»Jaz bi moral poklekniti pred Vami«

Jurij Pavel Emeršič 21.1.2017 7:16
 
skof vovk stolnica

Škof Anton Vovk v ljubljanski stolnici

Naj začnem razmišljanje pri 100 let starih dogodkih. Lepih in hudih, ki so zaznamovali 20. stoletje in mnogi vplivajo na naš čas. V dunajskem parlamentu je Anton Korošec prebral slovenski politični program. Majniško deklaracijo. Centralne sile so jeseni slavile vojaški uspeh, preboj na soški fronti. Na Ruskem  pa so nekaj dni kasneje boljševiki izvedli oktobrsko revolucijo. Prav tiste krvave jeseni 1917 je vstopil v malo semenišče 17 letni Anton Vovk. Prešernov sorodnik iz Vrbe na Gorenjskem, ki je 2 leti kasneje na Škofovih zavodih maturiral in vstopil v ljubljansko bogoslovje. Leta 1923 je bil posvečen v duhovnika. Med obema vojnama je opravljal duhovniško službo v Metliki in Tržiču, tik pred vojno pa nastopil službo kanonika in sodnika cerkvenega sodišča. Med vojno je vodil škofijski odbor za pomoč duhovnikom beguncem, bil odbornik Mohorjeve družbe in vodja škofijskega semenišča. Ko je takoj po vojni komunistična oblast aretirala generalnega vikarja Ignacija Nadraha, je prevzel njegovo mesto. To se je zgodilo sredi meseca junija, prav v dneh, ko so v kočevskih gozdovih, v okolici Teharjih in drugod po Sloveniji potekali največji poboji, kar jih je bilo v Evropi po 2. svetovni vojni. V okviru teh pobojev je potekal genocid nad kristjani, med katerimi je bilo veliko duhovnikov, redovnikov, bogoslovcev …  Razsežnosti genocida se v tistem trenutku Vovk ni zavedal, saj so komunisti ustavili pretok informacij in strogo nadzirali njegove stike. Poleg tega so pričeli v škofijo seliti partizanske invalide, grafičarje, ženske sumljivega slovesa, ki so razgrajali po hiši. V Vovkovih zapiskih preberemo: »Večna pregledovanja, štetje sob, zahteve, nemiri, plesi, pijančevanje, harmonika, ponočevanje, vpitje, babe nesramne, gorje, gorje…« Mnogi duhovniki in celo Vovkovi sorodniki niso mogli priti do Vovka, ker jih je pri vhodu ustavila partizanska straža in jim odvzela prtljago.  »Za kurbe (oprostite, gošarjem je treba po gošarsko govoriti) je pa vstop prost.« je Vovk zabrusil oblastnikom in ministru Poliču, ki je prav v tistih dneh izdal ukaz o uničenju domobranskih pokopališč na Orlovem vrhu in drugih pokopališč nasprotnikov revolucije drugod po Sloveniji. Revolucija je na oblast prinesla drhal, s katero je moral Vovk komunicirati. Njegovi protesti seveda niso nič zalegli, nobena komunistična obljuba ni držala, proti Vovku pa je nova oblast pričela psihološko vojno, ki se je bila zlasti na plečih duhovnikov, redovnikov, redovnic in bogoslovcev. Ti so bili deležni aretacij, montiranih sodnih procesov, likvidacij, taborišč, zaplemb premoženja, itd. Verski tisk, šolstvo in karitativna dejavnost so bili onemogočeni, verouk postopno izrinjen iz šole… Na to preganjanje Cerkve so jugoslovanski škofje jeseni leta 1945 opozorili v pastirskem pismu. V ljubljanski škofiji so ga duhovniki brali bistveno bolj disciplinirano kot v lavantinski, čeprav so bili zaradi tega mnogi deležni pritiskov in aretacij. Oblast je namreč zelo surovo reagirala na pismo in ga blatila po vseh časopisih, mitingih in odborih. Tudi na škofijo so množično prinašali nepodpisane proteste. Vovk je v svojih spominih omenil žensko, ki je ob odhodu iz škofije »regljala kar čez ramo moškega: ČE BOSTE TAKE REČI BRALI PO CERKVAH, BODO KMALU CERKVE PRAZNE. Jaz pa mirno: GOSPA, TO SKRBIMO, DA NEBESA NE BODO PRAZNA.«

Skrbimo, da nebesa ne bodo prazna. Ta stavek je recept za rešitev številnih težav, s katerimi se danes srečujejo mnogi duhovniki v svojih pastoralnih in družbeno-koristnih prizadevanjih. Kjer po cerkvah govorijo ljudem všečno, jim čehljajo ušesa in se ob tem sklicujejo na ljubezen, se cerkve verjetno polnijo, nebesa pa ne.  Vovk je dal duhovnikom in škofom jasen zgled. Govoriti v skladu s cerkvenim naukom in resnico ter razgaljati laži in krivico. Pa čeprav zaradi tega kak mlačni nedeljnik odpade.

V času izida omenjenega pastirskega pisma je postalo tudi oblastnikom jasno, da Sveti sedež ne namerava imenovati novega ljubljanskega škofa, ki bi bil všečen oblastnikom (npr. Mikuž, Miklavčič, Tominec….). Sveti sedež je za škofa priznaval le Rožmana, ki je leta 1945 s slovenskimi begunci odšel na rodno Koroško, oblastniki pa so proti njemu naslednje leto pripravili montirani sodni proces, pred kratkim razveljavljen. Največji absurd je, da je vodstvo nemške obveščevalne službe sredi vojne Rožmana in Stepinca označilo za najbolj odločna nasprotnika nacifašizma v Jugoslaviji. Montirana povojna procesa pa sta obema očitala podporo temu istemu nacifašistinemu režimu. Vovk je dobro vedel, da je to laž in da je bil Rožman vedno odločen nasprotnik tako internacionalnega, kot tudi nacionalnega socializma. Zato se je Vovk vselej odločno postavil v bran Prevzvišenemu. Globoko ga je spoštoval in se o njem najlepše izražal, čeprav so ga oblastniki večkrat hoteli prepričati, naj se mu zoperstavi in doseže njegovo zamenjavo. To je Vovk vsakokrat kategorično zavrnil, čeprav ga je zvestoba Rožmanu zelo drago stala. …..

Ko so oblastniki spoznali, da jim diferenciacije na ravni Vovk-Rožman ne bo uspelo izvesti, so se lotili diferenciacije na drugih nivojih: škofe so skušali odtrgati od Vatikana in propagirali nacionalno Cerkev, z ustanovitvijo CMD-ja so skušali spreti duhovnike, laike so skušali odtrgati od duhovnikov s klevetami in sodnimi procesi, s politiko »divide et impera« so skušali spreti predstavnike različnih redovnih ustanov, lavantinsko škofijo z ljubljansko, itd. Vsakega izmed naštetih poskusov diferenciacije bi lahko dolgo osvetljevali, a moje predavanje naj bi bilo kratko. Tako piše v oznanilih. V Udbinih dokumentih pa je pisalo, da je Cerkev kot hrbtenico opozicije potrebno s politiko diferenciacije zlomiti. In od leta 1946 pomožni škof Vovk je bil na čelu edine opozicije, ki je ostala  v totalitarnem času. Junaško se je upiral zastraševanju, psihičnemu izčrpavanju, poniževanju in drugim oblikam terorja … Nasilje pa je doseglo vrh z zažigom v Novem mestu, na današnji dan leta 1952. Na napad se je Udba dobro pripravila. Sorodnik enega od načrtovalcev mi je zaupal, da se je njegov dedek z Udbo sprl, češ, »Mučenca boste naredili iz njega.« In so ga, čeprav ni umrl neposredno po napadu, ko ga je eden od »spontanih demonstrantov« polil z bencinom, nekdo pa je pristavil k politi suknji ogenj… »Ubijmo hudiča« se je drla množica, ko je zagorel. »Zgori naj hudič, crkne naj« so se drli. Vovk se je rešil gorečih oblačil, nato pa moral s hudimi opeklinami počakati več ur, ko je odpeljal vlak proti Ljubljani.

Po zažigu ni škof nikoli povsem okreval. Udba pa je takoj nadaljevala z nasilnimi zasliševanji. Med zasliševalci Vovk omenja Zdenka Roterja, kasnejšega Kučanovega svetovalca. Vovk je opisal, kako ga je Roter spraševal, če ga je morda zažgal spremljevalec, župnik Čampa, ki je bil strasten kadilec. Roter je od Vovka tudi zahteval ožgane predmete, ki jih je nato Udba uničila in s tem izbrisala sledi zločina. Sledi zločina briše še danes.

Škof Vovk je požig preživel. Prepričan pa sem, da ni zaradi tega nič manj mučenec za vero. Kvečjemu bolj, saj njegovo mučeništvo ni trajalo nekaj trenutkov, ampak od leta 1945 do 1963. Ko se je leta 1962 že kot nadškof udeležil 2. vatikanskega cerkvenega zbora, so ga tam vsi pozdravljali kot sodobnega mučenca. Tudi papež Janez XXIII., ki je Vovku rekel: »Jaz bi moral poklekniti pred Vami.«

Za milosti, ki nam jih lahko prinese njegova priprošnja, Slovenci premalo molimo. Na tem področju so nam lahko zgled južni sosedje Hrvati. Bolj kot večina Slovencev so ponosni na svojo zgodovino, svetnike in državo. Ni glavni problem, da nam bodo speljali teran. Posvojili so tudi našega Antona Mahniča, ki ga pri nas nismo znali ovrednotiti, ga prekrstili v Mahnića in že teče postopek za njegovo beatifikacijo. Pa še brez česa bomo ostali, če se ne bomo zgledovali po junaških likih iz naše zgodovine. In to je škof Vovk brez dvoma bil. Skrajni čas je, da se mu začnemo priporočati vsi, od glave do peta svete katoliške in apostolske Cerkve.

Pripis: avtor je besedilo predstavil na spominskem slavju o škofu Antonu Vovku v ljubljanski stolnici.

Foto: na naslovnici je fotografija spominske plošče postavljene v Novem mestu na Kapitlju ob 50-letnici dogodka.

 

16 komentarjev

  • Zdravko

    Zelo lepo napisano. Skupaj s Slomškom sta naša dva največja škofa, kar jih dal ta narod. In si res zaslužita častno mesto.
    Slava mu.

  • Jaz postopku beatifikacije Antona Mahniča pri Hrvatih ne bi rekel prisvajanje. Bil je škof na Krku od leta 1896 skoraj četrt stoletja, živel je tam ( če odmislimo mučna dogajanja, ki so mu jih ob koncu prve vojne pripravili Italijani) do smrti. Povsem normalno je, če v krški škofiji vodijo zanj postopek beatifikacije. Podobno je s Friderikom Barago.

    ( Tudi terana si Hrvati ne prisvajajo. Več kot 600 leta ga dokumentirano imajo v Istri. Ob koncu 19. stoletja je bilo 90% istrskega vina prav teran s trtami za teran posajenimi na 40.000 istrskih hektarjih. Niso oni Slovencem preprečili uporabo znamke za kraški teran, ampak hoče Slovenija, slovenska politika to njim preprečiti oz. speljati. Sprevržena logika in morala in farbanje Slovencev, skratka.)

    • No, tu se pa strinjam z gospodom IFom. Edino le, da bi točneje zapisal, kje so tista istrska polja. Ker je del Istre tudi v Sloveniji.

    • Zloraba sosede za nabiranje predvolilnih točk !

    • Pravzaprav zloraba lastnih državljanov za ščuvanje proti sosedski državi …

    • Zdravko

      Zadnja cvetka naših vinarjev je, da so hrvati uničili refošk! Namreč, da v resnici pridelujejo refošk, ki so ga preimenovali v teran.
      Če bodo to prignali celo pred sodišče EU kot napovedujejo, se zna zgoditi, da sodišče v razveljavi zaščito v celoti, kot goljufivo pridobljeno.

      • O Teranu si več preberi v wikipediji.
        O Hrvaški pa ????????

        • Smo prebrali na spletu in slišali nekateri o teranu obe plati zgodbe. Ravno na podlagi teh spoznanj je zgodovinsko utemeljeno, da obstajata dva terana: kraški teran in istrski teran. In še za kraški teran ni utemeljeno, da si ga prisvaja le Slovenija. Ker ga pridelujejo tudi na tistem delu Krasa, ki je pod Italijo. In zanimivo, skoraj izključno ga preko meje pridelujejo slovenski zamejski vinarji.

        • Groteskno je, ko bi nekateri v zgodbi terana v imenu “patriotizma” radi zafrknili prav zamejske Slovence. Sicer pa, tipičen odnos do njih kažejo že v odnosu do osebe Tininega Andree Massija. Čeprav ima enega od starih staršev Slovenca in govori slovensko, je za prave “patriote” on le proklet Italijan, ki nam je speljal slovensko šampionko ( čeprav jo je dejansko naredil).

    • Glede škofa Mahniča in slovenskega odnosa do njega – drobec izpred par desetletij (ne vem, ali so bila pozna 70. ali začetna 80.): duhovnik, ki za potrebe šolanja semeniščnikov študira slavistiko, si za zaključno nalogo izbere Mahniča in dobi jasno sporočilo: “Vi nikoli ne boste diplomirali.” In res ni – z Mahničem nisi mogel ‘priti skozi’.

  • svitase

    To so bile “vrednote” bivše države po katerih se nekaterim toži.

  • Zdravko

    Moteče je tudi to, da se tako z lahkoto govori, kaj je vse uničeno v arhivih, nihče pa ne reče, da je šel nekaj iskat in da ni ničesar našel… da je iz tega obdobja samo o tem in onem…

  • Barbari so izvedli revolucijo in prevzeli oblast.

    Zato ni čudno, da tudi njihovi nasledniki niso daleč od barbarskih postopkov: kraja nekdanjega družbenega premoženja, montirani politični procesi, mediji, ki ne informirajo, ampak propagirajo, izobraževalni sistem v funkciji pranja možganov itd.

    Kljub temu je še vedno mogoča sprememba in zagon zdravega razvoja. Odvisno je od nas, volivcev.

  • Vincencij

    Kandidati za blažene, mučence in svetnike:

    •Danijel Halas (24. junij 1908 – 16. marec 1945), mučenec, duhovnik v Veliki Polani.

    •Magdalena Gornik (19. julij 1835 – 23. februar 1896), mistikinja.

    •Jože Plečnik (23. januar 1872 – 7. januar 1957), arhitekt.

    •Anton Strle (21. januar 1915 – 20. oktober 2003), duhovnik, teolog, spovednik in prevajalec.

    •Anton Vovk (19. maj 1900 – 6. julij 1963), ljubljanski nadškof.

    •Cvetana Priol (16. februar 1922 – 11. avgust 1973), učiteljica glasbe iz Maribora, mistikinja.

    •Anton Martin Slomšek (26. november 1800 – 24. september 1862) je prvi slovenski blaženi. Za blaženega je bil v Mariboru razglašen 19. septembra 1999.

    •Friderik Irenej Baraga (28. junij 1797 – 19. januar 1868), misijonar, škof v mestu Marquette (zvezna država Michigan, ZDA).

    •Alojzij Grozde (27. maj 1923 – 1. januar 1943), laik, mučenec.

    •Ignacij Knoblehar (6. julij 1819 – 13. april 1858), misijonar in raziskovalec.

    •Janez Frančišek Gnidovec CM (29. september 1973 – 3. februar 1939), škof v Skopju.

    •Vendelin Vošnjak OFM (13. september 1861 – 18. marec 1933), doma iz Konovega pri Velenju, ki je deloval v Zagrebu.

    •Andrej Majcen SDB (30. september 1904 – 30. september 1999), duhovnik in misijonar.

    •Marija Krizina Bojanc (23. januar 1885 – 15. december 1941), redovnica hčera Božje ljubezni v Sarajevu, mučenka.

    •Marija Antonija Fabjan (23. januar 1907 – 15. december 1941), redovnica hčera Božje ljubezni v Sarajevu, mučenka.

    •Jakob Ukmar (13. julij 1878 – 2. november 1971), tržaški duhovnik, filozof, teolog in poliglot.

    •Francesco Bonifacio (7. september 1912 – 11. september 1946), duhovnik, mučenec. Za blaženega je bil v Trstu razglašen 4. oktobra 2008.

    •Mučenci 20. stoletja (približno 50 kandidatov iz več slovenskih škofij). Večina izmed kandidatov je predstavljena v knjigi z naslovom Palme mučeništva: ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci in nekateri verni laiki.

    Svetniki iz antične dobe, ki so živeli v naših krajih, so bili:
    * Viktorin Ptujski,
    * Maksim Emonski in
    * Maksimiljan Celjski,

    iz srednjega veka pa sv. Ema Krška, karantanska kneginja.

    Vir: http://radio.ognjisce.si/sl/106/aktualno/1438/

    ******************

    Na priprošnjo blaženega Antona Martina Slomška si želim,
    da tudi v naši cerkvi pri Sv. Duhu v Celju pridobimo
    upodobljenega angela (v obliki slike ali kipa).
    Amen.

    Če nam bo uspelo, bomo lahko rekli, da je to bil čudež, ki je potreben za razglasitev Slomška za svetnika.

    • Hvala, Vincencij, za tvoj dragocen seznam dragocenih kristjanov in osebnosti.

      Nekateri domnevajo tudi, da je znameniti svetnik sv. Hieronim izviral iz naših krajev. Pa iz antične dobe še domnevajo za sv.Pelagija, mučenca in zavetnika Novigrada( Emoniae), da se je umaknil skupaj z ostalimi kristjani iz antične Emone, sedanje Ljubljane.

      V širšem smislu bi kot naše svetnike lahko šteli tudi pokristjanjevalca naših karantanskih prednikov sv. Modesta in sv. Virgila. In morda še sv. Domicijana. In pa solunska brata sv. Cirila in Metoda.

      Kot iz vsebine članka izhaja, na seznamu manjka tudi Anton Mahnič. Kot krški škof je bil izjemno cenjen in priljubljen, čeprav v Sloveniji ni ostal na najboljšem glasu zaradi doktrirane trdote, ki je bila posebej nesimpatična, ko se je z njo lotil duhovnika in pesnika slovenskih src Simona Gregorčiča.

      Ne vem, če je kdo sprožil pobude, da bi na seznam kandidatov prišla tudi Janez Evangelist Krek in Andrej Gosar. Kolikor jaz vem o njiju, bi si oba zaslužila.

  • Kako smo samo preskočili bistvo težav: “Slovenci premalo molimo …”


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI