Kavarna Hayek: 7 tipov levičarjev v Sloveniji

Casnik 12.1.2017 8:3524 komentarjev
 

Slovenija je prestreljena z levičarji, so povsod. A obstajajo različni tipi. Tako sem se pred dnevi spomnil na tekst kolumnista portala Depo Danijala Hadžovića in njegovo klasifikacijo različnih tipov levičarjev izpred dveh let. In da ne bom odkrival tople vode, si bom od njega sposodil pet tipov levičarjev, dodal dva svoja in prilagodil Sloveniji. Delitev na desnico in levico se namreč spreminja od države do države, pač glede na demokratično tradicijo in razmer v družbi. Pred vami je tako sedem tipov levičarjev v Sloveniji in kratek opis, kako jih prepoznate.

Tip št. 1: Jugonostalgik

Gre za najbolj razširjen tip levičarja v Sloveniji. Zanimivo je, da je med njimi veliko mladih, tudi takih, ki so se rodili že v samostojni Sloveniji, zato zanje ni jasno, ali so imeli izkušnjo s časovnim strojem ali se zgolj napajajo z zgodbami starejših jugonostalgikov, ko nosijo zastave z rdečo zvezdo in druge komunistične simbole. Ta tip je sicer lahko povsem simpatičen, ob njem se samo nasmehnemo, če ne bi bil popolna zguba in škodljiv. Kakršnakoli razprava z jugonostalgikom je povsem odveč, kajti argumenti, dejstva in statistični podatki, ki mu jih lahko ure in ure navajate, so popolnoma brez pomena od njegovih lastnih izkušenj z življenjem v Jugoslaviji, najbolj popolni in najbolj dovršeni državi na svetu vseh časov. Po njegovem (ali bolje rečeno, tako kot se spomni jugonostalgik) je bilo vse od vseh, ni bilo socialnih razlik, stanovanja so bila družbena, delo si imel zagotovljeno, prenočil si lahko na klopci v parku, ne da bi se bal za svojo varnost (čeprav ni jasno, zakaj bi tam spal, ko pa si imel zastonj stanovanje), v družbi sta prevladovali pravičnost in enakost in tako naprej. Na teh frazah se začne in konča vsak pogovor z njim, to je doseg njegove komunikacijske sposobnosti.

Če želite jugonostalgiku dokazati, da je bila blaginja (če tistemu sploh lahko rečemo blaginja, prej revščina) v Jugoslaviji le nekaj večja kot v Romuniji, da je bila Češkoslovaška celo pred Titovo državo, da je Jugoslavija v 80. letih prejšnjega stoletja de facto bankrotirala, da ni logično, da so ljudje bodisi bežali iz države bodisi iskali delo v Nemčiji, ko pa naj bi bila Jugoslavija bogata država z visokim standardom in da je njegov spomin po vsej verjetnosti posledica halucinacij ali neuresničenih sanj v mladosti, vas bo, ne da bi dosti razmišljal, obtožil, da se del klero-nacionalno-fašistično-fevdalno-neoliberalno-kapitalistične elite, ki kleveta Tita, najboljšega voditelja na svetu, ki razširja laži o najboljši državi na svetu, ki želi ropati in tlačiti delavski razred.

Priporočljivo je, da se resnih debat z jugonostalgikom izogibate, ker je vsaka debata popolnoma brezupna. Ko se ga bo napil in vam bo razlagal svoje seksualne izkušnje s potrebnimi kapitalističnimi »švabicami« v gozdičku v okolici Poreča ali na razbeljenem kamenju na Pagu leta 1975, zgolj kimajte z glavo in potožite, da vam je žal, da tudi vi niste tako uživali.

Kje jih najdemo? Na partizanskih proslavah, na predvolilnih zborovanjih SD in ZL, v bifejih urbanih središč, kabinetu predsednika vlade in predsednika države, v ZZB NOB.

Tip št. 2: Kaviarec

Kaviarec ima precej značilnosti vseh tipov levičarjev, a z bistveno razliko. Je precej dobro podkovan z znanjem, pred imenom običajno stoji mag. ali dr. Je vpliven in ugleden član družbe, ne zapade v kolektivno evforijo in se ne udeležuje zborovanj, ki so namenjena širokim množicam. Nasprotno. Sam sebe ima za nesporno avtoriteto, katerega dolžnost je razsvetljevanje neumnega naroda. Težava je, ker ljudje veliko bolj poslušajo ali verjamejo Blažu Švabi iz Modrijanov ali gledajo prsato La Toyo, kot pa njegova visokoleteča in intelektualno dovršena sporočila. Tudi med študenti njegova predavanja o socializmu kot družbi prihodnosti in njegovo znanstvo z Jürgenom Habermasom ne naletijo na ustrezen odziv, ker jih bolj zanima večerna zabava, zato so zafrustrirani, kar se kaže tudi navzven v obliki gnojnih turov po telesu, zabuhlosti obraza in podočnjakov.

Sicer so dobro privezani na državni jasli, drug drugega hvalijo v medijih, si med seboj podeljujejo nagrade in priznanja ali pa si med seboj podajajo kakšne neumne študentke, ki se jim ne da študirati. In če med študenti slučajno zablesti kakšna marksistična zvezda, jo bomo že jutri lahko videli v vlogi asistenta pri priljubljenem profesorju ali kot novo zvezdo kolumnistov v enem izmed MSM.

Kje jih najdemo? Na FDV in Filozofski fakulteti, socioloških inštitutih, v nevladnih organizacijah, medijih, kulturnih združenjih.

Tip št. 3: Kruhoborec

So salonski levičarji, ki se od tipa kaviarcev ločijo, da pred svojim imenom običajno nimajo mag. ali dr., niti nimajo ugledne službe na kakšni od fakultet, kljub temu so solidno teoretično podkovani in trosijo neumnosti o zlobnem neoliberalnem kapitalizmu. Običajno so zaposleni v javnem sektorju (tu so pristali, ker so nezaposljivi v zasebnem sektorju), za katerega menijo, da je gonilo razvoja vsake države. Menijo, da imajo vso pravico, da jemljejo drugim in dajo sebi. So proti fiskalnemu pravilu, trdijo, da država ustvarja delovna mesta, ne pa gospodarstvo, in menijo, da so za svoje delo premalo plačani.

Z njimi težko razpravljaš, ker kljub argumentom, ki jih daješ, jim ne prideš do konca. Na vsako vprašanje imajo bolj ali manj neumen odgovor. Ko goreče govorijo o zadružništvu, krožnem gospodarstvu in samoupravljanju podjetij ter jih pozoveš, naj svoje ideje udejanjijo v praksi, te obtožijo, da si fašist in proti socialni državi. Ko zaneseno govorijo po mobilnem telefonu ali tipkajo po tablici in opaziš, da gre za najnovejši in najdražji kapitalistični tehnološki izdelek, ki so ga skupaj sestavili za mizerno plačo delavci nekje na Kitajskem, ter ga opomniš, da prav s tem podpira izkoriščanje »človeka po človeku«, te obtožijo, da si kapitalistični plačanec, ki tako ali tako nič ne razume, nato pa dodajo, da to sploh ni izdelek, ampak pripomoček za osveščanje in povezovanje enako mislečih ali za nadzor podjetnikov.

Kje jih najdemo? V javnem sektorju, v nevladnih organizacijah, humanitarnih društvih, inštitutih in zavodih, ki jih financirajo davkoplačevalci.

Več in nadaljevanje: Kavarna Hayek

 
Značke:

24 komentarjev

    • Ne vem, če si prebral do konca. Pod zadnjo točko so diskvalificirani vsi, ki bi karkoli dobrega mislili o papežu Frančišku. ( To je zelo verjetno napisal prav isti, ki je papežu v prejšnjem Reporterju zaželel čimprejšnjo smrt.)

      • Zdravko

        Pod zadnjo točko sodijo “goreči podporniki svojega idola, papeža Frančiška”. Res pa je s pretiravanjem napisano. Nisem opazil sprva.
        Mi pa krščanski socializem ne gre v račun. Zakaj je v Trumpovih besedah več skrbi za malega človeka, kot vseh “socialističnih” govorcih skupaj? Naj mi to en razloži.

        • Kakšno skrb? Da bojo imeli službe tipa prodajalcev v McDonalds-ih? No ja, bomo videli, kaj bo dejansko naredil …

          Zaenkrat je razen retorike ( ne morem prebravit tega njegovega teženja Mehičanom v zvezi z zidom) njegova smer vidna pri imenovanjih v njegov kabinet. Povsem so izviseli vidnejši republikanski politiki, ki so ga podprli ( Christie, Gingrich, Palin, Guliani). Imenovana je na položaje kombinacija bogatašev in šefov podjetij Wall Streeta ( tudi Lehman Brothers), naftne industrije- Secretary of State ( zunanji minister) prihaja kar iz Exxon Mobile in upokojenih generalov. Blago rečeno nenavaden izbor. Z izjemo podpredsednika sploh ni karijernih politikov. Pa še podpredsednik je bil, preden ga je Trump izbral, precej druga liga.

          • Zdravko

            Bomo videli. Veš, “karierni politik”, že pojem mi ni všeč. Preveč teh naših “javnih uslužbencev” je kariernih politikov… To mi tudi pri Janši ni všeč. Politik mora imeti doma gospodarstvo. Vsaj vinograd. 🙂

          • Zdravko

            In mora imeti sobarico, voznika, vrtnarja, in podobno. Ne pa naši, sami bosonogi poštarji, vse do predsednika države.

          • Ma ja. Nad sobaricami žene ponavadi niso navdušene. Vrtnari naj sam, mu ne bo škodilo. Kaj bo z voznikom? Saj je vendar prav, da prikolesari v službo.

          • Zdravko

            Ja, saj, in potem dobimo voditelje za katere zapademo v dvome ali so sploh človeška bitja.

  • svitase

    Pa še res je! Manjka še skupina zločinsko usmerjenih za dosego svojih ciljev, ki v tem smislu govorijo in grozijo.

  • svitase

    Zaradi demokratičnega ravnovesja pa bilo prav, da se izdela podoben seznam za desničarje. da imamo celovit pregled, ki bi bil poučen.

  • Igor MB

    Od teh mi je najbližje jugonostalgik. Čakam na nadaljevanje. 🙂

    • Oboževanje neke totalitarne ureditve ni tako nedolžna stvar, kot si nekateri mislite. Pa mnogi tako razmišljate v smislu: “Tito je bil frajer, ampak jasno, da danes politika takih ambicij ( revolucionarnih, avtokratskih, nasilnih) ne bi podprl”. Evo, pa prav to ni tako jasno, da kaj takega spet ne bi podprli.

      Če ugotavljaš, da so tisti, ki jim je všeč Trump, potencialno nagnjeni k fašistoidnosti, vsaj priznaj tudi, da je v oboževalcih Tita in Jugoslavije potencialni neokomunist.

    • Igor MB

      IF, iščem samo, kateri “horoskop” je moj. Prepoznal sem se v tem stavku: “Po njegovem (ali bolje rečeno, tako kot se spomni jugonostalgik) je bilo vse od vseh, ni bilo socialnih razlik, stanovanja so bila družbena, delo si imel zagotovljeno, prenočil si lahko na klopci v parku, ne da bi se bal za svojo varnost (čeprav ni jasno, zakaj bi tam spal, ko pa si imel zastonj stanovanje), v družbi sta prevladovali pravičnost in enakost in tako naprej.”

      Nisem sociolog in raje ne bi klasificiral ostalih iz te skupine. Še manj pisal avtorju članka znanstveno recenzijo s pripombami, kje je kaj poenostavljal.

      Glede “komunista” Tita pa se strinjam. Ni bil niti pravi “communist” po ameriški definiciji, še manj komunist. Živel je kot cesar, kar nikakor ne paše kontekst enakosti vseh delovnih ljudi. A drži, da marsikaj, kar smo takrat že imeli urejeno, danes več ni.

      Recimo moj sosed je v stanovanju, ki ga seveda ni imel s čem odkupiti, živel še dve leti po tistem, ko so mu otroci in žena pobegnili v varno hišo. Velikansko stanovanje je seveda dobil za njih. V socializmu bi tak absurd takoj rešili. V novi Sloveniji pa niti ogromni večletni pufi (za ogrevanje in podobno) niso zadoščali, da bi ga vrgli ven, preden je skuril parket.

      • Zdravko

        Ne, ni bilo socialnih razlik. Le 10% prebivalstva je živelo in delalo v Nemčiji.
        Iz stanovanja so pa vrgli ven vsakega, ki se jim je zahotelo.

      • Kapodistrias

        Glede Tita pa bi rekel, da se mu najbolj poda oznaka BOLJŠEVIK. To je bil po srcu in duši. Da se je uprl Stalinu, je čista laž. Stalin ga je preprosto brcnil v rit in on je to sprejel s solzami. Svojo žalost in jezo je stresel nad lastno ljudstvo še z večjim terorjem, da bi dokazal, kdo je večji boljševik.

    • Igor MB

      Aha, glede mene.

      Ne da bi lahko, povsem drži, kar govorite, celo podpiram avtoritarni pristop. Prav ta hip. Načeloma mi je zelo zoprn in bi si rad izboril demokratično okolje, a mi prav nikjer ne uspe posejati tistih semen demokracije, ki sem jih spoznal bodisi v Združenih Državah, bodisi kar med delujočim samoupravljanjem.

      Tako glede upora proti kraji državnega premoženja, tajkunom in z njimi povezanimi bančnim pogruntavščinam v Sloveniji iskreno zaupam le oštremu pristopu maršalke Alenke.

  • Gospod IF! Gospod IF! Gospod IF! O vas pišejo, o vas! Berite:

    Tip št. 7: Kristjan

    Za razliko od drugih levičarjev, ki so zapriseženi ateisti, tip levičarskega kristjana (krščanski socialist) hodi v cerkev, podpira žensko duhovništvo in ne nasprotuje gejevskim porokam, zelo so naklonjeni tudi multikulturnosti, saj menijo, da morajo biti kristjani do migrantov sočutni in da je njihova dolžnost, da odprejo svoje srce in svoje denarnice. So goreči podporniki svojega idola, papeža Frančiška, ki pridiga o socialni pravičnosti, prerazdelitvi bogastva in poziva svoje ovčice, naj medse sprejmejo begunce, ki pridejo v njihove države po boljše življenje.

    Čeprav živijo na videz mirno in skromno življenje, si nadvse želijo moči in ugleda, tudi za ceno, da se odpovedo tipu kristjana in preidejo v drug tip levičarja. O delavstvu govorijo skoraj lirično, ciljajo na socialno pravičnost in povzdigujejo v enakost, a ko pride ta tip levičarja v situacijo, ko mora dati prednost ali vplivnemu človeku ali povsem običajni osebi, se odloči za tistega, ki ima večjo moč od njega. V tem pogledu so tipični „kolesarji“, ki se klanjajo tako cerkveni kot posvetni oblasti in tlačijo navzdol.

    Kje jih najdemo? V cerkvah, med duhovščino in škofi, v parlamentu, vladnih službah in javnem sektorju, sem in tja kakšnega ulovijo v bordelu.

  • Vincencij

    13. avgust je

    mednarodni dan levičarjev.

    ***

    Vse do danes ostaja skrivnost, zakaj je večina ljudi
    desničarjev.

  • If je tipičen levičar, sicer ne bi podpiral levičarskega papeža. Prav on bodri socialiste po svetu, kaj se potem naredi pa sta dober zgled Kuba in Venezuela.

  • Sarkazem

    Tudi jaz sem nameraval napisati za g. IFa, da so ga opisali v 7. točki Kavarne Hayek pa me je prehitel g. AlFe. Je pa treba priznati, da veliko ve in pogosto odlično piše. Nazadnje mi ji bilo všeč njegovo pisanje o večnem neobhajilu ločencev na koncu debate o okrožnici AL.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI