Prejeli smo odziva: Nemi krik dražgoških žrtev in Dokler bomo Slovenci, bodo tudi Dražgoše

Casnik 16.1.2017 9:34
 

drazgose_spomenik_drazgoski_bitki_mozaik_ive_subicNemi krik dražgoških žrtev

Pogled na množico pohodnikov, ki v začetku januarja prihajajo v Draž­goše iz doline z Rudna, z Jamnika in iz Lajš po istih poteh kot pred 75 leti nemški napadalci, me navdaja z grozo in strahom. Mnogi izmed pohodnikov se ponašajo s totalitarnim simbolom rdeče zvezde, kot so se v tistih nesrečnih dneh nemški agresorji s svojimi nacističnimi simboli. Sprašujem se, ali pohodniki sploh poznajo resnično ozadje dogodkov, zaradi katerih so namenjeni v to vas. Njihov skrajno površinski odnos do dražgoške tragedije priča o tem, da ne. Bolj so jim mar boni za hrano, ki jih dobijo »izbranci«, kot pa da bi le za trenutek poskušali razumeti, kaj se je pravzaprav dogajalo v tistih težkih januarskih dneh, in sočustvovati z žrtvami in njihovimi svojci. Prireditev, ki bi morala biti žalna komemoracija, je v bistvu veseljačenje ob rohnenju političnih parol. Namesto da bi zazvenele žalostinke, kot bi se spodobilo kraju, kjer se žaluje za ubitimi, že od jutra naprej donijo partizanske bojne pesmi.

Vse to se dogaja pred spomenikom, v katerega so položeni posmrt­ni ostanki Dražgošanov, ki so jih po bitki zajeli in pomorili Nemci. Nikjer na spomeniku niso napisana njihova imena, na plošči v kostnici je čisto na dnu napisano, da tu leži 40 pobitih Dražgošanov. Brezimno morajo počivati v hladni senci betonskih skladov spomenika. Zato so bili njihovi svojci primorani, da njihova imena napišejo na družinske nagrobnike na dražgoškem pokopališču. To je še en paradoks dražgoške tragedije: posmrtni ostanki dražgoških žrtev brezimno počivajo v kost­nici spomenika, na pokopališču pa so navedena imena na grobovih, v katerih ni njihovih posmrtnih ostankov.

Toda ubiti Dražgošani niso samo številka, bili so ljudje z imeni in priimki. Bili so ljudje, ki so bili prisiljeni sprejeti partizane, ko so ti prišli na silvestrovo v Dražgoše. Dražgoša­ni so jih prosili, naj se umaknejo iz vasi, da ne bi izzvali nemškega maščevanja nad vaščani. Vendar so jim partizani na prvem in drugem mitingu (!) vzvišeno zatrjevali, da jih bodo brani­li in da se jim ni treba ničesar bati. A partizani niso branili Dražgošanov. Ko so Nemci v nedeljo dopoldne prodrli do zaselka Jelenšče iz smeri Lajš, so tam postrelili prve domačine. Borci Bičkovega voda, ki jim je že zmanjkalo streliva, so skriti v bližini opazovali pobijanje, v ne­deljo proti večeru pa so se umaknili na Jelovico. V nede­ljo zvečer v vasi ni bilo nobenega par­tizana več! Ljudi so pustili na milost in nemilost nemškim okupatorjem. Prav tako nobeden od partizanov ni prišel v del vasi Pri cerkvi, da bi ljudi opozoril, kaj se dogaja v Jelenščah, da bi se ljudje lahko umaknili iz vasi. In Nemci so v ponedeljek zjutraj pobili tudi moške v vasi Pri cerkvi.

Mineva 75 let od dražgoške trage­dije, v kateri je izgubilo življenje 41 domačinov. Umrli so zaradi oholosti vodij Cankarjevega bataljona, ki so jim lažno obljubljali, da jih bodo zaščitili in branili. In zdaj ležijo brez­imni pod strašljivim ogrodjem betonskega spomenika, ki namesto kraja miru in spoštljivega spomina za mnoge postaja zgolj razgledna točka, kamor prihajajo ljudje, ki ne vedo, kaj se je v tistih grozljivih januarskih dneh dogajalo v Dražgošah, ljudje, ki tega nočejo vedeti, lju­dje, ki jih je zavedel in zlorabil surov komunistični režim, ljudje, ki ne premorejo osnovnega spoštovanja do mrtvih, in tudi ljudje, ki še po 75 letih hočejo resnico preglasiti z lažmi in praznim političnim govoričenjem.

Na plošči kostnice je napis, ki govori »o veliki zmagi slovenskih partizanov«. Vendar na tem kraju ni bilo nobene zmage, bila je samo velika tragedija, v kateri je umrlo 41 domačinov in 8 partizanov. Sramot­no je, da na plošči kostnice, v kateri ležijo njihovi posmrtni ostanki, niso napisana njihova imena. Skrajni čas je, da ubiti Dražgošani dobijo mesto, kjer bodo lahko dostojno počivali v miru.

Franc Kavčič, priča dražgoške tragedije, Dražgoše
——————————————————————————————-

Dokler bomo Slovenci, bodo tudi Dražgoše

Vsako leto poslušam poročila nacionalnih medijev o »proslavi v Dražgošah«. Tudi letos. Nato berem članek: »Nemi krik dražgoških žrtev«, ki ga je napisal Franc Kavčič – priča dražgoške tragedije. Med poročanjem novinarjev o praznovanju 75-letnice dražgoške bitke (7-8.1.2017), ki so se rodili pred nekaj desetletji in zapisom domačina iz Železnikov, je zelo veliko razhajanje.

Povsem neprimerne se mi zdijo besede letošnjega slavnostnega govornika, zgodovinarja Martina Premka. Res partizani ne potrebujejo nobene sprave? Še kako jo potrebujejo, saj se je partizansko gibanje že med vojno, še bolj pa po vojni, izrodilo v svoje nasprotje. Ali res mladi (nekritično) sprejemajo izročilo upora proti okupatorju, stare zamere pa jih ne zanimajo? Ne, mene še kako zanima, kaj se je v Dražgošah zares zgodilo! Sem zaradi tega »miselni klečeplaznik«?

Pod vprašaj je potrebno postaviti ravnanje partizanskega vodstva v Dražgošah – ne samo dejstvo upora proti okupatorju, temveč tudi način tega boja. Odločitve partizanskega vodstva, ki je imela za posledico tako tragične posledice, ni mogoče opravičevati z dejstvom, da so se nekateri Slovenci odločili za domobranstvo. Tudi odgovornosti za povojne izvensodne poboje ni mogoče naprtiti domobrancem, pa naj so bile njihove odločitve še tako zgrešene, temveč so zanje odgovorni tisti, ki so jih izvajali. Kdo je odgovoren, da so grajske kleti, brezna in rovi še vedno zasuti s trupli po vojni umorjenih, ki nimajo svojega groba? Vsakdo, ki prikriva partizanske zločine in še vedno nosi totalitarne simbole in režime, ki so bili na evropski ravni obsojeni, za to prevzema odgovornost. Predlagam, da se državljani organiziramo in zahtevamo prepoved teh organizacij, vsekakor pa nasprotniki države ne morejo biti upravičeni do finančne podpore države. Kot državljan zahtevam, da se to uredi po hitrem postopku.

Strinjam se, da bi morali »domobranci« najprej narediti spravo znotraj svojih vrst, predvsem zaradi infiltriranih udbovskih kadrov. Toda te sprave niso nič manj potrebni »partizani«. Povsem se strinjam s trditvijo: “Ljudje bi bili že davno ‘spravljeni’, če bi se o drugi svetovni vojni govorilo pošteno”, žal pa govor slavnostnega govornika ni bil pošten, temveč hujskaški. Strinjam se tudi s trditvijo nekdanjega predsednika države g. Milana Kučana, ki je citiral Saša Vuga: »Dokler bodo Slovenci, bodo tudi Dražgoše«. Nisem pa povsem prepričan, da se bomo v nedogled vsi strinjali s pogledom, ki ga že 75 let konstruirajo mediji in slavnostni govorniki v Dražgošah, ki me doslej niso prepričali in jim za resnico očitno ni mar, saj v svojem poročanju ne predstavijo tudi nasprotnih mnenj domačinov, kar je neprofesionalno in neetično. To je resnično klečeplazništvo »višjega nivoja« in nadaljevanje ravnanja komandanta Staneta Žagarja, tudi 75 let po tragičnih dogodkih. To je nedopustno in protidržavno. Žalosti me, da pri tem sodeluje tudi predsednik države in poslanci. Tudi tisti, ki se izgovarjajo, da v Dražgoše prihajajo predvsem ali pa izključno le zaradi rekreacije, vede ali nevede, podpirajo 75-letno graditev lažnega partizanskega mita o Dražgošah in neprimeren odnos do pokojnih talcev ter njihovih sorodnikov, katerim bi se morala država opravičiti tudi za krivice, ki so jih doživljali po vojni, v resnici pa se dogaja nasprotno.

Dražgoško laž podpirajo tudi tisti, ki organizirajo in podpirajo omenjeni miting zgolj zaradi finančnih in drugih koristi. Tudi vsi državljani, ki že 60 let zavestno molčimo in trpimo take manipulacije, smo za svojo pasivnost odgovorni.

Veseli me, da se je oglasil domačin Franc Kavčič, ki pravi, da gre za tragedijo Dražgoš in ne za uspeh Cankarjevega bataljona. Z njim se povsem strinjam, saj je bilo v Dražgošah ubitih 41 domačinov, ostali pa so ostali brez strehe nad glavo, bili zaprti  v taborišča ali izgnani, vas pa je bila povsem uničena. Potem, ko so bili Dražgošani zaradi ravnanja partizanskega vodstva, proti svoji volji, na milost ni nemilost prepuščeni okupatorju, se partizani za te ljudi niso borili, temveč so se umaknili na varno. Je to junaštvo? Za Dražgošane se zagotovo niso borili! Za koga ali za kaj so se sploh borili? Je to res bil NOB?

Bogdan Vidmar, Bovec

 
Značke:

20 komentarjev

  • svitase

    Nečlovekoljuben odnos partizanskega vodstva do civilnega prebivalstva v Dražgošah je potrjen s spomenikom pri so pokopani nedolžni Dražgoščani in ki nimajo svojega imena in priimka.

    Ta nečlovekoljuben odnos nadaljujejo danes tudi organizatorji in govorniki vsakoletnega dražgoškega shoda.

    Z njim potrjujejo, da je pomemben le cilj prevzeti oblast za vsako ceno, pri čemer niso pomembne nedolžne žrtve, ki bi se jih na enostaven način izognili, če bi imeli človekoljuben odnos do civilnega prebivalstva.

  • svitase

    Podoben nečlovekoljuben odnos je še danes prisoten v oblastnem delovanju na mnogih področjih:
    – v pravosodju, ko se ne spoštujejo človekove pravice
    – v politiki, ko se ignorirajo ustvarjalni predlogi opozicije, ki bi gradili skupno dobro
    – v zdravstvu ( čakalne vrste, korupcija, drugi nečlovekoljubni odzivi do bolnikov)
    – v medijih, ko se včasih sme razgaliti nečlovekoljubnih dejanj državnih organov in organizacij( bančna luknja…
    – na socialnem področju, ko se izvaja odvzem otrok – vnukov iz družinskega življnjha pri starih starših in jih daj tujim osebam

  • svitase

    Skratka: Dražgoše so simbol nečlovekoljubnega ravnanja partizanskega vodstva do civilnega prebivalstva med vojno in političnega vodstva po vojni v bivši totalitarni državi, ki ni dopustilo, da bi se imena civilnega prebivalstva napisala na spomenik.

    Očitno pa nekateri še danes takšna nečlovekoljubna ravnanja odobravajo.

  • svitase

    … partizanskega vodstva, ki je po nepotrebnem žrtvovalo civilno prebivalstvo kot živi ščit pred napadalci, saj bi se lahko izognilo žrtvam med civilnim prebivalstvom, če ne bi Nemce partizani pričakali v vasi Dražgoše, ki je bila polna civilnega prebivalstva, torej domačinov.

    Za nameček pa so se partizani ob hudem napadu Nemcev umaknili, civilno prebivalstvo Dražgoš pa prepustili nemilosti napadalcev, ki so šteli, da je civilno prebivalstvo pomagalo partizanom.

  • svitase

    Zakaj se danes slavi nečlovekoljubno ravnanje partizanskega vodstva do civilnega prebivalstva?

    Kakšno sporočilo se s tem daje današnjim slovenskim rodovom? Človekoljubno prav gotovo ne!

  • svitase

    Dražgoška bitka nam tudi ne daje domoljubnega sporočila, ampak nasprotno sporočilo:

    Tisti, ki ne očuva, ampak po nepotrebnem žrtvuje slovenske vasi in njene prebivalce, nima domoljubnega in človekoljubnega čuta. Amen!

  • svitase

    Današnje strašenje z orožjem in rdečo zvezdo, prav tako ni namenjeno tujcem, ampak domačim soljudem, da bi vsemu prikimavali, kar bo rekla oblast, ki še vedno simpatizira s totalitarizmom.

  • Slovenec 33

    Povsod po svetu se okupatorji in izdajalci svojega naroda enako obnašajo in tudi v Sloveniji je tako.
    Kaj je etika in morala pa ti topoumni produkti usmerjenega izuobraževanja tako ali tako ne doumejo.
    Enako se obnašajo kot njihovi predniki, ki so izdali Dražgošane in tudi Sovence.

  • Frančišek

    LAŽgošarji so poustvarili kontraproduktivne Lažgoše za večne čase.
    Žrtve-pobiti Dražgošani morajo biti pokopani nazaj v posvečeno zemljo.

    Kako prismuknjen, omejen, brezbrižen, mentalno podkupljiv , pokvarjen, brezčuten, trdosrčen, revolucionarno sprijen, indoktriniran in človek opranih, brezčutnih možganov mora biti človek , ki se udeležuje pošastne maškarade na kostnici-ki nikoli ne more biti grob, mi nikoli ne bo jasno.
    Ali lahko to pojasni Kmecl ali pesnik “ljubvezni”, Zlobec, si niti predstavljati ne znam.
    Srednjeveška bizarna groteska nečloveške pošastnosti, znova in znova, vsako leto prepotrjevana v kristalni Laži.

    IN, LETOS VIDIM NA SLIKAH, PATRA KNAVSA NA TEJ GROTESKNOSTI, NA TEJ POŠASTNI VESELICI ABSURDA NAD ŽIVLJENJEM.

    Mi kdo razloži kaj hoče p.Knavs ?

    Se boste, g.p.Knavs oglasili sami in spisali en prispevek
    kot odgovor na moje vprašanje, prosim?
    Lepo, če se boste.
    Če ne, bom javno povprašal g.nadškofa Zoreta.
    V bistvu pomeni, kot Kristjan bom dobil, sicer izterjal ta pomemben odgovor.

  • Danes je o Dražgošah poznanega že mnogo destev in resnica o “slavni bitki” je povsem drugačna od resnice, ki so jo predstavili zgodovinarji in pred vsem pričevalci, žrtve, ki so lahko spregovorili šele, ko je bila v Slveniji omogočena demokracija.
    Ta dejstva pa postavljala v povsem drugo luč spomenik okrog katerega se vsako leto zbirajo zagreti komunisti, udbaši, potomci morilskih knojevcev in sedaj že v glavnem njihovi potomci in nekaj zaslepljencev, ki jim liter vina in partizanski golaž še vendo zadosten razlog,da se našemljeni v partizane podajo peš na pot do Dražgoš.
    Spomenik in proslava sta namenjena pred vsem demonstraciji moči tistih, ki so dolga leta terorizirali in tlačili Slovenijo in imajo še sedaj moč, da s takšnimi demonstarcijami z ustahovanjem nadaljujejo.
    Menim, da je bil spomenik postavljen nelegalno,saj ni vseboval vseh elementov gradbenega dovoljenja, ki bi ga moral imeti.
    Za izdajo gradbenega dovolenja je potrebno razpolagati z zmeljiščem. Močno dvomim,da je kdorkoli od junaških partizanov v času, ko je bil spomenik postavljen upošteval to “malenkost. V času postavitve spomenika je bilo vse “naše”, mi smo bili vladar nad vsem in tudi lastniki zemljišča, zato takratni naročniki niso iskali lastnika zemljišča in ga povpeašali, ali je pripravljen zemljišče odstopiti,ali ga prodati. Spomenik so preprosto postavlili na tuje zmeljišče.
    Takratna zakonodaja je že predvidevala, da se mora z posegom v prostor strinjati lokalna skupnost, torej krajani Dražgoš. Glede na tragedijo,ko so jo dožeiveli prebvalci požgane vasi močno dvomim, da bi takšno soglasje od njih dobili. Na ravni krajevne skupnosti gotovo ne. Torej spomenik lahko ocenimo kot črno gradnjo in napočil je čas, ko se lahko prične postopek za rušitev spomenika.
    Več tehtnih razlogov je za to.
    Najprej zgodovinska dejstva kažejo,da so dogodki na osnovi katerih je bil spomenik postavljen zavajajoči, da sploh ne ustrezajo resnici in da so bili prebivalci Dražgoš žrtve provokacij partizanov, ki so razbesnele Nemce, nato pa se umaknili,prebivalce pa izpostavili njihovem besu, ki so jih mnogo pobili, ostale pregnali, vas pa zažgali in do tal porušili. To dejstvo je dalelč, daleč od idealobv NOB, od jaunaštva partizanov in o želji po osvobajanju Slovenije. Zato si Dražgoška bitka spomenika ne zasluži in tudi ne vsakoletnega slavljenja. To slavljenje pa ni nič drugega kot demnstracija moči, saj organizatorji s tem jasno kažejo Slovencem: vi se greste nekakšno demokracijo,a mi vam vladamo.
    Takšen odnos je ponižujoč, zato je potrebno napeti vse sile, da se spomenik poruši in prekine nadaljnje izzivanje.

  • Franc Zabukošek

    Poslušal sem pripoved g. Vere Djoković Mejak, pravnice, ki je doživela velike preizkušnje iz naše bivše in sedanje oblasti. Vse to jo je napotilo, da sedaj živi na Kanarih, kljub temu, da ima rada Slovenijo, ki ji je domovina.
    Zato se sprašuje kako to, da ne zahtevamo pravice, ki nam pripadajo po Ustavi in nekaterih ohlapnih zakonih. Ona je namreč dobila od srbskega sodišča v Beogradu, na zahtevo rehabilitacijo za očeta, ki so ga udbaši ubili leta 1944 po nedolžnosti. S to odločbo je upravičeno ponosna, pa tudi srbska oblast se kaže v dobri luči

    Ob tem kako se dogaja pri nas v “samoupravnem” duhu spletnega razpravljanja, se velja vprašati zakaj ni zahtev za pravno urejanje zločinskih zadev, ki jih “lažgošani” v Dražgošah manifestirajo kot “zmagovalci in osvoboditelji”, čeprav negujejo ideologijo zla in nasilja.

    Priporočam, da vsi pravni subjekti in civilna družba začnejo vlagati na temelju Ustave in upravnega zakona zahteve na oblastne organe za pravno urejanje zločinskih dejanj “lažgošanov”.
    Prekopi človeških ostankov iz morišč v grobišča morajo biti z odločbami države Slovenije, svojcem, o zločinskem ravnanju jugoslovansko-slovenskih oblasti.
    Z doslednim spoštovanjem Ustave bomo postali pravna država z pravičnim urejanjem zadev človekovih pravic, zlasti pa zla, ki ne sme zastarati, da se ne bi ponavljalo.
    Potrebno je vlagati upravičene zahteve, ker le tako se bodo začele stvari urejati.

  • Franc Zabukošek

    “Tudi vsi državljani, ki že 60 let zavestno molčimo in trpimo take manipulacije, smo za svojo pasivnost odgovorni”. ???!!!
    To povsem drži, toda najbolj so odgovorni pravni subjekti in civilne pobude, ki se ne oprejo na Ustavo, ki je garant za pravno in demokratično državo, ki pa jo moramo državljani imeti v zavesti in jo uporabljati.

    NSZ je pravni subjekt za zaščito in pravice državljanov ki so bili “drugorazredni” pa po osamosvojitvi niso več, ampak so polnopravni državljani, v globokem pomenu zaslužni za državo, svobodo in demokracijo.
    Po Ustavi bi morali dostojanstveno zahtevati pravice iz členov o človekovih pravicah in nasprotovati ohranjanju zla in sovraštva od “lažgošanov”.
    Treba je sprožiti zahteve v skladu z Ustavo in ne pričakovati spravni obred, ki nima civilizacijskih ukrepov v skladu z Ustavo.
    Sprava v odnosu do morilcev in ideoloških nasilnežev je z Ustavo že dorečena, ni pa dovolj zahtevana civilizacijska in pravna norma, ki se naj izvaja z prekopi morišč na grobišče, da bodo vidni dokazi genocida in katarze, ki opozarja: NIKOLI VEČ TEGA.
    To je potrebno urejati v smislu:” Quidquid agis, prudenter agas et respice finem”, to pomeni karkoli delaš, delaj razumno in misli na konec !

  • No, teh 41 ljudi niso pobili partizani, ampak okupator. Ta isti okupator, ki so mu nekateri Slovenci prisegli zvestobo in delovali v njihovo korist, kar se danes pozablja.

    Bila je pač vojna, v kateri okupator dejansko ni spoštoval osnov mednarodnega vojaškega prava. Imeli smo osvobodilno gibanje, ki se je pač moralo tako ali drugače preživeti. Da je bilo to velikokrat na račun civinega prebivalstva, je pač tragična okoliščina, ki jo prinaša vsaka vojna. Če bi pač vsi razmišljali o tem, da se je okupatorju bolje ne upreti in s tem preprečiti okupatorjevo nasilje nad civilnim prebivalstvom, potem bi verjetno danes Evropa bila še vedno pod nemško okupacijo.

    In vzamimo na primer poljake. Na poljskem je bilo med 2. svetovno vojno pobitih ok. 5.5 milijona civilistov, seveda tudi na račun dejstva, da so poljaki imeli najbolj obširno gverilsko osvobodilno gibanje v Evropi, pa nihče na poljskem za teh 5.5 milijona civilnih žrtev ne krivi tega gibanja, ampak seveda okupatorj. Razlog je pa še nekje in sicer v dejstvu, da na poljskem dejansko ni bilo kolaboracije.

    Ali pa primer iz Češke. V Pragi so britanci skupaj z češkim osvobodilnim gibanjem leta 1942 uspešno izvedli atentat na visokega SS officirja Reinharda Heydricha. Kot povračilo so Nemci v dveh vaseh, kjer naj bi se skrivali zarotniki, pobili več ljudi. V Lidicah so pobili 340 ljudi, od tega 60 žensk in 88 otrok, vas samo pa sežgali, kar je ostalo po požaru pa že zminirali. V vasi Ležáky so pobili vse ljudi, starejše od 15 let, torej 33 ljudi, prizanesli so le 13 otrokom. Tudi v tem primeru je bila vas popolnoma uničena.

    Ali pa primer iz vasi Oradour-sur-Glane v Franciji. Nemški SS naj bi dobil informacijo, naj bi v tej vasi odporniško gibanje zadrževalo nekega visokega SS oficirja, ki so ga ugrabili prejšni dan. Odporniško gibanje je dan po ugrabitvi tega oficirja ustrelilo. Isti dan so enote SS obkolike vas Oradour-sur-Glane, brez da bi vedele, da je bil ubit. Ženske in otroke so zaprli v vaško cerkev, moške pa v skednje. Cerkev in te skednje so z živimi ljudmi vred zažgali. Komur je uspelo pobegnit iz gorečih objektov je bil ustreljen. Skupaj so tako pobili 190 moških, 247 žensk in 205 otrok.

    Skratka, takšni tragični dogodki se niso dogajali le pri nas, ampak povsod po Evropi, pa tam nihče ne krivi osvobodilnih gibanj v smislu, zakaj ste ubijali te visoke oficirje, čeprav vam je bilo jasno, da bojo sledile represalije nad civilnim prebivalstvom. Tam se ve, kdo je kriv – okupator.

    • Samo, da se prikrije krivda partizanov.

      Partizani so vedeli, kakšne bodo posledice – pa se kljub temu niso hoteli umkaniti iz vasi.

      Enostavno ne gre za iste pogoje. Celo komunajzerji so v času komunizma ta primer navajali kot napako.

      Tudi nobenih hudih proslav ni bilo tam v času komunizma. To so obudili šele leta po padcu komunizma.

  • Se pa strinjam, da bi v zvezi z Dražgošami morali bolj poudariti to tragedijo civilnega prebivalstva.

  • Vprašanje je, komu v čast je psotavljen spomenik?
    Žrtvam okupatoreja?
    Pobegu partizanov z bojišča?
    Zmagi okupatorja nad podjemljenimi Slovenci?
    Te tri opcije so desjtvo, vseoostalo pa so fantazme.
    Prav gotovo spomenik niso postavili žrtvam okupataorja, pobitim domačinom Dražgoš, nihovemu pregonu iz domov in požigu vasi. Postavljalci spomenika prav gotovo niso bili tako tenkočutni, da bi postavljali tak veličastni spomenik nekomu,ki ni bil akter revolucije. Spomenik je bil postavljen v času, ko se je slavila najprej revolucija, na to pa osvobodilni boj.
    Prav gotovo si pobeg partizanov spomenika takšnega formata ne zasluži, zato so mojstri prevar skovali zgodbo o junaškem boju, o bitki nad bitkami, ki pa je ni mogoče dokazati z ničermer. Še spomini partizanskih udeležencev pričajo o umiku, taktičnem in ne vem še kakšnem, ampak o umiku. Umik nokoli ni bilzmaga in je vedno na meji s porazom.A to demagoge ne moti, da ne bi slavili tudi poraza.
    Mislim,da toliko neumen pa v Sloveniji ni nihče, da bi slavil zamgo nemških okupatorejev.
    Vprašati pa se je potrebno,čemu tako veličasten spomenik postaviti za poraz partizanov in pred vsem za veliko tragedijo na silo vpletenih prebivalcev Dražgoš v strahotno tragedijo?
    Pred vsem zaradi demosntacije moči.
    Ta motiv je bil vodilo za postavitev spomenika in je motiv še danes, ko ob obletnici tragičnega dogodka najrazličnejše pse spostijo iz ketne in lajajo vse povprek. Pred leti si je eden sposodil ZDA, običčajno pa so na tarči RKC, belogardisti, izdajalci in sveda vis, ki nasporujejo vladajoči levici, ki tlači Slovenijo vse od zmage revolucije.
    S tem potrjujejo,da imamo v Sloveniji vsaj dav razreda in sicer razred priviligiranih levičarjev, ki lahko počne, kar se mu zaželi po načelu “psi lajajo, karavana gre naprej” in sveda ostali drugorazredni državljani, ki nimajo nobene možnosti zaseti kakršnega koli vodilnega in pomembnejšega mesta v državi.
    Dokler bodo Dražgoše,se razmere v Sloveniji ne bodo spremenile, zato je nujno potrebno pričeti s postopkom za rušenje spomenika, saj je posvečen le revoluciji, ta je edina zamagala.
    A je za napredek Sloveni je nujno potrebno revolucijo poraziti. Simolično bo poražena, ko bodo spomenik razkopali bagerji.

    • “Simbolično bo poražena, ko bodo spomenik razkopali bagerji.”

      Predvsem pa tiste spomenike okoli parlamenta v Ljubljani.

  • Kapodistrias

    Tole pismo sem poslal govorniku v Dražgošah:
    “Gospod, pravzaprav tovariš Premk,
    z zamudo sem prebiral izvlečke iz vašega govora v Dražgošah. Da imajo navadni ljudje lahko različne poglede na polpreteklo zgodovino, je v demokratičnih družbah nekaj normalnega. Da pa se nek intelektualec, zgodovinar – in kot vidim povrh še doktor znanosti – lahko spusti na tako nizek nivo, kot ste ga vi izkazali s svojim pritlehnim, komisarskim agitpropovskim nakladanjem, pa je celo v navidezno demokratični družbi, kakršna je slovenska, težko predstavljivo. Dokazali ste, da ste zvest Repetov učenec, poslušen režimski človek in nič več, brez strokovne dignitete in dostojanstva. Ste mar prebrali navedbe NOB-jevske zgodovinarske avtoritete dr. Metoda Mikuža prav o dražgoški tragediji kot primeru popolnoma zgrešene vojaške taktike? Sicer pa, ali je bilo partizanstvo tedaj sploh kakšna vojska, mednarodno priznana vojska? Ste sploh prebrali pričevanja domačinov kot prič nesrečnih dogodkov? Če bi, ne bi tako zlahka in nepremišljeno tvezili o “junaštvu, ki mu v takratnem času ni bilo primere v osrčju Evrope.” Pa tisto o enotnosti in večinskem podpranju OF. Povprašajte raje malo ljudi v okolju, kjer poklicno delujete, pa boste dobili manj enoznačne odgovore. Pač od ljudi, ki se še/že upajo spregovoriti. Tudi o tem, kdo je prvi, načrtno ustvarjal razdor v slovenskem narodu. Dražgoše so primer skrajno podlega, načrtnega žrtvovanja nedolžnih in nesrečnih domačinov. Namesto pietetnega spomina na žrtve se na državne stroške in z zlorabo državnih institucij prirejajo nekakšne levičarske bakanalije, pospremljane z ljudmi v nekakšnih maškarastih novodobnih uniformah, s simboli propadlega in protislovenskega režima, celo z orožjem v rokah. Kdo jim je dal dovoljenje? Imejte svoje levičarske bakanalije, toda ne posiljujte z njimi poštenih in zavednih Slovencev.
    Kaj se je res tako lahko, brez vsakih zadržkov, podrediti neki zavrženi levičarski ideologiji (idolatriji) ter ustvarjanju zlaganega in ponarejenega mita, ki mu (skoraj) nihče več ne verjame? Žalostno, ne, bedno!”

    Namesto odgovora sem prejel link na Youtube in posnetek vojaške parade v Moskvi junija 1945, na katerem je bil v prvem planu velik vožd Stalin! Na to provokacijo sem odgovoril:

    “Da, pogledal sem posnetek parade v Moskvi, ki ste mi ga očitno priporočali namesto vašega odgovora. Ko sem to gledal, mi je šlo – oprostite – na kozlanje. Res lepo “svobodo” so nam priborili boljševiki! Ni zastonj Kardelj točil solze, ko nas je Stalin, namesto da nas sprejme kot 16. sovjetsko republiko, kar je bila javno izražena želja jugokomunistov, enostavno brcnil v rit. Kaj vse bi Kardelj in Broz dala, da bi nas sprejel nazaj. Kot dokaz, da smo zvesti Stalinovi učenci, sta do skrajnosti zaostrila represijo po njegovem zgledu.

    Vi g./tov. Premk pa ste s tem odgovorom še enkrat več dokazali, da ste velik pristaš hazjajina Stalina. Zaradi mene in svobodoljubnih ter demokratičnih Slovencev ste lahko – tudi to je demokracija – toda ne posiljujte Slovencev z boljševizmom, še najmanj pa na dražgoških levičarskih bakanalijah, do skrajnosti zlorabljenih s strani države in njenih institucij ter banditistične elite, ki ne bo nikoli prepustila oblasti demokraciji!”

  • Kapodistrias

    Še enkrat se oglašam in dajem predlog uredništvu portala Časnik.si.
    Kot sta pogumno javno spregovorila g. Franc Kavčič iz Dražgoš in g. Bogdan Vidmar iz Bovca ter se v imenu resnice izpostavila in sprejela tveganje, da “pravoverni” po njiju nabijajo z vsemi mogočimi orožji, bi bilo prav, da vsi sodelujoči na tem tribunalu stopimo iz udobne anonimnosti in se kritični javnosti s svojim razmišljanjem predstavimo s priimki in imeni. Le tako bomo “drugorazredni” širili kritično maso in se medsebojno podpirali. Naj bo ta portal prvi pri nas, na katerem nastopajo konkretni ljudje. Nekateri so to že storili. Prav pa bi bilo, da to storimo vsi, z nekakšno kolektivno gesto. Kaj menite?

  • Franc Zabukošek

    Kapodistrias, čestitam za dialog z Premkom ! Odlično in potrebno, čeprav bo malo učinka, ker je osebnostno mrtev, saj je brez sočutja do ljudi.

    Prav tako čestitam za predlog, da postane portal verodostojen z imeni in priimki. To je izraz državljanskega dostojanstva in spoštljivosti do drugih ljudi.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI