Dan spomina na žrtve vojne in revolucije

Casnik 9.1.2017 6:400 komentarjev
 
kamnitnik

Spomenik talcem. Kamnitnik, Škofja Loka.

Prvi ponedeljek v juniju – »dan spomina na žrtve vojne in revolucije« v občini Škofja Loka

Ob napovedani razpravi Občinskega sveta Občine Škofja Loka o uvedbi občinskega spominskega dne v Območnem odboru Nove Slovenske zaveze Škofja Loka izpostavljamo veliko zgodovinsko odgovornost občinskih svetnic, občinskih svetnikov in župana mag. Mihe Ješeta pri sprejemanju te odločitve.

Prav tako poudarjamo velik pomen simbolne teže, ki jo bo izbira dneva praznika imela za prihodnje stanje medsebojnih odnosov med občankami in občani Občine Škofja Loka v razmerju do naše polpretekle zgodovine in nadaljnjih prizadevanj za dosego sprave.

Če želimo našo lokalno skupnost graditi na temelju zgodovinske resnice in z mislijo na osebno svobodne, odgovorne in medsebojno spoštljive občanke in občane, moramo pri tem izhajati iz zavedanja celovitosti dogajanja na Škofjeloškem v času med in po drugi svetovni vojni ter razumeti vzroke za posamične tragedije tistega časa in storiti vse za odpravo posledic razdeljenega naroda.

Ker menimo, da so s komunistično revolucijo pogojeni množični povojni poboji Ločanov, drugih Slovencev in pripadnikov ostalih narodnosti na Škofjeloškem po svojem številu žrtev, obsegu in intenzivosti bistveno zaznamovali našo kolektivno zavest in nas kot lokalno skupnost fizično trajno, psihološko pa za težko določljiv čas pohabili

in ker se je večji del množičnih povojnih pobojev na Škofjeloškem zgodil v prvih dveh mesecih po koncu druge svetovne vojne, zlasti ob koncu maja in v začetku junija 1945,

za občinski praznik Občine Škofja Loka z nazivom »dan spomina na žrtve vojne in revolucije« predlagamo prvi ponedeljek v juniju.

O B R A Z L O Ž I T E V

Člani in somišljeniki veteranske organizacije Nova Slovenska zaveza ob 25‐letnici slovenske države z žalostjo in obenem zaskrbljenostjo spremljamo razvoj naše mlade demokracije. Zavezani poslanstvu našega združenja, da je za življenje v svobodi nujno poznavanje tudi naše zgodovine, vključno z njenimi najbolj temnimi stranmi, v zadnjih letih opažamo, da se postopoma vrača poveličevanje komunistične ideologije, ki jo je ustavno sodišče v več odločbah označilo za nasprotno vrednotam slovenske družbe po letu 1991. Če smo se pred četrt stoletja navzven osamosvojili, nas zdaj čaka še notranja pot duhovne in dejanske osvoboditve.

Da bo ta pot naporna in dolgotrajna, nas prepričuje tudi aktualni predlog svetniške skupine Iniciativa za demokratični socializem (Združena levica) v škofjeloškem občinskem svetu. Skrajna levica, ki se idejno in vrednostno navdihuje pri komunizmu kot enem od treh totalitarnih režimov 20. stoletja, občinske svetnike nagovarja, da se z zlorabo žrtev nemškega okupatorja in nacizma kot drugega od treh totalitarnih režimov 20. stoletja, legitimira njen sedanji obstoj in upraviči njen bojnopolitični aktivizem.

V spletni obrazložitvi pobude (IDS Škofja Loka, z dne 9. 12. 2016), da se 9. februar na občinski ravni uzakoni za dan spomina na veliko tragedijo v letu 1944, ko so okupatorji postrelili 50 Slovencev, omenijo predstavniki skrajne levice postreljene žrtve le v enem stavku, kot dejstvo. Nato pa sledi dolg zapis, ki je poln sovražnega govora do drugače mislečih, vernih in katoliške Cerkve, poln izključevanj in diskreditacij, in katerega glavni namen je opravičevanje sedanjega kulturnega boja ideoloških naslednikov Komunistične partije. Tudi v prvem predlogu za uvedbo novega občinskega praznika na seji občinskega sveta 21. januarja 2016 (zapisnik 11. redne seje občinskega sveta, str. 29) je bil v ospredju pomen »žrtvovanih življenj talcev« za krepitev in osmišljanje t. i. narodnoosvobodilnega boja. Postreljeni ljudje torej zgolj kot ideološki material.

Potrebno se je vprašati, kdo je koga žrtvoval tiste usodne dni februarja 1944 in s kakšnim namenom? Vsi, ki vemo, da je bila tragedija za Kamnitnikom v času komunizma in žal tudi še po osamosvojitvi pogosto deležna namernih zavajanj in celo zgodovinskih potvarjanj; vsi, ki smo kdaj prisluhnili tudi pričevalcem tistega krutega časa, ki jih je revolucionarna oblast prestrašila do te mere, da si velika večina še danes ne upa javno spregovoriti o dogodku; in vsi, ki smo ob dnevu človekovih pravic na mednarodnem znanstvenem posvetu Človekove pravice in temeljne svoboščine ZA VSE ČASE!, ki je decembra 2016 potekal v Škofji Loki, prisluhnili predavanju na to temo; vsi mi vemo, da je imelo streljanje talcev leta 1944 širše ozadje, ki kaže na to, da pomemben del krivde za poboj naših ljudi nosi tudi partizansko gibanje pod komunističnim vodstvom.

Kakor je povsem nesporno, da neposredno krivdno odgovornost za streljanje 50 talcev za Kamnitnikom nosi nemški okupator, je potrebno skladno z zgodovinskim dejstvi enkrat končno tudi javno povedati, da se je poboj zgodil kot povračilni ukrep za vse predhodne diverzantske akcije partizanov in morilske pohode partizanskih likvidatorjev. Streljanje talcev ni bilo posledica zgolj ene likvidacije, ko partizanski morilec februarja 1944 ni uspel izvesti predvidene akcije nad domačini in je nato v besu brez razloga ustrelil naključnega nemškega vojaka, ki se je vračal od krojača. Na škofjeloškem območju se je pred tem zgodilo že več partizanskih akcij in vse te akcije, skupaj z zadnjo likvidacijo Nemca, so pripeljale do streljanja 50 talcev, katerih večina ni bila doma iz Škofje Loke.

Vsaka posledica ima svoj vzrok. Partizani, ki so vedeli, da se bo okupator maščeval nad domačim prebivalstvom, so kljub temu in prav zaradi tega okupatorja izzivali. Ko se je okupator nato res maščeval, kot je napovedal, in so nedolžni ljudje potrebovali zaščito, pa so se partizani umaknili ali poskrili. S takšno taktiko so partizani ljudi prisilili, da so se pred maščevalnimi Nemci zatekali v njihov objem, ki ni bil nič manj usoden. S tem so žrtve partizanskega terorja postali tudi mnogi narodno zavedni ljudje, ki so partizansko prevaro spoznali šele po prihodu v njihove vrste, ko je bilo za večino že prepozno in pod grožnjo smrti ni bilo več možnosti za prostovoljno zapustitev partizanov.

Če smo pošteni do lastne zgodovine, moramo priznati, da je bilo to, kar danes imenujemo narodnoosvobodilni boj, v resnici krinka za boljševistično revolucijo za prevzem oblasti, s katero sta komunistična partija in njena varnostno‐obveščevalna služba z začetnimi likvidacijami nedolžnih in uglednih Slovencev, ki se niso strinjali z revolucijo in niso imeli nič opraviti z okupatorjem, in z izzivanjem Nemcev, med domačimi ljudmi zasejala strah, naš narod pa s svojim terorjem usodno razklala v času, ko je nad nami nasilje izvajal že okupator. Ko je revolucija začela svoj krvavi pohod, so se navadni ljudje začeli braniti, iz začetnega napada komunistov na lastne domače ljudi se je razvil državljanski spopad v vseh s svojih tragičnih razsežnostih, posledice tega usodnega razkola pa nosimo še danes. Kdor ne sledi časovnemu zaporedju vzrokov in posledic slovenskega bratomora, ga ne bo nikoli razumel in ne bo nikoli mogel spoštovati vseh žrtev, ki jih je povzročil.

V zvezi z občinskim dnevom spomina se je torej potrebno vprašati, ali bomo imeli spominske dneve, ki bodo še naprej zatajevali ali celo potvarjali zgodovinska dejstva in nas bodo ločevali, ali spominske dneve, ki nas bodo na temelju resnice združevali? Smo se iz lastne zgodovine Ločani vendarle kaj naučili?

Da bi zmogli korak naprej, si je potrebno najprej priznati dvoje. Kot prvo to, da bomo spravo dosegli le, če bomo na svoja ramena sprejeli celotno breme naše polpretekle zgodovine. Se pravi, takšne zgodovine, kot je bila, in ne takšne, kot bi si jo nekateri želeli za vzdrževanje preteklih mitov, na podlagi katerih sedaj nove mite gradijo tudi že današnje skrajne politične skupine. In drugič, na svoja ramena moramo sprejeti vse žrtve druge svetovne vojne in revolucije – revolucije domačega izvora, ki se je začela že med drugo svetovno vojno in se je vsaj formalno zaključila šele s slovensko osamosvojitvijo. Vse bolj glasna nostalgija po komunizmu in njegovih metodah obračunavanja z drugače mislečimi nas svari, da se lahko revolucija ob negotovi mednarodni ali varnostni situaciji ponovi. Se v iluziji politične korektnosti sploh zavedamo, kaj to pomeni za še vedno razdeljen narod? Kako malo je potrebno, da nase prikličemo novo tragedijo?

Vse žrtve – žrtve okupatorjev, s strani okupatorjev postreljeni talci, žrtve medvojnih komunističnih likvidatorjev, žrtve revolucionarjev in partizanskih borcev, žrtve protirevolucionarjev in domobranskih borcev, vse žrtve bratomora, prisilni mobiliziranci, interniranci, izgnanci, žrtve povojnih pobojev, žrtve totalitarnega komunističnega režima v času njegovega obstoja vse do zmagovalne in edine resnično narodnoosvobodilne vojne leta 1991, ko je pod kroglo agresorske JLA kot branitelja revolucije in komunističnega režima padel tudi povsem nedolžen fant iz Stare Loke – vse te žrtve so naši ljudje. Šele ko jih bomo skupaj sprejeli v našo loško zavest, bo naša skupnost ozdravljena razdora, ki ga je med nas vnesla komunistična revolucija. In ne le upati, tudi delovati je potrebno na tem.

V Novi Slovenski zavezi zato pozdravljamo tisto obeležitev spominskega dneva v občini Škofja Loka, ki bo pomenila spomin na vse žrtve vojne in revolucije. Če se strinjamo, da so vsi trije totalitarni režimi 20. stoletja – komunistični, fašistični in nacistični – zaradi zla, ki so ga prinesli, trpljenja, ki so ga povzročili, in množice smrtnih žrtev, ki so jih pustili za seboj, moralno in etično nesprejemljivi ter zato vredni vsake obsodbe, se bomo lahko poenotili tudi o datumu občinskega dneva spomina.

Po 25 letih svoje države zmoremo že dovolj poguma in resnicoljubnosti, da povemo, da je bila Škofja Loka z okolico med drugo svetovno vojno in v času po njej območje množičnih kršitev človekovih pravic. Med vojno zaradi okupatorskega nasilja in komunistične revolucije, ki je sprožila državljanski spopad, po vojni zaradi množičnih izgonov, izvensodnih pobojev in maščevalnih obračunov. Na krajih, kot so Loški grad, Kamnitnik, Bodovlje, Crngrob, Pevno, Križna gora, Soteska, Lovrenška grapa in še marsikje drugje, so bili pobiti naši ljudje. Ne le posamezniki, njihovo število je šlo v desetine, celo stotine, pričevanja in izkopavanja to potrjujejo. Poleg domačih pa so bili na našem območju že v času miru, po vojni, izvensodno pobiti tudi tuji ljudje, zlasti Hrvatje in Nemci.

Velika večina žrtev vojne in revolucije na Škofjeloškem je bila pobitih maja in junija 1945. Zato je tako zelo pomembno, da z označitvijo časa njihove smrti za dan občinskega praznika ozavestimo takratne zločine in jih simbolno prikličemo v naš kolektivni spomin. Psihologi in psihoterapevti opozarjajo, da čas ne celi ran, ampak jih poglablja, če travme zgolj potlačimo in jih ne ozavestimo ter razčistimo. Če smo doslej zanemarjali spomin na vse medvojne in povojne žrtve ali ga obravnavali selektivno, imamo sedaj v Škofji Loki priložnost, da ga v prihodnje dostojno in brez ideologije počastimo. Ne zapravimo te priložnosti in opravimo svojo dolžnost celjenja ran preteklosti.

Škofja Loka, 17. december 2016
Jože Peter Kranjc, l. r.,
predsednik OO NSZ Škofja Loka

Poslati:
‐ občinske svetnice in občinski svetniki Občine Škofja Loka,
‐ mag. Miha Ješe, župan Občine Škofjja Loka,
‐ predstavniki lokalnih in slovenskih medijev,
‐ druga zainteresirana škofjeloška in slovenska javnost.

 
Značke:

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI