F. Kavčič, Tržičan.si: Dražgoška bitka – kot je bilo

Časnik 9.1.2017 0:50
 

Pred vojno je bilo v Dražgošah 81 hiš in 444 prebivalcev, po štetju leta 1948 pa je bilo tu samo še 209 ljudi. Dražgošani so bili kmetje, gozdni delavci, oglarji in vozniki (furmani). Zaradi pridnosti vaščanov in njihove miroljubnosti je v vasi vladalo blagostanje.

Vas je imela župnijo, cerkev, ki je stala na nadmorski višini 853 m, šolo, prosvetni in sokolski dom, več društev, igralski oder, gasilce, električno napeljavo iz vasi Rudno … Znamenitost Dražgoš je bila baročna cerkev iz 17. stoletja, ki je imela štiri pozlačene oltarje iz leta 1658.

Prihod partizanov

V letih 1936–1938 je v dražgoški šoli poučeval učitelj Bertot. Izobraževal se je v Sovjetski zvezi in bil član komunistične partije. Pridobival je ljudi za komunistične ideje in ustanavljal komunistične kominterne. V Dražgošah je učitelj Bertot naletel na ugodna tla, saj se je manjša skupina prebivalcev (približno pet ljudi) nad njegovimi komunističnimi idejami zelo navduševala. Do vojne je bilo to delovanje prikrito. Tudi Bertot sam ni zbujal nobene pozornosti. Med vojno pa se je to pokazalo tako, da so ljudje iz ustanovljene komunistične kominterne povabili partizane prezimit v Dražgoše.

Cankarjev bataljon je prišel v Dražgoše v noči s 30. na 31. 12. 1941. Prišli so iz Poljanske doline čez Pozirno, Sv. Mohor (Zabrekve) in Kališe.

Vas je imela zelo dobro lego za umik na Jelovico, če bi Nemci morda napadli. Snega je bilo zelo veliko, vsaj meter in pol, vendar so imeli vozniki lesa dobro utrjene poti z Jelovice. Vas je bila razpotegnjena, vendar so bile hiše na kupu, tako da so imeli partizani hrane in prenočišč dovolj. Za takratni čas so bile Dražgoše bogata vas.

Vse to potrjuje dejstvo, da je bila vas načrtno izbrana. Med partizani se je govorilo: »Take farške vasi pa res ni škoda.«

Cankarjev bataljon je bil ustanovljen 5. avgusta 1941 sredi Jelovice na Vodiški planini. Vodil ga je Stane Žagar, član CK KPS in Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. Poveljnik je postal kapetan Jože Gregorčič – Gorenjc, španski borec. Politkomisar je bil Ivan Bertoncelj – Johan. Operativna častnika sta bila Franc Primožič – Marko in Miha Švigelj, oba oficirja bivše jugoslovanske vojske. Bataljonski zdravnik je bil najprej dr. Jože Gabrovšek, po njegovem odhodu pa medicinec Janez Konšek s Trojan. Cankarjev bataljon je najprej štel 120 ljudi. Imeli so 40 pušk, eno strojnico, nekaj samokresov in bajonetov. Razporejeni so bili v dve četi: Jeseniško-Cankarjevo in Jelovško. Cankarjev bataljon se je v naslednjem mesecu zmanjšal za tretjino zaradi nekaterih bojev in nemškega preganjanja. V drugi polovici oktobra pa sta se četi spet združili. Partizani so se namestili na Sv. Mohorju z nadmorsko višino 948 m. Cankarjev bataljon je svoje lokacije menjal pogosto, na Sv. Mohorju pa so ostali do 9. decembra 1941. V novembru je prišlo tudi do sprememb v vodstvu Cankarjevega bataljona. Komandant je postal Stane Žagar, namestnik Jože Gregorčič in politkomisar Lojze Kebe – Štefan. Gregorčič je bil hkrati še vedno komandant, njegov politkomisar pa Ivan Bertoncelj – Johan. Do januarja 1942 je Cankarjev bataljon štel 200 borcev. 80 mož je bilo iz Poljanske doline, kjer so jih partizani mobilizirali in jim zagotavljali, da bo konec vojne čez 14 dni …

Boj se začenja

Cankarjev bataljon je prišel v Dražgoše v dveh skupinah. Glavni štab so imeli na domačiji Pr‘ birt Na pečeh. Partizani so bivali po hišah, v hlevih in sokolskem domu. Na novo leto zvečer je bil prvi miting (1. 1. 1942), drugi miting pa so organizirali 6. januarja 1942 v sokolskem domu. Glavni govornik na drugem mitingu je bil Stane Žagar, ki je govoril, da so v Dražgoški republiki tako rekoč svobodni, da so dobro oboroženi in da bodo branili Dražgošane pred Nemci. Govoril je tudi o komunizmu in o tem, da bo po uvedbi nove družbene ureditve vse boljše. Večina ljudi je dvomila v to, kljub temu pa so nekateri nasedli njegovim besedam. Ljudi je bilo predvsem zelo strah in so se bali prihodnjih dni.

Že prvi dan bojev, v petek 9. 1. 1942, je moj oče prosil partizane, naj odidejo iz vasi, ker so Nemci premočni, da bi jih partizani lahko premagali. »Pojdite iz vasi! Jaz vem, kaj je vojska in vojna, ker sem bil v prvi svetovni vojni. Nemci tega ne bodo dopustili. Ljudje bomo nesrečni, vas pa bodo premagali ali pa se boste morali umakniti. Pripravljeni smo vam voziti hrano na Jelovico, samo pojdite iz vasi!« jih je rotil oče. Na Jelovici je bilo namreč takrat veliko planinskih in gozdarskih koč. Vendar so bili partizani odločeni, da se bodo uprli in da bodo ljudi branili pred Nemci, če bi ti napadli. Tudi Stane Žagar in Jože Gregorčič sta bila enakih misli, češ, uprli se bomo, pa bo, kar bo. Možje, ki so bili za to, da bi se umaknili in so vodstvo tudi prosili, da to storijo, so morali odstopiti. Tudi komandir čete, tovariš Pečnik, je menil, da se je treba umakniti iz vasi. Zato so ga kmalu odstranili iz svojih vrst … Ko so borci videli, kaj se dogaja, jih je vsaj 120 pobegnilo že prvi dan bojev. Partizani tudi orožja niso imeli veliko. Slišal sem, kako so se v petek zvečer (9. 1.) pri nas doma partizani pogovarjali o tem, da ima nekdo samo še pet metkov, drugi le tri, borec z jugoslovansko zbrojevko pa je dejal, da ima samo dva šaržerja.

Nazadnje so se partizani in domačini nekako dogovorili, da bodo Dražgošani »dogodek« oziroma prebivanje partizanov v vasi prijavili županu Francetu Benediku. Izbrali so tri može. Nazadnje je to dolžnost opravil Samo Pintar, ki je živel v vzhodnem delu vasi Na pečeh. Župan mu je rekel, da bo to olajševalna okoliščina in da so ljudje svojo dolžnost izpolnili. Vendar ljudje temu niso verjeli. Franceta Benedika, po domače Mlinarja, so za župana postavili Nemci. Še istega leta (1942) so ga partizani ubili kot izdajalca, prav tako so pobili tudi njegovo družino. Dražgošani vedo povedati, da se je Franc Benedik kot župan zavzemal za ljudi in se boril za pravico, kolikor se je v tistem času lahko.

Nemci so v petek, 9. januarja 1942, ob 8. uri zjutraj najprej začeli prodirati v Dražgoše z zahodne strani, vendar so se kasneje obrnili nazaj proti Rudnu. To so potrdili gozdni delavci (furmani) iz vasi, ki so v petek zjutraj delali na Jelovici v Češnc, tj. kraj na stičišču Rudna in Dražgoš. Tam so Nemci te delavce zjutraj zajeli. Ko se je začelo mračiti, so fantom na sani (»posmojke«) naložili municijo in se začeli pomikati proti vasi. Mlade fante domačine so Nemci postavili v prvo vrsto za ščit. Partizani, Jaka Brnard in njegov vod, so se »srečali« z Nemci in ujetniki na kraju, imenovanem Kras, ki je od vasi Pri cerkvi oddaljen približno 500 metrov. Tu so imeli partizani zasedo. Jaka Brnard ni mogel streljati, ker mu je zamrznil mitraljez. Drugi njegovi soborci, ki so bili skriti za kozolci, pa so na Nemce začeli streljati … Ujeti fantje, med katerimi je bil tudi moj brat Janez, so se v zmedi pognali po strmini, ki se je odpirala pod cesto, in se tako rešili. Konje so Nemci zasegli in se umaknili nazaj.

Prvi dan so Nemci začeli streljati s topovi z Rudna. Ljudje so bili ta dan še v hišah. Ena hiša (po domače Žerevnikova) Na pečeh je prvi dan že pogorela.
Drugi dan, v soboto, 10. januarja 1942, se je obstreljevanje stopnjevalo. Pogorelo je več hiš v vasi Na pečeh, ki so bile v dosegu topov, postavljenih na Rudnu pri Novakovi žagi. V soboto so se ljudje umaknili v kleti.

V nedeljo, 11. januarja 1942, ko se je začelo daniti, so Nemci spet napadli s topovi z Rudna. Ljudje so bili večinoma v kleteh, nekateri pa so se že umaknili na Jelovico, ker so slutili, da se bo zgodilo nekaj hudega. Bil je zelo hladen dan, minus 15 stopinj Celzija in meter in pol snega.

Istega dne so Nemci napadli tudi z vzhoda – na Jelenščah. Veliko ljudi se je pred granatami umaknilo prav tja, ker je ta zaselek bolj v zavetju in nekakšen »mrtvi kot«, kamor ni priletelo toliko izstrelkov kot v druge dele vasi. In prav tu so Nemci zajeli veliko ljudi in ob 11. uri dopoldne pričeli z morijo. Ljudje so stali v vrsti in nemški vojak je postavil roko na določeno višino. Kdor je bil višji od njegove roke, so ga postavili v vrsto za streljanje, kdor je bil manjši od te višine, so ga izpustili. Tako je bilo ustreljenih 21 mož: najstarejši je imel 73 let, najmlajša fanta pa sta bila stara samo 12 let. Tam je bilo tudi veliko žensk in majhnih otrok, ki so morali gledati morijo in nato iti mimo postreljenih trupel.

Na tem mestu bi rad še enkrat opozoril na to, da Dražgošan Ludvik Jelenc še vedno trdi, da je pobegnil Nemcem iz vrste za streljanje na Jelenščah. Vendar to ni res. Resnica je, da je bil Ludvik Jelenc takrat še otrok in manjši od višine, ki jo je z roko določil nemški vojak, torej ni bil v vrsti za streljanje. Tisti, ki je skočil iz vrste, je bil Evgen Luznar iz Dražgoš. Nemci so za njim streljali, vendar jim je pobegnil. Žal je že pokojni, da bi lahko o tem spregovoril …

V nedeljo zvečer, 11. januarja, je prišel stric Peter, očetov brat, z Jelovice, kjer je delal v gozdu, do nas in prosil mojega očeta Janeza, da bi šla skupaj pogledat, kaj je z njegovo družino, ki je živela Na pečeh. Moj brat, tudi Janez, je šel s stricem namesto očeta. Ko sta prišla do stričevega doma, je stric našel le gorečo hišo, njegove družine pa ni bilo nikjer. Iz gorečega hleva sta poskušala rešiti kravo, v tistem hipu pa je strica Petra oplazil rafal (Nemci so bili oddaljeni le še 50 m od stričeve hiše), moj brat pa se je uspel rešiti tako, da je skočil v bližnji svinjak. Stric se je uspel rešiti in je nato ves obupan pritekel nazaj v vas Pri cerkvi in povedal, da njegove družine ni nikjer in da so verjetno ubili tudi mojega brata Janeza. Moj oče in mama ter stric so bili obupani in niso več razmišljali, da bi se umaknili zvečer na Jelovico. Tako so naslednji dan, v ponedeljek zjutraj, Nemci zajeli mojega očeta in strica doma in ju ubili …

Mojega brata Janeza pa je v svinjaku našel avstrijski vojak, ki je govoril slovensko. Usmilil se ga je in ga odpeljal do Gričarjeve hiše, kjer so Nemci zbirali ljudi za selitev (v Šentvid v Škofove zavode, kot se je izkazalo pozneje), in mu podaril verižico s križcem z besedami, naj se ga spominja …

Bičkov vod in štab, ki sta bila v nedeljo, 11. januarja, v vzhodnem delu Dražgoš, sta bila od 200 do 300 m oddaljena od kraja na Jelenščah, kjer so Nemci streljali domačine. Vsi partizani, kolikor jih je še ostalo, so se poskrili v Grogcovih gosto zasajenih smrekicah in samo opazovali … Videli so, kaj se dogaja, vendar niso ničesar ukrenili. Nihče od partizanov tudi ni prišel sporočit ljudem Na pečeh in Pri cerkvi, kaj se dogaja v Jelenščah, ali jih prišel opozorit, naj zbežijo oziroma se vsaj poskušajo rešit. Torej so se možje, ki so se prej bahali, da bodo branili Dražgoše pred Nemci, zdaj skrivali!

V nedeljo zvečer v vasi ni bilo nobenega partizana več in so prepustili Dražgošane na milost in nemilost Nemcem. Vsi so se umaknili na planino Kališnik (kraj, ki že spada pod Jelovico), od koder so iz bajte pregnali Dražgošane iz vasi Na pečeh, ki so se še uspeli umakniti pred morijo. Pred morijo se je na Jelovico umaknil tudi Matičev stari ata, star 85 let. Pot do Kališnika je bila za starega človeka zelo naporna, zato je moral večkrat počivati. Nekako na sredi poti med Dražgošami in Kališnikom, kraj se imenuje Počivalo, je oče moral spet počivati. V tem času ga je dohitel štab Cankarjevega bataljona. Ko je soborec Staneta Žagarja videl, da je oče skoraj omagal, je prosil druge, da bi pomagali staremu človeku, da nekako pride do Kališnika. Vodstvo pa gaje zavrnilo, da se zdaj nima časa ukvarjati s temi ljudmi … Za borci pa je mimo Matičevega starega ata prišla Brinovcova mama, ki je bila noseča, z leto in pol starim otrokom v košu. Pomagala je Maticovemu očetu, da so skupaj nekako prišli do bajte na Kališniku. Ob 11. uri zvečer pa se je 31 domačinov, ki so se zatekli v to bajto in med katerimi je bila tudi 10-letna deklica, ki je sedaj moja žena, moralo spet umakniti štabu Cankarjevega bataljona (približno 15 partizanov) in si poiskati novo zatočišče v drugi eno uro oddaljeni bajti na Pstinah.

V ponedeljek zjutraj, 12. januarja ob 8. uri so Nemci vdrli v vas Pri cerkvi. Vse hiše v vasi so obkolili in vse moške, ki so jih dobili po hišah, nagnali v Pikcovo hišo, med njimi tudi mojega očeta in strica,jih nato odgnali v župnišče in prosvetni dom ter jih žive zažgali. Vseh žrtev je bilo 18. Takrat sem svojega očeta zadnjič videl.

Več lahko preberete na Tržičan.si.


 
Značke:

24 komentarjev

  • svitase

    Strahopetno in neodgovorno ravnanje partizanov, ki so po nepotrebnem žrtvovali civilno prebivalstvo za svojo nepremišljeno avanturo, ko pa so imeli možnost pričakati Nemce izven vasi, ne pa se skriti za civilisti v vasi , potem pa strahopetno pobegniti in pustiti civiliste same in iz daljave opazovati maščevanje Nemcev nad civilsti

    Žalostno, da se danes praznuje partizanski poraz človeških in vojaških vrednot.

    • Amelie

      Se bojim da je bila kar premišljena. Več ko jih (tistih ki imajo kaj) bodo pospravili okupatorji, manj jih bo treba nam. To je bila osvoboditeljem očitno edina možna pot do oblasti. Pobiti čimveč svojih. In to slavijo v Dražgošah. In to povzemajo novinarji rtv, brez kančka kritičnega odnosa do zgodovinske resnice ?
      Nepojmljivo !?!

      • “In to povzemajo novinarji rtv,”

        Morajo. Tisti, ki bi poročali drugače, so že zdavnaj izgubili službo. Pravzaprav … večinoma še faxa niso naredili!

      • Ja, gotovo je bila to premišljena strategija: Pobiti čim več domačih. PObijali so jih sami in v sodelovanju z okupatorjem.

        Splačalo se jim je, saj so po koncu vojne z lahkoto vzpostavili diktaturo proletariata. Seveda na škodo vseh ostalih, kar občutimo še sedaj.

  • svitase

    Zaradi takšnih nepremišljenih oblasti željnih, sebičnih interesov, je partizansko vodstvo žrtvovalo nedolžno civilno prebivalstvo.

    Na takšen nepremišljen način je bilo uničenih tudi mnogo slovenskih kulturnih spomenikov: most v Mariboru, most Brestanica pri Ljubljani, gradov…

  • svitase

    Pred dnevi sem gledal izobraževalno oddajo na TV kanalu History, ki je obravnavala češko držo med 2. svetovno vojno. Omenjeno je bilo, da je bila njihova edina akcija proti okupatorju atentat na visokega nemškega poveljnika, ki je povzročila , da je okupator postrelil celo vas Lidice. Bilo je povedano, da Čehi še danes obžalujejo to atentatorsko nepremišljeno dejanje, ki je povzročilo nedolžno smrt civilistov, saj ni v ničemer vplivalo na njihovo osvoboditev.

    • Amelie

      Nisem vedela … kakšna vnebovpijoča razlika med Čehi in med nami ….. ????

      • Sedaj nas lovi in prehiteva Poljska.

        Sicer pa sledeče znamenite besede:
        “If socialists understood economics they wouldn’t be socialists.” (Friedrich August von Hayek)
        povedo vse.

  • svitase

    Očitno smo Slovenci ali pa vsaj naš del podvrženi neracionalnemu, škodljivemu ravnanju do samega sebe.

    To lahko opažamo tudi danes na primeru svetovne krize.

    Od nas severni evropski narodi, so se uspešno soočili s krizo in storili to, kar veleva zdrava pamet in življenjska logika.

    Mi pa se zatekamo k nezdravorazumskemu razmišljanju in zaradi tega neustreznim ukrepom.

    Čas bi bil, da se na naših zgodovinskih in življenjskih izkušnjah kot tudi na izkušnjah drugih narodov, kaj naučimo in svoje razmišljanje in ravnanje spremenimo.

  • prepri43

    Vojskovanje i zloraba otrok in civilistov v njem je nezdružljivo z moralo in etiko ki jih poznamo v sodobnem svetu.Kljub temu poznamo,”kurirčke” (majhne otroke),”bombaše” alias “Boško buha” & comp?!Danes vse skupaj zasledimo pri talibanih in drugih fundamentalističnih skupinah. Zgroženi tarnamo o zlorabah nedolžnih otrok in seveda pozabimo da so to isto počeli naši slavni “antifašistični junaki”.Zlagano zgodovino partizanskega boja je treba na novo napisati,saj je še dovolj živih prič iz tega obdobja pa tudi dokumentov. Po osamosvojitvi je zapravljeno velikih 22 let v lažnem upanju da je treba zaradi narodove sprave pozabiti na vse zločine in laži “osvoboditeljev”.

  • svitase

    Smrtno obsodbo prebivalcem Dražgoš je napisalo vodstvo partizanov, saj so se zavedali, kaj se bo zgodilo s prebivalci, ko bodo prišli Nemci. Ker pa so zasledovali svoje politične cilje, so žrtvovali prebivalce Dražgoš.

    Je pa vsekakor treba obsoditi, še bolj, barbarsko ravnanje nemškega vodstva, ki je očitno dobilo povelje iz Berlina- od Hitlerja, kaj naj stori s prebivalci.

    Poučen dogodek za ene in druge.

    • tolmun1 tolmun1

      Svitase verjetno si to kar bom nalepil že prebral,za osvežitev spomina še enkrat:

      “Zato je potrebno ustvariti toliko brezdomcev, da bodo predstavljali v državi večino. Zato moramo požigati. Pripokali bomo (= streljaje prišli, op. A. K.) in se nato umaknili. Nemci nas ne bodo našli, toda iz maščevanja bodo požigali vasi. Tedaj se nam bodo kmetje, ki bodo ostali brez strehe, sami pridružili in imeli bomo ljudstvo na svoji strani in bomo na ta način postali gospodarji položaja. Tisti, ki nimajo ne hiše ne zemlje ne živine, se nam bodo hitro tudi sami priključili, saj jim bomo obljubili veliko plenitev. Težje bo s tistimi, ki imajo kako nepremičnino. Njih bomo navezali nase s predavanji, gledališkimi predstavami in drugo propagando … Tako bomo postopno šli čez vse pokrajine. Kmet, ki ima hišo, zemljo in živino, delavec, ki dobiva plačo in ima kruh, za nas ni pomemben. Iz njih moramo narediti brezdomce, proletarce … Le nesrečniki postanejo komunisti, zato moramo nesrečo ustvariti, vreči množice v obup, mi smo smrtni sovražniki kakršnekoli blaginje, reda in miru …“

      Žalostno je, da so postavili tako veličasten spomenik partizanom padlim v Dražgošah, posmrtne ostanke ubitih domačinov pa iz svete (blagoslovljene A.K.) zemlje prenesli v neposvečeno grobnico pod spomenikom in to brez vsakršnih imen, čeprav je večina domačinov prekopu nasprotovala.

      Mit o pogumnih partizanih, ki so branili Dražgoše in ljudi je izmišljen in neresničen. Resnica je, da so bile vas Dražgoše izbrana načrtno, da so partizani s tem izzivali Nemce. Ko pa so Nemci zasedli vas so partizani „stisnili rep med noge“ in pobegnili na Jelovico, ljudi pa pustili na milost in nemilost Nemcem. Če tisto zimo 1941/42 ne bi bilo meter snega, bi se ta neslavna bitka končala v pol ure, največ v eni uri. Sprašujem se, kdaj se bo končalo to „slavje“ v Dražgošah? Kdaj se bo darovala maša za ubite domačine in padle partizane? Ne obsojam mladih partizanov, ki so morali izpolnjevati ukaze in za to plačati z življenjem. Koliko nedolžne krvi je bilo prelite v tej neslavni bitki samo zaradi hlepenja predstavnikov partije po oblasti?!

      Tega se nisem izmislil,tako je povedala živa priča dogodkov!

      Andrej Briški

      • tolmun1 tolmun1

        Dopolnilo mojemu zgornjemu prispevku:

        Recept za uničenje naroda po Moši Pijadeju,ki ga je v svojem govoru na zasedanju AVNOJ-a v Bihaću priporočil
        titov ideolog MOŠA PIJADE,ali si predstavljaš,da je bil ta človek žid,pripadnik naroda,ki je utrpel milijone žrtev v nacističnih taboriščih,kaj lahko sklepamo po vsem tem,menda ni trba pisati!

        Andrej Briški

  • svitase

    PO logiki stvari, se je v zvezi z Dražgošami smiselno spominjati:

    – nedolžnih žrtev med prebivalstvom
    – in nečlovekoljubnega ravnanja vodstva partizanov, ki je po nepotrebnem žrtvovalo civilno prebivalstvo.

  • svitase

    in seveda – barbarskega ravnanja nemškega vodstva.

    • tolmun1 tolmun1

      Ne vem,če je smiselno govoriti o barbarstvu,prej bi rekel,da je šlo za izivanje nemških žandarjev,ki so bili v veliki premoči!Domačini so dovolj zgodaj zvedeli za namero nemcev in prosili so partizane,naj se za božjo voljo umaknejo,tako,da bi lahko rešili vsaj večino domačinov,če že ne vasi,vendar so naleteli na gluha ušesa in zgodilo se je najhujše,kar se je lahko zgodilo!Dejstvo je,da bi se nemci v vsakem primeru znesli nad vaščani,ki se niso mogli več pravočasno umakniti,vse se je dogajalo v hudi zimi z visoko snežno odejo!Leta nazaj sem imel sem priliko govoriti s starejšo domačinko ,ki je marsikaj bolj kaj namignila ,kot povedala,tisti,ki so preživeli masaker še vedno žive v nekem strahu in še nekaj je,po takem dogodku ljudje izgubijo zaupanje drug do drugega!Mislim,da je proslavljanje dražgoške bitke,oziroma poraza nedostojno do prbivalcev,ki so bili samo žoga v igri med dvema ognjema in žrtve nemške krvoločnosti in zaigranega poguma tistih,ki se niso hoteli umakniti dovolj zgodaj,kar bi bilo edino pošteno do ljudi in njihovih domačij!Še bolj čudno pa je dejstvo,da potomci žrtev ne odreagirajo na grozljiv dogodek in ne poiščejo prave resnice,kakršnakoli že je!Čas bi že bil,da se prične pisati preverjena in resnična zgodovina!

      Andrej Briški

    • tolmun1 tolmun1

      Ne vem,če je smiselno govoriti o barbarstvu,prej bi rekel,da je šlo za izivanje nemških žandarjev,ki so bili v veliki premoči!Domačini so dovolj zgodaj zvedeli za namero nemcev in prosili so partizane,naj se za božjo voljo umaknejo,tako,da bi lahko rešili vsaj večino domačinov,če že ne vasi,vendar so naleteli na gluha ušesa in zgodilo se je najhujše,kar se je lahko zgodilo!Dejstvo je,da bi se nemci v vsakem primeru znesli nad vaščani,ki se niso mogli več pravočasno umakniti,vse se je dogajalo v hudi zimi z visoko snežno odejo!Leta nazaj sem imel sem priliko govoriti s starejšo domačinko ,ki je marsikaj bolj kaj namignila ,kot povedala,tisti,ki so preživeli masaker še vedno žive v nekem strahu in še nekaj je,po takem dogodku ljudje izgubijo zaupanje drug do drugega!Mislim,da je proslavljanje dražgoške bitke,oziroma poraza nedostojno do prbivalcev,ki so bili samo žoga v igri med dvema ognjema in žrtve nemške krvoločnosti in zaigranega poguma tistih,ki se niso hoteli umakniti dovolj zgodaj,kar bi bilo edino pošteno do ljudi in njihovih domačij!Še bolj čudno pa je dejstvo,da potomci žrtev ne odreagirajo na grozljiv dogodek in ne poiščejo prave resnice,kakršnakoli že je!Čas bi že bil,da se prične pisati preverjena in resnična zgodovina!

      Andrej Briški

      • Česa tako nedostojnega kakor je ta proslava in ogromen spomenik, ki temu daje potuho, si človek res težko zamisli.
        Spomenik bi morali preimenovati v spomin na opomin, kako nič ni tako kot se zdi. Resnica je ostala nekje skrita. So se prebivalci te vasi sprijaznili da se nič ne da spremenit?
        Pred kratkim je potekala razprava glede nenapadanja alternative, ki je dosegla prek 400 komentarjev. Kar pomeni, da je problem akuten. V njej je poslanec nsi g Pogorelec prepričeval, da je nepotrebno delovat kot da smo še v komunizmu, saj da smo v demokraciji ?

      • Zdravko

        Seveda je smiselno govoriti o barbarstvu. Kakor je prej nesmiselno govoriti o krivdi partizanov za pogrom.
        Krivda partizanov je v njihovem napuhu. In še danes ta napuh slavijo na teh proslavah.
        Borbo so pričakovali, vendar so v napuhu spregledali, da jih bodo nemci napadli s topovi in ne peš po meterskem snegu.
        Spomnim se, da sem se v šoli učil celo o Dražgoški republiki. Pa nobene republike ni bilo ne prej ne po tem pogromu. Samo na nekem mitingu (mitingovali so kar naprej, da bi dvignili moralo ljudem) je poveljnik z žaru govorov omenil dražgoško republiko in to je vse. Medtem ko je govoril kmetom, kako v novi državi ne bo davkov in take stvari.

      • Mislim, da domačini Dražgoš v glavnem kar dobro vejo, kaj se je dogajalo januarja 1942. Večine Dražgošanov ni zraven na teh vsakoletnih proslavljanjih; vsi drugi imajo pri tem več besede kot oni.

  • svitase

    Oboji so se znesli nad nedolžnim civilnim prebivalstvom in so ga uporabili kot živi ščit, kar je tudi v vojni nesprejemljivo.

  • Prilepim odlomek poročila z MMC-ja:
    “Danes tisti, ki zgodovino zlorabljajo in spreobračajo za politične namene, lažejo, da so bili Slovenci med drugo svetovno vojno razdvojeni,” je dejal Premk in pojasnil, da je večina Slovencev sovražila naciste in njihovo nasilje ter podpirala osvobodilno fronto. Skupaj z nemškimi silami se je med vojno boril le dober odstotek prebivalstva, ki se je pridružil domobrancem, je dodal.

    “Vsi ljudje bi bili že davno ‘spravljeni’, če bi se o drugi svetovni vojni govorilo pošteno in na podlagi dejstev, ne pa z lažmi in sovraštvom,” je prepričan Premk, ki je opozoril, da se dogodki druge svetovne vojne brez sramu zlorabljajo za politične boje.

    “Partizani, ki so se borili za svobodo in boljše življenje, ne potrebujejo nobene ‘sprave’, ki bi jih enačila s tistimi, ki so se borili za okupatorja. Če se mora kdo ‘spraviti’, se morajo spraviti sami s sabo samo tisti, ki so prisegli Hitlerju, oziroma se sprijazniti, da so se med vojno borili za nacističnega okupatorja, ne za svobodo,” je poudaril.

    Več v prispevku:
    http://www.rtvslo.si/slovenija/foto-ljudje-bi-bili-ze-davno-spravljeni-ce-bi-se-o-drugi-svetovni-vojni-govorilo-posteno/411918

    • Ne moreš verjet .. sedaj so obrnili ploščo tako, da so obtožbe ki so bile namenjene komikontiniiteti pripisali kar žrtvam ?!!

    • Kapodistrias

      Ko sem prebral izvlečke iz govora tega “zgodovinarja” in pogledal slike s te boljševistične bakanalije na državne stroške, mi je šlo močno – oprostite – na kozlanje.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI