Razkol med kristjani so vnašali le krščanski socialisti

Lenart Rihar 15.1.2017 6:36
 

zdesar-janezPogovor z dr. Janezom Zdešarjem – IV. del

Kakšne možnosti je imela protikomunistična stran, kje so bile njene napake?

Ja, to je dobro vprašanje, jaz nisem tako mislil tudi v to smer, mi, protikomunistična stran smo imeli precej napak. Glejte, mi tega, kar oni pojmujejo pod besedo tehnika, enostavno nismo imeli. Na primer, da bi bili mi, kot sem prej rekel, vsaj malo pripravljeni na okupacijo. Nismo imeli svojih javk. Torej organiziranih ilegalnih povezav, ilegalnih tiskarn. Zakaj so pa oni lahko to imeli? Za širjenje svojih idejnih programov, za propagando pod okupacijo, to so bile silne akcije, grafiti ipd. Zakaj nismo mi prvi tega sprožili proti Italijanom? Prvi je bil listek za OF. Pa to bi lahko mi. Po drugi strani pa istočasno uradne dolžnosti, da gre Rožman k Grazioliju povedat svojo korektnost in svojo lojalnost; upravičeno, morda kakšno besedo malo preveč, ne kot trosijo laži o njem, ampak vendar. Enostavno ta pasivna rezistenca je bila malo vidna.

Glejte, kako je bilo to genialno, jaz tega ne bom nikoli pozabil: 1. december leta ’41 je bil praznik ujedinjenja Jugoslavije iz leta ’18, državni praznik v stari Jugoslaviji. In veste kaj naredijo komunisti? Oni proglasijo ta dan: od sedme do osme zvečer ne sme biti v Ljubljani nobenega Ljubljančana na cesti. Kaj je lažje, kot to narediti in ubogati. Ti se bojiš teh reči iz raznih ozirov. Pa je čisto uspelo. Potem so to še enkrat naredili, takrat pa smo mladci pa stražarji šli in vpili po ulicah. Glejte, kako je to genialno: demonstracija v tem, da ne demonstriraš, da je prazno, da so ulice prazne. In te reči so imeli oni izredno izdelane, ampak tega so se učili in obenem so take akcije poznali tudi iz svoje mednarodne prakse. Za nas je bila to novost, nov stil. Vse to bi lahko naredili mi, brez težav, pa bi bilo takoj majčkeno bolj jasno, kako se ne hodimo samo poklanjat Italijanom.

Ampak v vsaj eni podobni akciji vem, da ste bili udeleženi tudi vi.

Raznašal sem Svobodno Slovenijo, to je bil takratni ciklostil časopisa, ki še vedno izhaja. To smo imeli dobro izdelan sistem po rajonih. Mene je pri raznašanju tega kontroliral Miloš Kobal, upokojeni polkovnik UDBE, po izobrazbi zdravnik psihiater, ki je še januarja lani predaval na fakulteti za kriminologijo in policijske vede. Imam dokument, ko Borut Miloš Kobal piše, da je Zdešarja videl, kako je aktovko nosil in jo odložil tam in tam. Spraševal se je, če je bila prazna pa take reči, in je potem poročal Rudiju Janhubi. Rudi Janhuba je bil pa tisti, ki je bil takoj po vojni urednik Slovenskega poročevalca in kasneje Dela. Saj smo delali to, saj smo tudi mi, ampak škoda, kaj vse bi še lahko.

Kam je izginil predvojni vpliv katolištva, znotraj katerega se pravzaprav ne bi smela zgoditi revolucija?

Glejte, te likvidacije, poboji, umori po cestah, to so šli od junija, julija ’41. Konec meseca je bilo že ne vem koliko, že kakih 40, 50 ljudi pobitih. Poslušajte, to je bil strah, mi smo se bali. Kam je šel vpliv … Čisto enostavno, to je bil strah pred terorističnimi fizičnimi likvidacijami. Pa še nečesa ne smemo pozabiti, kar se zelo premalo poudarja. Gre za naše vodilne, kot je bil kakšen Stare in ti na policiji: ti so bili v ilegali, vendar ne v eni, ampak v dveh ali pa celo v treh; bili so v ilegali pred komunisti, da jih ne bi dobili, pa streljali, pa tudi pred Italijani, ali celo pred Nemci, ker je bil Gestapo tudi med Italijani. Tako je težko delati. Medtem so se komunisti skrivali le pred okupatorjem, mi jih nismo streljali.

Poleg tega so bili oni ilegale vajeni?

Poleg tega pa so bili oni legalnega, pol legalnega in ilegalnega, kot sami to formulirajo, od vsega začetka navajeni, študirali so to, se v tem vadili itn. Pa še nekaj je bilo, spet ena taka kritika, ki jo je treba premisliti, koliko je upravičena in koliko drži. Slovenci oz. večinske politične stranke do tedaj, da ne rečem še sedaj, nismo znali voditi države. Z vso administracijo, z vsemi svojimi uradi, z vsem, kar je treba, tudi s policijo, tega mi nismo bili navajeni. Zato nismo znali voditi države, ki bi s svojimi represivnimi ukrepi, kot danes rečejo, znala uspešno preprečiti začetke revolucionarnega terorizma partije. Država, kot je Francija z De Gaulom, je rešila problem s teroristi, ki so delali v interesu imperialistične Sovjetske zveze in proti narodnim interesom. Imam knjigo, ki opisuje, kako so v Švici dali 10 ali 15 švicarskih komunistov vohunov za SZ leta ’40 ali ’41 postreliti.

Zdaj pa povem nekaj, kar sem vedno znova slišal, ampak ne vem zagotovo, kaj vse je res. Vsekakor je res, da so leta 1942 vaške straže nekje na Dolenjskem dobile vse komunistično vodstvo skupaj. Vsi so bili tam Kidrič, Kardelj itd. Imeli so jih zajete menda v nekem določenem prostoru med dvema hišama ali tremi in so potem šli v Ljubljano vprašat, kaj naj naredijo, in je bil takrat vprašan menda dr. Lenček kot moralni teolog. In baje so rekli, da jih je treba spustiti. Take reči bi moralo rešiti vojaško sodišče v nekaj dneh.

Kako je bilo pa s krščanskimi socialisti, ki ste jih že omenjali?

Najprej bi rad povedal, da pri tej temi običajno vidimo samo Kocbeka. Vendar ne smemo pozabiti, da so bili krščanski socialisti pravzaprav politično sindikalno društvo, ki so prihajali iz krščanstva, iz solidarizma, pred prvo vojno. Počasi so se preimenovali v socialiste, v krščanske socialiste. Potem je papež Pij XI. leta ’31 v Quadragesimo anno jasno povedal, da je ta izraz krščanski socialist sam sebi nasprotujoč: ne more biti pravi socialist, kdor je pravi kristjan, ker pod socializmom danes razumemo to in to. Šlo je predvsem za vprašanje terminologije proti zmešnjavi v cerkvi, ne pa za nekaj končnega. Philippe Hussard, ki je bil sicer tudi sam krščanski socialist, je takrat, da bi ustregel papežu, začel govoriti o krščanskih aktivistih. Ampak naši so se šli še naprej svoje krščanske socialiste. Pomagal jim je pa pater Angelik Tominc, ljubljanski frančiškan, brat Romana Tominca. To je bila sindikalna organizacija katoliških krščanskih delavcev, ki so pa vedno bolj začeli simpatizirati z marksizmom. In vedno bolj so se približevali pravemu socializmu, dokler se niso leta ’40 dejansko totalno predali partiji na razpolago. Ampak o tem bom še govoril.

To gibanje je bilo torej ena plat. Kocbek je sicer na neki način spadal v ta krog, po drugi strani pa ni bil povezan s tem. Kocbek je bil samostojen fantast, ki je skušal iz čiste filozofije prehajati na konkretno, na narodno življenje, na socialno vprašanje in po tej poti se je začel bližati temu, kar so bili sindikalisti kot Fajfar in podobni, ki so izšli iz Krekove družine. Te reči so precej komplicirane in se nisem vanje poglabljal v potankosti. Pomembno se mi zdi poudariti, da ne gre samo za Kocbeka, ampak tudi za Fajfarja. Pozabljamo, kaj so dejansko bili krščanski socialisti oziroma kaj niso več bili. Torej krščanski socialisti v svojem delavskem gibanju so se čutili vedno bolj ogrožene od tistih, ki niso zabredli v rdeče vode in ki so bili organizirani kot Slovenski združeni delavci ali nekaj takega5, ne vem več. Zato so leta ’40 rekli, da ne morejo več obstajati in je najboljše, da se grejo pogovarjat s komunisti. Tako so se junija tega leta brez vednosti svojega članstva šli v Laško pogovarjat s Kidričem in Leskovškom in se jim tam popolnoma predali, za sodelovanje brez pogojev. Namesto množični samomor neke stranke to imenujejo pravilna odločitev, apoteoza; da so dokončno dosegli svoj cilj.

Kolikšno politično silo so predstavljali?

Krščanski socialisti so bili precej močni in so v resnici tisti, ki so takrat cepili slovenski katolicizem. Vedno znova poslušamo tudi Franca M. Dolinarja, ki po mojem nima čisto pravih pojmov o razkolu med stražo in mladci. Ah, dajte no! Straža pa mladci smo se prepirali, tudi po neumnem, tu je marsikaj res. Ampak kar se tiče enotnosti celotnega katolištva v primeru takratne politične situacije, smo si bili popolnoma na jasnem, ni bilo nobene sence, absolutno nič. Razdor so vnesli krščanski socialisti in Kocbek in Fajfar, ki se predajo in prodajo partiji. Vse to, kar se tukaj pogovarjava, imam napisano, z datumi in vsem, s citati in podobno. Tako da vam bo lažje razumeti.

Dolinar je napisal, kako je bila Katoliška akcija bojevita in tako naprej. Čas je bil militanten, ne pozabite tega. To je bila Španija, v Evropi se je absolutno začelo zaostrovanje in del tega je bilo čutiti tudi v Sloveniji. Ampak nikoli nismo iz idejnega nasprotnika naredili svojega sovražnika. To je tisto, kar jaz vedno rečem, tu je bila meja in mi smo se je držali, komunisti se pa tega niso držali. Torej Straža pa Mladci, tudi če je bilo kaj neumnega, to ni pomenilo razcepa v katoliškem taboru. Na eni strani je bila katoliška stranka SLS, pa mladci pa stražarji, pa dekliški in fantovski odseki, na drugi pa krščanski socialisti, ki so bili številčno kar močni. Zanimivo pa je, da tisti pravi socialisti, ki jih je imel Jelenc in ki jih je bilo veliko manj, nikoli niso nič cenili komunistov in so tudi nastopili proti njim. Krščanski socialisti pa so se pustili »pocuzati« v partijske celice.

Janez Stanovnik je bil tudi zraven, kaj ne?

Ne, ta je bil v SLS.

Mislim tega, ki je še živ.

Aja, tega! No, ta, na katerega sem jaz mislil, je pa, mislim, njegov oče ali pa stric.6 Zanj se je zanimal Kardelj iz Moskve, češ zakaj ga ne obdelate, da bo prišel počasi k nam in bi začel v SLS minirati.

Ampak ta mlajši pa je bil krščanski socialist?

Ta je pa tudi bil v začetku ene vrste krščanski socialist, sicer pa je že kot gimnazijec zašel v komunizem. Ampak tisti starejši Stanovnik je znan, ker je cepil SLS. Krščanski socialisti so cepili krščansko delavstvo, Šolar in Kocbek pa intelektualce.

Najbolj presenetljivo pa je to, da je na drugi strani pravi socialist, dr. Jelenc, ki je umrl v Argentini, prispeval najboljšo kratko definicijo komunizma: to je organizirano zlo.

To se pravi, da je to spet dokaz za to, da je šla v emigracijo takorekoč cela demokratična paleta.

Vsa paleta, vsa demokratična je šla. Da.

Liberalci …

Da, seveda, liberalci tako ali tako, tudi ta socialist, ki jih niti ni bilo toliko, ampak so šli.

To je treba poudariti, ker se vedno govori, kot da je bila povojna diaspora neki ozki politični …

Ne, ne, ne, vsa paleta, vsa demokratična, liberalci, klerikalci, socialisti. Ampak krščanski socialisti in Kocbek s svojo kulturno sekcijo so začeli padati noter in postajali vse bolj rdeči, čim globlje so jih komunisti potegnili vase.

Pripis: Zgodovinar dr. Janez Zdešar se je rodil v Ljubljani leta 1926 v verni katoliški družini. Kot domobranec se je umaknil na Koroško. Vrnjen je bil na Teharje, od koder je pobegnil. V Lienzu je maturiral, potem je vpisal teologijo, v Rimu doktoriral iz svetopisemskih znanosti, potem pa je na prošnjo škofa dr. Gregorija Rožmana deloval med slovenskimi izseljenci. Tudi po upokojitvi je zavzeto študiral in sledil dogajanju v Sloveniji. Umrl je jeseni leta 2013 v Celju.

Opomba: pogovor je bil najprej objavljen v Zavezi, na Časniku pa so bili objavljeni I., II. in III. del pogovora.

 
Značke:

25 komentarjev

  • Citat iz intervjuja: “Vsa paleta, vsa demokratična je šla.”
    ______________________________________

    Ostal pa je kdo?
    Bi se dalo razumeti, da so vsi ta dobri šli, ostali pa so…
    Sedaj smo od teh ostalih tu njihovi potmci. Potem je jasno, zakaj nam gre tako slabo, kajne.
    ______________________________

    Ali bi pogledali drugače. Demokratični, dobri, ki so odšli, bi bili morda še bolj dobri ter ostali in s svojim znanjem in sposobnostmi pomagali urejati razmere.
    ______________________________________________

    Kako ne maram teh črno-belih slikanj preteklosti. Bodi živ takrat in se odločaj pravilno.

  • Razkol med kristjani so vnašali le krščanski socialisti.

    “Torej krščanski socialisti so se čutili vedno bolj ogrožene od tistih, ki niso zabredli v rdeče vode … Zato so rekli, da … ne morejo več obstajati in je najbolje, da se gredo pogovarjat s komunisti.”

    Zgodovina se ponavlja. Tudi razmere, ki vodijo do kolaboracije so iste: lastna nesposobnost in velika želja po foteljih in pomembnosti.

    • Tine:”… lastna nesposobnost in velika želja po foteljih in pomembnosti.”

      Podpišem. Predvsem želja po foteljih in pomembnosti.

      _______________________________

      Kako smo v resnici osebnostno majhni in nebogljeni.

      Kako se nas drži vseh 7 glavnih grehov.

      • Gospod Nrk,
        to o grehih pišete zase! Poznam kar nekaj duhovnikov, ki bolehajo samo za šestimi glavnimi grehi!

        • Ravno danes pri nas slišano pri pridigi…

          Greh je samo eden. Izvirni. Potem pa so samo naše aplikacije, ki jih realiziramo…

          Se ponovno ponavljam, vem, bruno in iver v očesu.

          • ???

            Krst odpusti izvirni greh in vse osebne grehe kakor tudi kazni za greh. Daje delež pri troedinem božjem življenju s posvečujočo milostjo, z milostjo opravičenja, ki krščenega včleni v Kristusa in v njegovo Cerkev. Daje delež pri Kristusovem duhovništvu in sestavlja temelj občestva z vsemi kristjani. Podeli božje kreposti in darove Svetega Duha. Krščeni za vedno pripada Kristusu, ker je zapečaten s Kristusovim neizbrisnim znamenjem (character).

            KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE
            KOMPENDIJ
            Vprašanje št. 263

    • Krščanski socialist je izraz podoben tistim … bel zamorc pa to!

  • Gospoda je zgodovina toliko zaznamovala, da očitno misli, da je pravi kristjan lahko edino desničar. Za Franca in Pinocheta. Za domobranstvo. Za Vichy. Za Trumpa in proti Obami.

    In v tej viziji so odpadniki hitro ne le Kocbek in Fajfar. In Blažič in Miklavčič. In frančiškani kot brata Tominec. Tudi Šolar. Pia in Pino Mlakar. Krog vseh, ki so se pred vojno zbirali na bohinjskih dnevih. Morda celo Gosar. Vsekakor Krek, ki je krščanske socialiste celo spočel. Nenazadnje papež Leon, ki je na svet spravil encikliko Rerum Novarum.

    Do svojega pogleda ima gospod Rihar vso pravico. Kot tudi jaz do stališča, da je to gledanje ozko. Če bi bil akcent predvojnega slovenskega katolištva in stranke SLS na politični sredini ( ne pa da se je v poznih 30. letih premaknil sumljivo na desno, proti desnemu korporativizmu in nenaklonjenosti parlamentarni demokraciji), verjetno do usodnega medvojnega razkola ne bi prišlo. Tako kolaboracija z okupatorjem kot sodelovanje v komunistični revoluciji sta bili hudi stranpoti.

    Krščanskodemokratsko sredinsko katolištvo je marsikje po Evropi zmoglo enotno, do okupatorja odporniško držo in iz druge vojne izšlo zmagovito.

    • Zdravko

      Zakaj bi bila Rerum Novarum socialistična? Niti najmanj. Sploh celotni Socialni nauk Cerkve ni socialistični in kdor ga tako interpretira je zgrešil na celi črti. Pa se dogaja to, dokaj pogosto, da se razni socialisti sklicujejo na družbeni nauk, a očitno ne vedo o čem govorijo. Naj si preberejo papežev Uvod in naj ga dobro preučijo, preden sploh nadaljujejo!

      • Lej, Krek je napisal, mislim da svojo najobsežnejšo knjigo – Krščanski socializem v glavnem na bazi okrožnice Rerum Novarum. V bistvu gre za cerkven ( nerevolucionaren, nemarksističen) odgovor na velike socialne probleme zgodnjega kapitalizma, ki jim je Krek glede na slovenske razmere ( in tudi širše avstroogrske) pridružil predvsem še problematiko tedanjega kmetstva. Pri čemer je pojem ” socialističen” mnogo bolj fluiden od recimo komunizma. Veliko socialističnih strank zahoda se uvrsti npr. v meščanski kapitalistični politični krog.

        • Zdravko

          Slišat te je kot da gre za politični odgovor in ne za versko branje, za poglavje teološke moralke.
          Najbrž ne znam razložiti razliko, ampak Socialni nauk piše o stvareh v srcu in ne o svetnih zadevah, o zunanji podobi družbe.
          Socialni nauk ne govori o tem kakšna naj bi družba bila v svoji ideološki podobi. Zato je vsakršno sklicevanje na Socialni nauk glede razmer v družbi isto kot govoriti kako verniki niso dovolj verni. Neznosna neumnost, ali kako naj to imenujem.

    • Spet vališ krivdo na napačne.

      Socializem je zlo, ki ima v ustih nekaj, kar se zdi kompatibilno s krščanstvom, v praksi je pa le boj za oblast.

  • Mislim, da ima pogovor z g. Zdešarjem veliko vrednost, saj je to infomacija iz prve roke, od neposrednega udeleženca dogajanj.

    Z vsako interpretacijo že prej interpretiranega se vedno zgubi nekaj resnice.

  • Če bi pogledali situacijo danes, bi težko komu bolj pripisali sejanje razdora kot tistim, ki pod vprašaj postavljajo povezanost katoliškega občestva s papežem Frančiškom in ki spodkopavajo njegovo avtoriteto.

    • Ti vidiš razdor povsod. Tudi papež Frančišek je zmotljiv in mora sprejemati kritiko.

  • V vseh organiziranih religijah velja načelo obiedence, tj. pokornosti do višje rangiranih cerkvenih dostojanstvenikov. To načelo temelji na predpostavki, da so višje rangirani tudi duhovno bolj razviti.

    Toda vse organizirane religije so tudi v tem svetu, kjer so njeni člani tudi iz mesa in krvi in imajo različne lastnosti z različnimi nagibi. Med njimi se pojavljajo tudi t.i. karieristi. To so ljudje, ki se znajo plasirati na položaje, ki si jih ne zaslužijo. V tem primeru načelo obiedence služi bolj prikrivanju lastnih napak, kar ima vedno negativne posledice.

    Tudi v KC ni drugače. Kot vidimo, obiedenca ni samoumevna niti v katoliški hierarhiji, še manj pa pri običajnih članih te skupnosti in še manj pri njenih nečlanih.

    Ne vem, kam spada sedanji papež. Vsekakor obiedenca mora temeljiti na spoštovanju. To si je pa treba pridobiti s svojimi ravnanji.

    Menim, da je iskanje resnice pomembnejše od slepe pokornosti.

  • Andrej Umek

    Jaz imam nekoliko drugačno mnenje. Ne gre toliko za neobstoječe ilegalno infrastrukturo kot to opisuje L.R. Osnovni problem je bil odnos do demokracije. Tudi na protikomunistični strani je bilo preveč ljudi, ki niso verjeli v demokracijo in človekove pravice in svoboščine vključno z ekonomsko svobodo. Ta skupina nedvomno vključuje krščanske socialiste, je pa nedvomno bistveno večja. Vzroke za to je potrebno iskati v dveh dejstvih (tu se z Grando ne strinjava): Versailles-ski mirovni pogodbi in ekonomski krizi v začetku 30. let. Zaradi prve je predvsem med mlado slovensko inteligenco prišlo do velikega razočaranja nad Francijo, ki je do takrat veljala za vzor demokracije. Prav ta je Slovence z mirovno pogodbo razbila med 4 države s ciljem, da bo to vodilo do nacionalne smrti (glej zaključke kongresa Kominterne 1934). Če k temu dodamo še nedemokratični karakter Jugoslavije, ki ni dopuščala oznak Slovenec in Slovenija in prepovedovala vse nacionalne simbole, se zdi dvom v demokracijo kar upravičen. To so komunisti spretno izkoriščali in v sredi tridesetih lansirali parolo: »Demokracija je mrtva. Ti se lahko odločiš med komunizmom in fašizmom«. Fašizem je bil takrat samo 30 km od Ljubljane in okrutno preganjal Slovence. Do komunizma pa je bilo nekaj tisoč kilometrov in z njim povprečen Slovenec ni imel stika.
    Nedvomno je pomembno vlogo odigrala tudi gospodarska kriza, ki je zlomila zaupanje v svobodno tržno gospodarstvo. Ne majhen del ljudi je pričakoval, da bo po krizi nastalo nekaj novega. Tudi New deal v USA je nakazoval to razpoloženje.
    Med Slovensko inteligenco je prevladovalo izrecno protijugoslovansko razpoloženje, ker so se zavedali, da nam Jugoslavija jemlje nacionalno identiteto in da je njen osnovni cilj nacionalna smrt Slovencev. Tudi to so znali komunisti dobro izkoristiti in so svoj »NOB« začenjali s parolo: »Nikoli več Jugoslavije«.
    Antikomunisti nikakor niso znali izoblikovati nacionalnega programa, ki bi vseboval in gradil na treh svobodah osebni, nacionalni in ekonomski.
    Sprašujem se ali smo mi danes sposobni izoblikovati tak program. Nisem prepričan. Delijo nas nepomembni detajli brez jasnih konceptov. To je znal po 2, svetovni vojni v Nemčiji preseči Konrad Adenauer.

    • Pa k demokraciji so Nemcem precej pomagali Američani. Šele 1949 so Nemci smeli priti do svobodnih volitev in izbrati svojo vlado. In Adenauaer je moral zmagat ( prvič precej tesno z okoli 30%, na drugih volitvah že z 40%) in še pametnega gospodarskega ministra najti ( Ludwig Erhard- Soziale Markwirtschaft), da je zgodba zalaufala.

      Prvič slišim, naj bi bil namen Francije, da z versaillskim mirom ugasne slovenski narod. Meje so sicer po mojem bile povsem realistične. Rapalska pogodba je izhajala iz dogovora z Italijo za prestop na antantno stran. Koroški plebiscit je pa povsem korektno ( čeprav za slovenstvo stran boleče) izgubljen.

      Ne vidim zlohotnega francoskega načrta. Vidim pa premajhno zavezanost parlamentarni demokraciji v slovenski politiki. Čemur je bil žal hud udarec zadalo leto 1929 in šestojanuarska diktatura, ne glede na to, da je kralja Aleksandra v tem koraku glede na dramatičen predhodne dogodke ( politični uboj Stjepana Radića v parlamentu) možno celo razumeti.

      • Andrej Umek

        Vedno in povsod se trudim svoje trditve upreti na dejstva in dokaze. Pri svojih trditvah glede vloge Francije po 1. svetovni vojni izhajam iz stališč francoskega diplomata Leger-ja, ki je bil v 2. polovici 19. stoletja zadolžen za geostrategijo Francije na področju “prehoda med Alpami in Jadranom. Svojo strategijo, ki je kasneje postala osnova mirovne pogodbe je objavil v 2 knjigah. Za nas je zanimiva predvsem prva: Histoire Autriche-Hongrie (1869), v katri pravi: “V vitalnem interesu Francij je, da prepreči nemštvu dostop do Jadrana”. Ta teza ni nova, saj je bila udejanjena že z Ilirskimi provincami, kaže pa na konstantnost francoske zunanje politike. Za nas je bila usodna druga njegova teza: “Slovenci so prepogermanjeni, da preprečili nemštvu dostop da Jadrana”.

        • Zanimivo. Ni torej upal na ponovne Ilirske province kot tampon cono med nemštvom in Jadranom. Ampak kljub temu so Francozi eni od botrov tega, da so neke nove “Ilirske province” vendarle nastale. Kraljevina Jugoslavija. Resda brez maršala Marmonta in središča v Ljubljani. S Karađordevići in premočjo beograjske čaršije. Še kar racionalna logika s francoske strani. Seveda je realno kljub temu v tem delu Evrope bil Hitler leta 1941 neustavljiv. Kot je bil tudi že prej v Franciji.

        • Kjer so bojujejo sloni, je trava poteptana. In trava smo v tem primeru Slovenci. Zanimiv pogled, ki marsikaj odkrije!

    • Pronicljivo razmišljanje g. Andreja Umeka. Slovenci smo bili po mojem mnenju nekako razdeljeni med srednjeevropsko, bivšo pro-avstrijsko navezanostjo, ter bledim pro-jugoslavizmom, ki pa je vodil v razočaranje nad Kraljevino.

      G. Umek je pravilno razločil odnos do Zahoda: sam tukaj ne bi omenjal toliko Francije (čeprav so intelektualci – Kocbek – ieli stik z njo). Francija je do II. sv. vojne ostala večjega pomena za srbsko inteligenci.

      Zanimiv je odnos do Britanije oz. anglosaksonskega sveta. Tako imemo del meščanske ilegale v Italiji ter TIGR, ki je aktivno sodeloval z britanskimi obveščevalnimi službami. V Jugoslaviji pa ta povezava ni bila tako močna. PIF je celik del programa izoblikovala kot antiimperialističnega, kot anti-britanskega (VB je bila takrat po obsegu največji svetovni imperij) zato, ker so nam Britanci z diplomatsimi igricami odvzeli zahodna (Rapallo) in severna (koroški plebiscit) ozemlja. Resentiment je bil zato deloma upravičen.
      Znane so zgodbe, ko so zavezniške misije hodile k partizanom. Ok Sovjeti itak da so imeli poseben tretma. Ampak Američani so bili načeloma lepo sprejeti, medtem ko se je britanske oficirje gledalo s prezirom.

      Nekaj je šlo v medvojnih letih izjemno narobe in naučiti se moramo kaj. Z izgubo predvojne katoliške Slovenije z vsemi inštitucijami smo plačali visoko ceno. Včasih je potrebno vprašati, kdaj je potrebno biti malo bolj pragmatičen. Vsi sovražimo komunizem, toda ali ne bi desnica lahko prišla ven z narodnim, delavskim programom, ki bi bil anti skrajno lev. Še Trump je bil v ZDA sposoben nekaj takega!

      • Kako moreš trditi, da so nam ” Britanci po prvi vojni z diplomatskimi igricami odvzeli zahodna in severna ozemlja”? Takih površnih nacionalističnih ocen bi se pa res veljalo izogibati. Mi smo bili del Austroogrske in smo z njo izgubili svetovno vojno. Komaj kdo širše v evropi nas je kot narod poznal in registriral. In Italija se je relativno kmalu postavila na stran, ki je vojno dobila. Imela tudi težke borbe z milijonskimi izgubami v Dolomitih in na Soči ter Piavi za to njeno zmago. Logično, da je zmagovita Italija pridobila ozemlja na račun Austroogrske in naših etničnih ozemelj, tako to gre v vojnah. In tak je bil dogovor s celotno antanto.

        Na Koroškem se je pa pod mednarodnim nadzorom izvedlo ljudsko štetje oz. samoodločba. Nekaj, kar je posebej podpiral kot standard tedanji ameriški predsednik Wilson. Izid je za južni del Koroške jasen: blizu 60% prebivalstva za Avstrijo in nekaj čez 40% za Jugoslavijo. Za cono severneje od te seveda potem predvideno nadaljevanje plebiscita ni bilo potrebno ( saj bi bil izzid še bolj v prid Avstriji). Žal izgubljeno, ampak plebiscitu 10. oktobra 1920 ni kaj očitati z vidika legitimnosti. Nenazadnje je dežela Koroška z njim ostala enotna, z naravno mejo na Karavankah.

    • Zdravko

      Če je tako, potem smo si kar zaslužili vse kar nas je doletelo. Ampak mislim, da ni povsem tako.
      Najprej, ne razumem zakaj bi Francija sledila ciljem Kominterne?!
      Drugo, če je bilo razočaranje res takšno, je bilo precej neupravičeno. Mi smo bili poraženci I. sv. vojne in bi morali znati častno sprejeti poraz in ceno zanj.
      Najbolj je plačala Primorska. Nam z Jugoslavijo niti ni bilo tako hudo. Imeli smo precej soliden status, politični in nacionalni. Srbska hegemonija bi morala pojesti poleg nas še Hrvate. In take zobe niti Srbi nimajo.
      Verjamem pa da je bilo neko razočaranje. Ampak to je bilo bolj razočaranje arogantnega hlapca. Nekaj tega duha, preveč, je še danes. Hlapec, ki ima komaj cele gate na sebi, pa je nadut ko najhujši bogatun. Tega je slovenska družba še danes polna. In padci zaradi arogance se kar vrstijo. Samo v samostojni Sloveniji imamo varčevalce NLB, izbrisane, odklopili smo elektriko Hrvatom, bodečo žico imamo na meji…. Pa toliko meddržavnega cirkusa v samo 25 letih se ni zgodilo nikjer na celem svetu. Kakšna Venezuela bi morda sodila v takšno štalo.

      Kar smo po vojni si zrihtali, je zgodba ki je ne bom niti omenjal.
      Glede demokracije pa še danes ne razumem naše desnice. Sami hiperdemokrati. Toliko smo naduvali demokracijo, da je postala že navaden popis prebvalstva. Zdaj za to zdaj za ono stvar.
      Ali Slovenci ne znamo imeti svojo državo, kot se sprašuje avtor. Ali je slovenski človek res naduti hlapec, špekulant, ki samo gleda kako bo ugnal brata Slovenca?
      Vse bolj podobni postajamo temu.
      Desnica je vedno znala ceniti kralja. Potem pa lahko tudi demokracijo. Povsem svetu je tako. Samo v Sloveniji pa se pljuva čez vse.

      V tem pa komunisti cvetijo. To je pa zanje biftek z olivami. Naduti skopuški hlapec. Nikoli se ga ne bojo naveličali, vedno ga bodo nategovali, kot je dolg in širok.

      In tega bi nas počasi moralo začeti biti sram. Nehajmo se torej napihovati z demokracijo, ko še bodeče žice okoli države na zmoremo sneti. Sramota. In nehajmo kriviti druge, če plačujemo davek na neumnost.

  • Zdravko

    Kdo bo v Italiji rekel, jaz sem Slovenec, če mu je za hrbtom napis Naš Tito, na Sabotinu?
    Ali bo kdaj to kdo dojel v Sloveniji?


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI