»Najslavnejši škof v zgodovini ljubljanske nadškofije«

Blaž Otrin 20.1.2017 6:30
 

Novo mesto, 20. januar 1952

Na današnji dan pred 65 leti je organizirana naščuvana množica na železniški postaji Bršljin v Novem mestu brutalno napadla in zažgala takratnega ljubljanskega škofa Antona Vovka. Barbarski napad, s katerim je ljudska oblast želela osramotiti škofa, je dobil povsem drugačen odmev in namesto ponižanja je Vovk v očeh javnosti postal junak in dobil aureolo mučenika. Dogodek, ki je tako črno-belo strukturiran, da imamo na eni strani surovo nasilje, na drugi pa povsem nedolžno žrtev, je že sam na sebi skoraj mitski. V religioznem pogledu pa gre za avtentično arhetipski dogodek, zato ne čudi, da sta tako zažig kot Vovk postala simbola, ki ponazarjata določeno dobo. Zažig je tako postal simbol terorja ljudske oblasti nad Cerkvijo na Slovenskem po drugi svetovni vojni, Vovk z vidno rano na vratu, ki je bila posledica zažiga, pa pooseblja tisoče anonimnih katoličanov, laikov in klerikov, ki so bili šikanirani, kaznovani, zaprti, zasramovani itd. Zažig je bil v domovini za časa ljudske oblasti sicer cenzuriran, strogo prepovedana tema, a kljub temu so o njem potihoma vsi govorili, vsak je vedel kaj povedati o gorečem škofu.

Odmev zažiga danes

O Vovku se je po demokratičnih spremembah končno lahko javno spregovorilo in deležen je bil precejšnje publicistične in znanstvene obravnave. A kljub temu je njegova prepoznavnost v javnosti sčasoma bledela in se ni uspela zasidrati v javni zavesti. Če ponazorim drugače, zakaj danes vsak, celo nepismen Slovenec, ve nekaj povedati o Vovkovem predhodniku Gregoriju Rožmanu, pustimo ob strani njegovo vsebino, o Vovku pa večina, še posebej pa mlajša generacija, ne ve prav ničesar. Upravičeno se lahko vprašamo, zakaj Vovk ponovno tava v anonimnosti oz. je na robu prepoznavnosti? Pri tem imajo pomembno vlogo vplivni slovenski mediji in kreatorji javnega mnenja, ki Vovku ne dovolijo, da bi spregovoril. Vovk je namreč slaba vest slovenske levice, brutalno je bil teroriziran brez kakršnega koli upravičenega razloga, ni mu moč očitati nobenega madeža, pri gonji pa so aktivno sodelovali številni najvidnejši slovenski družbenopolitični delavci kot Zdenko Roter, Mitja Ribičič, Boris Kraigher. Poleg tega primer Vovk ne ustreza ideološki paradigmi, ki veje v slovenskem družbenem mainstreamu: napačen je storilec zločina in napačna je žrtev. Slovenska Cerkev se sicer trudi za Vovkovo popularizacijo, a resnici na ljubo imamo katoličani pogosto slab smisel za tovrstni marketing in nekaj podobnega se dogaja tudi v tem primeru.

»Najslavnejši škof«

Ob odnosu do Vovka se nazorno kaže tudi naš narodni značaj, ki v svoji slabi samopodobi in samopodcenjevanju ne zmore slaviti svojih prednikov, ki so tega vredni, in Vovk je tega nedvomno vreden. Bil je oseba, ki je v norih medvojnih in povojnih časih ves čas obdržal visoko etično integriteto, pokončnost, samozavest, globoko vero in imel občutek za stisko soljudi, posebej do tistih, ki so se znašli na obrobju in je tlačil avtoritarni režim. Med vojno je skrbel za stotine duhovnikov beguncev, ki so se zatekli v ljubljansko pokrajino ali bili izgnani v preostale dele Jugoslavije. Posredoval je med duhovniki, ki so bili med seboj sprti, in užival zaupanje vseh, razen okupatorja. Po vojni je kot osrednji pastir Cerkve na Slovenskem ne le delil usodo svoje preganjanje črede oz. če smo malo moderni, je »dišal po ovcah«, ampak v marsičem trpel še mnogo večje breme, višek in simbol tega pa predstavlja prav zažig v Novem mestu.

Kelih-Plecnik

Kelih, ki ga je ob deseti obletnici posvetitve za škofa Vovka izdelal arhitekt Plečnik.

Slovenski genij Arhitekt Jože Plečnik je v Vovku, s katerim je bil dober prijatelj, prepoznal izjemno osebnost. Ko je izvedel za zažig v Novem mestu, je bil osupel in globoko pretresen. Kmalu po tem so Plečnika obiskale sestre usmiljenke in opazile, kako ves zatopljen nekaj skicira. Na vprašanje, kaj snuje, jim je odgovoril: »Snujem načrt za nov tron za g. škofa. Veste, on je najslavnejši škof v zgodovini ljubljanske škofije.«

skofovski sedez plecnik

Škofovski sedež v ljubljanski stolnici po zamisli Jožefa Plečnika iz leta 1952.

Pripis: Spominsko slavje o škofu Antonu Vovku. V petek, 20. januarja, povabljeni v ljubljansko stolnico k spominskemu slavju ob 65. letnici zažiga škofa Antona Vovka. Ob 18h molitev rožnega venca, ob 18.30 maša (škof msgr. dr. Franc Šuštar), po maši zgodovinski oris škofa Vovka  (mag. Jurij Pavel Emeršič). 

 
Značke:

16 komentarjev

  • Velikokrat je bil klican na zaslišanja k udbi, menda na sedež v Slavijo, tudi ponoči in nekateri zasliševalci so se menda prav izživljali nad njim. Omenjan je Ribičič. Za zažig na železniški postaji Bršljin mi ni jasno, ali so režimu zadeve ušle iz rok, ko je drhal skoraj do smrti ožgala škofa, ali je bilo nekaj podobnega prav načrtovano.

    • Blaž Otrin

      Natančno ozadje zažiga ne bomo nikoli spoznali, ker so Zdenko in njegovi poskrbeli, da ja obširno gradivo, ki je nastalo na UDV, bilo povsem uničeno. Vsekakor pa se iz vsega preostalega gradiva in historičnega konteksta da razbrati, da je šlo za organizirano dejanje, da pa so zadeve ušle iz vajeti. Po prvotnih načrtih naj bi škofa »le« polili s fekalijami in vanj zmetali nekaj jajc, ter ga obdolžili, da je kriv smrti partizanov med vojno, da je izdajalec, klerofašist … stvari so nato sicer ušle izpod nadzora, a policija in udbovci, ki so bili tam, niso ukrepali zoper naščuvano drhal, ampak so skrbeli le, da se je izvršila »volja ljudstva«. Izvajalci zločina seveda niso bili nikoli kaznovani, ravno obratno, oblast jih je bogato nagradila v obliki dobrih služb in drugih beneficijev.

      • Hvala za pojasnilo. Tudi logično zveni najbolj verjetno, da so zadeve ušle z vajeti. Čeprav v razlaganju tistih časov logika pogosto odpove. Očitno milica ni niti iskala storilcev, kar je groteskno. ( Še Putin poskrbi, da za razne sumljive umore iščejo in včasih tudi koga najdejo, čeprav več kot vprašanje, če pravega storilca.)

        To da so bili storilci- zločinci nad škofom nagrajeni z dobrimi službami in beneficijami, seveda presega vsako mero. To sklepate, domnevate ali veste?

        • “Tudi logično zveni najbolj verjetno, da so zadeve ušle z vajeti.”

          Kakor komu. Jaz pa trdim, da je naivno verjeti, kako je bilo to zgolj naključje.

          • Škof jim je šel na živce predvsem Ivanu Mačku Matiji in verjamem da je bil njihov namen Vovka utišati za vedno. Ni se pustil ustrahovati in ni hotel nobenega ovajati ni hotel postati izdajalec slovenskih katoličanov. Hvala škof Vovk za vse kar ste naredili za nas katoličane in naj vam bo lahka slovenska zemlja in hvala za vse prošnje, ki jih naslavljam na vas.

          • “Kje ste pa še videli, da bi se Vovk enega Mačka bal?”. Tako se je menda dejansko pošalil škof na enem od zaslišanj…

          • Skratka, naš Vovk je bil pogumen, poseben in častivreden človk.

            Čeprav si ni dal prepevati, da je “ljubičice bijela”, kot oni, ki se je rad oblačil v admiralske uniforme.

        • Zdravko

          Tu ti logika odpoveduje, IF. Tako jim je ušlo z vajeti, kot ob likvidacijah. Tito je osebno namreč izdal ukaz, da se jih nihče ne sme dotaknit!
          Pri njih so vajeti drugače pripete. Nič jim ni ušlo, brez skrbi. Kasneje je tudi Kardelj priznal, da je bil zažig “napaka”. Iz tega je namreč nastal mednarodni škandal.

          • Odkod imaš ta Kardeljev citat? Saj načelno je možno, da so to politje z bencinom in zažig z vrha načrtovali. Zato sem zgoraj vprašal. In Otrin misli podobno kot se meni zdi verjetneje, da je neka lohalna drhal ponorela. Ampak, pri usekanih boljševikih, pijanih od oblasti, nikoli ne veš, česa so vse zmožni.

          • Zdravko

            Če se ne motim je bil Kardelj takrat zunanji minister. In jih veliko slišal, od Američanov in še od koga. Ne vem več kje sem to bral.
            Tega UDBA najbrž ni “načrtovala”. Toda to je bilo vse v podtonu. Vsi vpleteni so vedeli, da se jim ne bo nič zgodilo. Tako je delovala Partija. Provokacije so bile odobrene.

          • Zdravko

            “Neljubi incident” je bilo rečeno. Bo Google kaj našel, zihr.

          • Če bi ‘samo’ ušlo iz vajeti, potem bi verjetno dovolili zdravstveno oskrbo ožganemu škofu že na Dolenjskem – pa mu je niso. Verjetno je bila glavna ‘napaka’ ta, da je škof Vovk … preživel.

  • Se bo kdaj našel še živeči junak ali junakinja,ki si bo upal javno obžalovati svoje sodelovanje pri tem zločinu?

    • Enkrat sem nekje prebrala,da je eden od tistih, ki so zažgali škofa Vovka umrl v požaru oz. kot posledica požara in da je grozno trpel. A ni bog pravičen.

  • Zdravko

    Sej so se samo šalili.

  • Vincencij

    Za utrditev spomina na škofa.
    ………………………..

    Številni kristjani romajo na Brezje po pomoč pri najrazličnejših osebnih, narodnostnih in verskih stiskah.
    Novi Marijin oltar je 8. decembra 1954 posvetil takratni ljubljanski škof Anton Vovk.
    Na posvetitev spominja latinski napis na oltarju, ki se v prevodu glasi: “Premili Kraljici krasni oltar posvetil Anton Ljubljanski Ribič”.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI