Pa izpljunimo krastačo …

Aleš Maver 8.1.2017 9:59
 

papez francisekHvaležen sem Branku Cestniku, ker me je s svojim nedavnim prispevkom o domnevnem zaostrovanju front glede papeža Frančiška spodbudil, da, kot bi znova on rekel, še jaz izpljunem krastačo, ki se mi že nezdravo dolgo valja po ustih.

Dilema starega papista 

Seveda sem pred tem dejanjem v nemajhni zadregi. Najprej zato, ker sem skoraj, odkar vem zase, okorel papist. Drugič pa zato, ker se zavedam, da bo moje nakladanje hitro izzvenelo kot tisto, kar v resnici je, namreč godrnjanje razvajenega in zateženega Srednjeevropejca, ki že po definiciji ne bo moglo biti posebej prepričljivo.

Uživam namreč vsaj tri privilegije, spričo katerih se lahko ubadam z obrobnimi vprašanji, ki so le redko zares relevantna. Sem belec, kar morda ni prednost v Zimbabveju ali tudi v kakšni četrti v Milwaukeeju, zagotovo pa (žal, a na mojo srečo) še vedno skoraj povsod, kjer se gibljem. Sem moški, kar je, kot je še bolj žalostno, v večini sveta ravno tako prednost. In sem Evropejec, kar pomeni, da mi gre najbrž celo bolje kot navadnemu, povprečnemu belcu. Kako naj bi torej kaj veljalo moje morebitno vihanje nosu nad človekom, ki ves gori od skrbi prav za tiste ponižane in razžaljene brez enega, dveh ali vseh treh navedenih prednosti? Če bi bil pošten, bi moral zdaj pravzaprav čisto umolkniti. A malo potuhe mi daje dejstvo, da mi ni znano, da katere od teh blagodati ne bi uživala Branko Cestnik ali Andrea Tornielli, kar pomeni, da je vsaj naše izhodišče podobno.

Nespregledljivi čudež 

Dejansko niti ne oporekam, da pomenita za zelo veliko ljudi v Cerkvi in zunaj nje izvolitev in pontifikat papeža Frančiška pravi čudež. Ne le, da se je z njim dokaj nenadejano končalo obdobje, ki ga je v očeh mnogih zaznamoval duhovni zastoj še iz časov poznega Janeza Pavla II., ko verjetno ni le pokojni kardinal Martini mislil, da se prepad med Cerkvijo in zunanjim svetom nespodobno veča. Frančiškovo delovanje sočasno uspešno odgovarja na duhovno žejo tolikih ljudi po bližini onkraj moralnopolicijskih predpisov, ki ne morejo duhovno odžejati in glede katerih je imela Cerkev vse več težav, kako pravzaprav pojasniti, od kod ji pravica in dolžnost, da jih nalaga. V to stopicljanje na mestu je Frančišek vstopil skoraj kot “nepričakovani dar” in vnovič pokazal malce pozabljeno osnovno resnico, da človek ni zaradi sobote. Kdor ne upošteva in ne jemlje resno pristnosti tovrstnih občutij, ne bo zmogel nikakor razumeti fenomena sedanjega Petrovega naslednika in ne glavnine sodobne Cerkve.

A četudi priznam, da prinaša Frančišek zaželeni odgovor na pomembne duhovne izzive tega trenutka, zaradi tega nisem odvezan odgovornosti do zdrave pameti in se mi ni treba delati, da nekatere povsem zemeljske stvari niso še vedno enako res, kot so bile res pred njegovim nastopom. Z drugimi besedami, Frančiškova izjemnost ne more biti razlog za postavljanje nesmislov na piedestal. In na tej točki bi rad podal nekaj pripomb k dragocenemu zapisu Branka Cestnika, obenem pa, kot obljubljeno, izpljunil krastačo.

Pozaba zgodovine 

Prva pripomba zadeva pojav, ki mu lahko rečem pozaba zgodovine in praktično od prve minute zaznamuje javno podobo Frančiškovega pontifikata. Zaradi določene poklicne deformacije sem na ta odklon posebej občutljiv. Vrhu tega sooblikuje eno poglavitnih dvoumnosti papeževega delovanja, saj imamo v njem na eni strani ostro in nepopustljivo kritiko potrošniške družbe, po drugi strani pa vsaj javna inscenacija tega delovanja kar naprej naseda na čer osrednje potrošniške dogme, ki je v tem, da mora biti vsaka stvar, vsak korak, vsak dogodek po vsej sili nov, še nepoznan, postavljati mora trende. Iz tega ne izhajajo samo nesporazumi s tistimi katoličani, ki so bolj mahnjeni na izročilo, ker papež doslej v štirih letih ni mogel, uspel ali hotel jasno pokazati, kje je tista meja, čez katero vendarle ne bo šel, čeprav bi zaradi njegovega koraka njegova slika krasila celotno naslovnico Guardiana. Globoka simbolna dejanja zaradi množične produkcije sočasno pristanejo na isti ravni z novim modrčkom Kim Kardashian ali z novo frizuro Justina Biebra.

Doslej sem to prisilno ustvarjanje novosti tudi tam, kjer jih ni, najbolj dajal pred sramotilni steber v zvezi s Frančiškovimi ekumenskimi podvigi, kjer je pozabljanje na zgodovinska dejstva, bodisi hoteno bodisi iz nevednosti, tudi najvidnejše. Tokrat bi se obregnil ob splošno razširjeno mnenje, da je sedanji rimski škof tarča tolikšne množine kritik, kot jih ni bil še noben njegov predhodnik. Da ovržemo to podmeno, ni treba iti niti daleč v zgodovino, celo do Pavla VI. ne, kot bi bilo treba ob iskanju prvega srečanja med rimskim škofom in častnim voditeljem pravoslavja. Dovolj je iti deset let nazaj in se spomniti krvavega potu, ki ga je zaradi govora v Regensburgu potil Benedikt XVI. Številni cerkveni dostojanstveniki so navdušeno tekmovali z necerkvenim svetom, kdo bo položil več tresk na njegovo toplo zakurjeno (k sreči samo besedno) grmado. In še zdaj se nasmehnem, ko se spomnim navdušenega izraza na obrazu kapucinskega televizijskega pridigarja na eni od nemških postaj, ki je leta 2009 z blaženim smehljajem poziral pred polno polico nemških časopisov z zloveščim naslovom “Wir sind peinlich” (‘peinlich’ naj bi bil seveda Benedikt XVI.). Za nameček se je z narejeno zaskrbljenostjo spraševal, kaj neki je z našim papežem, na katerega se je v tistih dneh spravila še Angela Merkel. Seveda ne ona ne televizijski kapucin ne ves zbor kritikov niso šteli za potrebno poizvedeti, kaj in zakaj je rimski škof naredil, ko je odvezal izobčenja štiri nedopustno posvečene škofe tradicionalistične Pijeve bratovščine.

Je pa med takratnimi kritikami Benedikta in sedanjimi kritikami Frančiška pomembna razlika, priznam. A bistvo ni v njihovi intenzivnosti. Verjetno do Benedikta nihče ni občutil tako toplih čustev, kot jih iz zgoraj navedenih razlogov milijoni občutijo do Frančiška. Dolgočasni nemški papež je bil za večino od sveta odtujen profesorček, in če pljuvaš po takem, kaj delaš posebnega? Ali niso tega počeli skoraj vsi? Če pa si drzneš na skrivaj ali zgolj s kakšno bežno opazko podvomiti o kakšni potezi ali kakšnem stavku papeža, ki “ga imajo vsi radi” in ki ga je celo revija Time izbrala za osebnost leta, je to že samo po sebi na meji hudega škandala. Da ne govorimo o hujših ekscesih, kakršne si privošči denimo razvpiti kardinal Burke.

Mobilizacija lunatikov 

In tukaj sem pri drugi pripombi. Dvomljivec o Frančiškovih potezah je, kot smo videli, že sam po sebi čudak. Očitno pa nič ne škodi, če ga prikažemo še malenkost bolj čudnega, kot je v resnici. Morda je imel ta učinek v mislih Branko Cestnik, ko je vsemu hudemu, kar je letos doživel Frančišek, dodal še nezaslišani desant nanj anonimnih štajerskih protipapežnikov, kot jih je posrečeno poimenoval.

Cestnik kot najbolj razgledani slovenski teolog seveda ve, da je tovrstno “protipapežništvo” ali bolj učeno sedevakantizem trdovraten pojav, ki se ni začel s Frančiškom ali zaradi njega, marveč je nekaj resničnih lunatikov prepričanih, da je Petrov sedež v resnici prazen vse od smrti Pija XII. leta 1958. Pripadajoča apokaliptična krama ima še veliko daljšo brado. Ker pa gre hkrati za tako zelo “pomemben” in “nevaren” pojav, da tega ne ve skoraj nihče od bralcev, je mobilizacija istih lunatikov zelo koristna, če bi radi pokazali, kako zelo stiskan je sedanji papež. Obenem kajpak tovrstni pristop še dodatno osmeši vsakogar, ki bi imel kaj pripomniti na njegov račun.

Privid Ata Smrka 

Moja tretja pripomba zadeva morda najbolj zapleteni vidik prikazovanja Frančiškove stiske in reve. Jasno je, da se bodo najširše množice zgrnile za tistim, v katerem bodo videle osamljenega, skoraj donkihotovskega, in nemočnega borca zoper brezdušni sistem in mogočne zle sile. Že omenjeni Andrea Tornielli se izkaže kot eden značilnih predstavnikov te preproste črno-bele sheme. V njej nastopa Frančišek kot neke vrste Ata Smrk, medtem ko dobijo vsi njegovi kritiki vlogo kolektivnih Gargamela in Azraela.

Tako prikazovanje je romantično in se z njim ni težko poistovetiti. Žal je obenem hecno. Prvič ima papež znotraj Cerkve izredno močan položaj. Če bi uporabljali posvetno govorico, bi mu lahko rekli absolutni monarh. Za razliko od drugih monarhov je njegov vpliv na dogajanje v Cerkvi v dvajsetem stoletju celo narasel. Kot opozarja nemški cerkveni zgodovinar Hubert Wolf, je še pred dobrimi stotimi leti za “normo” veljala izvolitev škofov v stolnih kapitljih. Danes le škofov peščice svetovnih škofij papež ne imenuje vsaj na papirju povsem svobodno.

Ravno tako celo v zelo centraliziranih časih Janeza Pavla II. Cerkev verjetno ni bila tako rimocentrična, kot je danes. Vsi bi se radi obešali na papeževo priljubljenost. Temu seveda botruje tudi Frančiškovo stalno presenečanje, saj pastirji krajevnih cerkva ne morejo nehati kar naprej strahoma pogledovati proti “mestu slave”, ne da bi izgubili stik z najnovejšimi trendi. Nekoč sem že izrazil željo, da bi se imel možnost spremeniti v muho in se znajti v razpravni dvorani, recimo, pripravljalnega zasedanja škofovske sinode o družini v trenutku, ko je postalo navzočim jasno, da je zdaj zavel “nov veter”. Potenje dovčerajšnjih benediktovcev in pobornikov Cerkve kot moralne policije, ki so se v tistem trenutku želeli izkazati za pristne sopotnike “revolucije”, je moralo biti nepozabno. Upam, da bodo o tem kdaj posneli film.

A če bi lahko morda rekli, da je bil položaj Benedikta XVI. kljub njegovi močni papirnati vlogi razmeroma šibak, to za Frančiška ne velja. Ob vojski iskrenih občudovalcev, ki so mu hvaležni, ker jih je rešil zadušljivosti, za katero so mislili, da ne bo nikoli mimo, ima, kot je jasno razvidno, na voljo mogočen medijski stroj, ki skrbi za učinkovito inscenacijo njegovega pontifikata. Benedikt ni imel nič od tega. Prav zaradi tega je vsaj problematično trditi, da je razmeroma skromna manjšina nezadovoljnežev s Frančiškom tista, ki ima v resnici v rokah škarje in platno, papež pa da je v primerjavi z njo tako rekoč gol in bos.

Droben preizkus 

Za konec tega že zelo dolgega prispevka bi se rad ustavil še ob eni izpeljavi omenjene črno-bele slike. Papež kot arhetipski Ata Smrk je v njej seveda vedno na strani malih proti velikim, šibkih proti močnim. A že bežen pogled na nekatere njegove poteze na mednarodnem parketu nam kaže, da to skupaj s trditvami o papežu kot trnu v peti svetovnega gospodarskega sistema morda drži, če sprejmemo mantro, da so vir vsega zla na našem planetu izključno “edini svetovni hegemon” ZDA in njihovi dejanski gospodarji z Wall Streeta. Že tu se sicer pojavijo določeni dvomi, ker bi se bilo verjetno zanimivo vprašati o vlogi Wall Streeta tudi pri vzdrževanju medijskega stroja, ki tako zvesto servisira papeževo “revolucijo”. Vsekakor pa je malo verjetno, da so ta medijski stroj vzpostavili in imajo od njega v prvi vrsti korist ubogi. Ampak če odženemo te misli, ki so, priznam, rahlo zlobne, ostane pogled na Frančiškov odnos do nekaterih drugih velesil, ki ravno tako kot ZDA težko padejo v koš malih in zatiranih, kalen.

Naj ponovim tisto, kar sem velikokrat izrekel in zapisal. Ko je podpisoval sporazum s patriarhom Kirilom v Havani, je papež bolj ali manj izrecno povozil pomisleke ukrajinskih grkokatoliških škofov in vernikov, ki so vendarle del njemu zaupane črede. Samo tisti, ki razen Russia Today ne gleda nobenega drugega kanala, bi lahko trdil, da se je v tem primeru postavil na stran šibkejšega proti močnejšemu. Izplen njegovega dejanja bo verjetno res kaka lepa fotografija v prihodnji izdaji Kronike krščanstva, kaj več pa ne. Zdi se, da enak pristop zaznamuje njegovo politiko do Kitajske. Tudi ko je dalajlama ob zadnji jubilejni molitvi za mir v Assisiju blestel s svojo odsotnostjo, bržkone nismo imeli opraviti s čistim izrazom uresničevanja odločitve za uboge in male.

Naj dodam, da od nikogar, niti od papeža, seveda ne pričakujem, da se bo šel kamikaze in rinil z glavo skozi zid. Vendar me zelo moti, če mi skušajo odločitve, porojene iz hladnokrvne politične preračunljivosti, prodati kot sad iskrene naivnosti in spontanosti. Uh, dolgo sem žvečil tole krastačo, ampak zdaj je vsaj zunaj.

 
Značke:

79 komentarjev

  • Igor MB

    Gospod Aleš, naj Vam priznam, da imate nekaj naškega.
    Ljubljančana prepoznaš, ko te povabi na Aškrčevo. In pozabi dodati v Ljubljani. Podobno se katolikom vesoljnost pogosto zdi samoumevna. Čeprav laik sem v dokumentu, o katerem ste tudi pisali brez težav prepoznal pravoslavne elemente. Ker mejimo na muslimane, imamo neprimerno močnejši “samoohranitveni nagon”. Zaščititi brate je imperativ. Medtem ko Rim računa, da se bo cela Moskva in ne le Ukrajina utopila v združeni vesoljni cerkvi.

    • Zdravko

      A ko je treba čez Katoliško cerkev si lahko tudi pravoslaven. Kar naenkrat imaš celo brate po veri.
      Kot je Kučan protestant.

      • Igor MB

        Naša civilizacija ima krščanske korenine, tako da seveda Kučana lažje zastopiš, če…

    • Mariborčana prepoznaš pa tako, da ko telefonira, reče: “Dober dan! Maribor tukaj!” :-).

      Lep pozdrav v vzhodne kraje. Poznam nekaj Mariborčanov in so vsi fejst.

  • Čestitke gospodu Alešu. Cestnik noče videti, tako kot ne papež. Dokler bo papež poveličeval islam, socialiste, ga ne moremo vzeti resno.

  • Guardini

    Cesnik kot najbolj razgledani slovenski teolog… A zato, ker se največ oglaša ? Kako in v čem ali s čim se meri razgledanost ?

  • Guardini

    Drugače me je pa ta krastača spomnila na ono: Videla žaba, da podkujejo konja, pa je še ona dvignila nogo.

  • AlenkaN

    Bogu hvala za zdravo pamet in za Aleša Mavra!

  • Vincencij

    Jezusa v Nazaretu zavrnejo (Lk 4,24-30)
    **************************

    24 In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. 25 Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, 26 toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. 27 Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.«

    28 Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. 29 Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. 30 On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.

  • Pa izpljunimo krastačo …
    naslov je v prvi osebi množine, ker se v vseh nas nabirajo zmedeni občutki glede papeževih besed in potez. po prvih čudnih izjavah nas je p. Branko Cestnik pozval v svojem nepozabnem slogu – tak pač je, ne bo se spremenil, mi se moramo navaditi na njega. temu se Aleš Maver zoperstavi z pozivom naj papež in njegovi apologeti nehajo papeževe odločitve, porojene iz hladnokrvne politične preračunljivosti, prodati kot sad iskrene naivnosti in spontanosti. kaos, ki ga papež ustvarja ne prinaša nič dobrega.

  • Ne bi se čisto strinjal z Mavrovo oceno, da je bil medijski in politični svet s papežem Benediktom zelo strog in kritizerski. Delno tudi zato, ker se je Benedikt kot papež nekoliko omehčal. Glede na strogega, navidez neizprosnega kardinala Ratzingerja- prefekta kongregacije za nauk. Tudi še ko je bil munchenski ( fresinški) nadškof, sem osebno slišal kritike nad njegovo “konzervativnostjo ali staraomodnostjo”. Nemški prostor je nemara bil še od prej precej kritičen, čeprav jim je bil tudi vir ponosa, ko jih je obiskal.

    Veseli so ga bili, vsi ( tudi nemško in bavarsko vodstvo) prišli k maši ma muchenski MarienPlatz in ob koncu skupaj z Benediktom zapeli prelepo bavarsko himno: “Gott mit dir, du Land der Bayern!”

    https://www.youtube.com/watch?v=WnZyvKQgNYI

  • Glede Frančiška pa – Mavrova razmišljanja so lahko vsebinsko bolj ali manj tehtna ( in pri Mavru so pa pravilu prej bolj kot manj); ampak v bistvu mi ni všeč, če katolik tako razpravlja o svojem papežu.

    Na papeže, svoje vrhovne pastirje, je verno katolištvo vendarle po tradicijo gledalo drugače kot pa na politične voditelje. H katoliški veri vendarle sodi tudi vsaj nekaj vere v papeža, njegovo posebno poklicanost in darove, ki jih dobiva po Svetem duhu, od dobrote do modrosti.

    Glede na Mavrove tožbe (zgodovinarja), da ga moti brisanje zgodovine, bi ocenil, da je prav v tem vrednost. Ki je globoko evangeljska in krščanska. Odpiranje možnosti novih začetkov z vsakim novim jutro, odpiranje in stopanje po novih poteh, ne pa ujetost v stare grehe, spore, predsodke, razvade. Ujetost v ponavljanje zgodovine.

    Te poti znotraj Cerkve v moderni dobi ni začel papež Frančišek. Če ne prej, že Janez XXIII ( Dobri). Nadaljevali pa vsi po njem: Pavel VI, Janez Pavel in Benedikt. Spomnimo, koliko je Wojtyla delal za izčiščenje zgodovinske spomina ( številna opravičila za napake Cerkve v zgodovini) in koliko vrat je na novo odprl -boljšega ekumenskega razumevanja z raznimi pravoslavci, protestanti, pa tudi z Judi in islamom. Spomnimo na njegova tradicionalna medverska mirovna srečanja in dialoge v Assisiju.

    Smešni so tisti, ki to pot v imenu Janeza Pavla in Benedikta. To je velika potvorba.

    V ničemer se sam ne škandalaziram nad spremembami, ki jih je prinesel papež Frančišek. Sploh se mi ne zdijo tako velike in bistvene – nauk je vendar isti pri vseh omenjenih papežih. Kar je svojega vnesel Frančišek vidim kot globoko človeško in evangeljsko. Na čelu z veliko osebno skromnostjo in odprtost malemu človeku. Res ne razumem zlobe, ki izhaja tudi tule iz nekaterih komentarjev.

    Bogu sem iskreno hvaležen za papeža Frančiška! Še na mnoga leta in z upanjem na snidenje na slovenskih tleh! Kjer bo dobrodošel od premnogih, ne glede na to, da bi si po komentarjih tule in recimo pri Reporterju lahko predstavljali prav obratno …

    • Popravek- izpadlo je v tretjem odstavku od konca: smešen je tisti, ki v imenu Wojtyle in Ratzingerja Frančišku očita pot ekumenizma in medverskega dialoga ( tudi z islamom). To je zloraba imen prejšnjih dveh papežov.

      • Oh, gospod IF! Saj vas razumem. Smešenje drugače mislečih je značilnost vdanih služabnikov diktatorjev. Krščanski odnos je dialog, pogovor. Ampak! Za tak dialog je treba biti najprej kristjan!

        Kruto, kajne? Udarec naravnost po nosu!

        • Oh, AlFe, koliko zamujenih priložnosti z vaše strani, da bi dali mir in ne ves čas iz grma čakali, kdaj boste človeka naskočili izza hrbta s svojim strupom.

          • Očitno vam je film “Kill the Messenger” všeč. Kolikokrat ste ga gledali? 😉

            Strategija smešenja drugače mislečih je postala množična ob atentatu na Kennedya. Takrat so ameriške tajne službe dosegle, da so časopisi dvomljivce v uradno poročilo razglasili za teoretike zarote in se jim posmehovali.

    • Guardini

      Podpišem

  • Še na zadnji del “krastače” se bom za hip ozrl. Pri nas sem večkrat opazil razumevanje, kot da je papežev obisk neke dežele, ali srečanje z nekim državnikom, v prvi vrsti neko priznanje tej deželi oz. državniku. Ali celo neke vrste odobravanje ( zato tudi ogorčenja za nekajkratno prisotnost Kučana ob Wojtyli ipd.). Kot da se je Mavra nekaj podobnega razumevanja prijelo. Frančišek je bil res na Kubi pri Castru. Ampak je bil tudi Janez Pavel. In Pavel VI je recimo sprejel Tita. Samo nekateri sporni …

    Mislim, da je hudo pretirano stališče, naj se papeži ne bi srečevali s spornimi državniki. Ali Vatikan gojil stikov s spornimi režimi. Gotovo je tudi usoda kitajskih katoličanov za Vatikan vsaj tolikšna prioriteta kot usoda Tibeta. Velika tema je gotovo odnos z rusko pravoslavno cerkvijo in če so se z njihove strani prvič vrata vsaj malo priprla, je bila odločitev za začetni odnos s patriarhom Kirilom, pa karkoli si o njem mislimo, gotovo na mestu.

    Pontifeks je nekdo poklican, da gradi mostove. Ni razloga, da bi Frančišku očitali, če je res pontifeks.

  • Vsak človek in tudi vsak papež je vreden spoštovanja. To pa ne pomeni, da mora tudi tu veljati t.i. politična korektnost. To je, kaj se spodobi in kaj se ne spodobi povedati v zvezi z njim.

    Menim, da je ta papež živi dokaz, da papež ni nezmotljiv. Seveda pa to ne pomeni, da nima tudi pozitivnih lastnosti, kot npr. sočutja in skromnosti. Tu je močan, na mnogih drugih področjih pa ga vidim v precej bolj problematični luči. Podobno kot avtor članka.

    • Zdravko

      Ne vem, kako si ugotovil, da dogma o nezmotljivosti ne drži?!

      • Dogma o papeževi nezmotljivosti ali nezmotnost cerkvenega učiteljstva je velika ovira za edinost mad katoličani in ostalimi vejami krščanstva. Ostalim se namreč upira misel, da na ljudi lepimo Božje atribute.

        Zanimiva bi bilo obnašanje, če bi papež namesto o nezmotljivosti govoril o odgovornosti: “Tako je in tako postopajte. Če je to slabo ali greh, prevzamem odgovornost in se jaz namesto vas cvrem v večnem ognju.”
        Bi še pravoslavni in protestantje gledali stran?

      • Cerkveni možje se na nekem koncilu zmenijo, da je papež nezmotljiv. Ali je potem res nezmotljiv?

        Nekateri papeži se temu idealu bolj približajo, drugi manj. Po mojem mnenju se sedanji manj.

        • Zdravko

          Tine, dogme niso nekaj “kar se Cerkveni možje zmenijo”. 🙂
          Čeprav se res zmenijo, ampak dogma je … Ne vem, če ti znam opisat. Dogme so resnične. Ali bo to dovolj?
          Dogma ni zapoved. Morda te to moti. Dogma je teološka trditev. Teološki izrek. Ni zapoved, ne Božja, ne Cerkvena.

          • Zdravko, prav vse dogme so človeški produkt. Verjamem, da so jih sprejeli v dobri veri. Nekatere verjetno temeljijo na globokem uvidu, za nekatere se po nekaterih poročilih zdi, da so bile spodbujene z drugimi nagibi. Predvsem pa avtorji dogem v glavnem niso bili tisti, ki so jih na koncilih tudi sprejemali. Dogme so trditve o absolutni in nedvoumni resnici.

            Toda nobena stvar na tem svetu nima absolutne vrednosti, ker je ta svet pač relativen.

          • Zdravko

            Niti slučajno dogme niso človeški produkt! Niti slučajno.

          • Zdravko

            Eno je pa gotovo res: če imaš ti težave z razumevanjem dogem, si zadnji, ki bi jih smel razveljavljati!

        • Zdravko

          Sedanji papež je svojo nezmotljivost res malo postavil pod vprašaj. Zato tak hud odziv, celo s pozivi k „formalni korekciji“ papeža, ki praktično pomeni odstavitev.
          Vidiš zdaj kako izgleda “nezmotljivost”: če se zmoti, mu sledi odstavitev.

          • Zdravko, ali so dogme človeški produkt ali ne, je stvar vere. Vi verjamete, da ni, jaz verjamem, da je.

            Če verjamete, da ni, se postavi vprašanje: ali je samo določanje dogem pod vplivom Svetega duha ali vpliva tudi na druge odločitve? Ali je vplival na določitev vseh dogem ali samo nekaterih? V preteklosti so bile tudi odločitve, ki niso bile preveč skladne s Svetim pismom. Kje je bil tedaj Sveti duh?

    • Itak, da ni nezmotljiv. Nezmotljivost so do sedaj uporabili le pri razglasitvi dogem – ki so bile dovolj modre in abstraktne, da se nam ni treba ukvarjati s tem.

      • Tudi če ni nezmotljiv, ima pravico vodit Cerkev. V pričakovanju, da se ne bo vsak katoličan, ki ima 5 minut časa, trudil iskati možnosti za javna polemiziranja s svojim papežem. To odrekanje avtoritete in spoštovanja do papeža gre že ad absurdum.

        • Na pa pojdimo dalje v “ad absurdum”.

          Hm … hm … hm!
          Če človekova vest pravi “to”, papež pa pravi “ono”, mora človek poslušati vest.

          =========================================
          372. Kaj je vest?
          Vest, navzoča v srcu osebe, je sodba razuma, ki v primernem trenutku ukaže človeku, naj stori dobro in se izogne zla. Po njej človeška oseba zaznava nravno vrednost dejanja, ki naj ga stori ali že storjenega dejanja, in mu omogoča prevzeti odgovornost zanj. Kadar razumen človek posluša vest, more slišati Boga, ki mu govori.
          =========================================
          373. Kaj vključuje dostojanstvo osebe v odnosu do vesti?
          Dostojanstvo človeške osebe vključuje pravilnost vesti (to pomeni, da vest soglaša s tem, kar je v skladu z razumom in božjo postavo pravično in dobro). Zaradi tega osebnega dostojanstva človeka ni dovoljeno siliti, da bi ravnal proti svoji vesti. Prav tako ga ni dovoljeno ovirati, da bi delal po svoji vesti, zlasti v verskih zadevah.
          =========================================
          http://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html

    • Kar se tiče nezmotljivosti bi bilo fajn vedeti o če gre stvar: Papeška nezmotljivost ne pomeni, da se papež sploh nikoli ne more zmotiti; niti ne pomeni, da se papež ne more zmotiti, kadar govori na splošno o verskih vprašanjih. Dogma sama precej omejuje okoliščine, v katerih se papež lahko sklicuje na nezmotljivost: to je samo takrat, ko na slovesen način (ex cathedra) razglasi neko versko ali moralno (nravnostno) resnico kot obvezno za vso Cerkev.
      Doslej se je le en papež skliceval na svojo nezmotljivost in to samo enkrat (1x) leta 1950.

      Fajn bi bilo, če bi malo bolj natančno povedali na kaj namigujete, ko govorite o papeški nezmotljivosti.

      • Uf, gospod Can! Hvala Bogu, da ne živite na prvi fronti liniji! No, zadeva je podobna logiki: “Grožnja je nevarnejša od njene izpolnitve!” Upam, da sva se razumela?!

  • Glede ZDA in zapisanega v članku, bi bilo mogoče vendarle dobro ozreti se na vsebino obiska Frančiška v ZDA septembra 2015. Ne samo, da je srečanje z Barackom in Michele Obama očitno potekalo v iskreno prijateljskem ozračju ( ameriški predsednik je poudaril mnoge skupne točke predvsem v okoljski viziji, glede sociale in zdravstvene oskrbe). Podobno je tekel tudi sprejem in nastop papeža v ameriškem kongresu.

    Speaker of the House in tedanji vodja republikanske večine John Boehner ( iz Ohio-a) se je ves čas neuspešno trudil zadrževati solze ganjenosti. Pa ne edini. Pri senatorju Marcu Rubiu ( Florida) se je kakšna utrnila, senator Tim Kaine ( Virginia), kasneje tudi podpredsedniški kandidat Hillary Clinton je imel vidno orošene oči med papeževim nagovorom. Vidno s posnetka CNN:
    https://www.youtube.com/watch?v=fgbrw1HQvF0

    Misim, da se pretirava o antagonizmu med papežem in ZDA.

    • IF, orošene oči imajo tudi prebivalci Severne koreje, ko vidijo svojega voditelja. Pa tudi ko so videli Stalina, Hitlerja in Tita so imeli orošene oči. Seveda ne vsi. Tudi v ZDA niso imeli vsi orošenih oči.

      Seveda ne mislim, da papež spada v kategorijo omenjenih. Hočem samo reči, da to nima posebnega pomena.

      • Ta tvoja primerjava je precej neokusna, veš. Ne le do papeža. Predvsem do Johna Boehnerja, Marca Rubia, Tima Kaine-a. Samih prvokategornikov iz ameriškega demokratičnega predstavništva.

        • Tudi na Titovem pogrebu so se zbrali razni prvokategorniki. Tudi prvokategorniki so samo ljudje z mnogimi slabostmi.

  • Kje je papeževo usmiljenje? https://www.youtube.com/watch?v=ByZbenlX8I8

    • Guardini

      Kakšno zvezo ima to s papeževim usmiljenjem ?

  • Guardini

    Če mi kdo dokaže, da papež ne dela v skladu s Kristusovim naukom, takoj podpišem, da je negativec. Če pa tega ni moč dokazati, ima papež prav.

    • Guardini

      Se povsem strinjam z IF-om.

    • AlenkaN

      Kristusov nauk pravi, naj ljubim svoje sovražnike. Papež bi svojim kritikom v skladu s tem lahko vsaj odgovoril na vprašanja.

  • Franc Mihič

    Ta zapis o papežu Frančišku v tisku pa je bil povsem prezrt tudi na katoliški Ribnici in na desnici?

    Kdo je novi papež Frančišek, Sveti oče?

    “Novi papež Frančišek je vse bolj znan po tem, da hitreje govori kot misli”, prostodušno uči in pravi v svojem uvodniku odgovorni urednik REPORTER – ja mag. Silvester Šurla, »skrbnik vrednot slovenske aktualne desnice«. Vse v zagovor odstavljenega vodstva slovenske cerkve odgovorne za hudo finančno polomijo, ker se je reševala celo s prodajo oz. razpečavanjem pornografije na perspektivni cerkveni T-2, ki so jo zapravili.
    »In kdo ve kakšna je bila vloga patra Bogdana Knavsa. Ta je s številnimi izjavami pihal v jadra levim medijem, ki so tako poskrbeli za poglabljanje razkola med verniki in duhovniki ter s tem za naraščajočo negativno podobe Cerkve na Slovenskem, itd.«
    Tako je v skrbi za poštenje zapisala in opozorila slovensko desno javnost še reporterjeva publicistka Biserka Karneža Cerar.
    Pater Bogdan Knavs je torej zrel za na grmado?!
    Novi Papež Frančišek pa se je zmotil?!
    V slovenski RKC pa ja skoraj vse O.K.! ? Vsega so krivi le strici iz kroga Kučanovega Foruma 21 je novinarki in REPORTER-ju povsem jasno?! Globoko in usodno sporočilo in vprašanje! Ali res?
    Kdo je poglavar vesoljne RKC? To se ve, ali pa tudi ne, očitno v Sloveniji še povsem ne?
    Pater Branko Cestnik te dni pravi: »Pohlep je greh. Če cerkev reče, da je Bog denar, se samoukine, potem je konec!«
    Kdo torej skrbi za Cerkev? Menim, da papež Frančišek in še marsikdo!

    Franc Mihič Kosovelova 2a 1310 Ribnica

    Objavljeno v ribniškem glasilu REŠETU-l. 2013 in na spletu
    http://hubert.blog.siol.net/2013/08/10/kdo-je-novi-papez-francisek-sveti-oce/

    • Zdravko

      A je premajhna naklada zate, da moramo to brati tu med komentarji?!

  • AlenkaN

    Andrea Tornielli je že oktobra kritike papeža Frančiška kar počez označil za oboževalce Putina. To je vzornik p. Cestniku:

    http://www.lastampa.it/2016/10/16/italia/cronache/quei-cattolici-controfrancesco-che-adorano-putin-IZpbcqI1ile1ZDnUxx1ePO/pagina.html

    • Članek kar objektivno in precizno našteva glavne osebnosti in tokove znotraj Cerkve in publicističnega sveta, predvsem italijanskega, ki so javno kritične ali v direktnem afrontu do papeža Frančiška. Je tako hudo, če so mnogi od nasprotnikov Frančiška našteti, eden poleg drugega v istem članku?

      Putin se razen v naslovu pojavi le v zaključku, ko avtorja ocenita, da vse zelo heterogene silnice nasprotovanja Frančišku združuje slejkoprej prav občudovanje Putina, v njegovi moči in v odločnosti, da se nasloni na tradicijo in da neomajno zavrača homoseksualce in islam. Kaj tu spet tako boli, da se je treba oglasiti?

      • AlenkaN

        To o Putinu ste pa lepo povzeli. Manj lepo je, da se ne zavedate, v kakšni luči se predstavljate z zadnjim vprašanjem.

    • Sicer pa bi bilo s Cestnikom očitno vse v redu, če bi namesto Andree Tornellija ponujal v branje čimveč Sandra Magistra in Antonia Socci-a, kajne?

      • AlenkaN

        Vse bi bilo v redu, če bi pošteno predstavil argumente.

  • Vsem bi položila na dušo, da bi bili malo kritični do svojih stališč. Namreč tudi nekatere največje neumnosti v zgodovini so bile narejene, ko so ljudje bili tako trdno prepričani, da delajo prav, tudi v imenu vere. Omenimo le križanje Jezusa, pa Savla/Pavla, da ne govorim o kakšnem Martinu Lutru, ki je lahko imel morda celo prav v kakšni točki (recimo odpustki za denar), ampak je nasprotoval papežu in povzročil razkol, ki še danes tako močno boli. Dejmo malo umirit žogo, rečt si – morda pa jaz nimam tako močno prav, morda vidim zgolj z enega vidika, ker niti ne vem, kaj je popolna resnica, kaj je sedaj dobro za Cerkev. A ste tukaj razpravljajoči res 100% prepričani, kaj je v tem trenutku najboljše za Cerkev? Kdo misli, da je moder, naj pazi, da ne zbluzi. Moram priznat, da me kar malo zaskrbi, ko slišim ljudi, ki so v tako kompliciranih situacijah tako hitro obsojajoči in točno vedo, kaj je res in kaj ne, kaj prav in kaj ne in so to pripravljeni na mrtve zagovarjat. Je to zanimivo s psihološkega vidika. Ne bi rada primerjala tega s kakšnim razvojem totalitarnih sistemov, ali na primer s kakšnimi islamisti in podobno, ker upam, da še ni tako daleč. Kaj že reče na koncu Satan v enem znanem filmu (če se ne motim): “Domišljavost/samovšečnost, definitivno moj najljubši greh”.
    Verjamem tudi, da je včasih težko, ko se ena stran postavi tako na trdno stališče, potem se ne odzvati z isto trdnostjo, da se malo uravnoteži.
    Sicer pa zgoraj povedano ne leti toliko na članek avtorja, kjer se meni sicer sploh ne zdi ne vem kakšna grozna žaba – po prebranem članku imam vtis (lahko se seveda motim – v stilu zgoraj povedanega), da v bistvu med vrsticami (morda niti ni toliko želel) kar precej pohvali papeža (da je naredil res potrebne in pomembne zadeve v Cerkvi, odgovoril na današnje duhovne potrebe itd.), samo da to ne pomeni, da je čisto vse, kar pride od papeža čisto “zlato” (mimogrede, če je kdo razumel, da je v preteklosti (tudi bližnji) od vseh papežev oz. pač z vrha Cerkve prišlo vedno čisto zlato) je tudi malo zgrešil, po moje). Morda še zanimivo vprašanje, kaj bo sedaj z avtoriteto posameznih višjerangirajočih v cerkveni hierarhiji, ko se dopušča take hude napade na najvišjo avtoriteto v tej hierarhiji. Je nek paradoks – če je začel papež z direktnim rušenjem (pustimo zdaj koliko umetne) avtoritete cerkvene hierarhije (v luči razprave avtorja o črno-belih zadevah moramo priznati, da so si kdaj tudi zaslužili), mu sedaj s tako hudim kritiziranjem njegove avtoritete v tem namenu na nek način lahko le pomagajo. Če se lahko sprašuje o pravilnosti papeža, kolikor bolj se bo lahko spraševalo o pravilnosti koga drugega. Finta.

    • AlenkaN

      Tako hudo kritiziranje papeža ni nobena novost, kar je v članku lepo razloženo.

      • O, pač novost, AlenkaN. Spodbijanje avtoritete papeža in smeri, ki jo on izbere, se nikoli doslej ni toleriralo. Eno so napadi od zunaj, tu opisani se dogajajo od znotraj. Vsi po vrsti.

        Za enega vodilnih teologov Hansa Kuenga ni bilo več mesta, ko je postajal vse bolj kritičen do Vatikana. Podobno kasneje za Eugene-a Drewermana. Tradicionaliste okoli škofa Lefebre-a so izobčili iz Cerkve. V Latinski Ameriki so v času pontifikata Wojtyle počistili z zagovorniki teologije osvoboditve. Progresistično gibanje laikov nemškega govornega področja Wir sind Kirche ( ki med drugim zahteva odpoved klerikalizmu, enkopravnost spolov v Cerkvi in odpravo obveznosti celibata) je bilo ne le deležno stalnih kritik uradne Cerkve, ampak celo nekaterih ekskomunikacij ( npr. na Tirolskem).

        Tako in podobno se je ponavadi doslej, AlenkaN, končalo “hudo kritiziranje” papeža. Še enkrat, Amoris Laetitia je veljaven pastirski dokument, sprejet v Katoliški cerkvi na najvišji instanci.

        Če se proti tistim, ki doslej majejo papežev čoln na odprtem morju, ni v ničemer ukrepalo, je lahko razlog dvojen. Ali je sam papež premehak za to, ali pa so nasprotniki premočni in jih je preveč, da bi papež in krog ljudi, ki ga v Vatikanu podpirajo, šli v odkrit spopad.

        • AlenkaN

          Ti ljudje, ki jih vi naštevate, so imeli težave zato, ker so zavrgli katoliški nauk.

          • Zdravko

            IFa vsebina sploh ne zanima. Vidi samo kritiko papeža in jo ima za nedopustno. Ne vem, če se lahko vse tako poenostavi. Sicer pa lepo pove, da je Cerkev znala že prej obračunati z razkolniki.
            Če sedaj ne ukrepa, IF, je to morda tudi zato, ker so stvari tokrat korektne in umestne. Dvomim, da je papež “premehak”, še bolj, da so naprotniki tako zelo močni.

  • AlenkaN

    Morda bo pomagalo, če preberete tole:
    http://www.catholicculture.org/commentary/otn.cfm?id=1191

  • Sarkazem

    AlenkaN, ta članek je bil pa res vreden ogleda, hvala zanj! Raje se bom kar pridružil komentarju Mojce1 in se vzdržal prehitrih mnenj, ker sem enostavno premalo in preslabo informiran o vsem. Sem pa še vedno mnenja, da bi se mi vsi z voditelji Cerkve na čelu morali posvečati bolj pomembnim vprešanjem kot so vse hitrejše razkristjanjevanje in pospešena ateizacija in sekularizacija s povdarjanjem evolucionzma in izrivanjem kreacionizma v družbi in izobraževalnem sistemu s pomočjo politične korektnosti, kulturnega marksizma in multikulturnosti. Vse našteto povzroča duhovno praznino, v katero nemoteno agresivno vstopa islamizacija namesto krščanstva. Škoda je izgubljati energijo ob mnogo manj pomembnih vprašanjih verske doktrine in pri tem izgubljati tla pod nogami.

    • Se strinjam, ampak to ni tako nepomembno vprašanje.

      Treba je namreč vedeti, da gre najslabše ravno tistim krščanskim skupnostim, ki so najbolj liberalne.

      V Anglikanski Britaniji je največja skupnost danes katoliška.

      Tudi po drugih državah protestantske Evrope, kjer so protestanti preveč liberalni, dobiva primat katolištvo – npr. na Norveškem.

      Tudi na to moramo biti pozorni.

      • Strinjam se. Na internetu je OGROMNO razprav ter člankov na to temo. Obstajajo primeri iz ZDA ter iz Evrope. Ampak naši vrli katoliški ideologi so najbolj pametni. In ne upajo jasno izreči svojega mnenja ampak ga prilagajajo Cerkvi sovražnim medijem. Sploh, če je nasproti kakšen olj zagrizen novinar potem katoliški intervjuvanec ne drži svoje pozicije. Pa najsi bo to škof, duhovnik, intelektualec. To je pa gospe in gospodje, SRAMOTA!

  • Zdravko

    Bom še jaz izpljunil to žabo. 🙂
    Odličen članek, AlenkaN. Pri tem pol 3. točke velja celo zame, ki ne kritiziram teh kardinalov.
    Namreč “čistost ponovno poročenih” je res absurdna in neumna. Vendar za razliko od članka, ne vidim potrebe po spremembi nauka. Papir marsikaj prenese. Kot je rekla Mojca1, kdo misli da je moder, naj pazi, da ne zbluzi.
    Tako tudi teološka moralka v zanosu, da bi na “vse našla odgovor”, takole zbluzi. Tudi za teološko moralko velja, da ni ideologija in da je ne moremo dobesedno prenašati v življenje. In v ta kontekst spada tudi “čistost ponovno poročenih”. Tudi za teološko moralko velja “inherentna dvoumnost”, značilna za vse filozofske in družboslovne znanosti.
    Zato zaradi mene nauka ni treba spreminjati. Glede obhajila ponovno poročenih pa to ničesar ne spremeni in mislim, celo prepričan sem, da bo ostalo enako kot doslej.

    • Bog ne daj, da bi se karkoli spremenilo glede obhajanja ločencev, ker bi bilo potem konec sveta.

      V modernem svetu se sicer približno polovica zakonov loči. In prejemanje obhajila bo pač kriterij, po katerem se bo v cerkvi v bodoče že na prvi pogled ločilo, kod je kaj vreden- to je poročen in kdo ni vreden drugega kot obsodbe, saj je ločen. Edini kriterij za prejemanje/neprjemanje obhajila bo pač to. Prav je, da so stvari že na prvi pogled jasno razvidne.

      Kdor notorično skače čez plot, seveda ni problem, da po spovedi ne bi smel k obhajilu. Kdor laže kot pes teče, kdor goljufa, krade za vsakim vogalom, ni problema. Morilci bojo šli k obhajilu, če se skesajo. Da o častihlepnežih, nadutežih, samovšečnežih, nečimernežih in podobnih tičih niti ne govorimo. Taki ne samo da smejo k obhajilu, takim je to vstopnica za vzpon po cerkveni hierarhiji. Pedri in lezbijke bojo mirno pristopali k obhajilu, nekateri bojo tudi maševali, sadomazohistični izrojenci tudi mirno k obhajilu, da ne omenjamo sodomistov in pedofilov.

      Ampak ločenci – ne ti pa nikoli, nikakor nikdar. Ti pa so gnus nad gnusom. Nepreklicno zavrženi do konca časov. Nikarte z njimi med prej naštete kategorije zglednih katoličanov. 🙁

      • Zdravko

        Meni je to čist razumljivo. Morda narobe gledaš v tem, ker zadržanje zakramenta enačiš s kaznijo, z obsodbo. Neveljaven zakrament še ni božja sodba. Niti človeška ne. Tudi kazen to ni. To ni isto kot ekskomunikacija.

        • Ah, to je obravnavanje odraslih ljudi kot da so 5 letni otroci. Opravilno nesposobni. Odrasel človek bo sam presodil, ali je vreden prejeti obhajilo. Kdaj je Jezus nekomu, ki se mu želel približati, to bližino odrekal. To odrekanje je utemeljeno v bolestnem hotenju po dokazovanju lastne moči, človeške moči nad sočlovekom. Enako kot pri tistih, ki nekomu odrekajo krst otroka. To je zločinsko, odrekati krst otroku. Samo si nekateri ne morejo pomagati, očitno. Med drugim zaradi lastne nevrotične zastalosti v analni fazi, po Freudu.

          • Zdravko

            Ne vem kako je s Freudom, ampak to kar praviš, bi bilo poljubno razdajanje zakramentov in bi vodilo v posmeh in norčevanje iz zakramentov.

          • Zakaj le? Vsekakor nič več posmeha in norčevanja, kot ga je bil Božji sin že deležen, kot je kot dar in odrešenje prišel med nas na svet. Se je Bog Oče spraševal, ali ga je ta svet vreden, tehtal in se na koncu odločil, da ga ne da?

          • Zdravko

            Zakrament je zakrament. Ne smemo ga izpostavljat posmehu, ker s tem se posmehujemo sebi in veri.

          • Če bi Bog tako razmišljal, ne bi nikoli svojega Sina na svet poslal.

  • AlenkaN

    Papež Frančišek je to zmešnjavo z različnimi razlagami povzročil vede in hote, to je kar javno priznal njegov zaupnik Bruno Forte:

    https://www.lifesitenews.com/news/italian-archbishop-claims-pope-didnt-want-to-address-communion-question-pla

    • Nasprotno, stališče papeža je bilo ravno obratno, da bo do zmešnjave prišlo z obsedenim doktrinarnim opredeljevanjem, ki ne želi videti človeka in njegove situacije.

      Kaj imaš končno lahko kot argument proti tem sumarnim besedam menda tajnika na sinodi, nadškofa iz zgodovinskega Chietija, Bruna Forte-a:

      Forte said that Amoris Laetitia doesn’t change doctrine, but applies it mercifully.

      The message of the exhortation, he says, is, “Don’t judge, but reach out to all with the gaze of mercy, but without renouncing the Truth of God. It is easy to say, ‘that family has failed’; more difficult to help it not to fail. No one ought to feel themselves excluded from the Church.”

      • AlenkaN

        Ste spregledali papeževo naročilo, naj se ne govori jasno?

  • O povezavi na tekst ameriškega novinarja, ki ga je pripela AlenkaN ( http://www.catholicculture.org/commentary/otn.cfm?id=1191 ) :
    po mojem gre za katastrofo od teksta, glede na to, da je tema globoko v obzorju vere Cerkve in naj (!) ne bi šlo za politični ‘daj-dam’. Me pa ne preseneča, da je blizu, tistim, ki so jim taki načini komnikacije blizu že v slovenskem političnem prostoru in v njih sodelujejo.
    Razumem tudi, da je v nekaterim v interesu, da se velik del kristanov zavede (zmanipulira) v tak kulturni boj, ne le več navzven ampak tudi navznoter. In razumem, da je verjetno istim v interesu zanetiti razdor znotraj Cerkve.

    Ne poznam ameriške krščanske ‘scene’, a že dolgo opažam, da je na njej mnogo tega pristono, in mi NIKAKOR ni blizu. Žal mi je, da se nekateri učijo tega pri njih njih. Vsekakor pa imamo v Sloveniji še naše politične specifike.

    Tako levici, kot delu desnice je v interesu imeti nestrpne, arogantne, brezobzirne kristjane, take kot nas hočejo videti in itak mislijo, da je tako ‘pravo bistvo RKC’. Ko jim nekaj tega uspe sprovocirati, je vse, kar je zares pravo bistvo Cerkve, kar je globine živetega krščanstva v njej, v javnem prostoru potisnjeno v ozadje, neopazno navzven in zlahka označeno kot ‘zgolj nekaj butastih ali pa naivnih’.
    Kristjani smo zaradi takega pogleda na nas pogosto užaljeni, a prav je, da se vsaj zavedamo, od kod izvira in kje mu morda pomagamo oblikovati se. Ker smo, zdaj bom pa jaz rekla: kdaj neumni in se radi pustimo zmanipulirati.

    Mi je pa v celi tej zgodbi žal kristjanov kot je Maver, pa še mnogih, ki ni iz ‘te zgodbe’ in tudi izrecno noče biti, a se mu v ob nekaterih trendih v Cerkvi in ob njej porajajo vprašanja. Vprašanja pa je treba vzeti resno in se ob njih pogovarjati. Razmišljanja, nezaupanja v določene teze, ali vsaj njihovo ubesedenje, tudi dvomi, so del normalne poti v lastno globino življenja z Njim in s Cerkvijo prav v tem svetu, kakršen je.

    Žal se vedno, ko se dvigne sovražni val proti Cerkvi, tudi taka nesovražna razmišljanja, dvomi, vprašanja, deležna nekaj sumničavosti. Sovrašni val pa jih z veseljem uporablja za svoje namene. Žal…

    Lahko samo rečem: kdor more, naj se ne udeležuje takih akcij, kot jih priporoča ta ameriški novinar, in propagirajo tudi nekateri komentatorji na Časniku.

    Če le zmore, naj vztraja v spoštljivem dialogu.
    Ker če ima kdo temelje za spoštljiv dialog, ki ne žali, ne ponižuje nasprotnika, smo to kristjani. Če jih ne zaznavamo, pojdimo globlje – tudi s pomočjo rednih zakramentov. Čudeže namreč lahko dela pogosta spoved ob točkah, ki so nam težke in nas kar naprej spodnaša (ne boste čudni, če se boste spovedovali napadalnosti, sovražnosti, brezobzirnosti, da ste danes nekoga mimogrede oblatili, diskvalificirali … ), vse kar je takega, kar nas tera v nespoštljive dialoge. Pa kolikor se le da pogosta evharistija 🙂 – včasih se da zelo mimogrede skočit še k maši. Tam vsaj v mestih tudi med tegnom nikakor niso samo ‘stare babe’ in ‘fanatiki’. Mnogo je mladih, mnogo! Pa ljudi, ki pred ali po službi mimogrede skočijo še k maši. Kolikor kdo zmore. Pomaga, čeprav ni ‘treba’.

    Znamenje dobrega kristjana namreč ni da je pripravljen razcefrati nasprotnika (apostol Janez bi rekel, da tak Boga ni videl in ne spoznal), ampak prav nasprotno. Spoštovanje vsakega človeka, pogled nanj v Božji globini je nekaj zelo, zelo kristjanovega.

    • Zdravko

      Darja, nikjer ni sovražnih govorov proti Cerkvi. Dialog je spoštljiv. Nihče nikogar nima namena razcefrati. Maver je čist ok, zakaj bi ti ga bilo žal. Nihče se ne poteguje za politični daj-dam.
      Se ti ne zdi, da morda ti ne dojemaš stvari prav?

      • Ja, z Alešom Mavrom je seveda vse OK. Nikjer v tem kar sem napisala, ne piše drugače 🙂

  • AlenkaN

    Papež Frančišek je rehabilitiral duhovnika, ki ga je zaradi pedofilije obsodil Benedikt XVI.

    Žal bo prej ali slej treba odpreti oči pred grdo realnostjo:

    http://www.spectator.co.uk/2017/01/why-more-and-more-priests-cant-stand-pope-francis/

    • Ja, prav gotovo. Frančišek bo po vsem, kar je povedal na temo pedofilnih zlodel znotraj Cerkve in pri vsej evidentni škodi, ki so jo Cerkvi razkriti pedofilski škandali povzročili, zdaj zavestno šel ščitit obsojene pedofilne duhovnike. 🙁

      Ti očitno sistemsko zbiraš zapise s spleta, ki so kritični oz. sovražni do Frančiška in jih tule objavljaš enega za drugim kot domnevno čisto sveto resnico. A smem vprašat, kaj te motivira, s kakšnim namenom to počenjaš?


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI