Odgovor graškega teologa in filozofa A. Kolba na kritiko R. Spaemanna

Casnik 22.1.2017 8:30
 

Amoris laetitiaNemški filozof Robert Spaemann je ostro kritiziral posinodalno papeževo spodbudo Amoris laetitia (AL) 28. aprila 2016 v intervjuju z A. C. Wimmer ameriške mednarodne Catholic News Agency (prevedel ga je p. Branko Cestnik na povezavi). Frančišku očita, da z AL vnaša v nauk Cerkve spor, ki ga je potrebno popraviti.

Na omenjeni intervju je v pismu, ki ga je napisal Spaemannu, jasno in ostro odgovoril graški teolog in filozof Anton Kolb (pismo v nemščini je dostopno na povezavi). Za spletno stran misel-dneva.si ga je prevedel Albert Smrečnik in ga s kolegi pripravil za objavo na Časnik.si.

Spoštovani gospod kolega Spaemann!

V imenovanem intervjuju trdite, da gre pri spodbudi papeža Frančiška AL (Amoris laetitia – Radost ljubezni) v primerjavi z dosedanjim naukom “za prelom”. To je “za vsakega mislečega človeka brez dvoma” jasno. Kdor ne misli tako, torej ne misli. Tudi sam pripadam tej misli. Z menoj se morate torej sprijazniti kot s človekom, ki ne razmišlja. Tako vas tudi ne morem prizadeti. To tudi ni moj namen. Lahko pa na ta način bolj poudarjeno navajam tehtne razloge in kritiko vaših trditev, ki večinoma nasprotujejo dejstvom. Moje temeljne očitke kljub temu premislite in upoštevajte.

Zastopate temeljno in usodno zmoto, da je nauk katoliške Cerkve, papežev, učiteljstva, bil posredovan vedno brez zmot, nespremenjen in stalen, da obstaja, povedano z besedami papeža Benedikta XVI., “absolutno izročilo”. Kaj je s svobodo vesti, veroizpovedi, s človekovimi pravicami, z demokracijo, z razsvetljenstvom, ki so ga obsodili in prepovedali papeži? Kaj je z zažiganjem čarovnic, Galileja, G. Bruna, Darwina, T. de Chardina? Izhajam iz tega, da ste o tem seveda zelo dobro obveščeni. Vse drugo bi bila sramota. Potemtakem je tudi sramota, da ne poveste resnice, da jo tajite, zamolčite in izhajate iz popolne nezmotljivosti, predvsem, kar se tiče Janeza Pavla II. Sedanjemu papežu očitate “prelom” z naukom. S tem je ovrženo vaše načelo nezmotljivosti nauka.

Pij IX. je trdil, da je “razvoj” osrednji pojem vseh zmot v Cerkvi. Ravno nasprotno temu je res. Tajiti razvoj je osrednji vzrok vseh napak v Cerkvi, tudi vaših. Isti papež je trdil: “Jaz, jaz sem izročilo, jaz, jaz sem Cerkev.” Drugi vatikanski cerkveni zbor je to zmoto zelo jasno popravil: božje ljudstvo je Cerkev. To je prelomnica. Obstaja več takih prelomnic na tem zboru. G. L. Müller, prefekt kongregacije za verski nauk, je označil izjavo, da naj bi šlo pri zadnjem cerkvenem zboru do prejšnjega nauka za prelom, kot krivoverstvo (herezijo), na drugi strani pa je tajil spremembo v nauku Benedikta XVI., prav tako kot papež sam. Izjave o taki spremembi je Müller označil kot “zmotne”. Videti je, da ne ve, kaj je prelom, pod katerimi okoliščinami se je zgodil v cerkveni zgodovini. Z neresničnimi izjavami pa nauka ni možno rešiti. S svojimi trditvami jasno nastopate proti koncilu. To sta z uspehom delala tudi vaša ljubljena papeža Janez Pavel II. in Benedikt XVI., npr. s svojim obnašanjem do Pijeve bratovščine, ki zavrača bistvene dokumente koncila.

Vi in vam podobni ugovarjate “stalnemu ustvarjanju (creatio continua)”, evoluciji (s katero ima še vedno težave papež Benedikt), zgodovinskosti, vrednotam, dinamiki, spremembam, “znamenjem časa”; vse to v odnosu do Cerkve in njenega nauka.

Nauk Janeza Pavla II. v členu 84 njegove FC (Familiaris consortio – Družinska skupnost, apostolska spodbuda o družini), ki ga omenjate in zagovarjate, “da se morajo ponovno poročeni ločeni odpovedati spolnosti, če želijo prejemati obhajilo” so stalno povsem upravičeno močno kritizirali tudi s cerkvene in teološke strani. Razveseljivo je, da Frančišek 84. člena omenjene spodbude ne odobrava brez nadaljnjega. Za vaše teološko pojmovanje je mogoče tipično – bolj pravilno: gre seveda za nesporazum – , da prej ko slej zastopate ta vidik, ki ste ga mogoče svojčas prišepetali papežu. Sedaj ste kar osebno užaljeni, ker vas sedanji papež ne potrebuje, razumljivo: vas ignorira.

Katastrofalne zlorabe otrok v Cerkvi niso samo spolni, temveč celostno človeško gledano zločin, ki ga je treba odkriti in primerno kaznovati. Zakaj v vaši skrbi za spolnost v vašem intervjuju tega ne omenjate? Nasprotno je vaša obramba omenjenega člena 84 smešna. Papeža Janez Pavel II. in Benedikt XVI. sta namreč pri odkrivanju in boju proti omenjenim zlorabam v veliki meri odpovedala. Kaj pa je z daleč nadpovprečno številnimi homoseksualci med duhovniki?

Meni se zdi povsem nerazumljivo, kako lahko vi v povezavi s ponovno poročenimi ločenimi v povezavi z njihovim pristopom k obhajilu vidite “prelom z bistvenim antropološkim in teološkim naukom o človekovem zakonu in spolnosti”. Ne drži niti “bistveno” niti “antropološko” niti “teološko”. Videti je, da so mnoge dobre teološke in biblične izjave nove teologije –tudi v Nemčiji –šle mimo vas brez vsake sledi. S tem zastopate in zagovarjate eno izmed najbolj nerazumljivih in jasno zavrženih izjav Janeza Pavla II. Če že, bi lahko eventuelno zagovarjali druge izjave tega papeža. Frančišek v svoji spodbudi v bistvu ne gre preko škofovske sinode. Torej bi morali vi kritizirati celotno sinodo.

Trdite: “vrata so tukaj zaprta.” Verjetno gre tukaj predvsem za vaša lastna vrata. Sicer se vedno znova popolnoma upravičeno zahteva odpiranje enostranskih vrat in oken v Cerkvi. Za vas so prav tako zaprta vrata “ženskega duhovništva”, kot pravite. Tudi tukaj ponavljate usmerjenost Janeza Pavla II. Po njem Cerkev naj ne bi imela pooblastila za dovoljenje. To je čista trditev, ki je s Svetim pismom in teologijo nikakor ni mogoče dokazati. Kar papež označuje kot “dokončno, definitivno”, je definitivno napačno. Tudi prepovedi Janeza Pavla II., da bi o tej zadevi razpravljali, razveseljivo nihče ne upošteva.

Če bi upoštevali vse nauke vseh okrožnic v času cerkvene zgodovine, ne bi bili sposobni živeti in bi vero že zdavnaj izgubili, postali bi shizofreni. Razveseljivo, da medtem že škofje zastopajo tudi stališče za diakonsko in duhovniško posvečenje žensk. Frančišek sedaj vsaj dovoljuje razpravo o diakonatu za ženske. S tem razveseljivo odstopa tudi od stališča Janeza Pavla II. Škoda, da si škofovske konference in škofje ne upajo v večji meri slediti želji sedanjega papeža in mu ponuditi pogumnih predlogov. Kardinal C. Schönborn je npr. pred kratkim odklonil, da bi se na prošnjo reformnih gibanj v Avstriji pri papežu zavzel za viri probati (izkušeni možje – tj. posvetitev izkušenih kristjanov za duhovnike) Kardinal K. Lehmann, bivši predsednik nemške škofovske konference, pobudo viri probati zagovarja.

Po vašem prepričanju naj bi pravoslavni, evangeličani, anglikanska Cerkev s svojo žensko ordinacijo (posvečevanjem v duhovnice) zagovarjali krive nauke in nasprotovali Svetemu pismu. Ali niso vsi Cerkev? Zadnje trdi Benedikt XVI. v zvezi evangeličansko Cerkvijo. Tudi tukaj se postavlja vprašanje o boljšem teološkem razmišljanju z vaše strani. V svojem intervjuju stokate, da je Frančišek hkrati z Janezom Pavlom II. za svetnika razglasil tudi Janeza XXIII. Zadnji naj bi s tem želel zrelativizirati pomen Janeza Pavla II. To sem tudi sam tako videl in se tega tudi veselil. Razglasiti Janeza XXIII. za svetnika je kurija večino časa skušala preprečiti, predvsem z namigom, da je sklical Drugi vatikanski cerkveni zbor. Frančišek se je točno s to utemeljitvijo pri Janezu XXIII. odpovedal drugemu čudežu. Zakaj o tem ničesar ne poveste?

Janez Pavel II. po mojem razumevanju nikoli ne bi smel biti razglašen za svetnika. Prvič, zaradi svojega nauka v nekaterih točkah, ki jih je predstavil nezmotljive in dokončne, kljub temu, da to niso. Zaradi odklonov od uradnega nauka so bile/i teologi-nje pogosto trdo in nepravično obsojene/i in kaznovane/i. Janez Pavel II. je odstopal od koncila in je bil kljub temu razglašen za svetnika. Drugič, zaradi svoje trdote in svojega ne-usmiljenja do oseb, ki so bile kritične do Cerkve. Žal, sploh ne drži, kar trdite vi, da je “svoj pontifikat postavil pod temo božjega usmiljenja”. Njegova konkretna politika večinoma dokazuje nasprotno. Tretjič, zaradi zelo pretiranega števila razglašenih svetnikov in blaženih (482 oz. 1338), predvsem oseb, ki to nikakor niso bile, npr. J. Escriva de Blaguer, ustanovitelja skrajno konservativnega Opus Dei, ki zadnji koncil popolnoma zavrača, in ki tudi sicer ni bil noben zgled. Osebnega življenja Janeza Pavla II. ne morem in nočem ocenjevati. Razglasitve svetnikov in blaženih tolikih papežev naj bi primarno verjetno služile okrepitvi avtoritete papežev, da bi s tem lahko vodili politiko, izvajali oblast, odvračali od lastnih težav. Vse to potem naravno nima nič opraviti s “svetostjo”. Naslov “svetnik” pri papežih ne jamči svetosti.

Videti je, da še vedno pripadate stari, dolgo negovani in zastopani zmoti katoliške Cerkve, kot da bi bila šesta božja zapoved najbolj pomembna, da, skoraj edina izmed desetih božjih zapovedi. Enostranska spolna morala in sovraštvo Cerkve do telesnosti sta resnično povzročila veliko škodo in iz Cerkve pregnala milijone ljudi. S tem je povezana predvsem okrožnica HV (Humane vitae – o človeškem življenju; okrožnica o spolnosti) papeža Pavla VI. Zagovarjate zakramente. To se mi zdi po svoje dobro. Toda prosim, ne tako enostransko, kot da bi šlo skoraj samo za zakrament zakona, in to še povsem enostransko.

S svojim intervjujem ste tipičen zagovornik (skrajno) konservativne garniture v Cerkvi, ki sicer vedno zagovarja poslušnost, predvsem do papeža. To velja pri vas seveda predvsem za Janeza Pavla II. in Benedikta XVI., ker zastopata vaše mnenje. S katerimi utemeljenimi razlogi odrekate pokorščino Frančišku? Od sedanjega papeža zahtevate, “popravke”. Zakaj ta papež? Zakaj ne prej ter bolj pomembno njegova dva predhodnika, ali papeži prejšnjih časov? Mnogi so vladali Cerkvi z dolžnostjo pokorščine in jo s tem degradirali. S svojimi trditvami se zapletate v huda nasprotja. Stopate ne samo v “past spolnega nasilja”, temveč tudi v past sinode.

Benedikt XVI. zastopa “hermenevtiko kontinuitete”, Frančišek “hermenevtiko kontinuitete in diskontinuitete” (miselni razvoj povezanosti in nepovezanosti). Kdo ima prav? Zame jasno da Frančišek, ker njegovo pojmovanje resničnosti in cerkvene zgodovine odgovarja razvoju nauka. Kje ostaja tukaj kontinuiteta? Amoris laetitia prinaša samo delno diskontinuiteto s prejšnjim naukom. Načelo razločevanja, ki je bilo prej uvedeno že v FC, pa je ostalo neuporabljeno, je Frančišek zdaj uporabil. V tej točki je bil samo dosleden, v primerjavi z nedoslednostjo Janeza Pavla II. Želite s svojo okorno statistiko, z vašo skonstruirano kontinuiteto, mnoge diskontinuitete vašega življenja in vaših izjav kompenzirati in sanirati? Škoda, da ste prešli od vaše prejšnje modrosti sedaj k neumnosti. S svojim intervjujem škodite sebi in mnogim vašim prejšnjim izjavam.

Za vas so nekdaj zapisana določila že takoj “obstoječe meje”, ki jih ni dovoljeno prestopiti. Niti ne razlikujete med rednim in izrednim učiteljstvom. Po vašem naj bi sedanji papež dovoljeval “spolna razmerja”, ki objektivno nasprotujejo krščanskemu rednemu nauku”. Kar označujete kot “objektivno” in “krščansko”, je skrajno subjektivno in v mnogih pogledih nekrščansko. Hiša, ki jo gradite, ni za nikogar vseljiva, niti z vami niti za vas. Videti je, da tega niti ne opazite ali pa preprosto ne priznate. Svobode odločanja po vesti ne smemo priznavati le teoretično, temveč jo moramo končno vzeti resno tudi konkretno. Torej posledice neke norme niso vedno iste, kot trdite vi. Frančišek se trudi pravično upoštevati vlogo vesti, predvsem v odnosu do norme.

Bodimo veseli, da sedanji papež dela za “pastoralno spremembo”, končno prihaja naproti ljudem. Vaša stališča zagovarjajo ravno nasprotno, odvračajo ljudi, vernike. Zakaj pri Cerkvi ne bi smelo iti za “pedagoško prireditev, pri kateri se bližamo zakonu kot idealu”? Pri vas o pedagogiki vsekakor ni opaziti ničesar. Ne z Amoris laetitia, temveč prav z vašim pojmovanjem in trditvami je bila “uničena možnost …, s svobodnim srcem iti naproti ljudem.” Razen tega se bojite z Amoris laetitia “spodbude sekularizaciji” – to bi Cerkev lahko nujno potrebovala – in nadaljnjega “nazadovanja števila duhovnikov v mnogih delih sveta.” Ponovno ena vaših mnogih in neverodostojnih izjav, ki jih nikoli ne morete dokazati. Če bi vaše tozadevne trditve jemali resno, potem bi že stoletja ne bilo več nobenih duhovnikov, ker so se izjave učiteljstva vedno znova spremenile. Videti je, da o resničnih vzrokih tega nazadovanja nimate nobenega pojma, oz. jih ne priznate. Tu seveda igra pomembno vlogo obvezni celibat. Ta obveza nasprotuje 10 božjim zapovedim in je že v ne malo primerih povzročila nepojmljivo trpljenje. Tudi za to prepoved se ne brigate, kljub temu, da je spolno relevantna in krši človekove pravice. Videti je, da ljubite posploševanje, blatenje, neobčutljivost na tehtne razloge in ste na vse to še ponosni.

Jasno, najnižjo točko svojih trditev ste dosegli z vašo izjavo, da papež Frančišek “Cerkev razdvaja in vodi v smeri razkola”. Vaše neverjetno podtikanje papežu: “Kaos je postal z vejico načelo”, zadeva samo in izključno le vaš lasten kaos. S tem jasno nasprotujete vašemu vedenju, pod kakšnimi pogoji in kdaj je v cerkveni zgodovini prišlo do pojava razkola. Gotovo ne iz tako ničnega oziroma brez vzroka. Sedanjemu papežu ni potrebno ničesar “popravljati”, temveč jasno in čim prej vi sami, da se ne bi izključili iz Cerkve evangelija in iz razprave o teh zadevah. Vi ste tisti, ki razdvaja. Vaša verodostojnost se je v tem primeru znižala na točko nič.

Če obstaja nevarnost deljenja ali razkola, potem zaradi vas in vaših somišljenikov. Toda niti to se jim ne bo posrečilo. “Negotovosti in zmede” ne povzroča omenjena spodbuda papeža, kot trdite vi, temveč točno vi in skrajno konservativna falanga. Sam bi bil vesel, če bi v pozitivnem smislu postali negotovi zaradi mojega pisanja in razmislili in postali bolj previdni.

Po mojem videnju stvari pri omenjeni papeški spodbudi, žal, ne gre za prelom, temveč samo za minimalne spremembe, katerim pripisujete maksimalne nevarnosti. Trdite, da AL vsebuje “odločilne stavke, ki spreminjajo nauk Cerkve”. To žal ne drži. Bilo bi skrajno primerno, končno prevzeti vsaj teološki napredek zadnjega koncila na tematiko zakona in družine. Poleg tega bi bilo vsaj v nekaterih bistvenih točkah nujno potrebno spremeniti nauk. Nekateri teologi in teologinje si bolezensko prizadevajo, da bi videli samo kontinuiteto nauka, oziroma dopustili samo to, namesto da bi zahtevali napredek in ga tudi utemeljevali. Več tehtnih razlogov za te moje vidike si prosim poglejte v besedilih, ki vam jih posredujem, kot tudi v seznamu priložene literature.

Zdi se mi povsem neutemeljeno in neodgovorno, da za svoje poglede uporabljate 1 Kor 14,8, kjer piše: “In če trobenta proizvaja nejasne zvoke, kdo bo segel po orožju?” Pišete…. “orožje (Svetega Duha)”. V prvotnem besedilu svetega pisma na tem mestu o Svetem Duhu ni govora. Vi torej ponarejate to besedilo. Najbolj hudo pa se mi zdi, da na ta način neposredno uporabljate Svetega Duha za vaša stališča in se v tej službi počutite kot pogumen in oborožen, a vsekakor udarite mimo. To povsem neupravičeno delajo skrajni konservativci. Kot tudi, žal, prepogosto in neutemeljeno tudi škofje. Za moje razumevanje daleč pretirano. Tudi zadnja sinoda škofov. Tu so udomačeni grehi proti Svetemu Duhu, ki, kot je znano, ne bodo odpuščeni. Za neduhovite izjave nihče ne sme uporabljati Svetega Duha. Ne moremo in ne smemo se za dve nasprotujoči si izjavi sklicevati na Svetega Duha, sam za svoj pogled na te stvari seveda nikoli nisem uporabljal Svetega Duha. Tega naj nihče ne bi počel, pač pa ga seveda vedno prosil za njegovo podporo.

S kolegialnimi pozdravi

Anton Kolb

Graz, dne 16.06.2016

Pripis: Anton Kolb je rojen 1931 v Haus im Ennstal / Štajerska, študiral teologijo v Grazu in filozofijo na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Med svojim študijem v Rimu je bil Kolb tudi koncilski stenograf in od tod pozna tudi sodelujoče osebe kot tudi način dela cerkvenega zbora. 1956 je bil Kolb posvečen v duhovnika in je bil od 1970 profesor za filozofijo na katoliški teološki fakulteti Univerze v Grazu. Umrl je v letu 2016. To je nekako njegova duhovna oporoka. Tik pred slovesom je napisal še svoj življenjepis.

 
Značke:

36 komentarjev

  • Zdravko

    Ostro pismo, ni kaj. A šibko. Tudi v kritiki od prejšnjih dveh papežev zelo nenavadno. Glede dubia ne ponuja nič novega. Samo obramba papeža.
    O razvoju nauka sploh mislim, da nima prav in da tu bodo obveljali “konzervativci”. Torej, šesta zapoved je še vedno taka in seveda je ena od desetih. A vendar ima posebno mesto iz praktičnih razlogov. Iz življenjskih razlogov.
    Zato sem prepričan, da papež ne bo vztrajal na AL in je ne bo skušal spraviti v prakso tako, da bo s časom pozabljena v tistem delu, kjer je problematična.

  • To so debate za v otroški vrtec. Da o tem debatirajo odrasli in celo izobraženi ljudje je katastrofa. Problem je jasen. Krščanstvo ni nič drugega kot stanje duha neke družbene skupnosti, ki je obstajala pred 2000 leti. Ta duh se je pač potem preneslo v zapise, ki so poznani kot Sveto pismo. Izvorno naj bi pač Sveto pismo predtavljalo “božjo besedo”, z razvojem družbe se je to spremenilo v besedo, ki je bila le navdahnjena od Boga, torej zapisal jo je dejansko človek oz. ljudje, ki jih je Bog navdihnil. Ljudje smo pa zmotljivi, zato so v Svetem pismu tudi “napake”. Na osnovi te razlage, potem krščanska doktrina Sveto pismo interpretira selektivno, torej tako, da ga poskuša prilagajat času in prostoru, s tem pa se tudi pomen Svetega pisma vedno bolj odmika od duha, v katerem je to nastalo, kar je povsem normalno. Problem je pa seveda v tem, da v kolikor Sveto pismo povsem relativiziramo, dejansko od tega “obstoja” Boga ne ostane popolnoma nič oprijemljivega. In tu nastane problem za tradicionaliste znotraj KC, ki pač vero v Boga dojemajo predvsem kot instrument nadzora vernikov. Vera v Boga je seveda mogoča tudi brez Svetega pisma, nazdor te vere pa ne več. Sveto pismo je tista avtoriteta, na temelju katere je KC v družbi uveljavljala in ohranjala svoj vpliv, ker se je samooklicala kot edina, ki lahko interpretira to “božjo besedo”. Brez Svetega pisma pa dejansko ta vpliv popolnoma izgine, saj ne bo kaj interpretirat in vera v Boga potem postane zgolj stvar vesti, ne pa avtoritete. 🙂 In to je tu glavni problem.

    • Zdravko

      Uh, kolk si ti pameten za nekoga, ki o Bogu pojma nima, pa vendar vse ve.

    • Napaka. Katoliška Cerkev priznava Sveto pismo. ddelovanje Svetega Duha in tradicijo kot enakovredne načine pristopa do Boga. Protestantje pa samo Sveto pismo.

      Ostale napake naj vam pa gospod Zdravko pojasni.

      • Napaka je tvoja, ker v osnovi sploh ne razumeš moje poante. KC že dolgo časa Sveto pismo interpretira selektivno iz razloga, ki sem ga pojasnil. Pristop trenutnega papeža tako ni nič novega. Pri Svetem pismu gre za to, da je to dejansko edino izvirno izročilo krščanstva, vse ostalo so njegove interpretacije oz. dodatki, torej ni nekaj, kar bi lahko stalo samo po sebi, zato pa je ohranjanje tradicije Svetega pisma za nekatere tako pomembno, ker brez tega je vera v Boga potem zgolj stvar vesti vsakega posameznika, torej ni več “pravil” na katerih svoj vpliv utemeljuje in uveljavlja KC. Bolj kot so posega v “dogme” Svetega pisma, bolj Sveto pismo izgublja na pomenu in s tem se tudi manjša možnost vpliva in nadzora nad krščanskim občestvom. Trenutni Papež se pač odmika od te doktrine in daje vesti večji pomen od dogem oz. postav, kar je dejansko tudi izvorno sporočilo Jezusa, v času katerega, Sveto pismo seveda sploh ni obstajalo. Tako da treba je pač razumeti, da je Sveto pismo (Nova zaveza) interpretacija Jezusovega nauka in ne obratno. 🙂

        • Ne lažni jesus, napaka je kar tvoja, ki nisi napisal nič pametnega, le ateistične floskule, s katerimi so ti oprali možgane, če jih sploh imaš.

    • Jesus, Sveto pismo je religiozna in ne zgodovinska knjiga. Podobno kot npr. Vede v hinduizmu. Ima sedem ravni sporočil. Vsakdo dojame tisto raven, za katero je dozorel. Sveto pismo je podlaga vsemu krščanstvu in ne samo KC.

      Sveto pismo so seveda pisali ljudje, saj je bilo tako kot mnogi drugi t.i. krščanski sveti spisi napisano v obdobju po Kristusu. Vendar, pisali so ga ljudje, ki so imeli še svež in pristen stik s tokom Kristusovih sporočil in tako tudi z Bogom. Kar je božje, je absolutno, kar je zemeljsko, je relativno. Ker je Sveto pismo pisano po božjem navdihu, ima absolutno vrednost in nima napak. Zato na njegovo interpretacijo ne more vplivati razvoj stvari v tem svetu. S tem Sveto pismo nima prav veliko zveze.

      Povsem nekaj drugega so pa krščanske skupnosti in njihove hierarhije, ki včasih služijo bolj bogovom tega sveta kot Bogu. Če npr. nekateri v KC mislijo, da je treba absolutno, čisto in nepokvarljivo nadomestiti z relativnim, sprijenim in pokvarljivim, je to seveda problem. Morda pa nekateri ta dejanja samo tako razumejo. Zato te debate.

      • Sem zapisal daljši odgovor, ampak ga očitno ne bo objavilo, tako da samo tole, problem je v tem, ker se je moderna družba v primerjavi z družbo izpred 2000 let tako zelo razvila, da so nekatere zapovedi iz Svetega pisma, še posebej seveda Stare zaveze, danes popolnoma nevzdržne. Kar se je pač takrat morda zdelo smiselno in pravilno, je danes lahko celo sprevrženo. Ampak če gre pač za božjo besedo, ki naj bi bila absolutna, potem bi morali tudi te postave prakticirati, pa jih ne. Zakaj? In če se jih ne, zakaj bi se moralo prakticirati karkoli v Svetem pismu piše? In v tem je tisti paradoks. Po eni strani bi se radi držali Svetega pisma kot božje besede, po drugi strani bi se pa radi držali le tistega, kar se nam zdi sprejemljivo.

        Npr. Ali ti ljubiš svoje sovražnike in moliš za tiste, ki te preganjajo? Po “božji besedi” bi to moral. 🙂

        Po božji besedi smo tudi vsi neverniki grešniki, primerljivi z morilci, lopovi, trgovci z ljudmi, pa jaz ne vem, da bi npr. v naši državi koga spravili v zapor le zato, ker ni veren in dvomim, da kristjani, vsaj ne večinsko, nevero kot greh enačite z umorom, pa bi ga po božji besedi morali. In nekoč so to božjo besedo upoštevali in nevernike preganjali enako kot morilce. Torej, ali so takrat narobe interpretirali božjo besedo, ali jo danes? 🙂

        • V religioznem smislu so sporočila Svetega pisma danes tako akualna, kot so bila tedaj. Vendar, še enkrat, v religioznem in ne posvetnem smislu.

          Koliko je kdo usklajen s Svetim pismom, je druga zgodba. Vsak resen (ne zgolj formalni) duhovni popotnik je usklajen skladno s svojim svoje stanjem biti. Duhovna pot je dolga in zahteva, a tudi osrečujoča.

          Iz zgodnjega krščanstva je res znan izrek, da je nepoznavanje Boga največje zlo. Toda to ne pomeni, da je nevernik enak morilcu ali kaj podobnega.

        • Jesus, ker ne razumeš Svetega Pisma, je jasno, da pišeš te neumnosti.

          Če bi bilo tako, kot pišeš, ne bi bilo potrebno posebej zapisati 10 božjih zapovedi in ločeno Mojzesovo postavo.

  • Vsi ,ki si prizadevajo dandanes na vse načine očrniti AL in papeža Frančiška-pa ga ob tem niti natančno ne poslušajo in ne berejo -hkrati pa oporekajo tudi odločitvam 2.Vat.zbora in p.Janeza 23.- tega ne počno-in ne počnete-niti pod vodstvom Sv.duha niti iz Kristusove Ljubezni,temveč predvsem “zaradi vaše trdosrčnosti”-prim.Mr10,5a.

    • Zdravko

      Pa poglej tega, ki brani papeža Frančiška, kako napada prejšnja dva?!

  • demaistre

    To “pismo” je sijajen prikaz neke “forme mentis”, ki jo običajno imenujemo modernizem. Modernizem je herezija, ki jo je papež Pij X. obsodil leta 1907 kot popolnoma nezdružljivo s katoliško vero. Mislim, da je prav, da na to opozorim. Ko sprejmemo to osnovno predpostavko, lahko pismo beremo kot dragocen “dokument časa”, kot pisni vir skratka. S tega stališča je zanimivo ne glede na intelektualno revščino, ki Spaemannu ne seže do kolen. Ne sme nas čuditi, da je Cerkev v taki krizi, ko lahko recimo jasno vidimo, da so de facto predavali in še vedno predavajo na katoliških fakultetah.

  • AlenkaN

    To besedilo je žal na ravni slovenskih časopisja. Če so taki ljudje v Avstriji poučevali teologijo, potem ni nič nenavadnega, da imajo skoraj že povsem prazne cerkve.

  • Ne verjamem v tezo ‘preloma’.

    Trdim, da gre pri veri Cerkve za zdravo konitunuiteto in hkrati poglabljanje, pa tudi (spet in spet) za brisanje prahu s tistih vidikov, ki so v določenih obdobjih niso bili ravno del ‘mainstream’-a, ali pa prevladujočega poudarka v oznanilu ( recimo temu: zaradi znamenj časov tistih dob ) .

    Mislim, da se teza preloma lahko zdi očitna (ali celo potrebna) le tistemu, ki zamenjuje vero Cerkve s teološkimi strujami, ki so v določenih obdobjih prevladujoče in s poudarki, ki so (spet v določenih obdobjih) močnejši.

    Ko pa odpremo pogled za črto svetosti – za vero, kot se razodeva Njegovih svetih – v besedah in verovanju svetnikov skozi zgodovino- se ta prelom, ki naj bi se po mnenju nekaterih zgodil v II vatikanskem cerkvenem zboru, razblini, še več, postane smešen in očitno neobstoječ. Nič, pa čisto nič povsem novega ni v koncilskih odlokih, če jih primerjamo s to črto, ki jo rišejo Njegovi sveti skozi zgodovino od prvih časov do danes.
    Vera Cerkve se ne spreminja. Ja, teološki poudarki pa včasih odhajajo v pozabo (kot oporni stebri, ki so odslužili svojemu namenu varovanja hiše, pred rušenjem, če uporabim primerjavo papeža Benedikta še iz časa, ko je bil ‘le Ratzinger’).

    Če bi res morala izbirati, mi je to, kar piše Spaemann bližje od tega, kar piše Kolb. A le če bi res morala izbirati in druge možnosti ne bi imela. V Cerkvi hvala Bogu ne rabim izbirati med tema dvema alternativama!

    Sem hvaležna uredništvu, da je s to današnjo objavo osvetlil strahove, ki se nekaterim pojavljajo ob papeževi apostolski spodbudi (kogar je pičila kača …). Bi pa lagala, če bi rekla, da teh tez prej nisem poznala. Srečala sem se z njimi ob srečevanju z nekaterimi duhovniki. Se mi je v začetku zdelo hecno, ko vendar očitno ni bilo res. Šele kasneje sem razumela te teze v kontekstu tega ‘boja struj’ (Pavel pravi temu ‘strankarstva’ in jih šteje kot ‘dela mesa’).
    Toda za to nič bolj ne pripadam nasprotni struji.

    Vera Cerkve je več od teoloških struj, ki se v njej pojavljajo.

    Razumem pa prav po zaslugi razmisleka, ki ga je v meni odprl gornji tekst, danes nekaj več: iluzorno bi bilo misliti, da se sedanji papež ni zavedal, da so bodo ‘na njegov vlak’ usmiljenja hoteli ‘prišlepati’ somišljeniki gospoda Kolba. Če te struje opažam jaz, ki sem v bistvu daleč od njih in se me le kdaj pa kdaj dotaknejo, je on med njimi živel že desetletja.

    Morda je prav zato svoj poudarek vztrajnega spremljanja tudi raztrganih družin ( pot iskanja vsake ‘ovce’, tudi tiste, ki se je zaplezala v na videz nerešljivo situacijo s stališča nauka Cerkve, med na videz nepreplezljive skale) , v globoki želji pripeljati jih v notrajnjo bližino spravljenosti s Cerkvijo, postavil pred vso Cerkev in peljal skozi dve škofovski sinodi.

    In morda razumem, zakaj pušča odprta vprašanja t.i. ‘dubia’.

    Vsi – vsa Cerkev mora zrasti preko tega ‘strankarstva’. Tudi skozi pogovor. Skozi rast in razločevanje telesa Cerkve. Skozi rast v edinosti Cerkve.

    Ker je vera Cerkev ena, mi pa majhni.

    Ker moramo (se mi zdi) za sabo pustiti TAKO lažni rigorizem – togost črke, ki mimogrede ubije, preden se zave, da je ubila tavajočega človeka, da je ‘zlomila nalomljen trs’ , KOT enako lažni laksizem – željo po spreminjanju vere Cerkve po meri ‘tega sveta’.

    To ‘puščanje za sabo’ pa se ne dogaja preko dekretov.
    Dogaja se po počasni, mukotrpni, tudi boleči rasti v veri. In to nas vseh.

    Med tem pa vsa Cerkev bere apostolsko spodbudo.

    Bere vseh povsem nespornih 99% in raste v veri, upanju, ljubezni, v Kristusovem odnosu do izgubljenih ovc, ki so se razkropile nekega ‘oblačnega in temačnega dne’.

    Ne kakor bi rekli, da je vseeno ‘če’ in ‘kje’ blodiš, ne kakor bi rekli, da tiste rane, ki posledica zdrsov po skalah niso pomembne in da je čisto vseeno, ali so ‘ovce’ poškodovane od njih, ali ne.
    Ampak kakor tisti, ki to ranjeno z vso ljubeznijo, z vso globoko željo bližnjega želi pripeljati domov.
    Morda počasi, gotovo ne bo šlo drugače, kot počasi, toda domov.

    In med tem, ko vsa Cerkev bere (vse do župnijskih svetov, zakonskih skupin, posameznikov), počasi prav (!) razumeva tudi tisti sporni 1%.
    Ker zares ga je treba prav razumeti in nobena od obeh struj nam pri tem ne more povsem pomagati. Samo On: v vztrajni hoji za Njim v občestvu Njegovega telesa, ki JE Cerkev.

    In to se že počasi dogaja. Onkraj poenostavljenih razumevanj.

    Vsa ta poenostavljena razumevanja struj pa so na tej poti – se mi zdi – le kot nekakšen križ preteklega greha, ki pritiska na nas, a se mu ne moremo in ne smemo izogniti, temveč hoditi (tudi v nekakšno pokoro za zlo obeh struj) pod tem križem za Njim, v Njegovo smer.
    Z Njim.
    (tako se meni to zdi)

    • Zdravko

      Tudi jaz ne verjamem v tezo ‘preloma’, čeprav iz drugih razlogov. Če bi bilo tako kot ti pišeš, bi morda do preloma lahko celo prišlo. Tako pa ne more. Ker zadeva posega v sam kanon. In do spremembe kanona na tem vprašanju zagotovo ne bo prišlo. Prej se bodo zgodile kakšne ekskomunikacije, kot pa kaj takega. In papež, kot vidimo, sploh ne vztraja na teh zadevah. Kakor je Janeza Pavla II odneslo v teološke teorije z ločeno posteljo ponovno poročenih, tako je Frančiška zaneslo v nemogočo prakso totalnega usmiljenja.
      Verjamem pa, da Cerkev še ni izrekla zadnjo o zadevah zakona. Tu je gotovo še ničnost zaradi nesposobnosti za zakon, kot drugo pa, še bodo problemi zaradi razlik med civilnimi in cerkvenimi porokami. Lahko se zgodi tudi, da bo možen spregled civilnega zakona, če se bodo stvari tako razvijale navzdol z gej porokami in podobno.

  • AlenkaN

    Glej glej: Anton Kolb je leta 2011 pisal, da je Cerkev razklana in da bi se v imenu reform škofje morali upreti papežu in duhovniki škofom …

    http://derstandard.at/1313025316120/Kirchen-Streit-Gegen-die-Unehrlichkeit-in-den-eigenen-Reihen

    • Ravno obratno pa počenjate vi, ki zdaj pišete evidentno sovražno proti papežu Frančišku in iščete vse možno, da bi ga očrnili in spodbudili upor. Lojalisti in tradicionalisti, ki so prevzeli taktiko levičarske (partizanske) rezistence.

      • AlenkaN

        Pri vsaki revoluciji so eni, ki se upirajo veljavnemu redu, in drugi, ki se upirajo prevratu.
        Zanimivo pa je, kako se zdaj ti včerajšnji revolucionarji pohujšujejo nad nepokorščino papežu.

  • Sicer je moje opažanje, da v nemškem govornem območju intelektualni svet neredko nagiba k pretiravanju v ostrini polemik in osebni in ideološki averzivnosti, ki iz takih dvobojev lahko izhaja. V tem smislu se mi zdi, da tako Spaemann kot Kolb pretiravata vsak v svojo smer.

    Splošno sem bližje Kolbu v tem, da v spodbudi Amoris Laetitia tudi jaz vidim le majhne premike in gotovo ne neko dramatično diskontinuiteto z dosedanjim naukom. Verjetno ima Kolb tudi prav v tem, da se Katoliška cerkev v nauku s časom prej premalo premika, kot pa preveč. Marsikaj v tem razglašenem nauku je zgodovinsko in kulturno pogojenega in utemeljenega na nekem konkretnem vedenju ali družbenih razmerjih nekega trenutka in ne predstavlja bistva vere, pa je vendar v Cerkvi doživljano kot da se bo vse podrlo, če se premala neka poživitve potrebna fasada.

    Dejansko naj bi bilo pri tem, kam usmeriti ladjo današnje Cerkve vodilo to, kar je dojeto kot bistvo in središčno sporočilo krščanstva in katolištva. Je to tisto, kar nas ločuje od drugih bratov kristjanov ( pravoslavnih, mnogih evangeličanskih ločin), ali tisto, kar imamo skupnega? So oni krščanski bratje, ali so nemara odpadniki in krivoverci. Če niso odpadniki in krivoverci, potem ne bomo taki obsedeni branilci vseh možnih razlik, ki nas katoličane delajo drugačne od njih. Temveč bo osnovni razmislek, kaj je v današnjem trenutku bistveno in koristno za vitalnost katoliškega občestva in vere, kaj pa je morda postalo nepotreben okrasek ali celo zavora in ovira.

    • AlenkaN

      V nemškem govornem območju je ogromno frustrirancev, ki bi svoje frustracije zelo preprosto razrešili s prestopom k protestantom. Kolb je tipičen primer.

      • tisti,ki ne zmorejo-te takega težkega koraka,pa kot izgleda svoje frustracije sproščajo-te v zamerljivih komentarjih k premislekom teologov in filozofov.

        • AlenkaN

          Ste spregledali, da jaz nimam omenjenih frustracij.

          • Zdravko

            Sklepal je po zamerljivih komentarjih k premislekom teologov in folozofov.

    • Zdravko

      Odkod tebi ideje o “razglašenem nauku”?
      Komaj verjamem temu kar berem. Pejt k protestantom potem, pa bo. Ne pa tu širit take floskule kot “je zgodovinsko in kulturno pogojenega in utemeljenega na nekem konkretnem vedenju ali družbenih razmerjih nekega trenutka”!!!
      Ravno to je odlika katoliškega nauka, da nič od tega kar si napisal ni res! Največja odlika.

      • Lej, Ivan Cankar, eden največjih umetniških duhov slovenstva, je lucidno zapisal v smislu: ” Ker sem Slovenec, sem katoličan. Če bi bil Grk ali Rus, bi bil pravoslavni, če Šved, protestant. Če Maročan ali Saudijec, pa musliman. Itd”. Skratka, vsi verjamemo, v enega in istega Boga, po citatu “Boga Abrahama, Izaka in Jakoba”. Naše konfesije so enakovredne, razlike pa zgodovinsko in kulturno pogojene. Bistvo vere niso razlike med konfesijami, ampak to, kar jim je skupno.

        Seveda sem ponosen katoličan, ker je to moja kulturna identiteta. Po duhovnem bistvu sem predvsem kristjan; oz. skušam biti.

        • Zdravko

          Ti si katoliško vero zreduciral zgolj na eno od religij. Tega se jaz ne grem. To vodi ravno v razkole, ki so tako tudi nastali. Danes je menda že preko 500 raznih protestantskih cerkva!
          Jasno, da bi bil musliman, če bi živel v Arabiji. Toda to ne pomeni, da je vera kulturno pogojena.
          Obratno: kultura je versko pogojena.
          Odkod ti tudi sodba o enakovrednosti konfesij? Kdo to lahko ve?
          To je politična floskula, spet. Politično mnenje o verah, kar tako, na sploh.

          • Kaj češ, včasih je koristno malo zafloskularit, ker bi bilo sicer prenaporno ob napornih ljudeh. 🙂

          • Zdravko, ravno trditev: samo naša vera je prava, vodi do razkolov. Kajti tako nekateri razmišljajo v vseh religioznih skupnostih. Mislim, da je v načelu tako, kot pravi IF. Bistveno je, da vsi težijo k istemu cilju.

            Cilj je en sam, poti do tja je pa več. Vsakdo si lahko izbere svojo.

            Kultura v globaliziranem svetu samo delno vpliva na izbiro. Npr. mnogo ljudi zahodne, tradicionalno krščanske kulture se odloča za hindujske in budistične poti.

            Ni tako pomembno, kateri religiozni skupnosti kdo pripada. Pomembno je, ali je človek resnično na duhovni poti ali pa ima zgolj občutek pripadnosti določeni skupini, tako kot npr. politični stranki, in ga to že zadovoljuje.

          • Zdravko

            Tine, za nekoga, ki ima težave z dogmami, si preveč samozavesten v razmišljanju o “religioznih skupnostih”. Mar tvoja vera zate nima več dovolj skrivnosti? Si dogme zavrgel in zdaj preučuješ, ne vem, hinduizem?
            Drugo, do razkolov prihaja, ker nekateri mislijo, da so tako pametni, da jim ni treba več iskati resnice in da jo imajo v rokah.
            Multi-religiozna znanja in vednosti pa so sploh domena sociologov religije. Pa o njih raje ne bi.

            Kar se tiče različnih ver, je le Božja pravičnost tista, ki vodi iz vere v vero.

    • Zdravko

      Razen če na razglašenost misliš, tako kot jaz, na vsemogoče “dvoumnosti”, ki jih ni mogoče udejaniti. Torej na razliko med teologijo kot samo še eno ideologijo več in teologijo kot verskim naukom, kot besedo o Bogu in ne o praktičnem življenju na zemlji.

      • Zdravko, jedro in bistvo vsake cerkve je njen notranji mistični tempelj. Okoli njega sta zunanji tempelj in njegovo preddverje.

        V mističnem templju med religijami ni bistvenih razlik. Razlike so le v poudarku te ali one prvine. Kajti mišljenje ni tisto, ki nas lahko pripelje do spoznanja. Do tja nas tahko pripelje le mistika, ki je najbolj vitalna prvina vsake religije in ki človeka pripelje do resnice. Ta je lahko dojeta le v mističnem izkustvu.

        V zunanjem templju in njegovem preddverju so pa razlike med religijami večje. Tu se spripadniki raznih religij spopadajo, kdo je boljši in lepši, namesto, da bi se napotili v sredino, k notranjemu templju, k bistvu vsake religije.

        • Zdravko

          Meni je vera realnost. Kristus je realnost. Ali je to skladno z mističnostjo spoznanja?

          • Odvisno od tega, kaj vam pomeni izpovedovanje vere.

            Ali je izpovedovanje vere, da med tednom živimo kot svinje, v nedeljo pa k maši ali pa, da spontano živimo vsak dan tako, pravi ap. Janez: In zmaga, ki premaga svet, je naša vera. Da smo torej vsak dan bolj podobni Bogu in njemu všečni.

            Če živimo tako, kot pravi Janez, bomo prišli tudi do mističnega izkustva in spoznanja.

  • Vincencij

    Jaz sem živi kruh

    »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«

    Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?«

    Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.«
    To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnáumu. Jn 6,51-59

    **********

    Jezus nas vsakega vabi k sebi.

    Gre za Jezusovo zahtevo, da se tisti, ki se odloči, da bo jedel ta kruh, po kruhu tudi spreminja.

    Ob Jezusovem dolgem razlaganju o kruhu življenja razumemo pravzaprav njegovo zahtevo, da se spremenimo v tistega, ki ga uživamo. To ni več povabilo, to je zahteva, to je naročilo.

    Če pa jemo kruh življenja in se ne spreminjamo vanj, takrat šele pomeni, da gre za zlorabo, ki so jo včasih poimenovali božji rop.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI