M. M. Štefanič, Družina: »Jasne smernice pri znova civilno poročenih zakoncih«

Casnik 9.1.2017 0:4428 komentarjev
 

V razpravi o odnosu katoliške Cerkve do znova civilno poročenih zakoncev glavni tajnik sinode zagovarja stališča papeža Frančiška. Njegova posinodalna apostolska spodbuda Radost ljubezni ponuja jasne smernice, je po navedbah časnika L’Osservatore Romano prepričan kardinal Lorenzo Baldisseri. Štirje kardinali so papeža v javnem pismu prosili za več jasnosti pri tej tematiki.

Glavni tajnik škofovskih sinod o zakonski zvezi in družini je dejal, da je treba izredne položaje »razlikovati po njihovi edinstvenosti«, cilj pa bi moral biti vključevanje ljudi v življenje Cerkve, »po zmožnostih, po doslej prehojeni poti in življenjskem slogu vsakega posameznika«.

Baldisseri je poudaril, da je bil takšen pristop rdeča nit tudi na sinodah leta 2014 in 2015: odločanje v posamičnih primerih namesto »suhoparnih teoloških ali uradnih vprašanj«. Cerkvena merila se po kardinalovih besedah niso spremenila in so še vedno »v skladu s tradicionalnimi moralnimi preudarki«.

Več: Družina

 
Značke:

28 komentarjev

  • “prosili za več jasnosti pri tej tematiki”

    Mediji tega niso tako predstavili.

  • AlenkaN

    “Cerkvena merila se po kardinalovih besedah niso spremenila in so še vedno »v skladu s tradicionalnimi moralnimi preudarki«.”

    Če bi bilo to res, bi papež Frančišek zelo enostavno lahko zaprl usta svojim kritikom. Samo odgovoril bi na tista vprašanja. Zdaj pa nihče ne ve, zakaj tega ne naredi.

    • Veš, ne poznam Frančiškovih razlogov, lahko pa o Njih sklepam iz lastnega obzorja.

      Pred dobrimi dvemi meseci, sta v debati pod nekim člankom (nekim ‘pozivom’) dva sokomentatorja tudi od mene zahtevala (pričakovala) naj jima – namesto da pišem o tem kako razmišljam, o razlogih za svoje mnenje in o mnogih različnih zornih kotih, ki vplivajo na moje trdno mnenje v tisti zadevi – odgovorim na ‘kratka’, ‘jasna’ vprašanja, ki naj bi potem (baje) razjasnila situacijo.

      Namesto odgovora na tista vprašanja, sem jima to odrekla. Sem tudi pojasnila zakaj: ker so nekatera vprašanja, ki so tako ozko zastavljena (in temu pripisujejo njihovi zastavljalci ‘jasnost’), da bi odgovor nanje nujno pomenil izločitev bistvenega (!) in zato na nek način celo laž.

      Če si sama iz obzorja Cerkve, potem veš, da je taka ‘zožena’, in zato le navidezna resnica najmočnejše orodje tega, ki ena od duhovnosti duhovnosti Cerkve pravi ‘sovražnik človeškega rodu’- všeč mi je ta izraz, ker je zelo poveden, bolj poznan pa je ‘hudi duh’ ali tudi kot ‘oče laži’, pa še kak izraz zanj poznamo. Če pa morda nisi iz obzorja Cerkve, boš iz svojih izkušenj tudi vedela, da je povedana delna resnica v mnogih primerih prav toliko kot laž. In to čeprav je vse, kar je v njej izrečeno, res.

      Zato takrat nisem videla nikakršnega pametnega razloga, da bi jima odgovorila na ‘njun’ način. Odgovorila sem jima na svojega in pri tem nisem izpustila tiste globine, ki se je meni zdela ključna, ‘kratek/jasen’ odgovor na tista vprašanja ‘na njun način’, pa bi to bistvo nujno izpustil.

      Sem se pa tudi zavedala, da v njunem obzorju tega nista mogla razumeti (morda je kdo drug, ki je to bral). To je del naše človeške stvarnosti AlenkaN. Jo moramo sprejeti. Pri sebi in pri drugih. Ne gre drugače. Majhni smo in rastemo. A če nas vsi vedno puščajo le v obzorju, ki ga razumemo, nam vse ‘sploščijo’ v naš ‘koordinatni sistem’, potem ne bomo nikoli zrasli.

      Zdržati moramo tudi s tem, kar še ne razumemo in s tem, da bo morda naš ‘koordinatni sistem’ kdaj sprejel še kako ‘dimenzijo’ v kateri bodo stvari postale jasne tudi nam.

      Lej, primerjava, ki sledi bo morda zelo ‘ploska’, a bo prav zaradi svoje absurdne ploskosti,lahko kaj povedala. Tudi o tem, zakaj ‘kratko’,’jasno’ ni nujno več in bolje, ampak je včasih skoraj brezupno manj in se s tem ne bi smeli zadovoljiti, čeprav tudi ima svojo vrednost v določenem kontekstu. Dokler se zavedamo, da to ni vse, da nikakor ni vse, in da je resničnost (Božje) neskončno globlja :

      Recimo takole:
      Zemlja kroži okoli sonca, okoli nje pa kroži luna. Večino časa zemlja v svetlobi sonca meče del svoje projekcije na luno. Z zemlje to vidimo kot t.i. prvi kraje, zadnji krajec in mlaj.

      Ampak to je projekcija AlenkaN, ni vsa resničnost zemlje. Iz tiste projekcije – sence zemlje, ki jo meče na luno, je možno marsikaj razbrati – tudi o zemlji. Je v njej tudi delček resničnosti zemlje. ( Nekateri, ki so to vajeni početi, bi to morda hitro razglasili tudi za ‘Resnico’ )

      Toda kje si ti v tej projekciji AlenkaN? Kje sem jaz?

      In še huje: Kje dejstvo, da Bog ni poslal svojega Sina, da bi svet sodil, ampak, da bi se svet po njem rešil?

      BOG NAMREČ NI POSLAL SVOJEGA SINA, DA BI SVET SODIL, AlenkaN, AMPAK DA BI SE LAHKO VSAK OD NAS PO NJEM REŠIL!
      (Mimoglede, ker ne vem, če prihajaš iz obzorja Cerkve in koliko poznaš : to je zelo tradicionalen poudarek. Čeprav – da uporabim besede JP II – morda vsaka doba to na novo odkriti. )

      Razne projekcije Božjega odrešenjskega načrta na ploskost tega, kar človeški um lahko povsem dojame, so tudi nujno (!) potrebne. A ne izključne. In daleč od tega, da bi bile polnost odrešenja ali polnost življenja v Kristusu.

      In daleč od tega, da bi bilo potrebno ‘križati’, ali odstaviti papeža, ki si na to drzne opozoriti :-).

      Iz ploskih projekcij se rojevajo totalitarizmi, AlenkaN.
      Bog pa je večji od tega. In zaradi Njega je človek večji od tega.

      • Zdravko

        Darja, ne bo šlo tako. So stvari seveda, na katere nimamo tako jasnih odgovorov in bi bilo to res, kar praviš. Vendar, če si prebrala “dubio” potem bi lahko videla, da ima AlenkaN prav.
        Jaz to pripisujem temu, da je lažje govoriti kot delati. In da včasih rečemo stvari, ki jih je težko udejaniti. V vznesenoti trenutka, morda. In tako bi rekel, da je bil papež na daločenih mestih bolj gostobeseden, kot se da uresničiti. Nismo vsemogočni. Kajti kakor pravi sv. Pavel: … kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni. In v to se je zapletel papež. Povsem nedolžno sicer, a dovolj za zagato.

        • Bo šlo,Zdravko, seveda bo 🙂
          In : ja, prebrala sem t.i. dubio. Ravno zato, ker malce sledim tej temi, sem (pri polni zavesti) napisala zgornje primerjave.

          Toda dokler nek osebni ‘kordinatni sistem’ neke ‘dodatne dimenzije’ ne vsebuje, človek ne more razumeti, kar je izven ‘njemu poznanih dimenzij’.

          Na ‘listu papirja’ se zdi povsem jasno nekaj, kar je za ‘prostor’ zgolj skica. Človeku pa je omogočen vpoged v ‘prostor’, čeprav se je lažje ustaviti na ‘listu papirja’.

          Prav lahko, da je vloga tega papeža, da nam ‘dvigne pogled iz lista’ v ‘prostor’. Življenje v Kristusu je namreč precej več od ‘lista papirja’

          Pogled, ki je bil ‘srečen’ z ‘listom’, ki se mu je zdelo, da je v tem ravno našel tisto malo navidezno ravnotežje, ki mu daje občutek (!), da ‘izpolnjuje vso postavo’, se bo temu upiral, se bo svojega ‘lista’ oklepal, bo zatrejeval, da je ‘tam vendar vse’ in da je ‘prostor’ relativizacija in zanikanje ‘lista’.

          Pa bi ga vendar sprejetje ‘prostora’ postavilo v vlogo otroka, lahko bi začel delati ‘prve korake’ in se v zavedanju lastne nemoči pred globino in visočino evangelija začel učiti klicati ‘Oče… Oče…’ na pomoč. Bi ga to lahko odrešilo… Bi mu sicer porušilo avreolo ‘lastne popolnosti’ , a bi ga odrešilo, bi odprlo Njemu ravno tako veliko špranjo v lastno popolnost, da bo On v njem lahko opravil svoje delo.

          Toda vsa naša odrešenja, vsa naša spreobrnenja so vedno težka, Zdravko. ‘Meso’ se upira …

          (te motijo moje prispodobe o ‘dimenzijah’, ‘listu’, ‘prostoru’, Zdravko? Morda so ti brezveze, toda verjemi: nikakor niso slabe. Zelo konkretne so. In zelo jasne. Vsaj tistemu, ki ima nekaj osebnih izkušenj z ‘dimenzijami’ ki nekatere zanj nekaj časa niso obstajale, potem pa se je vse njegovo obzorje razsvetlilo in spremenilo, ko jih je zaznal, še prej zaslutil. – čisto veselje, Zdravko!.

          Ne gre le za ‘dimenzijo Boga’ kot tako, ampak (tudi) za dimenzijo ‘kdo je Bog do človeka’. In razliko med ‘Kaj želi Bog od človeka’ in ‘Kaj želi Bog za človeka’, ki sta v najglobljem eno in sta – ko se zlijeta v eno – čista sreča. Kljub občasni hoji ob prepadnih sternah ali morda plezaniju preko njih.
          Gre tudi za dimenzijo ‘Kdo je človek za Boga’ in zato ‘O Božja lepota: Kdo je človek (!), da se ga spominjaš…’)

          Papež to težo nasprotovanja nosi. Se je zaveda in nosi.
          Svobodno in z ljubeznijo je vnaprej sprejel, da jo bo ‘moral’ nositi. Saj vendar pozna svet. Saj vendar pozna Cerkev. Saj vendar pozna človeka.

          Ne gre za to, da bi morali papeža braniti.

          Bolj gre za to, da se mi in naši bratje ne pohujšamo in da se ne pustimo vkleniti v ‘dimenzijo lista’. Bi bilo za nas škoda.

          Za naše odrešenje nikakor ni vseeno in nepomembno tisto, kar bistvenega skrito v tej ‘ploski projekciji’ – pa naj bo že zemlje na luno, ali ‘dubia’. (saj znaš poiskati zgoraj, kajne?)

          Je pa res bistveno. In to (lej no…)ravno pri apostolu Janezu, ki je tako občutljiv za temo in svetlobo, da včasih kar boli in bi se človek najraje v mišjo luknjo skril. Janezu, ki ne pušča nobenega dvoma, da je tema tema, ki tako ostro loči med temo in svetlobo. (‘Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec’!)
          Ravno pri Janezu… 🙂
          Poleg vsega tega, pa Janez tudi piše: ‘A tema izginja in resnična Luč že sveti.’
          In te besede spremenijo vse. Za vsakega (VSAKEGA !) človeka.

          Vse Fračiškovo papeževanje govori prav o tem! O tej Luči ki že sveti. Ki sveti prav za vsakega človeka! Ki hoče vsakega poiskati in najti.
          In o tem, kako omogočiti, da se tej Luči odprejo tudi tisti, ki so sebe v tem pogledu že odpisali.

          Bog jih namreč še ni odpisal in jih nikoli ne bo. (če so to že storili mnogi ljudje. )

          Lahko noč, Zdravko!

          • p.s.
            Živeti moralizem postave sicer ni lahko, a je še vedno mnogo, mnogo lažje kot živeti usmiljenje, mnogo lažje kot živeti Kristuov ‘ne-obup’ nad nobenim človekom. Kot iskanje VSAKEGA človeka, VSAKE izgubljene obce, ali izgubljenjega sina, mlajšega ‘zblojenega’ brata, tistega ‘kretena’.

            Kot vidiš marsikdaj v komentarjih na teh straneh, je težko že Bogu dopustiti (!) da to dela.

          • Zdravko

            Darja, sploh me ne motijo listi in dimenzije. Vendar se zdi, da nočeš razumeti postave in da postava dugih dimenzij ne ukinja, ali obratno. Vse te druge dimenzije ne ukinjajo postave.
            Ali si opazila, da za prešuštvo ni odveze? To je edini greh, kjer Cerkev ne podeljuje odveze. Vse drugo gre skozi, celo umori, če hočeš.
            Obenem taista Cerkev pravi tudi, da Bog odpušča vse, tudi smrtne grehe.
            Ne vem ali to razumeš, ali v tem vidiš kakšno nedoslednost.

          • Kdo ti je pa to podtaknil, da za prešuštvo ni odveze ???

            To nikoli ni bilo vprašanje. Nikoli!

            A tudi ko gre za civilno ločene in civilno ponovno poročene zadeva ni enoznačna:

            Koliko razumem, so celo tisti, ki nasprotujejo Frančiški ob AL, kadarkoli pripravljeni podeliti odvezo civilno ločenemu in ponovno civilno poročenemu, ki se odloči začne svoj novi civilni zakon živeti ‘kot brat in sestra’, se pravi brez spolnosti, ki je po veri Cerkve lahko celostno izpolnjujoča le v zakonu . To je vera Cerkve. In temelji za to vero daleč presegajo ‘ploskost’ v gornjem pomenu. Je … recimo temu:’advanced topic’.

            Vemo, da je današnja stvarnost taka, da bi se večina nevernih temu itak posmehovala (tako je), večina vernih pa temu itak ne verjela. (lej taki smo….) In če mene vprašaš, taka odločitev zahteva globoko vero in pri polni zavesti osmisleno odločitev. Globoko skozi globoko osebni odnos s Kristusom osmisleno in v globoki ljubezni do partnerja, ki je pripravljena iti preko mnogih ovir. Do tja pa človek ne pride od danes do jutri. Do tja je dolga pot.

            Ni torej vprašanje odveza za prešuštvo. Celo dolgo trajajoče prešuštvo ne, ko se človek želi spreobrniti.

            Vprašanje je ali lahko prejme odvezo nekdo, ki ostaja v tej novi civilni zvezi ‘kot mož in žena.

            Pa še to ne povsem….
            Zares je vprašanje, ali lahko prejme odvezo in potem obhajilo kot ‘hrano moči’ nekdo, ki si želi vrniti se v življenje po cerkvenih zapovedih, pa to iz nekega tehtega razloga, kljub svoji veliki želji, še ne zmore povsem.
            Želi, a objektivno ne zmore in zato potrebuje pomoč zakrametov in mu zato zakramenti tudi bodo lahko pomagali na tej poti.

            Toliko jaz razumem.
            (Zelo drobni tisk torej… )

          • Kar se pa prvega dela tvojga komentarja tiče: nihče, ampak res nihče v Cerkvi (!) v tej zgodbi ne razveljavlja in relativizira zapovedi.
            Je pa res, da se nekateri bojijo, da bi to javnost tako razumela, ali pa da bi se to prej ali slej zgodilo. Toda o tem ne govori nihče!

            Zapovedi stojijo. In ne le da jih je treba spoštovati, ampak so zares vir človekove sreče.
            Ko človek tega ne dela s stisnjenimi zobmi in zaradi pritiska skupnosti, ampak svobodno in v veri, celo v ljubezni (za vsemi zapovedmi je kot ‘raison d’etre’zares skrita ljubezen ) , vidi to še malo prej, kot tisti, ki se le podreja.
            (Tole o ljubezni bom malo bolj pojasnila: kdor ljubi človeka, mu pač ne bo kradel, ubijal, prešuštvoval … Krščanstvo govori o tej vrsti ljubezni do vsakega človeka. To zahteva. Tudi preko zapovedi, ki na videz ne govorijo o ljubezni. Podobno velja za zapovedi, ki se tičejo Božjega: komur odnos z Njim nekaj pomeni (Ga ljubi) mu bodo tudi prve tri od 10. zapovedi samoumevne )

            Zdravko, ko spominjam na Boga, ki stori vse, da bi konkretnega človeka rešil, ne govorim o razvrednostenju zapovedi.
            Govorim o tem, da se mi ne bi smeli ustaviti na tem, da človeka obsodimo in prečrtamo kar se Cerkve tiče, če se je znašel v taki zvezani situaciji in se sam ne zna rešiti iz nje, ampak bi morali storiti, kot Bog, vse zato da bi ga rešili.
            Vse! Da bi človeku (ki to sevedca želi) pomagali najti trdna tla, pomagali najti notranjo trdnost, globljo vero, moč…

            Kristjanov odnos do grešnika se ne konča pri obsodbi (v bistvu se tam niti začeti ne bi smel), ampak gre z grešnikom vso dolgo pot spreobrnenja.
            Lej, takop jaz razumem Frančiškovo pot .

            Oprosti Zdravko: malo grdo sem te zgoraj s tistim ‘kdo ti je podtaknil’ – veš osupnilo me je. Človek včasih predpostavlja vsaj osnovno poznavanje teme. Ampak marsikaj se govori ‘okoli’ v krogih, kjer se ljudje gibljejo, pa človeka lahko zmede. (ampak tole me je pa res presenetilo)

          • Zdravko

            Ja, Darja, potem pa le izpopolni “osnovno poznavanje teme”. 🙂 Za prešuštvo ni odveze. Darja!

          • Zdravko

            ki se odloči začne svoj novi civilni zakon živeti ‘kot brat in sestra’
            ========
            In Cerkev od nikogar ne terja in ne pričakuje, da bi bil bedak. To bi bilo pa v neskončnem nasprotju z vsem kar Cerkev uči in sploh je.

          • Lej Zdravko, nisem zakladnica linkov. Sploh ne priročnikov za spovednike. Če res misliš, kar govoriš, ti priporočam, da se pozanimaš pri svojem župniku. Če živiš življenje Cerkve, ti to ne bi smelo biti težko.

            A hkrati … če ti tudi strah, da ne bi dobil odveze (hecni smo včasih) preprečuje prešuštvovanje … 🙂 mislim, da se ti, ko bo On nekoč potegnil črto pod tvojim življenjem, to ne bo štelo v zlo. 😉

            Sicer pa … o obojem, česar ne verjameš, pa je bilo tudi na teh straneh kar nekaj govora. Mislim, da boš kaj tega našel na Časniku vsaj v člankih Iva Keržeta in pod njimi. Včasih neposredno, včasih posredno.

            Gotova sem, da je kdo od ‘Ad Dominum’ govoril o življenju tega novega le civilnega zakona ob živem sozakoncu iz veljavnega (ali vsaj neugotovljeno neveljavnega) Cerkvenega zakona brez spolnih odnosov , kot o nečem sprejemljivem, ob čemer pa bi bilo treba le še razmisliti o tem, da vidijo civilno znova poročenega prejemati obhajilo, da ne bi ljudje napačno razumeli tega.
            (Dokaz, da je to sprejemljivo tudi za morda najbolj ‘tradicionalne’ kristjane)

            To, da nekdo, ki prešuštvuje pri spovedi (seveda ob kesanju) z lahkoto dobi odvezo in pristopi k obhajilu, čeprav morda skače čez plot tudi z različnimi partnerji in zares vara sozakonca, ki o tem moreda niti nič ne ve, nekdo drug – civilno ločen, ker ga je sozakonec brez krivde zapustil (morda tudi zelo na grd način), in ki zdaj živi v zvesti novi zvezi – pa ne, je bilo celo večkrat izpostavljeno kot nekaj do pravzaprav krivičnega.

            Toda lej …
            Lahko le ponovim, da je za vsak greh je mogoče dobiti odvezo. Ob običajnh pogojih … kesanju in želji (trdnem skepu) po sprobrnenju in novem začetku. Spoved namreč človeka na nov začetek postavi. Z obiljem milosti.

            Kje si pa bil vse lansko leto?
            Nisi preveč blizu veri in življenju Cerkve, kajne?
            Druga možnost bi seveda bila, da me zafrkavaš… Lej – če ti je to v veselje…

            Meni ni težko pisat…

          • Kar se takoimenovanih ‘bedakov’ tiče, mi je pa zelo ljub tale video Melite in Gregorja Čušina 🙂

            https://www.youtube.com/watch?v=sbJyPmDhh18

            Spomnim se tudi nekega njegovega predavanja (kje naj ga zdaj najdem…) v katerem je vehementno razlagal, kako sta v študentskih časih, ko še nista bila poročena, ‘ prav po gorenjsko’ celo delila skupno najemno stanovanje ali sobo in živela prav tako – ti bi rekel ‘kot bedaka’. In se jima je takrat celo fino zdelo, da sta v veliko pričevanje dugim, da se to da, čeprav ni vedno lahko in je na trenutke tudi zelo težko. Je pa tudi priznal, da danes vidita, da jima verjetno ni nihče verjel in potem najbrž nista bila ravno dober zgled.

            In spomnim se, kako pravil (mislim da v istem predavanju), kako je ‘po čušinovsko’ ‘znorel’ na ‘tečaju za zaročence’ ko je tisti duhovnik razlagal, kako se zaveda, da je predzakonska čistost ‘nedosegljiv ideal’ … nekaj, kar njemu in njegovi punci zelo veliko pomeni, pa nedosegljiv ideal???.
            🙂

            Veš, po mojem mnenju je vprašanje, če pogled na to, ali je to bedasto ali ne, odvisno od tega ali človek zna pogledati dovolj globoko, da to zna osmiliti in če seveda stoji na temeljih, na katerih je to mogoče osmisliti. (verjetno neveren človek sredi današnjega časa to težko. Še mnogi verni težko.)
            Vsekakor pa gre za nekaj, kar se morata sporazumno odločiti oba. Kot se morata konec koncev tudi za vsak spolni odnos sporazumno odločiti oba.

            Osebnega ti o tem ne morem povedati dosti. Že kar nekaj let živim samsko in tudi vem zakaj. Odraščala pa sem daleč od Cerkve. A zanimivo … celo tedaj, in to ob precej viharnem študentskem življenju, nisem nikoli razumela, zakaj bi morala skakati iz postelje v posteljo. In to čeprav so nekatere punce, s katerimi smo skupaj hodile skozi to precej viharno študentsko življenje, delale prav to.
            Takrat nisem vedela zakaj, se mi je celo zdelo, da sem v tem malo čudna – toda zakaj pa človek ne bi bil čuden. V marsičem sem bila, pa sem bila še v tem. Danes iz nove perspektive razumem. 🙂

            Saj veš … včasih ti je nekaj dano in si v to gotov, pa ne razumeš zakaj. Ni razloga da bi takrat moral delati, kar delajo vsi.

            V gornjem videu Čušin na koncu reče:
            ” V življenju počnite samo stvari, ki jih zares hočte in ki si jih zares želite. Nikol ne počinte stvari, za katere mislte, da jih morte počet, al pa k drugi pravjo, da jih morte počet.
            Razmišljejte s svojo glavo.
            Ker, če si črna ovca, še ne pomen da si ovca v principu.
            Ampak more pa človk vedet kaj želi in kaj hoče in kaj je prov.
            To pa lahko počne samo odgovorn in zrel človk.

            Zrel in odgovoren si takrat, ko veš, kaj hočeš in kaj želiš in ko za to naredeiš vse!
            Tut počakaš, če je treba. ”

            (na to pa res lahko rečem samo ‘Amen’)

          • Zdravko

            En problem je s tabo, Darja. Nočeš razumeti, kaj ti nekdo želi povedat. In potem se tvoji komentarji radi sprevržejo v monologe. Dobre za branje, ne rečem, vendar monologe, ki ne morejo razjasniti teme.
            Tako ti jaz pravim, v čem je problem, ti me pa pošiljaš brat Keržeta in me skušaš spomnit kaj vse se je dogajalo celo lansko leto. To nima veze z mojim argumentom.
            Mešaš Božje odpuščanje z odvezo in spovedjo.
            Kdo ima za sprejemljivo “zakonsko življenje brez spolnih odnosov”? Duhovniki in teologi? Kdo ve za kakšen tak primer? Poznaš ti kak primer?
            Kot da nisem napisal nič. Žal.

          • Zdravko

            Glede Čušinove pripovedi pa kot namenoma spregledaš kar si sama citirala “še preden sta bila poročena”.
            In cel tvoj monolog je s tem neumesten.
            Zato tudi ne bom širil zadeve na “predzakonsko čistost”.

          • Imaš prav: ne gre mi za ozke teme. Gre mi za lepoto celote krščanstva. O tem govorim. Prepričana sem, da se ta, ko jo človek nekoč sprejme vase, potem skoraj nekako samoumevno prelije v zelo konkretne aplikacije v zelo konkretnih vprašanjih. Tudi zato zastavim kdaj na široko. Širše, kot se komu zdi smiselno. In pišem kdaj zraven o stvareh, za katere se komu zdi, da ne pašejo zraven.

            Ampak tu po vsem tem času že veva, da imava različne poglede na to, kaj pomaga zavzeti res pravilno stališče (recimo tako, za katerega bom onkraj večnosti še vedno veseli, da smo ga zavzeli): oženje ali širjene pogleda?
            Verjetno tu ne bova prepričala drug drugega, kaj je bolje. Ne vidim hudega v tem.

            O drugem ne bom … dovolj. Kdor bo bral, si bo lahko ustvaril svoj pogled. Ali se preprosto zabaval. Z nama, ali pa zaradi naju. Naj se 😉

            Kratka pa res nisem 🙂 . Te utrujam?
            Naj ti bo lahka nocojšnja noč. In blagoslovljen jutrišnji dan.
            Lahko noč, Zdravko in vse dobro!

  • AlenkaN

    Z odgovori na tista vprašanja ne bi papež Frančišek naredil nič drugega kot to, da bi konkretno potrdil to izjavo: “Cerkvena merila se po kardinalovih besedah niso spremenila in so še vedno »v skladu s tradicionalnimi moralnimi preudarki«.”

    • AlenkaN,
      vprašanja kardinalov niso od včeraj (oz. se mi zdi od septembra), dve sinodi sta vmes. Veliko odgovorov, tako papeža samega, kot dveh škofovskih zborov. ‘Dubio’ je le zadnje, ponovno ubesedenje.
      Mnogo ‘drobnih tiskov’ je zadaj.

      Preberi si še enkrat, kar sem napisala o ‘dimenzijah’. Nič novega ne morem dodati. Lahko bi le ponovila isto.
      Zavedam se, da je malo doglo, toda … 🙂

      Lahko noč tudi tebi AlenkaN!

      • Se oproščam tipkarski: ‘malo dolgo’ je prav.

      • AlenkaN

        Sem prebrala, vendar ne vem, kako naj bi to ovrglo mojo ugotovitev.

        • Lej, razumem :-). Ravno o tem sem pisala. Nič hudega.
          Vse dobro ti želim na tvoji poti!

          • AlenkaN

            Morda pa bi vam pomagalo, če preberete tole:
            http://www.catholicculture.org/commentary/otn.cfm?id=1191

          • Hvala AlenkaN – vedno me zanimajo vsaj nekaj pogleda na različne strani.
            Sem prebrala.

            Morda par mojih mislih ob tem, kar piše ta gospod:

            Na nobenih ‘takling points’ Vatikana se ne informiram. Tudi ne verjamem da obstajajo. (Razen če so to župnije 😉 )
            So pa v naši grešni človeški stvarnosti, vedno krogi, ki jim je tak način pridobivanja podpornikov blizu (se pravi preko ‘parol’, ki jih je enostavno ponavljati, preko načinov posmeha nasprotnikom, tudi načinov diskreditacij ljudi, s katerimi se ne strinjajo). Žal se ob skoraj vsakem ‘vročem’ stališču najdejo tudi nekateri taki. (Grešnost nas, ki smo udje Cerkve) Pripisovati to le eni od nasprotni straneh v katerikoli polarizaciji je malo … Tudi način pisca konkretnega članka se meni ne zdi daleč od tega načna. Toda vsi pisci, komentatorji, vsi ki razmišljajo o tej temi nikakor niso taki. Daaaleč od tega. (Govorim o obeh straneh).

            Moji viri so Cerkveni mediji in ti prinašajo nekaj iz pogledov obojih. Potem mediji, kot je Časnik – tudi ti prinašajo – tako med članki, kot med komentarji – nekaj od obojega. Ameriških tako imenovanih ‘tradicionalističnih’ vsebin (traadicija je nekaj povsem drugega!) ne spremljam. Mi res ni blizu odnos in način. Lej … ni moj pogled na krščanstvo. Ne gre za verske resnice, gre za način, zadoločeno togost in zadrgnjenost. Morda razumeš, kaj s tem mislim, morda ne, ali ne povsem. Morda se ne strinjaš z mano – tudi to je čisto v redu.

            Sem pa kdaj zašla na slovensko stran Ad Dominum – me zanima tudi njihov pogled. Ni nujno, da se z vsem strinjam in s čim se ne, toda vesoljnost Cerkve je tudi v tem, da je v njej prostor za precej različne poglede, načine. Kljub njim je še vedna ena vera, en zaklad Cerkve – hvala Bogu! In to čeprav so nam blizu različni poudarki in nas različni poudarki navdihujejo in navdušujejo in pomagajo globlje k Njemu. Dokler s tem svojim navdušenjem, s svojo nianso globine poti Cerkve ne izločaš drugih, ki žive drugo nianso globine poti Cerkve, je to samo bogastvo. Tako jaz gledam na to.

            Točke 1 in 2 : Na Časniku očitno govorimo o tem in očitno se pogovarjamo tudi o tem, da različni pogedi so. Imamo pa do tega različna stališča. Se s tem učimo drug od drugega, premislimo lastne poglede, jih v čem razširimo ali spremenimo, v čem pa poglobimo.

            Točke 3: Ne pravim, da nekateri kristjani takih pogledov nimajo, toda to ni Frančišek in to ni AL.

            Točka 4 : Morda lahko rečeš, da bi verjetno pisec imel moje primerjave o ploskosti in dimenzijah za nekaj iz te kategorije. Toda hkrati je prav ta točka 4 sama lažno poenostavljanje problematike. Vera Cerkve ni komplicirana, ima pa globino ki ves čas uhaja poenostavljanju. Kar ne pomeni, da nekatere kratke ubeseditve , kot recimo zapovedi, ne stojijo. Je pa celo za njimi ‘vse vesolje’. Njihovo poenostavljanje naprimer vodi v take stavke kot: ‘ne kradem, nikogar nisem ubil – torej nimam greha’, ki so pogosto slišane zunaj Cerkve v posmeh Cerkvi.
            Vsaka kratka ubeseditev, ki ima svojo veliko težo, je vpeta v VSO vero Cerkve in ima samo znotraj nje svoj pravi pomen. Iztrgana iz te celote in globine in ločena od nje, celo ni več vera Cerkve. Sama mislim, da zna biti težava kratkih točk dubia ‘v sorodstvu’ s tem. Toda nimam dovolj znanja, da bi o tem lahko tehtno presojala (in tudi ti ne). Meni ni težko čakati na odgovor Učiteljstva Cerkve, ko bo prišel, čeprav s hitrostjo, s katero pogosto meljejo ‘mlini’ v Cerkvi. Včasih tudi tako, da počakajo, da se vroče glave ohadijo, preden se izreče.
            ( ti ni zanimivo, kako v teku let in v menjavanju papežev različne struje jamrajo nad počasnostjo Cerkve? Enkrat ena, drugič druga. Je že dobro 🙂 . )

            Najbolj hecna mi je točka 5.: aja? Papeževa avtoriteta ima nezlomljivo težo, ko se jaz s papežem strinjam, ko se pa ne, pa gre za njeno pretirano poudarjanje? – Ne kupim!

            Točka 6 ? ( “Don’t be afraid to impugn the integrity of people who disagree. … Shout them down. Ridicule them. Don’t give them a chance.” ) Če kaj kaj tega, kar pišem bereš, že veš, da v to ne verjamem. Že v političnem življenju ne. Pa bi to sprejela v notranjem življenju Cerkve???
            Na nobenega od papežev tega in preteklega stoletja se ne da sklicevati v upravičenju te drže! Kristjani, ki so v imenu svojega pogleda na vprašanja vere in morale pripravljeni pohoditi in osmešiti človeka???? Ne hvala. ‘Ne kradi’, ‘Ne ubijaj’ govore tudi o dobrem imenu bližnjega. Z zlom se ne da delati za dobro. Preprosto ne da. Vedno se tako prispeva le k širitvi zla.

            7. ‘Rosy relationship’ med kristjani in duhovniki: Vsi vemo, da mnogi odnosi med kristjanom in spovednikom, duhovnikom, škofom vsekakor niso globoki in pristni. Pri tistih, ki globoko živijo življenje zakramentov so ti odnosi vsaj z enim duhovnikom verjeno v mnogih primerih precej dobri in poznavanje osebne situacije laika s strani duhovnika veliko. Pri ločenih in civilno ponovno poročenih pa so gotovo čista izjema, razen pri tistih, ki so zares zelo (!) blizu Cerkvi. Toda to ni argument proti tistemu spornemu vprašanju posebnih, izjemnih primerov, v katerih bi lahko (mislim, da itak samo škof, a lahko se motim) podelil odvezo in dovolil prejem obhaila tudi v tem, čemur se reče ‘neregularna situacija’. To le pomeni, da so taki primeri, kjer bi se to lahko zgodilo, res zelo, zelo redki. To namreč predpostavlja prav tak jasen odnos in dobro poznavanje situacije, pa še nekaj drugih pogojev. Vsi drugi primeri itak ne pridejo v poštev (kolikor je meni znano.)

            Bom pa pod črto še takole rekla:
            Iva Keržeta cenim in je zame tehten pisec in mislec, kjub temu da se z njim v čem ne strinjam. Enako velja za vsaj koga iz Ad Dominum (glede na to, da so skriti in se piscev med sabo ne da razločiti, več težko rečem) . Enako velja za Branka Cestnika in Igorja Bahovca, če omenim dav, ki pišeta in govorita v slovenskem prostoru, pa sta AL naklonjena.

            Pisca članka na linku, ki si ga pripela pa med te naštete res ne bi štela. Vsekakor ne!!!

  • Guardini

    https://www.youtube.com/watch?v=Oxrn7ygmk1c&t=12s

    Recimo od 10. minute, čeprav je celo predavanje odlično. Kar razgledan možakar, skoraj kot Cestnik.

  • Zdravko 10.1.2017 ob 9:40 “… da za prešuštvo ni odveze? To je edini greh, kjer Cerkev ne podeljuje odveze.”

    Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj!
    Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj!
    Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj!
    Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj!
    Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj!
    Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj!

    Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«
    (Jn 8, 1-11)

    Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj!
    Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj!
    Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj!
    Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj!
    Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj!
    Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj! Ojoj!

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI