Populizem je posledica neučinkovite birokracije

Matej Kovač 2.1.2017 0:2824 komentarjev
 

tiunin_populism

Ob prelomu koledarskega leta mnenjski voditelji in analitiki vijejo roke nad populizmom, ki ima vse večji vpliv v političnem življenju držav (vsaj v razvitem delu Evrope in Amerike) in ki naj bi bil največji dejavnik negotovosti v letu 2017. Ugibajo o pragmatizmu Trumpove administracije, ki bi lahko obvaroval svet pred trgovinsko vojno,  o procesu izstopanja Velike Britanije iz EU, ki se lahko konča z veliko gospodarsko škodo in o zmagi populistov na prihodnjih volitvah v Italiji, ki bi lahko pripeljala celo do izstopa Italije iz evra.

Glede razlogov za vse večjo moč populističnih gibanj si je večina komentatorjev enotnih. Politične in gospodarske elite so se odtujile od ljudi, predvsem pa so razočarani poraženci globalizacije. To so tisti delavci na zahodu, ki vse težje živijo, ker s svojim delom niso konkurenčni v mednarodni menjavi. Požar populizma naj bi podpihovala tudi vse večja premoženjska in dohodkovna neenakost in občutek ogroženosti lastne kulturne identitete zahodnjakov, ki ga sprožajo neobvladane migracije.

Ni vsaka neenakost nesprejemljiva

Nevedni razlogi gotovo vsaj delno držijo, a ne pojasnjujejo, kako da se je privlačnost populizma tako zelo povečala ravno sedaj. Kako, da je ravno sedaj tako veliko število ljudi obupalo nad uveljavljenim načinom upravljanja z državami. Menim, da so ljudje obupali nad sposobnostjo obstoječe birokracije  (to so uradniki v javnih-državnih službah in vodilni nameščenci v velikih delniških družbah), da bi izvrševala svoje poslanstvo v splošno korist. Še več, ogorčeni so, da si birokrati kljub neobvladovanju položaja privoščijo nesorazmerno velike zaslužke.

Razumen človek, ki mu socialistična propaganda ni povsem oprala možganov, se brez težav sprijazni z dohodkovno neenakostjo med vrhunskimi in ostalimi športniki, med ustanovitelji uspešnega podjetja in zaposlenimi in celo z neenakostjo, ki temelji na dedovanju. Zelo težko pa se je sprijazniti z rentami, ki birokratom pripadajo glede na status in ki pogosto niso povezane z koristnostjo njihovega dela.

Nerealna pričakovanja glede zmožnosti države

Da ne bo pomote. Zgodovinsko izpričano je, da je učinkovito uradništvo temelj uspešne civilizacije. Tudi delitev dela in oblikovanje velikih gospodarskih sistemov, ki sta pripeljala uradniške funkcije v gospodarstvo, sta pomembna dejavnika v napredku človeštva. Problem je, ker je šla birokratizacija preko vseh meja in ker so tako politiki kot birokrati za ohranitev svojih rent vzbujali v ljudeh nerealna pričakovanja glede zmožnosti države in njene birokracije.

Za povrh so še zamešali prioritete. Namesto da bi bila ključna prioriteta državne administracije zagotovitev varnosti, postopkovne pravičnosti ter zaščita in pomoč v primeru katastrof, so se osredotočili na naprednjaški družbeni inženiring, ki namenja nesorazmerno veliko virov premoščanju razlik med ljudmi in družbenimi skupinami (tudi tam kjer jih sploh ni mogoče premostiti).

Žal ni nobenega zagotovila, da so populisti zdravilo za navedeno bolezen. Ko pridejo na oblast često podležejo skušnjavi in zgolj prevzamejo obstoječ aparat ter ga podredijo svojim kratkoročnim interesom. A za mnoge je tudi znatna verjetnost, da bodo razočarani bolj sprejemljiva kot vzdrževanja statusa quo.

V Sloveniji podržavljenje in birokratizacija v vzponu

Slovenija nekoliko zaostaja za trendi v Evropi in ZDA. Pri nas je birokratizacija družbe v polnem zamahu. Proti krizni ukrepi se ukinjajo selektivno, tako da imajo do njihove ukinitve korist predvsem javni uslužbenci.  V medijih se demonizira privatizacijo gospodarstva in zasebno podjetniško pobudo, administrativni okvir za upravljanje z državnim premoženjem pa je zastavljen tako, da praktično onemogoča privatizacije v prihodnje. SDH in DUTB povečujeta lastništvo v podjetjih, ki bi jih lahko prestrukturiral kvečjemu zasebni lastnik. Sodobnih meril in standardov za ocenjevanje uspešnosti in učinkovitosti posameznih podsistemov v javnem sektorju ni. Zdravstvena reforma gre v smer še večjega podržavljenja izvajalcev zdravstvenih storitev. Dominantni mediji promovirajo državni paternalizem.

Kam se bo obrnilo nezadovoljstvo državljanov, ko se bo ponovno izkazalo, da je slovenski birokratski cesar nag, še ni jasno. Z levitvijo v nove odrešenike ima naša birokratsko partijska elita bogate izkušnje. Morda jim bo uspelo še enkrat. Zanesemo se lahko le na pregovor, da ves čas vseh ljudi ne moreš imeti za norca.

Slika: Tyunin VoxEurop

 
Značke:

24 komentarjev

  • Berem: “… Namesto da bi bila ključna prioriteta državne administracije zagotovitev varnosti, postopkovne pravičnosti ter zaščita in pomoč v primeru katastrof, so se osredotočili na naprednjaški družbeni inženiring, …”

    Kaj pa, če jim je bilo to zaukazano? Le kako naj bi se visoki uradni po vsem svetu spomnili, da morajo favorizirati LGTB? Pospeševati naseljevanje ilegalnih prebežnikov, ki se želijo priklopiti na socialno pomoč?

    • Amelie

      Bolj kot ukazano morda pogojeno .. za denar ne skrbite, dobili ga boste kolikor hočete, vi nas samo ubogajte !
      Saj ko je novinar na cnn vprašal našo novoizvoljeno premierko, če imamo problem z denarjem, mu je odgovorila samo da ” vi nid a tajm”.

  • Robert

    Družba je spridena do obisti. Škoda da ljudje ne sprevidijo kdo je prava žrtev https://www.domovina.je/v-letu-2016-je-bil-vsakih-sest-minut-ubit-en-kristjan/

  • Franc Mihič

    Na kitajskem Tiananmenu, prepojenem s krvjo študentov, željnih demokracije in pravice, je vzklila tudi nova svetovna ureditev, v kateri sta si padla v objem avtokracija in kapital.
    In prav s pokolom, ki ga Evropejci pogosto dojemajo kot odsev azijskega pojmovanja velikega kolektiva in neznatnega posameznika, so na evropska tla pripeljali virus cenenega dela in relativne svobode.
    To, da so Kitajcem na Tiananmenu odvzeli svobodo do tega, da govorijo o krivici in zahtevajo svoje pravice ter protestirajo proti korupciji v svoji družbi, je neposredno vplivalo na vsakogar od nas. Nekaj let po tem, ko je vojska s tanki vdrla na Trg nebeškega miru, je na Kitajskem vladala zlohotna tišina. Ni se smelo razpravljati o tem, kar se je zgodilo, še manj o tem, zakaj se je zgodilo, in še zlasti ne o tem, ali se je vse to v resnici moralo zgoditi.
    Nato pa je guru kitajskih reform Deng Xiaoping, ki je po vsej verjetnosti osebno izdal ukaz, naj nad otroke in ljudi pošljejo vojsko in naj s pravimi naboji streljajo na pripadnike neodvisnih študentskih in delavskih sindikatov, pahnil svojo deželo v tržno globalizacijo in na široko odprl vrata tujim naložbam.
    Deng je bil moder strateg in vrhunski trgovec: svojim revežem je ponudil boljšo življenjsko raven, zahodnemu kapitalu pa prodal svoje reveže.
    In tako so v naše domove prišli poceni kitajski izdelki. Skupaj z njimi pa so na naša vrata potrkale tudi nove cene dela.
    To, da so Kitajcem na Tiananmenu odvzeli svobodo do tega, da govorijo o krivici in zahtevajo svoje pravice ter protestirajo proti korupciji v svoji družbi, je neposredno vplivalo na vsakogar od nas.
    Evropejci so še naprej kritizirali svoje premiere, vendar pa je počasi postajalo vseeno, koga volijo.
    Vsak, ki je prišel na oblast po najbolj demokratični od vseh možnih poti, je moral početi isto: zniževati proizvodne stroške in si prizadevati za konkurenčnost, katere lestvico je določala posttiananmenska Kitajska.

    Zorana Baković- DELO, sobota, 7. julija 2014
    http://www.delo.si/arhiv/trg-nebeskega-miru-in-35-maj.html

    • Franc Mihič

      Drobtinica kitajske krivde
      Tudi Deng Xiaoping je nekoč relativiziral dejstva z izrekom, da »ni pomembno, ali je mačka črna ali bela, glavno, da lovi miši«.
      Zdaj je Trump vse to premešal. »Ni pomembno, ali mačka lovi miši, glavno je, da je bela in bo Ameriko ponovno naredila veliko.«
      Če pogledamo, kdo je glasoval za takšno logiko, je jasno, kje je drobtinica kitajske krivde.
      Azijska sila je s preprosto računico pokazala, da danes zadostuje 250 milijonov delavcev za izdelavo vsega industrijskega blaga, potrebnega človeštvu.
      Približno toliko kitajskih kmetov pridela hrano za sedem milijard ljudi.
      Vsi drugi so kakor zenovske gosi na nebu. Morda je tam še vedno naša senca ali pa smo nevidni in zaradi nepomembnosti izbrisani.
      Kitajska drobtinica krivde je predvsem v nesimetričnem svetu, ki je bil ustvarjen, ko se je azijska sila ponudila kot neizčrpen vir cenenega dela, od katerega je imel zahodni človek na zenovski način koristi.
      Ko je ostal brez službe, ker je njegova tovarna pod pritiskom partijsko oblikovane kitajske konkurence bankrotirala, se je lahko zahvalil za preživetje samo temu, da je bilo blago, narejeno na Kitajskem in naprodaj v bližnjem trgovskem centru, blagodejno poceni.
      Kakšen začarani krog!
      Globalizacija v kitajski zenovski sliki je samo sebe ugriznila v rep.
      Zorana Baković
      Delo, tor, 15.11.2016
      http://www.delo.si/mnenja/komentarji/drobtinica-kitajske-krivde.html

  • Gospod Franc,
    na prvi pogled ste odlično zadelo glavico na žeblju. Zelo dobro! Vendar je žebelj napačen.

    Kitajska ni čisto nič kriva, če je Zahod zajela strašna epidemija ateizma. Pravzaprav profitirajo muslimani.

    Za Zahod je pogubna ateistična misel, ki ne priznava obstoja Boga. Želi pa vse atribute Božjega kraljestva. Kako značilno za ljudi, ki se igrajo bogove!

    • Franc Mihič

      Katere pa so potem še krščanske dežele, ki jih Kitajska ne ogroža?

      • Oh! Spet nisem bil dovolj jasen! Se opravičujem!

        Ne ogroža nas Kitajska, niti ne islam. Sami smo izbrali pot pogube. Islamisti so le pogrebci, ki so prišli po dediščino EU staroselcev.

        Kruto, grozljivo se to bere, vem! Ampak EU staroselci nikakor nočejo upoštevati Stvarnikova pravila in osnovno, prvo in najvažnejše Stvarnikovo pravilo, tudi časovno prvo (!!!), je: “Klasična družina!” Oziroma rodovitnost po Svetem pismu:

        Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,28)

        • Franc Mihič

          “Kristjan v politiki se je dolžan ukvarjati z razvijanjem pravičnosti in neprestanim izpopolnjevanjem družbenega in gospodarskega sistema ter vseh podsistemov.
          To počne predvsem s pametjo in ne z vero. ”
          Katoliška Cerkev zagovarja popolnoma jasno stališče, da je v pristojnosti politike delo za pravično družbo in da je pristojnost Cerkve, da pri tem sodeluje kot vsaka druga oblika civilne družbe na svoj posebni način. Svojo dodano družbeno vrednost pa vidi v krepitvi duha solidarnosti, požrtvovalnosti, zastonjskosti, nekoristoljubnosti in preseganja družbene sebičnosti. Kristjan v politiki se je tako dolžan ukvarjati z razvijanjem pravičnosti in neprestanim izpopolnjevanjem družbenega in gospodarskega sistema ter vseh podsistemov. To počne predvsem s pametjo in ne z vero. Temeljna vrednota, ki ga vodi in zavezuje, je tako iskanje pravičnih rešitev za čim večje število ljudi. Samo tako se lahko krščanska politika uveljavi in preživi. Vse drugo s krščanstvom in krščanskimi vrednotami nima veliko zveze, zato ima tudi sklicevanje nanje ob nepravem času nasprotni učinek. Če kristjanom v politiki uspe na področju zakonodaje izboriti pravičnejše zakone, ki pravičneje razdeljujejo dobrine med ljudi, ki v večji meri dajejo vsem ljudem enake možnosti in bolje urejajo odnose med državljani, bo takšna politika imela ne samo dovolj močno stranko, ampak tudi dovolj veliko volilno telo, ki jo bo podpiralo.
          “Vsi poskusi desnokrščanske miselne opcije, pri katerih je sodelovala tudi Cerkev s svojimi predstavniki in sredstvi, da se vzpostavi desnosredinsko konzervativni medij, so se izjalovili. Po moji oceni je glavni razlog v iracionalnosti, tako v primeru Slovenca kakor TV3 in T-2. Iti iz projekta v projekt, ne da se temeljito prouči položaj in izdela jasna strategija, je v Sloveniji samomorilsko dejanje, ker se ve, da javnost obvladuje nazorska konkurenca, kapital pa je v rokah tistih, ki takšnim projektom dajejo kvečjemu miloščino. Neslavne medijske zgodbe in nevešče upravljanje s sodobnimi mediji so tako Cerkvi kot krščanskodemokratski opciji povzročile več škode kot koristi. Dopuščanje solističnih akcij na tem področju v Cerkvi je nedopustno in za to je odgovoren tisti, ki ima v Cerkvi vodstveno oblast.”
          Vir – članek: dr. I. Štuhec: Odgovornost Cerkve
          DRUŽINA, 12.10.2008

        • Franc Mihič

          Slovensko RKC in desnico ni motilo in še ne moti, da je slovenska RKC razpečavala in prodajala na T-2 pornografijo in so Zvonovi naredili največjo bančno luknjo! Vsi poklicani v cerkvi so »skesano«, predvsem premeteno tiho! Zopet so ugledni in celo primerni za učenje morale v državi. Greha in pohlepa ni bilo, pravi vodstvo (slovenske) RKC, za vse je kriv le »hudič«. Vse je »božje delo« svetega duha. Če pa to ni, potem je posredi hudič in odgovornih v slovenski cerkvi ni. Občestvo je tudi tiho, izjeme so neslišne. Dvojna merila in morala slovenske RKC, ki uničuje vero v poštenje in pravičnost. To je dekadenca družbe, ki ne pozna odgovornosti za vse. Družba ne prizna države prava, ne pozna pravičnosti, ne enakopravnosti. To žal ne prakticira samo RKC, je tradicija desne ali leve avtokracije in tako tranzicije. Demokracija slabo deluje, saj samo narod plačuje »grehe«, a »elita« še ne. Ta ne demokratičen in proti ustavni privilegij politične elite najbolj ščiti volilni sistem, saj volivec nima izbire, da izbere, komu podeli mandat za oblast. Posledica je negativna selekcija kadrov in velika ne odgovornost, izvoljeni politiki so odtujeni, nimajo kontakta z volivci. Kao koristne so poslanske pisarne? O tem posledicah volilnega sistema molčijo celo mediji »v službi ljudstva«!
          Pred časom sem na TV SLO gledal dokumentarec »Dekadenca«, avtorjev ekološko trajnostno osveščenih naravnanih intelektualcev. Film govori o moralnem propadanju razvitega sveta. Govori nam o pretiranem potrošništvu, predvsem o problemu osredotočanja ljudi brezmejnemu ugodju, ko človek, družina,družba, zanamci in narava izgubljajo pomen, važen naj bi bil samo moj »užitek«. Jasno je bil prikazan problem pornografije, kot enem pomembnem vzroku za propadanje družbe, predvsem družine. Avtorji oddaje so postavili vprašanje, kako naj, na primer dečki, ki jim je pornografija dostopna in jo gledajo, lahko potem razvijejo ljubezen, spoštljiv odnos do partnerke žene, celo matere. Vsekakor aktualna tema tudi za Slovenijo, kjer celo RKC razpečava zaradi dobička pornografijo, a kljub temu s svojimi posli največjo bančno luknjo! Moralni teolog dr. Ivan Štuhec je iskren: »Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to!« Kaj pa Bog in sodržavljani, ki plačujejo »bančno luknjo«?

  • Sarkazem

    Populizem je beseda, ki ima v osnovi populus tj. latinsko ljudstvo. Ravnanje v skladu z željami ljudstva torej! in želje ljudstva bi morale biti v osnovi obnašanja vsakega politika, ne le “populista”. Slabšalni pomen besede populizem v glavnem ustvarjajo in ponavljajo levičarji, ker so želje ljudstva nekaj nepomembnega v primerjavi levih “višjih” ciljev, ki so takoimenovana brezrazredna družba s popolno enakostjo podrejenega ljudstva in gospodovanjem nadrejene elite, ki prerazporeja tuji denar in z njim pospešuje migracije, mešanje prebivalstva, kulture in vere, razgradnjo družine z nenaravnimi teorijami spola, razgradnjo narodov in držav ter popolno globalizacijo. Ljudem ti “višji” cilji ne ustrezajo, ker si želijo miru v družini, na svojih domovih in v svoji domovini brez umetnega priseljevanja in prisilnega mešanja kultur, multikulturalizma in novih verstev, ki so dosedanji veri sovražne. Zato neizbežno pridobivajo na pomenu politiki in stranke, ki v dobi masovnih, nezakonitih in umetno pospeševanih migracij dajejo prednost avtohtonemu prebivalstvu in njegovi tradicionalni kulturi,domoljubju ter varnosti pri bivanju in delu v lastni državi. V tej politiki ni torej ničesar slabega in bi morala biti osnova vsega ravnanja politične oblasti ne pa biti ožigosana s slabšalnim pomenom populizma. Taka smer seveda ne izključuje pomoči beguncem, posameznim legalnim in delaželjnim priseljencem, ki se želijo integrirati v družbo in kulturo avtohtonega prebivalstva in prav tako ne pomoči revnim državam, ki bi želele poskrbeti za lastno prebivalstvo. Menim, da bo taka smer v zahodni politiki s svobodnimi volitvami slejkoprej prevladala.

  • Gospod Sarkazem je zapisal: “Menim, da bo taka smer v zahodni politiki s svobodnimi volitvami slejkoprej prevladala.”

    Kar je zelo optimistično, lepo se bere in vsem nam je toplo pri srcu. Hvala vam, gospod Sarkazem!

    Opppsss! Jaz nesreča pa sem pomotoma kliknil na napačno spletno stran: rodnost. Joj! Groza! Tam piše, da je povprečna rodnost med EU staroselci 1,6 otroka na žensko, morala bi pa biti vsaj 2,1 otroka na žensko! Ker pa nesreča nikoli ne pride sama, sem kliknil še na matematični model, ki pravi, ko pade rodnost pod 1,9 otroka na žensko, se nikoli več ne more v tej družbi povzpeti nazaj na 2,1. Ker ukrepi, ki povratek zagotavljajo, terjajo več časa, kot ga ima politika, ki jih sprejme.

    😮 😮 😮 😮 😮 😮

  • Franc Mihič

    Kako uničujemo državo?

    »V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda,« upravičeno piše dr. Peter Glavič, zaslužni profesor mariborske univerze. Pravi: »Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard evrov je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta.«
    Slovenski kapital je bil torej pregnan. To je uspeh »naprednih« v politiki in stroki, ki so zaslužni, da je domač ali tuji kapital v Sloveniji še vedno sovrag dela, delovnega ljudstva. Kapitalisti pa so izkoriščevalci in izdajalci naroda. Dolžniki so privilegirani. Oškodovani pa so upniki, ki hirajo kot »podjetnik Smrtnik s Parkinsonovo boleznijo. Menedžerji, ki so podjetja prevzemali brez lastnih sredstev, temveč kar z bančnimi krediti bank z zastavo delnic podjetja ali so za svojo anuiteto obremenili podjetje, a so uspeli plačevati najete kredite iz finančnega toka podjetja, so »ugledni«. »Tajkune« je pravna država »odkrila«, ker niso uspeli vračati kreditov. Oboji pa so oškodovali podjetja. Mnoga podjetja so za to propadla!
    V Nemčiji je prepovedana vsakršna pomoč ciljne prevzete družbe pri nakupu delnic, ki bi jo le-ta nudila prevzemniku. Ta pomoč se nanaša na posojila, garancije, zavarovanja in za predujme. Ciljna družba ne more dajati zavarovanj prevzemniku v primeru prevzemov. V državah EU je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga dopušča, vendar pod strogimi pogoji. Večina državljanov je zaradi privilegijev menedžerjev pri lastninjenju družbene lastnine ostalo opeharjenih kapitala. Politika je brez dolžnega čuta za pravičnost poskrbela le za menedžerje, a njihove neuspehe plačujemo davkoplačevalci in zadolženi državljani z nizkimi dohodki!
    Uresničilo se je, kar je rekel »pedagog naroda«, bivši rektor univerze dr. Jože Mencinger, to je: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje – avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
    Lastninjenje ni bilo skladno ustavi, saj državljani nismo bili enakopravni. To je glavni vzrok nezadovoljstva z državo in za premoženjsko in dohodkovno neenakost, ki je nastala na osnovi privilegijev, nepotizma in nemorale. S koncentracijo lastništva smo uvedli problematični dedni kapitalizem.
    Mnogi vse to očitajo razvitemu zahodu, a ne vidijo na lastnem pragu. Država ne spoštuje in ne zavaruje celo lastnine zaposlenih, to je plače in prispevkov. Največji politični in pravni nesmisel je, da je delavec tisti, ki mora terjati tisto, česar ni opravil njegov delodajalec. Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni instituciji, ne pa delavcu. Za to mora poskrbeti država s svojimi institucijami.
    Odgovornost politike je katastrofalna. Kdo vse je in še podcenjuje in zavaja državljane, namesto da bi jih poučeval o njihovi pravici do lastnine, kapitala, tudi o pravici do deleža družbenega kapitala in o ravnanju s kapitalom? K temu veliko prispeva volilni sistem, ki je odtujen od volivcev, kar kažejo tudi poslanske pisarne. »Nekateri pogrešajo komunizem. Ljudje se spominjajo, da marsičesa ni bilo treba plačevati tako, kot se plačuje danes, predvsem kar se tiče socialnega skrbstva. A treba je razumeti, da to ni bila zasluga komunizma. Komunizem so živeli in preživeli, ker so imeli od leta 1948 tujo pomoč. Potem ko sta se Stalin in Tito razšla, je Tito začel dobivati ameriško podporo, a so tudi Američani v določenem trenutku rekli, da ne morejo plačevati za vse tovarne, ki niso dovolj zaslužne za delavce,« je povedal pisatelj Boris Pahor.
    Mnogi sanjajo o slovenski Švici, a Švica temelji na ohranjanju in povečevanju kapitala. Slovenija pa (naj bi) še vedno temelji(la) le na vrednotah socialne države, na delitvi kapitala. Država pa standard rešuje s tujim kapitalom. Zato je slovenska Švica čista utopija.
    Že Avstrija se nam po razvitosti odmika že več kot pol stoletja. Kapital se Slovenije ogiba, višegrajske države pa so magnet za naložbe. Državljani treh od štirih višegrajskih držav, Češke, Slovaške, Poljske, si že lahko privoščijo več od Slovencev. Tuji kapital se nas izogiba, domači pa v tujino uhaja, saj se pri nas premalo oplaja. Izobraženi mladi emigrirajo v tujino, kjer oplajajo svoj in tuj kapital. Ogroža se tudi socialna država. Za razvoj so potrebni kapital, ljudje z znanjem, odgovornostjo in vizijo ter realni, ne pa utopični cilji brez realne osnove.
    Mnogi menijo, da se krava oz. država pase v nebesih in se molze na zemlji. Kdaj bo tudi v Sloveniji dozorelo spoznanje, »da tisti, ki ima prihodke za svoje preživetje, ne potrebuje številnega potomstva in ne bo migriral«. To mora postati cilj tudi za nas in za razviti svet, da omogoči revnemu prebivalstvu južne poloble osnovne prihodke in bivalno okolje, sicer se bo »roman že napisane bodoče zgodovine človeštva« le še prebral in bodo naši 10-letni otroci to v polni meri podoživeli. Tudi zato je potrebno najprej znati »oplajati kapital«. V knjigi »Zakaj narodi propadajo« berem, da so institucije v uspešnih državah zasnovane tako, da omogočajo, da ima vsak posameznik, in ne le izbrani vrhovi, korist od ekonomske rasti. Po 25. letih samostojne Slovenije je čas, da se spustimo na zemljo in skrbimo za kapital, ki ga narod in država potrebujeta za preživetje.

  • Zdravko

    Zanimivo res, da levičarji kot največji populisti kričijo populizem! Levičarji, s svojimi socialističnimi idejami so sami največji populisti in kvarijo ljudi za obljubljenih par evrov. Jahajo na aroganci desničarjev, ki jih ljudomrznost hudo zanaša.
    Desnica ne more razumeti, da svoboda pripada tudi revežem. Če imamo mi državljanske pravice, volilno pravico, jo imajo tudi reveži. Če smemo mi po pravico na sodišče, smejo tudi oni. In iz tega hranijo levico, kot krokarje. Vendarle revežev ne zmanjka in levičarski populisti jih vedno zvabijo k sebi. Ker desnica ne zna pokazati nobene ljubezni, nobenega gostoljubja, nobene časti in dostojanstva več.
    Desnica se je pokvarila in levica uspeva že zadnjih sto let. Niti padec komunizma jih ni zares porazil tako, kot bi pričakoval.
    Desnica bo morala problem svobode in pravičnosti bolj resno vzeti. Ne pa, da se skriva za avtohtonostjo in tradicijo, ki sama po sebi ne pomeni nič. Že jutri bomo na pokopališčih, pa bi radi neke pravice iz avtohtonosti?! To je neumnost prve vrste.

  • Mislim, da t.i. populizem (na evropski ravni) ni posledica neučinkovite birokracije, temveč je posledica odsotnosti državniških osebnosti z zmožnostjo strateškega razmišljanja in strateškega ukrepanja. Namesto njih so na vodilnih mestih birokrati, ki niso kos izzivom časa, zlasti pa ne izrednim razmeram. Zato tudi niso zmožni rešiti nobenega izmed strateških problemov sedanjosti. Posledica je, da ljudje rešitev pričakujejo drugje, saj tem birokratom ne zaupajo več.

    Slovenija pa že osem let drsi nazaj v tisto preteklost, kjer je bilo vse pod nadzorom ene opcije. Monopoli se s podržavljenjem intezivno krepijo. Nadzorujejo jih isti, kot v preteklem režimu. Naše razmere so vse bolj podobne tistim, v totalitarnem sistemu. Od demokracije so ostale samo še večstrankarske volitve, ki pa so vse manj svobodne, saj monopolisti in njihovi lakaji intenzivno širijo strahove pred spremembami oz. demonizirajo tiste, ki bi jih lahko prinesli.

    Vprašanje je, koliko časa se bomo v Sloveniji še pustili varati in ropati ter imeti za norce, preden bomo spregledali. Verjetno med zadnjimi v Evropi.

  • Terapija:privatizacija!

  • Zdravko

    Celo milijarder Trump je znal, kljub besedam o gradnji zidu z Mehiko in vrsto podobnih izpadov, pokazati več ljubezni od malega človeka, kot ena velika socialistka Hilary.
    V Sloveniji pa ljubezen do malega človeka nima mesta. F*kat reveže, je slogan slovenske levice, in desnice, se bojim tudi.

  • svitase

    Ekstremna, nerazumna globalizacija je glavni krivec za populizem, ki pa je pozitiven, ko skuša znova vzpostaviti porušene vrednote, ki zagotavljajo stabilen vrednoten razvoj.

    To tudi potrjujejo gornji komentarji.

  • svitase

    Povsod se vidi in občuti:
    – begunski valovi
    – propad domačega gospodarstva
    – prenos kapitala v davčne oaze in obubožanje državnega proračuna in bank ter gospodarskega razvoja ter nižji standard prebivalstva
    – izničevanje domače kulture, ki bi naj bogatila svetovno kulturo
    – nesmiselne globalne vojne, ki bi naj izničevale tamkašnjo kulturo, povzročajo pa njeno sprevrženost v terorizem
    – razseljenost družin po celem svetu, kar pomeni izničevanje družin in družinskih ognjišč
    – plehkoben odnos do vrednot, ki so vrednotno krasile ljudi in skupnosti…

  • svitase

    K negativnim posledicam ekstremne globalizacije je treba šteti tudi:

    – Različne nove bolezni v kmetijstvu in nasploh v naravi, ki uničujejo naravo in pridelke in zahtevajo še večjo uporabo škodljivih pesticidov.
    – Različne bolezni pri ljudeh, ki se prenašajo po celem svetu.
    – Velika onesnaženost ozračja, ki ga povzročajo letala z izjemno močnim letalskim prometom, zaradi nemirnih turistov, ki iščejo mir tam, kjer ga ni…

  • svitase

    in seveda tudi:

    – Velika brezposelnost zaradi zgoraj navedenih razlogov.I
    – Beg mladih in nasploh možganov v tujino in s tem povezana razseljenost družin…
    – Izničevanje tradicionalnih vrednot: družine, vere, domoljubja, ravnovesja z naravnim, stvarstvenim okoljem, vzgoje, vrednotnega izobraževanja, skupnega dobrega zaradi pretiranega individualizma…

  • svitase

    Vsekakor pa tudi:

    – Nekvalitetno prehranjevanje, ker se uporabljajo iz daljnih krajev uvoženi prehrambeni proizvodi, ki so med drugim, zaradi dolgega prevoza pesticirani in v okoljskem neuravnovesju .

    – Nekvalitetni oblačilni in drugi proizvodi, ki znižujejo mogočo rast njihove kvalitete…

  • svitase

    Na primer: Uživamo, med drugim, kitajske prehrambene izdelke in to kljub vednosti, da je Kitajska najbolj okoljsko onesnažena država na svetu in da je praktično že vodilna sila na svetu.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI