Pred 195 leti se je rodil Fjodor Mihajlovič Dostojevski

Jože Poličar 11.1.2017 6:40
 

dostojevski10. novembra 2016 je minilo 195 let od rojstva Fjodora Mihajloviča Dostojevskega. Ob tej priliki je teološka revija Ruske pravoslavne Cerkve objavila razmišljanje, ki ga je pred 95 leti, ob stoletnici pisateljevega rojstva, imel tedanji rektor Petrograjskega bogoslovnega semenišča Nikolaj Čukov, poznejši leningrajski metropolit Gregorij.

1921. leta, v času, ko se je bilo preganjanje Cerkve že v polnem teku, so se pisatelja spomnili v St. Peterburgu v Kazanski cerkvi. V tej cerkvi, zgrajeni 1811 v neoklasičnem slogu, ki spominja na baziliko Sv. Petra v Vatikanu, so hranili tudi slavno ikono Kazanske Bogorodice.

Predstojnik cerkve Arhierej Čukov je v svojem dnevniku zapisal: V nedeljo, ob 4h popoldne, 18. novembra 1921 sem pred panihido (molitve za pokojne) nagovoril precejšnje število zbranih vernikov in študentov seminaristov, ki so peli v zboru: “V mraku današnjega življenja je zelo pomembno, da se ustavimo z mislimi pri velikih ljudeh, ki so nekoč svetili človeštvu. To ne le dviga duha, odvrača zgled od nižjega v smer visokega in idealnega, a tudi osvetljuje življenja pot.”

Velik prodoren um, široko vseobjemajoče srce, ki je šlo skozi preizkušnje življenja, je pripeljalo Dostojevskega do razumevanja in odkrivanja globin človeške duše, k razjasnitvi večnih vprašanj, ki vznemirjajo svet, k približevanju globinam brezupne bede človeka in do razsvetljenja poti, po katerih se giblje življenje ljudi.

Vse življenje ga je mučila religiozna žeja, neprestano se je predajal strastnemu, intenzivnemu, neustrašnemu iskanje resnice, prave vere. Ves je gorel v ognju luči Kristusove resnice, ki ga je klicala vse življenje.

Vprašanja o smislu življenja, o strašnem zlu življenja, o krivdi in kako pobegniti od tega, mučijo Dostojevskega. On išče resnico življenja, vse odpuščajočo in odrešujočo.

In to resnico mu je razkril evangelij: »… to resnico, vso resnico, polno in vseodrešujočo, je našel v Kristusu, Odrešeniku sveta – v Kristusu pravem Bogočloveku, ki je prišel, bil križan, vstal in prišel sodit žive in mrtve”. Tukaj, v Kristusu, je našel odrešenje v njegovem križu – rešitev, v njegovi sodbi odločitev.

Premišljujoč in v mukah polnem verskem iskanju in iskanju resnice v Kristusu je Dostojevski globoko prodrl v bistvo Kristusovega učenja in notranjega smisla trpljenja na križu. Oborožen z genialnostjo je mogočen glasnik evangelija resnice in zagovornik evangeljskih načel v življenju, klicar družbi k skesanemu priznanju krivde, h krščanskemu vse-odpuščanju.

V temnem obdobju duhovnega stanja ruske družbe (inteligence) je Dostojevski nastopil s svojo pronicljivo besedo. Pamet se je omračila zaradi materialističnih naukov, stran od visokih in idealnih Kristusovih vzorov, zamenjalo jih je služenje drugim idealom, prišlo je do ideje “Vse je dovoljeno” …

V tej duhovni brezčasnosti je Dostojevski prerokoval besedo o resnici življenja in v umetniških oblikah osvetljeval neresnico duhovne usmeritve stoletja.

Življenje ustvarjajo ljudje vere. So resnično najboljši ljudje in voditelji človeštva. V tem smislu je Dostojevski tvorec življenja.

Velika laž časa se je razblinila v luči Kristusove resnice; in začel se je preobrat v duhovnem stanju družbe – preobrat, ki je šel sčasoma vse dalje in dalje, naprej in naprej, globlje in globlje obsegajoč našo družbo inteligence.

Globoka, po Dostojevskem spodbujena streznitev družbe je potekala do nedavnega časa. In če je naskok zadnjih dni, kot se zdi, zatiralec, ki duši to streznitev, je to začasno in morda neizogiben pojav, da bi iz obkrožajoče teme še bolj močno zasijala luč Kristusove resnice. Saj, “luč sveti v temi in tema je ne razume”. A Dostojevski je bil globoko prepričan, da bo rusko ljudstvo prineslo vstajenje in enotnost človeštva z uveljavitvijo v družbi krščanskih načel v družbi.

Tako je bil Dostojevski verski genij ruskega življenja. V zavesti družbe je osvetljeval prave in resnične tirnice življenja. In čim jasneje in bližje bo prihajal v zavest ljudi, tem bolj nedvoumni bodo naši upi za verski preporod, obnovo življenja ljudi v luči prave verske zavesti.

Molimo, Gospod daj mu pokoj, Veliki in Svetli, in onstran groba sijoč naj nam v Kristusovi luči sveti duša božjega služabnika Fjodora – v bivališču pravičnih”. (Prim.: Источник: <a href=”http://bogoslov.ru/”>Портал Богослов.Ru</a>.).

Arhierej Čukov je v tistem strašnem času, štiri leta po začetku rdečega terorja, še upal na skorajšnjo streznitev v Rusiji. Iz današnje zgodovinske perspektive se lahko le čudimo in hkrati klanjamo takšnemu pogumu sredi grozečega okolja, ki se je vse bolj bližalo tudi samemu Čukovu. Za njim je bila že prva aretacija 1918 leta, leto za tem nastopom je bil spet v ječi, pred njim so bila še dolga leta trpljenja, zaporov in ponižanj in nazadnje mučnih kompromisov.

Leto za tem dogodkom so boljševiki kazansko cerkev izropali. Odvzete so bile vse dragocenosti, liturgično posodje, celo srebro, ki ga je Napoleon uplenil v Moskvi in ki so ga Vojaki Kutuzova odvzeli Francozom ob umiku iz Rusije. Leta 1923 so cerkev dodelili odpadniški staroobredni Cerkvi, leta 1932 pa so jo dokončno zaprli, onečastili in spremenili v muzej antireligiozne propagande. Šele 1998 so cerkev ponovno posvetili. V njej je danes spet morda najslavnejša ruska ikona, ki je čudežno preživela v raznih krajih vse vojne in revolucijo, ikona kazanske Božje Matere. Njen praznik se od 4. novembra 2005 praznuje v vsej Rusiji kot državni praznik, Dan narodne enotnosti*.

————–

Podpisani sem se v obdobju dveh desetletij še pred padcem komunizma nemalokrat sprehajal po Nevskem prospektu, nekaj kilometrov dolgi in v literaturi tolikokrat omenjeni slavni ulici. Ustavljal sem se pri tej veličastni kazanski, a takrat zanemarjeni cerkvi. Kar nekaj časa je trajalo, da sem odkril neki stranski vhod, ki je vodil v kripto in cerkev, spremenjeno v muzej. Le redko je bilo videti tam kakega obiskovalca, na tujca pa tam nisem nikoli naletel. Ruskih ljudi ta propaganda že zdavnaj ni več privlačila, zdi pa se, da so ta kraj pred tujci nekoliko skrivali, v zadnjih letih komunizma je bil že relikt preteklosti. Če je kdo vprašal, je dobil kvečjemu odgovor, da je tam pokopan zmagovalec nad Napoleonom, vojskovodja M. Kutuzov.

V samem muzeju je bilo kar zanimivo; vstopnine po navadi ni bilo treba plačati, še posebej, če si bil tujec ali še več, duhovnik. Pripetilo se je, da je vstopila skupina slovenskih duhovnikov, in blagajnik je presodil, da imajo kot “profesionalci” prost vstop.

Velikanska cerkev je bila videti prazna, posamezne vitrine niso mogle zapolniti praznine, manjkal je ikonostas, tudi druge opreme ni bilo. Zaprašeni stebri in puščoba je bila tesnobna kljub zelo svetli notranjosti, kar je nenavadno za pravoslavne cerkve.

Razstavne vitrine so prikazovale različna verstva Vzhoda, od budizma, hinduizma do katolištva in seveda pravoslavja. Še posebej pri zadnjih dveh je bilo kar zabavno. V prikazu katoliške vere si lahko gledal vsa mogoča mučilna orodja inkvizicije, razne papeške pregrehe v zgodovini in celo sodobne razglednice in spominke iz Vatikana in Rima, ki so dokazovali “pregrešno poslovanje Rimske cerkve”.

Pravoslavna Cerkev ni bila predstavljena nič bolje, vse je dišalo po “temnih stoletjih mračnjaštva”.

A vse to ni kaj dosti vplivalo na ruskega človeka v desetletjih pred koncem sovjetske vladavine. Učinek je bil celo nasproten, mladi ljudje so na takih mestih iskali informacije o veri in vsaj bežno prebrali kako svetopisemsko besedilo. V neposredni bližini te cerkve je še danes velika knjigarna, ki je imela poseben oddelek, poln polic protiverske literature, a se spominjam, da sem bil morda edini radovednež ali kupec v tem oddelku. Če pa je kdo kupil kako knjigo s tako vsebino, jo je verjetno uporabil za iskanje svetopisemskih in drugih podobnih citatov, saj je bil to pogosto edini vir do takega branja.

Po drugi strani pa niti slučajno ni bilo mogoče kupiti katerekoli knjige Dostojevskega ali kakega drugega klasika. Za take knjige so vpraševali zgolj nevedni tujci, ki so včasih našli kaj takega v trgovini za dolarje.

Danes se sprašujemo kakšni so bili ti ljudje načelu Ruske cerkve v času, ko so po vsej državi slavile “brezbožne petletke”, ko so še posebej duhovnike streljali vsevprek in ko je vse kazalo, da Cerkve kmalu ne bo več. Eden takih velikih pričevalcev, ki se je na videz uklanjal režimu, ki je notranje trpel, a vendar preprečil popoln propad, je bil prav ta sin preprostega ruskega mužika, metropolit Gregorij. Že 1918 je bil prvič zaprt, leto dni po tem nagovoru obsojen na smrt, pomiloščen, spet aretiran, poslan v izgnanstvo, udeleženec sinode leta 1943 pod Stalinovo taktirko, od l. 1945 metropolit leningrajski in novgorodski…

Metropolit Gregorij ni dočakal konca Leninove države. Umrl je leta 1955.

Kakorkoli, danes presojamo položaj na post-sovjetskih ozemljih in se pogosto sprašujemo o primernosti vloge Pravoslavne Cerkve v odnosu do novih vladarjev, je gotovo, da je tisti strašni čas potokov krvi minil. V zadnjih letih sem imel priliko govoriti z najvišjimi ruskimi cerkvenimi dostojanstveniki in še vedno mi zveni v ušesih stalno ponavljajoča se misel: “čto b’ bolše ne bilo teh strašnih gonenij” – da bi ne bilo več strašnih preganjanj. “Tega pa vi na Zahodu nikoli ne boste povsem razumeli”, mi zagotovi kak ruski izobraženec.

* (Ruska Duma je 27. decembra 2004 izglasovala zakon o tem prazniku, za (327) so glasovali vsi poslanci razen komunistov, ki so temu nasprotovali (104). Predlagatelji zakona so zapisali, da “dan tragične razdelitve Rusije 7. november (dan Oktobrske revolucije) ni postal dan sprave in soglasja … in da so posledice privedle do milijonov žrtev naših sodržavljanov…”)

 
Značke:

1 komentar

  • Vincencij

    Zločin in kazen

    **

    roman je izšel leta 1866, torej istega leta kot prvi slovenski roman..Deseti brat, delo Josipa Jurčiča.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI