O spravi

Casnik 13.1.2017 6:30
 
Foto: fineartamerica.

Foto: fineartamerica.

Poznam človeka, ki je bil s svojim sosedom skregan dvajset let. Potem pa se mu je počasi začelo zdeti neumno, da  vsak zase hodita vsak dan ob svoji strani ograje drug mimo drugega in gledata v tla. Ko je čas dozorel, mu je dejal:

»Peter, kaj če bi bila midva odslej spet prijatelja!«

Tudi Peter je že dolgo premišljeval o tem …

Tako enostavna je lahko včasih sprava.

Zgodovino so zmagovalci napisali po svoje. Mit, ki se je brezčutno okopal v krvi sonarodnjakov, so v želji po oblasti poskušali utrditi za večne čase.

Zahtevno je živeti v miru z ljudmi, ki so pobili vaše očete, si razdelili plen in si v mnogih letih nagrabili bogastvo še od žuljev vašega dela. Ki potvarjajo resnico, pišejo krivične zakone, vam uničujejo družino, zaničujejo vero, poneumljajo vaše otroke.

Resnica pa prihaja tako po malem in počasi, da si jo lahko vaši nasprotniki sproti prilaščajo. Vse so storili, da bi ostala skrita, zdaj pa se brez sramu vpričo vas šopirijo z njo.

To je vaša bolečina, ki jo vedno obnavljate, izgrajujete in si jo delite med seboj.

Si želite zmago ali spravo? Bi radi s spravo premagali njihov greh?

Tudi boj za spravo je samo boj. Niste še dozoreli zanjo. Ko boste mislili, da odpuščanje presega vaše moči, se spomnite, da je skrb, kako bo sprejeto, najmanjša bolečina od vseh, ki si jih lahko izberete.

»Tudi Gospod odpušča šele potem, ko grešnik prizna svoj greh!« se branite. Zato odpustite zaradi tistih, ki so se že pokesali. In zaradi sebe. Ni prav, da še vedno prostovoljno trpite za zlo, ki vam je bilo storjeno, in puščate zlobi, da se še kar igra z vašo nemočno zamero.

V svojem grehu podpirajo in branijo drug drugega. Postavili so spomenike boju in sovraštvu. Vi pa jih na nekdanjih moriščih postavljate svoji žalosti. Pokopljite raje svoje drage, pa čeprav samo v želji svojega srca, za obzidja, kjer počivajo njihovi očetje. Iz krajev množičnih grobišč ne delajte spomenikov, ampak pokopališča.

V svoji želji po spravi ste si ustvarili privid vseslovenskega spravnega dneva, nekega enkratnega iskrenega odpuščajočega dejanja. Radi bi si segli v roke, pokopali mrtve, premagali strah in od tam odšli skupaj v nove čase.

Takšen spravni dan je vaša velika utvara.

Takega dneva nikoli ne bo.

Nikoli ne boste pripravili vseh ljudi k spravi.

Ko bi mogli dopovedati nesrečnim sinovom sodnikov in rabljev, da stara krivda njihove mladosti ni vredna obrambe. Resnica je nezadržna, toda počasna. Vedno jih bo ostalo nekaj, ki je ne bodo mogli sprejeti v celoti. In to vas bo vedno znova razočaralo.

Greh ni skupen in zato ne more prejeti skupnega odpuščanja. Sprave ni moč organizirati, kakor vera je prevelika in prelepa, da bi smeli koga siliti k njej. Laž ne bo nikoli povsem ponehala in mediji jo bodo vedno radi podprli, saj je vendarle zanimiva plehkosti potrošniške družbe.

Kdor že lahko odpusti, naj se ne obnaša, kakor da še trpi! Sprava je zahtevna. Želja po njej si ne slika črno-belih slik. Vaš nasprotnik se boji vaše bolečine. In ko beži pred njo, vas še bolj prizadene. Nikoli ne boste mogli odpustiti vsem hkrati. Vedno znova boste obujali dobro misel za ljudi, ki so vam delali krivico. Da vam pride v navado. Odpuščali boste vedno znova, vedno znova prosili za odpuščanje in vedno boste na začetku. Ob vsaki novi spodbudi za spravo in ob vsaki novi zadani bolečini. In vendar boste zmagovali. Ne v krču in ne lahkotno. Kakor sinovi Luči, ki vedo za nov in boljši svet. Sprava vam ne bo kupčija, ampak dar. Tako preizkušeni in izkušeni lahko upate, da bo bolečina vaših starih ran počasi popuščala. Kdor je trpel, je na boljšem, saj o spravi odloča sam, krivec pa bo moral slej ko prej v za uspeh negotovi ponižnosti zanjo prositi.

Preiskujte človeško dušo in se čudite, kako različno si dve strani lahko razlagata iste dogodke. Kako se ljudje oprijemljejo izgovorov, kjer je že zdavnaj vse dokazano. Kako vedno znova častijo malike revolucije.

Preiščite natančno tudi svoje srce. In svoja zla dejanja. Ko se sprava med vami uresniči, si boste bratje in sestre.

Iščite resnico, ki bo počasi postala rešiteljica vseh. Ne bomo je uveljavili z močjo, ampak z vztrajnostjo. Ne utrudite se, ko dokazujete dejstva zgodovine. Borite se proti stoletni laži in proti lažnivcem naših dni. Toda bodite pripravljeni, tudi greh, ki bo še storjen, boste morali odpustiti.

Vaša pripravljenost na spravo lahko čaka na kesanje, lahko odpušča sproti, še najbolje pa bo, če lahko predvidite že tudi bodoči greh in se naravnate na njegovo odpuščanje.

Iščite kosti zaradi resnice, ne zaradi maščevanja. Ko se vam kakor na dlani kaže krutost preživelega sistema, pa vendarle ocenjujte vsako kruto dejanje posebej, sámo zase.

V svetovni zgodovini je večino ran, ki so jih želeli zaceliti neutrudni borci za pravičnost, nazadnje pozdravil čas. Vedno spet prihajajo nove vojne in z njimi nova grozodejstva, ob katerih prejšnja počasi izgubljajo svojo moč. Takrat ljudje pozabljajo, spomini, ki ostajajo, pa ne zbujajo več tako silovitih čustev.

Nekateri pravijo, da bi odpustili, pozabili pa ne bodo nikoli. Vi pa obratno: odpuščajte prav zato, da vam ne bi bilo treba gojiti neuresničljivih želja po pozabljanju.

Ne želite si pozabe. Vse, kar je bilo, je bilo »po človeško«. Prav vi pa ste morda izbrani, da prestavite spomin, ki je drugim pretežak, v območje Božjega. Šele takrat prosluli komunizem ne bo imel več moči nad vami.

En narod ste, ena družina, eno telo. In vsaka rana je rana na celem telesu. Ko bi mogli pogledati prav vsem ljudem v srce, bi lahko rekli: »Med nami rasteta nestrpnost in nemir.« Ali pa: »Sprava v našem narodu se razrašča.«

Čeprav se vam zdi, da ste zaznamovani, sta vaš mir ali nemir sinova tega trenutka.

Veselite se sprave, kadar prihaja tiha v vaše srce. Kadar se vam zdi oddaljena in nedosegljiva, molite zanjo.

Milan Debeljak, Podbrezje, Naklo

 
Značke:

14 komentarjev

  • svitase

    Briljanten zapis avtorja!

    Zakaj tako ne govorijo tudi tisti, ki bi morali tako govoriti po svoji profesiji: politiki, pedagogi, kulturniki, zgodovinarji…

    Ne gre za to, da bi prikrivali resnico.

    Ampak, da nas istočasno spodbudijo, da bomo zmogli bogatiti duha, ki ustvarja vrednotno slovensko skupnost.

  • svitase

    Za uspešne spravne korake, ki sprte strani zbližujejo, j e nujno obvladati veščine pozitivnega delovanja pomiritve in zaupanja do samega sebe in do drugih.

    O teh veščinah se premalo piše in govori.

    Avtor zapis je konkreten prispevek k tem prizadevanjem.

  • svitase

    Včasih se nam zdi, da bolj obvladamo veščine, kako preprečiti spravo.

  • Dejanska sprava se vedno dogaja znotraj posameznika. In vsak ima moč spravo skleniti kadarkoli (Ljubiti svoje sovražnike). Pripenjam naslov prispevka, ki se vsebinsko povezuje s tem člankom.

    https://www.youtube.com/watch?v=6xsVM_gd0Tc

  • Sprava je sprava in odpuščanje je odpuščanje.

    Za spravo sta vedno potrebna dva. Ponujeno roko sprave mora nekdo sprejeti. Resnična sprava je mogoča samo na osnovi obojestranskega spoznanja in priznanja resnice. Sicer je to samo propagandna poza, ki v resnici ničesar ne spremeni.

    Odpuščanje je pa zgolj soočanje s samim seboj.

  • Zdravko

    Res, izvrsten članek. Končno nekdo, ki je nehal terjat javno priznanje in kesanje. Ne vem odkod sploh ta ideja. Iz Cerkve, najbrž. Kot da gospoda še najmanj ve o tem.
    Bolgarska pot se mi zdi odlična. Že leta 2000 so razglasili komunistično partijo za zločinsko organizacijo. To bi morali storiti tudi mi. To bi morala biti vodilna stvar desnice.
    http://www.maxportal.hr/vijesti/komunisticka-partija-bugarske-sluzbeno-proglasena-zlocinackom-organizacijom/
    To je link na besedilo, ki ga je potrebno samo prevesti in pribiti na vrata parlamenta!

  • Zdravko

    Predvsem nas pa mora biti vseh sram naše komunistične preteklosti. Nekaterih ni. Nekaterim je dovolj njihov prezir do komunistov. Toda vse so nas onečastili. Niti enega junaka ni, ki lahko reče, da njega ni treba biti sram. Potem bomo pa iz tega lahko prišli naprej, če bomo lepo Boga prosili. Kakor judje v Babilonu.
    Do takrat pa bomo še naprej njihovi sužnji.

  • svitase

    Vsaka kritika preteklih stranpoti, terja istočasno vrednotno spremenjeno sedanjost in prihodnost.

    Če le kritiziramo druge, da napačno razmišljajo in ravnajo, ne pojasnimo pa kje je pot naše skupne odrešitve in to ne dokažemo z lastnim zgledom, nismo veliko boljši od njih.

  • svitase

    Treba je priznati, da predsednik Pahor deluje dokaj spravno. Povsem drugače kot nekdanji predsednik Turk.

  • Kapodistrias

    Izjemno sporočilo! Misli, ki osvobajajo, ki vnašajo notranji mir v naše duše in radost v srca. Vemo, nekaterih se to ne bo dotaknilo, ker so brezčutni, ker nimajo srca – njihovo srce je pač čisto navadna pumpa, ne pa prostor (ob)čutenja, ljubezni in upanja. Njihov problem – z njim bodo morali živeti in z njim umreti. Zato ne postavljajmo več nobenih spomenikov, še najmanj spomenikov sprave. Sprava je popolnoma individualno dejanje, ne potrebuje nikakršnega kolektivnega spominjanja in čaščenja, še najmanj kamnitega ali betonskega pomnjenja. Raje odstranimo obstoječe. Spominsko so že tako in tako na smetišču zgodovine. Nič nam ne povedo, samo brez potrebe provocirajo, kogar pač. In usmilimo se naših šol in odstranimo njihova zločesta imena po nekih umišljenih herojih. In ponižujoča imena ulic in trgov, celo krajev.

    Ampak v Dražgoše vseeno kdaj poromajmo – ne z avtobusi, še manj s harmonikami, še najmanj v nekih čudnih novodobnih maškarastih uniformah in z brzostrelkami, ampak vsak zase, z rožami na grobove v tihem spominu na pobite nedolžne domačine.

    In za konec: samo resnica osvobaja! Še najbolj tiste, ki jo prikrivajo, ker jih je strah.

    • Tisto o Dražgošah: hvala Kapodistrias!
      Človeku je toplo, ko zve, da ni edini na ta način ‘nor’. Mislim, da nas ni tako malo in sem za to hvaležna.

      Od mojih je bilo to eno najglobljih romanj. Prav tako kakor is rekel. Skraj ves dan sem počasi romala od vaškega pokopališča z imeni ubitih tiste dni na družinskih grobovih, mimo nove cerkve pred katero so spet imena, in kjer sem skozi okno na vratih ‘špegala’ vanjo, dol do spomenika, v katerem je kostnica s ostanki pobitih – ostali obiskovalci so se mi -se mi zdi – spoštljivo, ali pa malo presenečeno izogibali, ko sem na stopnicah ob kostnici polglasno molila rožni venec, preko malice s pogledom na dolino ob muzejčku in pogovora z domačinom, ki je od tam na nebu spremljal kolege jadralne padalce in je bil tisto noč (ali dve) še otrok, do – tam zgoraj, pod gozdom – ostankov stare cerkve, zažgane tisto noč, z ostanki starega pokopališča ob njej, s še vidnim, a praznim, prvim grobom pobitih, in krajem, kjer je stalo (se mi zdi) župnišče, v kateri je bilo skupaj s hišo tudi zažganih mnogo domačinov.

      Če se kdo odpravi, naj se ne izogne spomenika. Zakaj bi? Naj se le ustavi pri pokojnih in pomoli zanje, za te, ki so jih ubili in za te, ki bi z nekaj modrosti morda lahko preprečili njihovo smrt.

  • svitase

    Tisti, ki se niso pripravljeni spraviti in še kar naprej pogrevajo svoj žolč sovraštva, so v bistvu duševni bolniki, ki jim je treba pomagati, saj so potrebni posebnega pristopa, ki se jih bo kot bolnike duševno dotaknil.

    Šele s takšnim pristopom lahko pričakujemo pozitivne spremembe.

    Najslabše pa je, da poslušamo tiste, ki pravijo, da sprava ni mogoča in ne storimo nič, da bi nas duh sprave čedalje bolj bogatil in pomirjal.

  • veronika

    Avtorju hvala za bogato razmišljanje.
    Dovolim si poudariti vrstni red: Odpuščanje-sprava-zaupanje.
    Odpuščanje je prednost modrega posameznika in dolžnost kristjana.
    Spravo si morajo želeti in zanjo prizadevati vse sprte strani. Brez tega sprave ni.
    Ko sprava zaživi tudi v praksi je prav, da sledi zaupanje.
    Ponujati spravo nekomu, kdo je prepričan v svojo nedolžnost, prinaša le globlji razdor. Takemu človeku lahko koristi, da se sooča z odpuščanjem. Šele ko dojame njegove prednosti, morda(!) spozna, da se mu ponuja še sprava, ki prinaša nov vir upanja v lepoto življenja in sodelovanja.

  • svitase

    Sprava pa ne sme pomeniti neodpravo krivic, izkrivljanje resnice, beg od pravičnosti, popačenje zgodovine…

    V bistvu gre za notranjo in medsebojno pomiritev, da lahko danes in jutri razmišljamo in ravnamo tako kot se to pričakuje od civilizicijskih, človekoljubnih, demokratičnih standardih.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI