H. Jaklitsch, radio Ognjišče: Za nov mandat …

Casnik 17.1.2017 1:19
 

Ne vem, ali se še spomnite fantomskega pisma, ki ga je, takrat kot predsednica vlade, Alenka Bratušek poslala v Vatikan. Bilo je tik pred državnozborskimi volitvami poleti 2014, prav temu pismu pa se ima zahvaliti, da skupaj s svojim zavezništvom sedi v Državnem zboru. Naj spomnim. Ob odločitvi ustavnega sodišča v zvezi z najbolj odmevnim sodnim postopkom v naši državi, ki je kar nekajkrat vplival na razplet volitev, se je takrat med drugim oglasil tudi predsednik Slovenske škofovske konference ter dejal, da so ga »ločena mnenja ustavnih sodnikov prepričala, da je naša pravna država v krizi in da je vtis, da se vračamo v obdobje montiranih političnih procesov«.

Po mnenju predsednice vlade je bilo »nedopustno in v nasprotju z ustavo, da Cerkev posega v pravosodno vejo oblasti s komentiranjem konkretne sodbe«, zaradi česar je tudi pisala v Vatikan. O tem, ali je pismo kdaj tja tudi prispelo, nismo izvedeli, gospa pa, kot že rečeno, na njegov račun zaseda eno od 90 mest, namenjenih izvoljenim predstavnikom ljudstva. Predvidevam, da je, obogatena s to izkušnjo, ugotovila, da je trgovanje s Cerkvijo donosen posel, ki se ga splača poprijeti.

Seveda ne vedno in povsod. Najbolje takrat, ko se zdi, da se približujejo kakšni odločilni trenutki, recimo volitve. Ne bom ugibala, ali se na tem področju res kaj obeta. Iz nekaterih ravnanj aktualne politike bi že lahko sklepali, da nam raznovrstnih bonbončkov, kot je prosti dan v začetku novega leta ali zvišanja plač v javnem sektorju, ne bi delili kar tako sredi mandata, ko pa vemo, da je spomin volivca pogosto podoben spominu človeka z demenco. Skratka, zdi se, da je očitno prišel čas, ko je zaradi takšnega ali drugačnega razloga ponovno potrebno pozornost preusmeriti. In kaj je bolj učinkovito, kot kazanje s prstom na bogato in pohlepno Katoliško Cerkev, ki se, kljub temu, da je menda obsežno prispevala h gospodarskem zlomu Slovenije, noče odpovedati denacionalizacijskim zahtevkom in denarju, ki naj bi ga zaradi dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkov in nezmožnosti uporabe nevrnjenega premoženja, prejela? Kot kakšna Ivana Orleanska sedaj ta ista gospa poziva vlado, da naj naredi vse, kar more, da država ne bi vrnila Cerkvi premoženja, ki ji je bilo po drugi svetovni vojni zaplenjeno, ter zahteva, da naj gre ta denar raje v proračun, ki, kot je zapisala v svojem pozivu, »navsezadnje financira številne, za RKC izjemno pomembne postavke – od obnove sakralnih objektov do plačila socialnih prispevkov duhovnikov«. Mimogrede, gospe najbrž ne bi bilo odveč poučiti, da sakralne objekte večinoma obnavljajo kar verniki sami iz svojih žepov, ampak se bojim, da je tako opozorilo nepotrebno, saj mislim, da sama to zelo dobro ve ter da gre za zavestno zavajanje. Gospa je šla v svojem boju zoper Cerkev celo tako daleč, da poziva k sklicu posvetovalnega referenduma, s katerim želi onemogočiti vrnitev cerkvenega premoženja v naravi. Zanimivo, da zdaj ne vprašuje Vatikana, kaj meni o njenem ravnanju. V odzivu na njen poziv je Slovenska škofovska konferenca, po mojem mnenju upravičeno, zapisala, da je namen tega predloga »zlorabiti proces denacionalizacije za pridobivanje kratkoročnih političnih koristi, da je škodljiv javnim financam, ter da ta poziv razumejo kot sredstvo za širjenje neresničnih informacij glede oškodovanja bank v državni lasti ter posrednega spodbujanja nestrpnosti do Cerkve in katoličanov v Sloveniji«.

Več: radio Ognjišče

 
Značke:

6 komentarjev

  • svitase

    Gospa očitno ve, kako močan temelj predstavlja slovenskemu narodu in njegovemu obstoju in razvoju cerkev.

    Po njenem je očitno treba ta temelj oslabiti, da se ne bi slovenski mladi rod izobraževal za vrednotno življenje, saj je splošno znano, da sredstva iz naslova denacionalizacije, cerkev namenja predvsem za vrednotno izobraževanje in tako nudi mladim tisto, kar ne zmore ali pa noče oblast.

  • Frančišek

    Pokorno javljam, da vemo kam Rdeči pes taco moli, kako jo moli in zakaj jo tako moli.Ni potrebnih veliko svetovalcev in pametnjakovičev za take pritlehne podlosti, kot jih izraža ta mrhasta babja sprijenost.
    Dobro bi bilo vsaj, da slovenska, vsaj krščanska skupnost izve na kakšen način in , konkretno, s čigavo lobistično in partijskodiplomatsko pomočjo je sprijena ib požrešno prepotentna baba prišla takrat po najkrajši možni poti v Vatikan.
    Pričakujem, da bo natanćno vestni g.Strhovec pri izjavi o gornjem ,navedel , čisto konkretno, kdo od visokih cerkvenih dostojanstvenikov v Ljubljani in v Rimu je dal soglasje, privolitev za takratnik obisk.

    Bom povedal, tudi zakaj.
    Dva razloga sta.
    Prvi je, Katoličani to izvemo.
    Drugi pa je moj znanec, ki je zaradi osuplosti, razočaranja in srda zaradi privoljenja RKC v Sloveniji za ta prosluli obisk Bratuškove pri papežu, pri svojih osemdesetih in malo več letih, sicer globoko veren, prenehal hoditi k Bogoslužju, zavrača kakršnokoli srečavanje in obiskovanje duhovnika, ki ga je obiskoval dosedaj.Ni treba razlagati, upam.Svoje življenje je postavil pred Bogom na kocko, gospodje !

    Odgovor iz Nadškofije bom potrpežljivo počakal.

    • Berem: “Svoje življenje je postavil pred Bogom na kocko, …”

      No, mogoče niti ne. Če sem prav razumel, on odklanja pokvarjene duhovnike in ne Boga, Jezusa in Svetega Duha. Ja, kdo lobira v Vatikanu, kdo je vezni člen? Če tega ne smemo izvedeti, se je treba resnično vprašati, ali je ta cerkvana oblast resnično Božja?!

      • tolmun1 tolmun1

        AlFe,nisi prav razumel.saj omenjeni gospod ni odklonil Boga,nasprotno,vedeti
        želi,kako bo odreagiral na nerazumno odločitev tistih,ki so rdeči tovarišici
        omogočili obisk Papeža,ženska je vendarle zaprisežena nasprotnica/sovražnica/ RKC z njenimi dostojanstveniki vred ! Cinizem brez primera!

        Andrej Briški

  • Igor MB

    Pravkar sem peticijo podpisal:

    https://www.pravapeticija.com/signatures/proti_denacionalizaciji_proti_vraanju_naravnih_lepot_rkc_v_tnp/start/810

    Ne razumem, zakaj se Cerkev, če jo skrbi za njen ugled v družbi, ne odloči za protinapad in se sama ne začne pogajati za ustrezno odškodnino namesto “vračila v naravi”.

    • Saj verjetno niste pričakovali, da bom tudi jaz podpisala :)? Par besed pa vendarle. Naslov peticije je res tak, da se ti milo stori: »Proti denacionalizaciji, proti vračanju naravnih lepot RKC v TNP«. Ne, naravnih lepot pa res ne damo! (Mimogrede: kam pa bi ‘odnesli’ naravne lepote? Mar ne bi še vedno ostale na svojem mestu – v TNP? In zakaj bi se omejili samo na RKC in na TNP? …) Vendar najdem tu še dve ‘sumljivi’ besedi, ki v bistvu napeljujeta k enakemu sklepu:
      – Proti DENACIONALIZACIJI. Torej priznava(mo), da se je enkrat zgodila ‘nacionalizacija’. Da je to le kozmetično ime za ‘državno krajo’ zasebnega premoženja, verjetno ni potrebno razlagati.
      – VRAČANJE. Če se govori o vračanju, to pomeni, da je to nekoč bilo vzeto ali izposojeno ali podarjeno – v strogo slovničnem smislu. Za zadeve, ki so predmet peticije, vemo, da niso bile podarjene državi… Nesporno pa je, da so pred tem bile v lasti posameznih subjektov RKC.

      Ker pa omemba RKC pogosto povzroči podoben učinek kot rdeča ruta pred bikom, zadevo poskusim prenesti v bolj ‘razumljive’ okoliščine:
      Imela sem lepo hišo. (Primer je povsem izmišljen: še nikoli nisem imela svoje hiše!) Na lepi lokaciji, z velikim dvoriščem, vrtom in sadovnjakom za njo. Nekega dne se – kdo ve od kod in po čigavem naročilu – na vratih pojavijo ‘uradni ljudje’ in me vržejo ven: »V dveh urah morate zapustiti to hišo.« In me preselijo v enosobno podstrešno stanovanje. Brez možnosti ugovora: »Bodite srečni, da ste ostali živi.« V zemljiški knjigi spremenijo ime lastnika: ne potrebujejo moje privolitve, ker ‘oni so zakon’.
      Kaj naj torej naredim:
      a) naj jim ostanem ‘večni dolžnik’ in neskončno hvaležna, ker so mi vzeli ‘samo’ posest (ne pa tudi mojega življenja? (Drugi mimogrede: število tistih, ki so jih ob takih prevzemih spravili tudi ob življenje, mi je sicer neznano, vendar ni neznatno, ko pa je skoraj v vsakem kraju vsaj kakšna družina, ki jo je doletela taka usoda …)
      b) naj se sprijaznim z nastalo situacijo in poskusim začeti znova (z ničle)?
      c) naj vendarle poskusim dobiti vrnjeno, kar je (bilo) moje?
      Kaj bi vi naredili na mojem mestu? (Predpostavljam seveda današnje, demokratične ali vsaj ‘demokratične’ razmere in spoštovanje ustavno zagotovljenih pravic.)

      In še: če so meni vzeli hišo, so nekomu drugemu gozd, tretjemu travnik, večini pa celotno posestvo. Skratka: količina in vrsta odvzetega premoženja je obrobnega pomena pri odgovoru na temeljno vprašanje: imam pravico do tega, kar je bilo moje in so mi proti moji volji vzeli?


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI