidimo, da je v njej prevladovala levica,oziroma je bila saetavljena tako, da je večina ministrov bila levo usmerjenih. Tudi v parlamentu je bila levica izredno močna in je za las manjkalo, da se Slovenija po demokratični poti ne bi osamosvojila. Ob razpadu DEMOSA je bilo jasno, da so v njem prevladovale destruktivne sile, ki so težile pred vsem za osvojitev oblasti, ne pa za samostojno Slovenijo s prihodnostjo v zahodnem svetu in zhodni kulturi.
    Sledile so tri vlade, ena Bajukova in dve Janševi. Vse vlade so morale pobrati tudi leve stranke. Bajukova je nastala v času, ko so še vse pomladne stranke bile prestreljene z udbovskimi eleneti, ki so blokirali kakršnekoli pomisli na vstop v demokratično družbo. Janša pa je bil primoran sestavljati kolaicijo z Desusuom in spomnimo se samo se dveh udbovcev Rezmana in Žnideršica, ki sta nenehno grozila z izstopom Desusa iz vlade in z razpadom kolaicije. Dopuščala sta, da so iz vlade odtekale informacije in da so laži postale resnica. Vlada je tako izvedla le del programa za katerega se je obvezala. Spomniti se je potrebno odličnega vodenja Evrope, pa skorajda zaničevanje tega doma. Samo Tanja Fajon je k temu dodala ogromen prispevek. Za nagrado je sedaj evropska poslanka, ki jo mediji povzdigujejo tako, da utegne celo postati predsenica države, ali vlade. Za naivneže je pač to, kar iz nje počno mediji.Janšo so ustavili z lažnim procesom Patrija.
    Nič boljše,če ne še mnogo slabše jo je odnesla 2. Janševa vlada.Takrat je Janša moral pod streho vzeti kar dva renegata. Viranta in Erjavca in oba sta mu zasadila nož v hrbet. Spomnimo se vseh protestov in ovir, ki sta jih vlada in sam Janša doživljala do dokončnega zloma. Nadaljevanje je prav tako poučno,saj proces Patrija še sedaj odmeva, ne le v Sloveniji. Celo v Evropo so ga izvozili in Janša, kljub temu da je bil edini politični zapornik v EU, ni bil deležen nikakršne pozornosti. RU pa je neselektivno podprla tajkunsko voditeljico Ukrajine Timošenkovo.
    Resno se je potrebno vprašati,kakšno demokracijo imamo, ko recimu na Ljubljanski univerzi ves časod osamosvojitve še nismo dobili demokratičnega rektorja. Do sedaj so vi brez izjeme lutke Murgeljskega mogula. Pa gre za osrednjo izobraževalno ustanovo naroda. Mar se potem lahko čudimo, kako to da se ljudje kot je Miha Kordiš dičijo z diplome filozofsek fakultete?
    Ali se lahko čudimo falngi profesorjev, ki sramotijo parlament?
    Nič bolje ni s Slovensko akademijo znanosti.Nekja tipov, ki jih je v akademijo vrinila udba si ne zaslužijo svojega statua, a kaj ko ni zato niti ena akademik javno zapustil to stramotno inštitucije, ki se še sedaj diči s članstvom Edvarda Kardelja, ki je pozival k množičnim pobojem po vojni. Kateri narod si lahko v demokraciji privošči takšno sramoto?
    Ne le to, da se morilci uliti v bron šopirijo na najodličnejših krajih prestolnice, ti zasedajo tudi častna mesta v akademiji.

    • “a kaj ko ni zato niti en akademik javno zapustil te sramotne inštitucije”

      Zadeva je pogojena z denarjem in slavo. Sicer pa je treba pred akademiki omeniti slovenske škofe, ki bi morali te zadeve z vpitjem spraviti v zavest državljanov.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI