Medijsko krajinarstvo

Žiga Turk 10.1.2017 6:40
 
Ministrstvo za kulturo

Ministrstvo za kulturo

Medijska stroka si je napisala medijsko strategijo na podlagi katere, tako si želijo, jim bodo napisali novo medijsko zakonodajo. Pisec teh vrstic se seveda nima za medijsko stroko, je pa delček tiste javnosti za katero se skriva vse, kar je v strategiji zapisano. In zelo drži, kar pravi citirani Nacionalni program za kulturo, namreč, da »večina vplivnih deležnikov skuša svoje parcialne interese prikazati kot javni interes in s tem pogojevati sprejem krovnega zakona na področju medijev«. Drži namreč za Strategijo samo. Za javni interes se v tej strategiji skrivajo interesi novinarjev, urednikov, medijskih profesorjev in javne RTV.

Če mediji ne bi bili v “javnem interesu” potem tudi medijske zakonodaje ne bi potrebovali, kot nimamo čevljarske zakonodaje. Javni interes – tako nas hočejo prepričati avtorji medijske strategije, ne da bi to kje napisali – ni vsota interesov posameznikov, ki javnost sestavljajo. Vsaj ne vsota tistih interesov, ki jih posamezniki artikulirajo skozi svoje odločitve pri konzumiranju medijskih vsebin. Če bi bilo tako, bi javni interes na področju medijev zadovoljevali natanko tako, kot javni interes zadovoljujemo npr. na področju čevljev. Član javnosti gre v trgovino in zadovolji svoj interes z nakupom para čevljev, ki mu je všeč. Čevljarska podjetja se temu interesu prilagajajo tako, da mu prilagajajo svoje proizvodne programe. In interes za čevlje skozi svoje tržno komuniciranje tudi oblikujejo.

Medijev, tako medijska stroka, ne moremo primerjati s čevlji, saj so kakovostni mediji bistveni »za stanje demokracije v državi«. In ker naš narod ve, da naj čevlje sodi le kopitar, je še toliko bolj jasno, da naj o medijih sodi le medijska stroka. In ta stroka pravi, da javnosti ne moremo zaupati, da bi svoje interese izkazovala skozi odločitve na trgu.

Dobro, pa recimo da ti »pomilovanja vredni« ljudje res ne vedo, kaj je zanje dobro, da gledajo, poslušajo oz. da so o tistem informirani. Kdo pa naj bi potem povedal, kaj je javni interes? Kaj je v javnem interesu na področju vojske, policije, sodstva, šolstva, zdravstva – torej zadev, ki niso prepuščene odločitvam ljudi na trgu – v demokracijah interpretira politika. Ali je njena interpretacija tega, kar je v interesu volivcev, torej javnosti, prava, preverja vsake toliko na volitvah.

Glavni in bistveni problem medijske strategije je, da si pisci strategije dovoljujejo interpretirati, kaj je javni interes. Iz pričujoče strategije izhaja, da kaj je njihov interes, ne vedo ljudje, še manj pa to ve politika. Kaj je javni interes na področju medijev, ve stroka in vedo novinarji in uredniki sami. In ne, ni dovolj, da javni interes izpolnjuje javna RTV, v javnem interesu in družbeno odgovorno naj bi delovali tudi vsi ostali mediji. Prevod: medijska svoboda v Sloveniji je omejena z (družbeno) odgovornostjo in javnim interesom. Svobodo govora ali pa vsaj dostop do megafonov imajo samo tisti, ki so družbeno odgovorni in delajo v javnem interesu. Ki ga, ponovimo, ne pozna politika, ampak »ugledni strokovnjaki«.

Branik pluralnosti?!

V poglavju, ki govori o RTV, so nesprejemljive ideje o depolitizaciji javne RTV. Politiko imamo vendar zato, da interpretira javni interes in bilo bi edino normalno, da bi se razmerje različnih političnih in vrednostnih sil v družbi zrcalilo tudi na javni RTV. Kdor verjame, da se morajo veje oblasti med seboj nadzorovati, bi na javno RTV morala imeti nekaj več vpliva vsakokratna opozicija, nekaj manj pa vsakokratna pozicija. Depolitizacija eminentno politične ustanove pomeni samo bolj ali manj posrečeno skrivanje politike za stroko. In tudi tu se človek ne more znebiti vtisa, da si stroka na področju medijev ureja okolje za svoje bodoče funkcije. Programski svet RTV naj bi namreč sestavljali »ugledni strokovnjaki« na področju medijev, izobraževanja, kulture, umetnosti, znanosti ter varstva človekovih pravic. In seveda samoupravljavci.

Javna RTV je menda branik pluralnosti in tako rekoč edina, ki pluralnost lahko strokovno zagotavlja. Piše namreč: »Obstaja tudi možnost povezovanja z lokalnimi mediji – a to ne bi smelo vplivati na pluralnost poročanja s posameznih območij«. Skratka, če bi se RTV povezovala z lokalnimi mediji, bi bilo to na škodo pluralnosti. Morda česa ne razumem, ampak če bi v zgornjem besedo pluralnost zamenjali z pravilnost, bi se bralo logično. Pluralnost se v dokumentu očitno pojavlja kot evfemizem za monopol nad resnico.

Zaskrbljujoče je, kaj orači medijske krajine vidijo kot problem. Namreč, da imamo zaradi odsotnosti strategije »pretirano število »medijev«, ki glede na platformo, izdajatelja in svoj namen ne ustrezajo opredelitvi medija, saj v preveč primerih dejansko prihaja do instrumentalizacije medijev s strani politike oziroma kapitala«. In dalje, da sta problem tudi »senzacionalizem in produkcijo afer oziroma komercializacijo medijskega prostora in podrejanje vplivu dnevne politike«.

Post Trumpovski neliberalizem

Po Trumpovi zmagi so – očitno precej v paniki – dodali tale odstavek:

Pojav spletnih platform (spletnih strani, portalov, facebook profilov…), na katerih se pojavljajo medijske (informativne in razvedrilne) vsebine, ki tako predstavljajo nelojalno konkurenco medijem, do neke mere že ogroža obstoj in prihodnost medijev, zato je potrebno začeti regulirati takšno ravnanje in odgovornost lastnikov teh platform, materialno, moralno in vsakršno drugo.

Iz njega se morda najbolj jasno zrcali stanje duha piscev medijske strategije. Že samo zato, ker se na spletnih platformah pojavljajo medijske vsebine, so le ti nelojalna konkurenca medijem. Moj blog, Časnik.si, vaš facebook profil … so nelojalna konkurenca medijem. Samo zato, ker obstajajo. Ker so se pojavili. V čem je nelojalnost, ni povedano. Ampak seveda je nelojalnost grda stvar in opravičuje, da je treba »takšno ravnanje« – da torej vi pišete na bloge in facebook – regulirati. In vzpostaviti da je treba odgovornost lastnikov – materialno, moralno in vsakršno drugo. Kakšno drugo, ne povedo. Vsakršno! Spletne bi medije zregulirali v prah. Če bi se dalo.

Da vzpostavimo odgovornost piscev, ne potrebujemo nobene strategije. Ureja jo 18. poglavje kazenskega zakonika.

Medijska strategija je še en prispevek h krčenju svobode, ki se dogaja zadnja leta. Ministrstvo bi naredilo pametno, če bi jo vrglo v smeti. Če že mora napisati novo, bi zadostovalo, da bi vanjo napisali, da so mediji svobodni. In ne dosti več. Če pa bi ministrstvo plačalo za daljši tekst, pa v kopiranje in lepljene prispevam naslednji odstavek:

Pojav spletnih platform (spletnih strani, portalov, facebook profilov…), na katerih se pojavljajo medijske (informativne in razvedrilne) vsebine, ki tako predstavljajo obogatitev medijskega prostora in do neke mere že nadomeščajo obstoj in so prihodnost medijev, zato je potrebno začeti spodbujati takšno ravnanje in pomagati lastnikom teh platform, materialno, moralno in na vsakršne druge načine.

 
Značke:

24 komentarjev

  • LOJalni tako kot vso zgodovino še naprej trdijo,da so za njihove naložene plasti loja in zaudarjanje odgovorni revni suhci.

  • Igor MB

    Gospod Žiga Turk, vi ste res nepopravljiv optimist. Menite, da pravosodje v Republiki Sloveniji deluje? Pred desetimi leti je o meni v Reporterju pisalo, da se želim izogniti zaporni kazni z izvolitvijo za poslanca. Še en gnusen pridevnik zraven. A res menite, da jih lahko zdaj (ali da bi jih lahko takrat) iztožil za opravičilo?

    Meni se vseeno zdi enostavneje prijateljem in znancem razložiti, da tisto, kar so o meni prebrali v Reporterju ne drži. Da je polresnica dejansko najgrša laž. Podobno bi morali imeti ustrezno distanco do nekaterih izživljanj na Facebooku. Se strinjam, da bi jih resna država sankcionirala na sodiščih. A na koncu bi končali z 2% prebivalstva v zaporu. Nekako tako kot v Združenih Državah. Kar pa vendarle nekako ni po naši meri.

    • Igor MB

      podpis: Igor Đukanović

    • Igor, meni se zdi da članek govori o medijski strategiji.
      Ti meniš da o pravosodju ?

      • Amelie,jaz pa ob Turkovem prispevku in tudi sicer že lep čas -med vrsticami in tudi direktno- prebiram o grdih poskusih cenzuriranja, s katerim bi varuhi “tekovina”na vsak način radi ljudem onemogočili in preprečili izrekanje resnice.

        • Res je, pa zadnji odstavek – s poševnim tiskom v strategijo !!

        • Komentatorji IF, AlFe, Zdravko, vsi ki sodelujete pri tej razpravi, kaj menite glede tega zadnjega odstavka ?

          • Zdravko

            Jaz ne bi rekel, da “nadomeščajo in pomenijo prihodnost medijev”, ostalo pa vsekakor. V strategijo.
            Jim bo pa težko pomagat materialno, razen spet s subvencijami, to pa vemo, kako na koncu izpade. Uredništvo, ki se prilizuje oblasti dobi subvencije, drugi pa ne.
            Lepa misel, sicer. 🙂

          • Tudi če ne bodo dobili subvencij. Da nas vsaj pri miru pustijo. Skratka da ne omejujejo tega kar imamo.
            Sicer pa so problem uveljavljeni mediji, kot je RTV, kjer se novinarji omejujejo celo s samecenzuro. Ne vsi, nekaj pa sigurno, katere pokličejo za posebne naloge, kot na primer Marjeto Klemenc za poročanje z Dražgoške proslave.

    • Igor MB

      Amelie, tako razumem avtorjev predlog: “Ureja jo 18. poglavje kazenskega zakonika.”

      Zame osebno to ni optimalna pot. Tudi če bi verjel, da lahko na slovenskih sodiščih iztožim odškodnino od novinarja Igorja Kršinarja, je veliko vprašanje, če bi svoj interes postavil tako daleč v ospredje. Osnovni interes družbe je, da se novinarji Reporterja ne bojijo poročati o svinjarijah na levici. Če si na meni pošteno opeče prste, ali si bo sploh upal “izgovarjati imena velikih rib”?

      Tako da pri medijih moramo odgovornost avtorjev doseči tudi z drugimi – mehkejšimi sredstvi.

  • Za diskreditiranje ljudi z lažnimi podatki bi sodišča morala uveljaviti bolj ali manj enotne standarde relativno ostrega sankcioniranja. Dovolj visokih odškodnin. Vsekakor v tisočih evrov. Lahko bi zakon drugače formulirali, zdaj se tisti mediji, ki se pri obrekovanju dobro počutijo, norčujejo iz formulacije o “duševnih bolečinah”. V osnovi gre za jemanje dobrega imena človeka, to je dovolj – subjektivni občutki, razne bolečine ipd. gor ali dol.

    Celo za namerno zaničevalno javno obravnavanje kogarkoli brez uporabe laži bi trdil, da je ne le izven kodeksa novinarske profesije, ampak naj bi padlo v področje konkretnega sankcioniranja.

  • Zdravko

    Odgovornost piscev sploh ne obstaja v medijih. Pisca nadzoruje urednik. Vsa odgovornost piscev se nanaša na uredništvo. Če urednik dopušča diskreditacije, laganja in podobno, je pisec samo tisti, ki sledi uredniku.
    Za objave na fb in podobno, pa je težko kaj sankcionirati, spet dlje od tega kar Zuckerberg že ne sankcionira z brisanjem.
    Ampak, če ima družba rada, da se ji laže, kot je to slovenska družba, potem nobena sodišča tega ne morejo rešiti.

    • Igor MB

      Zdravko, tako zlahka se pa ne boš izmazal.

      Ti pogosto v svojih komentarjih grobo žališ. Ni prav, da urednik to v takšni meri dopušča, a odgovornost je še vedno predvsem in skoraj samo na tebi.

      Še nekaj drži. Če preberem, da si koga užalil, postanem takoj pozoren na originalen komentar. Praviloma žališ le najbolj pametne.

      • To ne bo držalo, da Zdravko žali le najbolj pametne. V glavnem žali ženske in homoseksualce. Celo vegane pusti pri miru.

      • Zdravko

        Tvoje obtožbe so žal samo provokacija. Kot večina stvari, ki jih tu pišeš. Tako si se navadil komunicirat. Brez spoštovanja. Zato sem ti tudi napisal da si žalitev inteligence, to pomeni, da ti žališ druge, s svojimi komentarji. In to velikokrat. Pa te kar prenašamo. Meni te je včasih dovolj, zlasti ko žališ vero ali ko po krivem in lažno obtožuješ ljudi.

        • Igor MB

          Zdravko, neprimerno več škode veri lahko naredi kdo, ki “jo podpisuje” – trdi, da širi vero, kadar dejansko vsiljuje svoja stališča, kot nevernik, ki mu kaj ni všeč. Ne zavedam se, da bi kadarkoli žalil vero, tako da mi bo všeč, če me boš sproti opozarjal.

          Še glede “prenašanja”. V demokratični družbi je pametno poslušati sogovornika, ki razmišlja drugače kot ti. Nek filozof je celo dejal, da bi dal življenje, da drugemu omogoči povedati svoje mnenje, čeprav vnaprej ve, da se z njim ne strinja. Kaj meniš, zakaj sem jaz tukaj na Časniku? Na začetku sem res bil begunec iz obračunavanja v mariborskem Zaresu. A zdaj me zanima, kako vidite probleme vi na desnici. Pogosto seveda diametralno drugače kot jaz. In seveda kdaj tudi povem, da nimate prav. Ali pa vprašam, kako točno si kaj predstavljate. Največ se lahko naučiš od nekoga, ki ima tebi najbolj komplementarna znanja. A ne?

          • Zdravko

            Jaz govorim o provociranju, ti pa o dialogu. Začni z dialogom, ne lupaj stvari mimo teme, spoštuj mnenje drugih in “ne govori, kaj je prav”, ker imaš zelo malo vedenja.

          • Gospod Igor!
            Ko gospod Zdravko hoče dialog, mu moramo nujno ustreči. Ker je to tako zelo redko!

          • Zdravko

            Govori zase. Ti si prvi, ki ne ve kaj je to in trosi “modrosti” kot da je edini, ki kaj ve. Pa čeprav običajno povsem mimo teme, tako da ni možna nobena razprava. Zvito, bi rekel satan.

  • Internet je pač na vseh področjih razširil polje svobode in to gre pač določenim interesom v nos, zato bi pa radi uvajali vse sorte regulacije.

  • mirodel

    Da preidem od “prepucavanja” predhodnih komentatorjev k mojemu mnenju glede članka samega, s časovnim pogledom nekaj stoletij nazaj.
    Sinoči sem gledal TV oddajo o velikem osvajalcu pred Kristusovim rojstvom, Aleksandru velikem, o porodu, razvoju in koncu demokracije v stari Grčiji ter o žalostni usodi kritika te demokracije, Sokrata. Ta je takratne demokratične oblasti neprestano provociral s svojimi filozofskimi mnenji, vprašanji, obtožbami in načini reševanja družbenih protislovij. Oblast je bila neprestano pod njegovimi filozofskimi in političnimi “pritiski”, ne da bi vedela, kako tega “tečneža” na demokratičen način utišati ali se ga celo znebiti. Seveda so na koncu našli pravo “demokratično” rešitev, večinsko je bila izglasovana odločitev – obsodba na smrt. Čaša strupa je rešila takratne demokratične oblastnike pred njim.
    Žal pa to dejanje ni rešilo kasnejših in današnjih oblasti pred isto dilemo, kako se znebiti “tečnežev”, ki motijo »politično stabilnost«, ker postavljajo vprašanja brez odgovorov, ker analizirajo in kažejo na družbena protislovja in zlorabe v demokraciji ter neučinkovitost demokratične družbe za reševanje perečih problemov in stanja na demokratičen način. Smrt, kot način utišanja izstopajočih posameznikov, je v svetu še danes prekleto prisotna.
    Ampak kaj, ko pa je danes toliko svobodomislecev, oporečnikov, anonimnežev in raznoraznih pisunov na vseh obstoječih družbenih omrežjih, blogih in forumih, da grška metoda enostavno ni več izvedljiva. No, pa še na gostilniške debate sem skoraj pozabil.

    In če bo ta medijska srategija, ki jo omenja avtor g. Turk, sprejeta in celo uzakonjena, bo to pač še eno gnilo jajce v našem družbeno političnem kokošnjaku, kjer najbolj kokodakajo jalovi petelini, pred katerim pa brezglave kure takoj počepnejo, ko jih zagledajo ali zaslišijo.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI