O papežu Frančišku

Domen Mezeg 14.1.2017 7:28
 

papezV zadnjem času je vrhovni katoliški klerik dvignil kar nekaj medijskega prahu. Moj namen niti ne bo  presojati in se postavljati na katerokoli stran, ker se v tej vlogi res ne vidim. Dejstvo je, da je trenutni Petrov naslednik nekaj prav posebnega, edinstvenega, na kar nakazuje že njegovo ime. Lahko bi govorili o svojevrstnem precedensu, če upoštevamo tudi dejstvo, da je prvi jezuit na tej vrhovni cerkveni poziciji. In če so se njegovi predhodniki navkljub številnim reformam kot »pijanec plota« oklepali določenih konservativnih norm, pa je prav argentinski »prestolonaslednik« v klerikalno zatohlost za vatikanskim obzidjem vnesel nekaj »punkovske svežine«.

Zgodovinsko snidenje papeža in patriarha v »komunističnih nebesih Fidela Castra«

Če se je v obdobju njegovih predhodnikov Cerkev dojemalo kot utrdbo tradicionalnih, desničarskih in mnogokrat celo nacionalističnih vrednot, pa se je z Bergogliom ta koncept pričel nezadržno rušiti, kar ni presenetljivo, saj gre po zelo dolgem času za prvega papeža, ki ne izvira iz Stare celine, marveč iz precej drugačnega – latinskoameriškega civilizacijskega okolja, kar z gotovostjo predstavlja določeno znamenje časa in napoved, da Cerkev pospešeno stopa na nova pota. Kaj takšnega bi bilo še v 90. letih, malce po tem, ko so se kot gradovi iz domin sesuvali levičarski totalitarizmi, povsem nedopustno. Tudi papeževo srečanje z ruskim patriarhom na Kubi gre razumeti kot nekaj zgodovinsko markantnega in ne kot lahkomiselnost ali bog ne daj celo ignoranco in znak nespoštovanja do vseh tamkaj okrutno pomorjenih ljudi. Sistem na Kubi se bo namreč prej ko slej sesedel sam vase. Vprašanje je le, ali bo po umiku starih idealov ostal zgolj ateistični vakuum, ki ga bo kmalu zapolnil malik kapitalistične potrošnje, ali pa bo v tej latinskoameriški državi vzklilo novo seme vere, k čemer bi lahko malce doprineslo tudi ekumensko srečanje že omenjenih cerkvenih dostojanstvenikov.

Krščanstvo vs. kristijaniteta

Če je bil evropski Ratzinger nagnjen k »starokopitnosti« in morda celo določeni rezerviranosti do nekaterih neevropskih kultur oziroma verstev, pa je trenutni papež zelo jasno pokazal, da katoliška cerkev v današnjem času ne more (več) služiti le svoji »zibelki« in igrati vlogo branika evropskega kulturnega izročila ter ga ščititi pred tujerodno invazijo. S tem je izpostavil resnično poslanstvo krščanstva in ločil njegovo bistvo, torej »ljubezen do bližnjega« od omike, ki je nastala kot plod 2000 letne krščanske tradicije na evropskih tleh. Govora je torej o krščanstvu v najglobljem pomenu te besede na eni strani ter o krščanski civilizaciji, ki jo Branko Cestnik imenuje »kristjaniteta«. Prav s tem pa prihaja do vse bolj jasnega razlikovanja med dvema entitetama, ki sta bili doslej pogosto tesno spleteni skupaj in razlika med njima dokaj nejasna.

Vzhodni kristjani so slavili božič

Pripadniki nekaterih pravoslavnih cerkva s starim julijanskim koledarjem, pa tudi tiste krščanske skupnosti na vzhodu kontinenta, ki so v zadnjih stoletjih »pokleknile« pred papežem in njihove pripadnike v današnjem času poznano kot katoličane vzhodnega obreda oziroma »grkokatolike«, so 7. januarja slavili Kristusovo rojstvo. Datum pravzaprav niti ni bistven, saj je navsezadnje pomembna predvsem vesela novica – da se je Bog učlovečil in prišel oteti ljudi. V začetku novega leta sem imel to srečo, da sem prav ta »drugi« božič preživel s svojimi vzhodnimi brati v veri. Praznovali smo na jugu Makedonije, v kraju Strumica, to je le nekaj 10 kilometrov od grške meje. Človek bi upal, da bo tu vsaj malce bolj toplo kot na Slovenskem, a nič od tega. Tudi tu je namreč deželo v svoje kremplje neusmiljeno ukleščil surovi sibirski mraz. Pokrajina se je spremenila v ledeno puščavo, ceste pa v pravo drsališče. Preko pobeljenih vinogradov, poljskih poti in travnikov, so se selile sipine suhega, mivki podobnega snega, da je vse skupaj še najbolj spominjalo na Arktiko s snežnimi viharji. Resnično neprijazna pokrajina, kot je bila tista, kjer sta želela prenočiti Jožef in Marija. Betlehem, o katerem je pri katoliški maši vzhodnega obreda na sveti dan pridigal lokalni škof, je namreč sveto družino hladno zavrnil kot tujce, čeprav je bil to Jožefov domači kraj. Ni je hotel sprejeti, zato se je bil Bog prisiljen roditi v najgloblji bedi in siromaštvu, torej v »štali« med »govejimi« iztrebki sredi odurnega smradu. Škof je ob tej priložnosti posebej izpostavil simboličnost letošnje makedonske zime in poudaril naj ne bomo zaprti kot je bilo Kristusovo rodno mesto za svojega Odrešenika.

Jezus: »Tujec sem bil in ste me sprejeli«

Zdi se, da se v današnjem času ta travmatična zgodba ponavlja po vsem svetu. Vsepovsod je moč opaziti revščino. Še zlasti v zadnjih letih je beda »malce glasneje potrkala« na srca Evropejcev. Zgodila se je migrantska katastrofa razsežnosti cunamija, resnična »socialna ujma«. Trenutni papež je ravnal povsem krščansko, ko je v tej spremenjeni stvarnosti prebivalce Stare celine pozval k odprtosti in velikodušnosti, s tem pa zelo jasno nakazal kako lahko evropski človek v konkretnih razmerah v polnosti živi svojo vero. Prav s tem pristopom, pa se je zameril mnogim katoličanom, ki so doslej v krščanstvu videli predvsem obrambni zid starega reda, tisočletnih vrednot. Zdi se, da je »puntarski duh« proti papeževemu pozivu zajel še zlasti države Višegrajske skupine, torej tudi Poljsko, ki v svetu slovi kot »najbolj verna evropska dežela«, s čimer se pojavlja določeno protislovje, ki odpira vrsto vprašanj.

Rak se zdravi s kemoterapijo in ne z morfijem

Če nek človek boleha za rakom je vsekakor lepo in nadvse pohvalno, da zdravniki z morfijem blažijo simptome njegove bolezni. Pravzaprav je to moralna dolžnost. Vendar pa mora vsak bolnik, če želi ohraniti upanje na preživetje slej ko prej oditi na kemoterapijo. Tako se je potrebno soočiti s pomembnim dejstvom: Evropa z nenadzorovanim sprejemanjem prebežniških veletokov v svoj pristan ne bo razrešila migrantske problematike. Ta misel velja še zlasti nekaterim pravovernim levičarjem, ki v divjem priseljevanju niso pripravljeni videti težav. Zdi se, da želijo določeni globalni lobiji ohranjati Evropo »v bolniški postelji na infuziji«, torej v nestabilnem stanju s hkratnim blaženjem simptomatike. Po svetu se načrtno netijo vojne in pojavljajo škandalozne dobrodošlice migrantom, kakršno je svoj čas izrekla prav trenutna nemška kanclerka in to  v imenu vseh Evropejcev brez posvetovalnega referenduma, brez upoštevanja javnomnenjskih raziskav in vseh ostalih vidikov. To vsekakor malce spominja na fašistični pristop, čeprav naj bi bili črnosrajčniki v Evropi menda že skoraj povsem iztrebljena »pasma«. Takšno početje pa je vsekakor tudi izraz skrajnega nespoštovanja do evropskih sodržavljanov in spominja na nezdravi, posesivni in ukazovalni odnos matere do svojega sina z nerazrešenim ojdipalnim sindromom. Da, prav takšen odnos ima »muti Merkel« do nas preostalih Evropejcev! Elita pač lahko počne kar se ji zahoče, pubertetniško-uporniški izid takšnega nespoštljivega ravnanja pa je med drugim že opazen v obliki Brexita. Krščanstvo v samem bistvu svojih vernikov z ničemer ne posiljuje, ampak človeku vselej pušča svobodo. Tudi papež Frančišek je večkrat samo pokazal zgled kako naj bi resnični kristjan v nastali situaciji ravnal in ni počel nekaj s čimer bi okrnil dostojanstvo prebivalcev Stare celine, kar pa seveda ne velja za »lorde tega sveta«. Pri njih je zaznati trdoglavost in samozaverovanost vase na nivoju triletnega otroka, ki rine z glavo skozi beton misleč, da bo vselej dosegel svoje.

 
Značke:

24 komentarjev

  • AlenkaN

    Si predstavljate, koliko medijskega prahu bi dvignil tale primer, če bi bil vpleten Benedikt XVI.?

    http://www.reuters.com/article/us-chile-abuse-bishop-idUSKCN0VG0ZK

  • Igor MB

    Res raka zdravimo s kemoterapijo, a boljša je oreventiva – varovalna prehrana.
    Ne znam ubesediti, kaj bi to pomenilo v sedanjih mednarodnih odnoyih. Medtem ko je kemoterapija vojaško posredovanje proti Boko Haram in podobnim, bi “varovalna prehrana” vključevala bolj iskreno in intenzivno sodelo anje držav npr. na področju boja proti globalnim klimatskim. Nezdravi izkoriščevalski odnosi se namreč stopnjujejo do vojn. Odkod begunci?

    • Samo za g. Igorja:
      V našem sorodstvu se v tem kontekstu (vaš prvi stavek) pogosto spomnimo sorodnice, ki je vedno skrbela za zdravo prehrano. Zlasti nam je v spominu njena odločitev, da nikakor in nikoli ne bo jedla krompirja, ki bi bil kakorkoli kemično obdelan proti kaljenju (pri nas znano kot ‘posipanje s prahom’), ker to “povzroča raka”. Ironija ali ne, gospa je umrla zaradi raka.

    • Igor MB

      Vem, gospa Marta.

      Pionirji pogosto potegnejo kratko. Ker se preveč obremenjujejo s teorijo in preveč energije vložijo v svojo vizijo. Če je pot prava, jo nasledniki kmalu bistveno poenostavijo. Tako je pred četrt stoletja bilo dokaj komplicirano biti vegetarijanec. Danes niti vegan ni pretirano komplicirano.

      Podobno je brezglutenska hrana postala zelo zelo dostopna. Verjamem, da bi, če bi preživela do danes, tudi vaša sorodnica danes uživala pri redni letni dostavi ozimnice direktno od kmeta, ki ne posipava s prahom.

      P.S. Se strinjam, da je podobno z mednarodnimi odnosi. Slovenija je majhna država in zaradi tega težko na številnih področjih zgled drugim. Lažje se je pridružiti skupini uspešnih in biti njen kooperativen člen. Npr. EU.

  • AlenkaN

    Papež Frančišek ni “večkrat samo pokazal zgled”, ampak je kristjane, ki se ne strinjajo z njim, obtoževal hinavstva. To ni posesivno in ukazovalno?

    http://www.lastampa.it/2016/10/13/vaticaninsider/eng/the-vatican/pope-those-who-defend-christ-but-turn-away-refugees-are-hypocrites-2ILkzSdjbPv0WqHIkDKcOJ/pagina.html

    • Katera papeževa trditev pa jim je bila tak “trn v peti”, da so se tako razpisali ?

    • To je resnica, AlenkaN. Jezus je enako, pravzaprav celo pogosteje in bolj odkrito svoje povedal hipokritom tedanjega časa, farizejem.

      Sicer bi se mi na tvojem mestu zdelo smiselno malo samospraševanja o smotru tvojega početja tule. Tvoje obsedeno spravljanje na papeža bo bolj kot na papeža začelo kazati na tebe in vprašanje duševnega zdravja nekoga, ki to počne.

      • Tako se pa ne brani vere. Tako da sogovornika razglasiš za duševno dvomljivo zdravega.

        Gospod IF,
        pojdite v svoje srce in tam se vprašajte, ali je trenutni Vatikan resnično kraj, kjer je najmanj odklonov od Božje volje. Pedofilija in pranje denarja kažeta, da ima kar dobro konkurenco. Sedanjemu papežu je treba priznati, da je začel čistiti Vatikan. In našteti dejanja … bo šlo, kajne?

  • Domen Mezeg pretirava, da naredi dramo. V glavnem danes publicisti pretiravajo, da bi bili opaženi. To je v smislu “adrenalinskih” športov. Ne zadostujejo več tihi sprehodi po naravi. Glavno, da “dugaja”.

    Realno seveda Frančišek niti približno ni panker v nobenem smislu in Angela Merkel niti približno fašistka. Pravzaprav je ta trenutno zadnja politična zvezda Združene Evrope, ki bo, napovedujem, na veliko žalost in poparjenost populistov ( tudi slovenskih) gladko dobila prihajajoče nemške parlamentarne volitve.

    Med naukom Wojtyle, Ratzingerja in Bergoglia tudi ni nobenih prepadnih razlik. V bistvu gre za en nauk, kot je eno Sveto pismo. Tudi vera prejšnjih dveh papežev nikakor ni bila “tradicionalistična, nacionalistična”. Niti njun odnos do beguncev ni bil drug kot Frančiškov.

    Krščanski odnos do beguncev izhaja iz Svetega pisma, gospod Domen Mezeg. Je tudi res, da je zapisan v mnoge akte mednarodnega prava, humanitarnega prava, prava človekovih pravic ( do katerih jasen neodnos, kljub temu, da gre za mednarodne zaveze države, sicer prav te dni izkazuje aktualna slovenska vlada, pri čemer ji desna opozicija tega ne očita, ampak nasprotno očita premajhno restriktivnost).

    • IF, v nobenem mednarodnem aktu ni napisano, da so dovoljeni ilegalni prestopi državnih meja.

      Bistvo okupacije je ilegalni prestop meje in nasilna vzpostavitev svojega reda na okupiranem območju. Ali prav tega ne počne množica migrantov? Pomoči potrebnih beguncev ni med njimi niti 20%.

      Se strinjam, pomoči potrebnim je treba pomagati. Okupaciji se je pa treba upreti. Treba je ločiti zrna od plev.

      • Tu pa ne bo odgovora, gospod Tine. Ne bo ga.

        Vsekakor treba pomagati tem nesrečnikom … samo ne tukaj v EU. Pomagajmo jim tam, kjer so doma. Na primer tako, da začnemu protestirati na cesti, papež naj bo prvi, proti politiki, ki jo USA&EU zganjata na bližnjem vzhodu oziroma jugu. Če bi bil to prvi korak papeža, bi jaz absolutno podpiral njegovo umivanje nog tem nesrečnikom. Tako pa papež izpadel kot prvi mož islamizacije EU.

      • Pomoči so potrebni prej domačini kot “begunci”. Berite:

        Švedska policija priznala, da je izgubila nadzor – razglasili so 55 prepovedanih območij, ki jim vladajo migranti
        http://nova24tv.si/aktualno/svedska-policija-priznala-da-je-izgubila-nadzor-razglasili-so-55-prepovedanih-obmocij-ki-jim-vladajo-migranti/

        Nekako treba odstraniti idiote po parlamentih, da se lahko EU domorodci ubranijo. Pa tudi idiote po forumih, ki ne vidijo dejanskega stanja. Lahko pa je vse skupaj le igra, kako uničiti EU. V tem primeru pa priznam, da gre režiserju kar dobro. In idioti po forumih postanejo pametni, ker vsaj nekaj s tem služijo.

  • Zdravko

    Teh napadov na papeža pa je res že nesramno preveč. Ena sama dubia in vsi začnejo priliviat olje na ogenj. In tudi če ni ognja, ga bodo pa zakurili. Res gre to čez vse meje. In ta ljudomrznost na desnici pa je že prav neokusna, milo rečeno.

    • Jaz sem že utrujen od teh člankov proti papežu zadnje čase. Kot plaz so se spravili nanj. Pol se pa od nekod prilima zraven še neka “Alenka”, oborožena z desetinami linkov. Dost mi je! 🙁

  • AlenkaN

    Poznam te neprijetne občutke iz lastih izkušenj. Ampak če odprete oči, pač morate tudi skozi to.

  • Ja AlenkaN, mnogi niso pripravljeni videti neprijetnih dejstev.

    Človek si v lastnem bitju o nečem ustvari določeno pozitivno podobo, ki jo hrani z lastno enegijo. Ta podoba je tako rekoč njegov otrok. Ko se pojavijo dejstva, ki rušijo tako ustvarjeno podobo, mnogi niso pripravljeni na njeno rušenje. Zato takšnih dejstev raje ne vidijo in sprejmejo, da ustvarjena podoba ostane nedotaknjena.

    Seveda pa v našem bitju ustvarjena podoba pogosto nima veliko zveze s stvarnostjo, zato slej ko prej pride do konflikta z dejstvi.

  • tolmun1 tolmun1

    Alenka N,saj ženske ne morejo biti papež,od kod izkušnje!

    Andrej Briški

    • Oh! Lastne izkušnje so sicer odlična a izredno draga šola. In pa edina šola, ki jo bedak obiskuje. 😉

      Brez zamere, bom povedal pri spovedi!

  • AlenkaN

    Poznam te neprijetne občutke iz lastih izkušenj, ko odpreš oči in ugotiš, da neka oseba ni to, za kar se je predstavljala. Ampak če odprete oči, pač morate tudi skozi to. Če odlašate, bo razočaranje samo še hujše.

  • Vincencij

    Papež Frančišek, sam sebe pogosto označuje za grešnika.

    Sam je povedal, da se trudi ubraniti pred skušnjavami tako kot drugi ljudje ter priznava, da so njegove osebne slabosti “nepotrpežljivost, sebičnost in nekaj lenobe”. Ker sebe nikakor ne vidi kot popolnega, nima nobenih težav niti s kritiko.
    Pravi: “Moji nasprotniki govorijo slabo o meni in to si zaslužim, ker sem grešnik.”
    To je njegovo mnenje.

    Hkrati vsak dan moli “za smisel za humor”.

    • AlenkaN

      To se res lepo sliši. Ampak ne prosijo ga za lepe besede, ampak za odgovor na nekaj vprašanj, da pojasni nejasnosti, zaradi katerih počasi prihaja do razkola v Cerkvi.

  • Samo toliko, da se v slovenskem zamjeskem tisku – konkretno goriški Novi glas čudijo, zakaj v Sloveniji zadnje čase taki napadi na papeža Frančiška.

    http://www.noviglas.eu/v-sloveniji-je-nad-74-odstotkov-katolicanov

    Mišljen je predvsem članek v Reporterju Bernarda Brščiča. Komentator Marjan Drobež se tudi čudi, zakaj doslej nobenega odgovora na grobe napade na papeža v tem članku.

    Mimogrede, nekaj malega je odgovoril Branko Cestnik na blogu. Zelo nežno, sicer.

    V časniku.si, ki tudi sicer redno objavlja Kavarno Hayek ( za katero se verjetno skriva predvsem Bernard Brščič) je sledilo nekaj člankov, tudi tale Domna Mezga, ki pač seveda tudi niso odgovor na Brščiča. Ampak so eni bolj, drugi manj do papeža Frančiška tudi kritični.

    Lahko jaz skušam odgovoriti, zakaj Bernard Brščič v Sloveniji ni doživel odgovora na svoj pogrom na papeža. Prvič zato, ker se v Sloveniji ljudje publicistov, ki znajo biti ne le ostri, ampak tudi osebni strupeni, enostavno bojijo. Ni on edini Reporterjev, ki se ga bojijo.

    Drugič zato, ker je Brščič očitno dobro pozicioniran, pa karkoli bo zapisal, v nekaterih slovenskih katoliških krogih- med drugim kot iskan komentator pri Radio Ognjišče.

    Tretjič zato, ker so slovenski katoliški krogi politično-socialno precej dezorientirani in takoj vriskajo od veselja nad vsakomer, ki deklarira svoje desničarstvo. Ko je prišla nekoč v Slovenijo na okroglo mizo predsedujoča združenja nemških katoliških podjetnikov, zelo ugledna gospa in političarka CDU, je takoj prišla v konflikt z Bernardom Brščičem, češ da je to, kar on razlaga, povsem v neskladju s krščansko etiko in krščanskim socialnim naukom.

    Žal Slovencem katolikom zaenkrat očitno pamet ne nese dovolj daleč, da bi prišli do podobnega spoznanja.

    • A si pomislil, da je problem v tvojem slabem poznavanju ekonomije in v pretirani socialističnosti?

      In ni bil pogrom na papeža, ampak le kritika.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI