Ma, siamo a qui – Tu smo

Matevž Vidmar 24.1.2017 9:39
 

amoris leatitiaPrvo poglavje posinodalne spodbude Radost ljubezni nam je služilo kot duhovni uvod v celotno papeževo delo. Dvakrat nas je povabil, da stopimo skozi vrata hiše in se pridružimo družini pri mizi (AL 8 in 9). Malce hudomušno bi nadaljeval kar s papeževimi besedami, ki jih je izrekel po tem, ko se je prvič prikazal na balkonu Apostolske palače. Povedal je, da so kardinali šli po novega papeža na drug konec sveta in z nasmehom dodal (prevod sem malce priredil): »In sedaj smo tukaj.« Da, sedaj smo tu. Cerkev je z novo sinodalno metodo, tako da je preko vprašalnikov začutila utrip življenja družin po vsem svetu, še enkrat več pokazala, da je skrb za družine, ki je bila izražena na II. vatikanskem koncilu, njena primarna skrb. Koncilski očetje so kot prvo pereče vprašanje, ki so ga izpostavili v konstituciji Cerkev v sedanjem svetu, postavili ravno Dostojanstvo zakona in družine. Sedaj smo torej tu. A tu mišljeno dobesedno. Tu smo, da zremo družino v njeni realnosti, ne kot bi nekateri radi, skozi okno, ali pa še raje kar preko učbenikov, v katerih so zapisani mnogi vzorci, ki sicer so nekoč imeli neko osnovo v realnih družinah, a so to že kdaj izgubili. Tu smo in zremo, v kakšnem položaju se nahajajo družine. Kot pravi papež (in pri tem citira sv. Janeza Pavla II.): »Zdravilno je posvetiti pozornost konkretni stvarnosti, kajti ‘zahteve in pozivi Duha odzvanjajo tudi v samih dogodkih zgodovine’, ki ‘morejo voditi Cerkev h globljemu razumevanju neizčrpne skrivnosti zakona in družine’.« (AL 31)

Sinodalno poglavje

Drugo poglavje Radosti ljubezni je precej sinodalno, kar kaže množica navedkov, ki se nanašajo bodisi na vmesno poročilo Relatio synodi bodisi na končno Relatio finalis. Radi pozabljamo, da ima posinodalna spodbuda svoj vir v sinodi, zato menim, da je modro, da na tem mestu ponovno opozorimo na to dejstvo. To poglavje je kot nekakšna krpanka (tu imam v mislih tiste lepe krpanke, ki se lepo povežejo v neko celoto), kjer lahko na nek način razločujemo, kje papež zgolj citira sinodo, kje ji doda kakšen svoj osebni pogled in katere točke so zgolj njegove. To omeni tudi papež: »Toda ker so sinodalni očetje predstavili pogled na položaj družin z vsega sveta, se mi zdi primerno sprejeti in predstaviti nekaj njihovih pastoralnih prispevkov in dodati druge poudarke, ki izhajajo iz moje osebne perspektive.« (AL 31)

Sprememba paradigme

Ne bom našteval, na kaj vse so opozorili sinodalni očetje. Spet (in tega se ne bom naveličal) vabim k branju. Sinoda ne želi izpustiti nikogar, Cerkev je Cerkev za vse. Omeniti gre, da na prvem mestu družinskih težav sinoda izpostavi »silovit individualizem« (AL 33). Nato pa se zgodi manjši »kopernikanski« obrat. Pričakovano bi papež nadaljeval s citiranjem sinode in naštevanjem realnih problemov družine. A prej kot to doda nekaj svojih točk. V točkah od 34 do 39 namreč nimamo nobenih citatov. Papež opozori na krščansko dolžnost obrambe zakona: »Kot kristjani se ne moremo odpovedati obrambi zakona samo zato, da bi ne nasprotovali javnemu mnenju, da bi bili moderni ali zaradi občutka nesposobnosti spričo moralne in človeške degradacije. Svet bi prikrajšali za vrednote, ki jih moremo in moramo prispevati.« (AL 35) Marsikdo je že začel pripravljati bojno opremo, na kateri se je od križarskih vojn nabralo nekaj prahu. Vendar papež želi, da bi svojo paradigmo, kjer s stisnjenimi pestmi oznanjamo pravilen in zveličaven nauk, spremenili. Ne nauka, pač pa paradigmo, da ne bo pomote. »Od nas se pričakuje bolj odgovoren in bolj velikodušen pristop, ki je v tem, da predstavimo razloge in utemeljitve za izbiro zakona in družine, tako da bodo ljudje bolj pripravljeni odgovoriti na milost, ki jim jo Bog ponuja.« (AL 35) Bi nadaljeval s svojimi besedami, pa kaj, ko se mi zdi, da Frančišek odpre tisto srčno rano, o kateri nismo in še nekaj časa ne bomo radi govorili. »Hkrati moramo ponižno in stvarno priznati, da je naš način, kako smo predstavljali krščanski pogled, in način, kako smo obravnavali ljudi, v veliki meri pripomogel k nastanku tega, kar danes obžalujemo. Zato bi se na to morali odzvati z zdravilno samokritiko.« (AL 36)

Tu smo

Kot teologa me je najbolj v srce zadelo: »Spet drugič smo predstavili preveč abstrakten teološki ideal zakona, ki je bil skoraj umetno skonstruiran in zelo oddaljen od konkretne situacije in dejanskih možnosti sodobnih družin. Ta pretirana idealizacija, predvsem ko nismo prebujali zaupanja v milost, zakona ni naredila bolj zaželenega in privlačnega, temveč prav nasprotno.« (pr. t.) Spomnim se, kako sem kot novopečeni katehet v katehetskem kabinetu z vzvišenimi besedami govoril o evharistiji neki mami, ki je stiskala svojo denarnico v pesti in zbirala moči, da je ne zabriše vame. Počutil sem se precej varno (kako ironično kaj?) znotraj vzorcev, ki sem se jih naučil. Danes ne govorim več z vzvišenimi besedami, mame pa več ne stiskajo svojih denarnic. Pogovarjamo se, saj: tu smo. Skupaj na poti: »Poklicani smo k temu, da vest ljudi oblikujemo, ne pa, da jo skušamo nadomestiti.« (AL 37)

Misijonarska vizija

Seveda to ne pomeni, da sedaj vsi delamo vse popolno. Nikakor ne. Tudi papež na to opozori: »To ne pomeni, da bomo prenehali opozarjati na dekadenčno kulturo, ki ne pospešuje ljubezni in trajne podaritve.« (AL 39) A pred tem moramo preusmeriti našo pastoralno energijo. »Trošili smo pastoralno energijo, tako da smo množili napade na pokvarjeni svet, manjkala pa nam je dinamična sposobnost, da bi pokazali poti do sreče.« (AL 38) Nikoli nisem maral tistega reka o muhah, medu in kisu. Ker ne gre za muhe, med in kis. Ne gre za številke, s katerimi tako radi udrihajo nekateri. Statistiko sploh sovražim. Gre za človeka, do katerega v vsaki situaciji želi priti Kristus, ki je odgovor usmiljenja za vsakogar. To misijonarsko vizijo moramo spremeniti s spremembo paradigme, ki ne bo več militantno, obrambno, vzvišeno usmerjena, pač pa bo usmerjena predvsem k človeku. Človeku, ki je del družine. »Siamo a qui.«

Še nekaj besed …

Vem, da bi moral zaključiti na tem mestu, da tudi slogovno tale dodatek nima najboljšega mesta. A s težkim srcem ne bi opozoril še na nadaljevanje poglavja. Papež se vrne na sinodo. Slednja, kot že rečeno, res želi predstaviti spekter družin in situacij, v katerih se te nahajajo. Omenil bi samo dve. Prva so družine otrok s posebnimi potrebami. Velikokrat imajo premajhno mesto v naših skupnostih. Papež citira sinodo: »Veliko občudovanje zaslužijo družine, ki ljubeče sprejmejo težko preizkušnjo ob otroku s posebnimi potrebami. Cerkvi in družbi na dragocen način pričujejo o zvestobi dáru življenja.« (AL 47) Izpostaviti bi mogel marsikaj, pa vendar še drug primer realnosti sinode. Ko govorimo o mladih, tako radi govorimo o različnih »mama« hotelih, da mladi ne prevzemajo odgovornosti itd. V nekaterih primerih je to res. So pa primeri mladih, ki si tega ne morejo privoščiti. In žal na njih, tudi v pastorali, radi pozabljamo. Spet papež navede sinodo: »Čeprav tvegamo, da bomo preveč poenostavili, bi lahko rekli, da živimo v taki kulturi, ki mlade ljudi sili v to, da si ne morejo ustvariti družine, ker so brez možnosti za prihodnost.« (AL 40) Naj bo ta dodatek v razmislek.

 
Značke:

31 komentarjev

  • Zdravko

    Trošili smo pastoralno energijo, tako da smo množili napade na pokvarjeni svet, manjkala pa nam je dinamična sposobnost, da bi pokazali poti do sreče.«
    ==============
    Zelo dobro povedano!

  • Resnično si želim,da bi kar največ ljudi prebralo AL. Zame je to eden najpomembnejših dokumentov po odlokih II.Vatikanskega zbora.

  • Ne samo možno ali verjetno mi je, pravzaprav očitno, da papež Frančišek zavestno želi spreminjati odnos znotraj Cerkve tudi do razpadlih družin, mater samohranilk, otrok iz razpadlih družin, ločenih oseb in nenazadnje do ponovno poročenih. Čeprav to logično ni osrednja tema omenjene družinske okrožnice oz. spodbude. Ni pa nepomembna tema.

    V tej oceni papeža se najbrž njegovi kritiki ne motijo. Motijo se v tem, da mu to očitajo. Dejansko mu posredno očitajo, da je oznanjevalec usmiljenja in človeške bližine. Tak očitek je pa vsebinsko nekrščanski.

    • Tak odnos je papež pokazal tudi pred Božičem, ko je prijateljsko sprejel Claudia Baglionija in podprl njegovo glasbeno dobrodelno iniciativo Avrai za afriške otroke ( konkretno otroško bolnico v CAR) in otroke s potresnih področjih v centralni Italiji ( Amatrice, Norcia in okolica) s koncertom v dvorani Pavla VI, ki ga je več kot 3 ure prenašala na prvem programu državna RAI.

      https://www.youtube.com/watch?v=k1EHq744wXs

      Claudio Baglioni je ločen pred okoli 25 leti in pred leti ponovno poročen. Frančišek očitno nima do njega zadržkov ( očitno tudi ne publika v Vatikanu, ki ga je toplo sprejela in z njim v drugem dela koncerta navdušeno pela in poplesavala na znane hite). Srečal se je z njim papež že ob obisku Lampeduse, kjer Baglioni vodi huminatarni glasbeni projekt O`Scia, med drugim opozarjajoč na nesrečnike na razpadajočih čolnih, ki umirajo na morju v upanju, da najdejo boljši svet.

      Evo, Frančišku so očitno pomembnejša dejanja in pobude usmiljenja do ljudi, posebej do najbolj potrebnih pomoči kot pa obsodba ljudi, ki se jim je iz kdovekakšnega razloga sesula zakonska zveza.

      Nenazadnje mu je Baglioni morda blizu tudi zato, ker je napisal eno najlepših glasbenih poezij, ki jih je kdaj oče posvetil svojemu sinu ob rojstvu. Ta odrasli sin Giovanni je kitarist in je tudi nastopil na omenjenem koncertu decembra.

      https://www.youtube.com/watch?v=k1EHq744wXs

      • Napaka – integralna verzija pesmi, posvečene sinu Giovanniju ob rojstvu s fotografijami z zadnjega koncerta v Vatikanu je tale:

        https://www.youtube.com/watch?v=b0xnjKAQPsg

      • Zdravko

        Ne samo papež, tudi noben drug do njega nima “nobenih zadržkov”. Mimogrede, papež ga ni obhajal!? Za obhajilo gre, ne za ekskomunikacijo.

        • Vprašanje, če je v krščanskem smislu odtegnitev od mize zadnje večerje, srčike evharistije, vsebinsko res tako daleč od ekskomunikacije. Celo Juda Iškarijota ni nihče od tam podil.

          • Zdravko

            Vsebinsko morda. Gre za formalno pravno vprašanje. Ne za moralno vsebinsko. Lahko da se zdi krivično, vendar ne gre drugače. Cerkev ni Bog, duhovnik še ni Jezus osebno.

          • Zdravko

            V bistvu je Jezus kriv. Če ni bi bil tako ekspliciten da “kdor se z drugo oženi” prešuštvuje, bi morda bilo drugače.
            In še to je edini greh v sostorilstvu. Vsi drugi grehi so osebni.

          • Quindi, Gesu e il colpevole di tutto. Quale conclusione 🙁

          • Zdravko

            🙂 Ampak, priznaj da je bilo dobro. 🙂

          • Zdravko

            Ampak, čisto resno. Juda Iškariot takrat še ni storil greha.
            Sicer pa bi se ti moral potegovati bolj za odvezo za prešuštvo. To je koren problema.

          • demaistre

            Jp, v sodobnem svetu je to res postalo vprašanje … še večje pa je seveda to, kako se lahko danes vsak laik drzne soditi o cerkvenih očetih, koncilih in vsem učiteljstvu Cerkve ter jih poučevati o tem, kaj je krščansko. 🙂 … mislim, bilo bi smešno, če ne bi bilo groteskno. Za povrh pa se razglaša za dobrega katoličana.

    • “Dejansko mu posredno očitajo, da je oznanjevalec usmiljenja in človeške bližine.”

      Mnogi ne mislijo tako. Mnogi mislijo, da papež s popuščanjem odpira vrata Satanu.

  • demaistre

    Če bi posvečali toliko pozornosti vsem zakladom iz zgodovine Cerkve (spisi cerkvenih očetov, svetnikov, doktorjev Cerkve), kot jo sedaj posvečamo AL.. ne pravim, da bi jo morali ignorirati ali karkoli podobnega, ampak naravnost mrzlično ukvarjanje s tem dokumentom izkazuje resno bolezensko stanje katolištva v zahodnem svetu. Jaz v tem vidim simptom dekadence, utrujenosti, želje po vedno nečem novem, potrebe po tem, da z vsako generacijo začenjamo nov projekt. To je lepo opisal Aleš Maver v prispevku pred nekaj dnevi. Zgodovinska tradicija in enotnost Cerkve se s tem izgubljata, funkcija papeža tudi postane ujetnica potrošniške logike (vedno večje množice, postavljanje novih meja itd.). Pa ne mislim, da je Frančišek osebno kriv za kaj takega, tudi pod Janezom Pavlom II. je bil ta proces že močno na delu. Mogoče je bil Benedikt vsaj deloma zato tako nepriljubljen, ker se je zaradi svoje zadržanosti v taki vlogi zelo slabo znašel.

    • Ocena, da je bil Benedikt nepriljubljen papež, je hudo pretirana. Ratzinger je bil precej nepriljubljen kot prefekt kongregacije za nauk vere; to je položaj predestiniran za nepriljubljenost. Bil je relativno nemočen papež za urejanje praktičnih zadev, ki jih je želel urediti. Njegovo duhovno avtoriteto v Cerkvi se je pa zelo spoštovalo, bolj kot danes Frančiškovo ( ki je deležna upora tradicionalistov) in človeško je bil sprejet kot prijazen, rahlo sramežljiv profesor, skoraj nežen človek. Človek tiste srednjeevropske tradicije, ki je pokristjanila prednike Slovencev in jim dala prvi zapis ( Freising) v njihovem jeziku.

      • demaistre

        Ah, dajte no, v t.i. “progresivnih” krogih na Zahodu je bil Benedikt strašno nepriljubljen. Dovolj je, če preberete tisto kvazipismo A. Kolba, ki je bilo pred kratkim objavljeno na Časniku. V nemško-avstrijskih cerkvenih krogih nikakor ne predstavlja nekaj izjmenega, to vem iz lastnih izkušenj.

        Mimogrede, še vi ste ga maloprej posredno označili za “nekrščanskega”. Sicer pa se resnično spoštovanje do papeža ne kaže v tem, da smo tiho in stvari, ki nam niso povšeči preprosto ignoriramo, kot ste v komentarjih na Časniku že večkrat nakazali vi. Jaz nasprotno menim, da dobronamerna in v katoliškem izročilu utemeljena kritika ne bi nikoli smela biti problem, dokler ne nasprotuje stvarem, na katere je Cerkev že podala jasen odgovor.

        Tradicionalisti zato nikakor ne nasprotujemo Frančišku per se.

  • AlenkaN

    Papežev ghostwriter Victor Fernandez je za vas dobro opravil svojo nalogo, da ste lahko tako navdušeni:

    https://cruxnow.com/commentary/2017/01/15/ethicist-says-ghostwriters-role-amoris-troubling/

  • Ob tolikšnem ukvarjanju z (par odstavki) AL pogrešam trezen razmislek o vzrokih, ki so privedli v tako (družinsko) stanje, kot ga imamo. Če poznaš vzroke, lažje iščeš celovite rešitve. Ne gre samo za ‘inflacijo’ zakramentov (spovedi morda kmalu ne bomo več potrebovali, saj je greh zelo relativna stvar …; zanimivo mi je tudi, da ob manjšanju števila katoličanov/nedeljnikov in vseh ostalih statističnih podatkih, število obhajil raste – če sem prav razumela informacijo). Ampak na ta način bomo kmalu v skušnjavi, da tudi določene odlomke Sv. pisma brišemo/popravimo. Kljub temu, da »moje besede ne bodo prešle …«

    Zdaj pa se mi zdi, da smo se nekako sprijaznili s stanjem in slepo iščemo ‘naprej’, čeprav vemo, da smo nekje zgrešili – in namesto da bi se vrnili nekaj (10, 100, tudi 1000 – če je potrebno) korakov nazaj, delamo vijuge, se vrtimo v krogu in se izgubljamo v neznanem – v upanju in pričakovanju, da bomo (s ‘pokvarjenim kompasom’, ki ga je izvirni greh ‘vrgel iz smeri’) našli novo smer, idealno rešitev ‘vseh problemov’. Je to tista ‘situacijska pastorala’, o kateri sem brala in naj bi pomenila prilagajanje pastorale vsakokratni situaciji? Ampak meni se zdi, da si samo dodatno zapletamo življenje: nekaj (trenutno) ‘rešimo’, pa se pojavi par novih (nepredvidenih) težav …

    Zame je eno pomembnejših vprašanj: kaj narediti, da družina spet dobi mesto in pomen, ki ji pripada? Je sploh možen povratek? Z vsem spoštovanjem, sprejemanjem in sočutjem do ljudi, ki se jim je v življenju ‘zalomilo’, je potrebno delovati (tudi/predvsem) v smeri, da bi tega bilo čim manj (preventiva!) – toda trendi ne nakazujejo tega in kako naj ‘slabi zgledi dobro vzgajajo’? (Kako to, da (tudi) otroci rednih nedeljnikov množično odklanjajo zakon in se gredo ‘koruzništvo’???)
    Pred nekaj desetletji sem debelo pogledala duhovnika, ki nam je ‘mirno’ razlagal, kako je evropska civilizacija v propadu: »To pač ni nič novega: civilizacije imajo svoje življenje, nastanejo, rastejo, a ko dosežejo določeno blagostanje, se same v sebi uničijo – za to ne potrebujejo zunanjega sovražnika.«

    • En dober primer vrnitve nazaj bi bile ameriške skupnosti Amišev. Ki živijo skoraj enako in z istimi pravili kot pred več stoletji. Bi to bil dober odgovor? Verjetno ni najboljši recept. Amiši ne vlečejo kot magnet k sebi novih pripadnikov, sem in tja kdo, posebej mlajši, zbeži od njih.

      Torej, če mislite, da bi bila dobra vrnitev nazaj, bi prosil, da v to prepričate slovensko oz. evropsko javnost. Ne pa da v pot nazaj silite Cerkev. Ker je precejšnja verjetnost, da bi jo potem nove generacije še bolj doživljale kot tujo in čudaško in bi bežale stran. Menda to ni namen; ali pač, kot ste nedavno zapisali, da ostanejo tisti “pravi pokončni” kristjani?

      • Čisto preprosto: ko se v gozdu zaveš, da si zgrešil, je najbolje, da se po isti poti vrneš do križišča/izhodišča, kjer si ‘zabluzil’, in od tam nadaljuješ v pravi smeri. Težava utegne biti, ko še vedno rineš naprej v upanju, da vendarle prideš na pravo pot, ali pa ko predolgo izgubljen tavaš in ne ločiš več ‘smeri neba’ niti tega, kje si.

        Nimam kaj/koga prepričevati – včasih zapišem SVOJE mnenje (dokler še lahko). Sicer pa je Jezus rekel v priliki: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹ (Lk 16,31) (Tistega ‘Mojzesa in prerokov’ je potrebno brati v kontekstu in ne dobesedno: poslušati in slediti Božjim navodilom – toliko zgolj zato, da mi ne bo očitano, da ‘silim v Staro zavezo’).

        • Hm, ja po eni strani je to res, po drugi strani se pa lahko zgodi, da greš po enih recimo 50 letih nazaj na križišče, pa ugotoviš, da tega križišča že zdavnaj ni več, da je tam sedaj recimo mondeno turistično središče z welness centri, tista pot, kjer bi pred 50 leti eventuelno šel v lep park, pa sedaj vodi v umazano industrijsko cono. In potem se začne preklinjati in kritizirati sedanjo stanje, pridruži recimo Greenpeacu ali podobni organizaciji, ki itak potem zlorabi ideje za svoje interese. Welness centri so pa še vedno tam.

          • Zdravko

            Ja, seveda, lahko tudi tako zabluziš, da ne najdeš več poti. Niti tistega sstarega križišča. Odbluzil si. 🙂

          • 🙂

        • Razumem, da nostalgično spominjanje preteklosti, ko je npr. beseda nekaj veljala, prav tako avtoriteta, hierarhija, avtoritetam (zdravnikom, duhovnikom, staršem itd., da ne govorim o škofih, katerih besedo so bile čisto zlato) pa je bilo tudi brez kakšnega posebnega truda in svojih zaslug za spoštovanje iz dejanj podeljena avtoriteta in s tem veliko lažje bivanje, verjetno prikliče željo po vrnitvi v tiste čase. Vendar pa take enostavne preslikave iz preteklosti verjetno ne morejo delovati, ker je realnost drugačna (razen če se realnost zanika, kar pa tako v splošnem ne pomeni ravno nič dobrega). Je to stvar razprave, seveda, ampak to je moje mnenje, da enostavno tako ne gre, četudi so bile nekdaj rešitve morda boljše ali so bolj osrečevale in napolnjevale ljudi ali so ljudje živeli oz. imeli več ljubezni). Verjetno imate tukaj v nekem vidiku prav, da so kakšne rešitve iz preteklosti lahko uporabne za naprej, vendar ne gre brez ustreznega upoštevanja sedanjega konkretnega človeka in družbe (pustimo sedaj razprave o tem, ali je Jezus imel bolj držo videnja konkretnega človeka ali ne; tudi tukaj ne gre za razpravljanje o nekih dogmah ali resnicah, ki veljajo sedaj, pred 50 leti, pred 100 leti ali 2000 leti). Gre za korak naprej z upoštevanjem tega, kar smo se naučili prej, ne korak nazaj. Vzemimo npr. še en primer. Tukaj je kar nekaj piscev, ki zelo vidijo/mo škodljivosti permisivne vzgoje v različnih sferah družbe (tudi RKC). Zavzemanje proti permisivni vzgoji je sedaj kar malo trendovsko, je »in«. Ampak enostaven prehod nazaj na represivno vzgojo, kot je nekoč bila, bi bil po moje zelo problematičen in nemogoč (pustimo sedaj tudi razprave o tem, da ima tako kot ima permisivna vzgoja veliko škodljivih vidikih, tudi represivna drža veliko škodljivih vidikov, ki jih morda sedaj, ko vidimo bolj škodljive posledice permisivne drže kot nasprotja represivni, niti ne vidimo). Neke stvari enostavno ne grejo. Če se ne strinjate, predlagam en eksperiment. Povabite nekaj svojih prijateljev (mora biti vsaj neko primerno veliko število; morda tudi nekaj neprijateljev) in živite v skladu s tem: »Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval.« Mislim, da se jim je potem kmalu malo polomilo (npr. »Kdor ne dela, naj tudi ne je« itd.).

    • Marta .. “civilizacije imajo svoje življenje ..”
      —-
      Ta trditev je tudi meni nesprejemljiva, če bi civilizacija živela skladno z naravnimi zakoni, ne bi rabila propast.

      • Če bi … Ja: svoboda (svobodna volja) je eden najnevarnejših darov, ki ga je Bog podaril človeku. Mislim, da mu je res neizmerno zaupal …

    • Marta, glavni problem vidim v tem, ko prevladuje težnja po blagostanju.
      To “blagostanje” je bila in je še vedno glavna težnja naše civilizacije, vsaj kar pomnim.

    • Zdravko

      Marta, tehtna kot vedno.
      Upam, da to ni ‘situacijska pastorala’. To si predstavljam bolj v smislu življenjska pastorala vs. teološka moralka. Eno je študij teologije, drugo je duhovniška služba. Vendar se to dvoje vse manj loči. Sploh se mi zdi tako pri nas.
      In ta sindrom ‘mirnosti’ razlaganja propada civilizacij je tudi meni nekaj kar mi kri zavre. To stalno prihaja iz duhovniških vrst, kot nekaj, kar se njih sploh ne tiče. Kot da bomo “mi propadli”, oni so pa izven tega. Njih menda niti “peklenska vrata ne morejo premagati”. Ta napuh nisem nikoli razumel.
      Tem duhovnikom bi priporočil samo tistih par mest v Stari zavezi, ki se začenjajo z “Božjo tožbo proti duhovnikom”. Samo en par jih je, ne vzamejo veliko časa za prebrat.
      Spomnil bi jih namreč, da jim ne bo nič bolje kot nam. In da naj raje razmislijo kako neumesten je napuh pred peklenskimi vrati.

      • Ampak!!! Ko opazujem razvoj dogajanja in primerjam stare Rimljane ali Grke …, mi je duhovnikova ‘napoved’ že nekaj let bolj logična in ne več tako nezaslišana: ne kot svarilo ali grožnja, temveč kot dejstvo. Ne vidim namreč veliko znakov ali prizadevanj, da bi obrnili trend oz. se vsaj trudili v tej smeri. Ne najbolj obrobno: vedno manj nas je, vedno starejša je populacija in nič ne kaže, da se bo to pravočasno spremenilo.

        Pokojni duhovnik, globoko veren mož, je ob takem premišljevanju vzdihnil: “Človeško gledano nam ni pomoči. Tukaj nam lahko pomaga le izreden Božji poseg.”
        Drugače pa je prefekt Ratzinger že pred kakšnimi 40 leti podal dobro analizo stanja v takratni Evropi – ko dandanes to prebiram (knjižica ‘Poročilo o verskem stanju’ je že zdavnaj pošla in ni interesa za ponatis), se mi zdi, da je pisana ‘včeraj’, toda to pomeni le to, da mi ‘capljamo’ za Evropo, ki je že takrat bila močno sekularizirana. Danes stanje ni boljše kot takrat …

        • Zdravko

          Oooo, mi smo kakih 500 let pred Evropo. Glede propada civilizacije.
          S tem se čisto strinjam. Ne strinjam se pa z neprizadetostjo, z mirnostjo ob tem. Tudi propad Evrope nam ne more biti v tolažbo. In končno, mizerija s katero to spremljamo, ne more biti nikomur v tolažbo.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI