D. Steinbuch, Portlaplus: Božično-novoletna “roštiljada” v Jankovićevi palanki

Casnik 1.1.2017 4:35
 

Zdaj razumem, zakaj v Beogradu ni več trubačev, je bil sarkastičen moj srbski prijatelj: ker so vsi v Ljubljani! Božično-novoletno slovensko prestolnico poleg zlatih trobent preveva še vonj čevapčičev in pleskavic, ki jih množica obiskovalcev jemlje kot nacionalno jed, hrvaških glasbenikov na ljubljanskih trgih pa je več kot v adventnem Zagrebu. Konec koncev so že skoraj del glasbene kvote, ki jo je legaliziral eden najbolj totalitarnih medijskih zakonov na svetu.

Veseli december je v zadnjih letih, ko najlepšemu mestu na svetu načeluje najbolj pošten župan na svetu, res fenomen sui generis, kot bi rekli. Ljubljančani, ki živijo v središču mesta, bežijo iz stanovanj ali jih oddajajo veselim tujim turistom, samo da jim ne bi bilo treba vsak večer trpeti ob zlatih zvokih romskih pihačev. Pred invazivno poročno-pogrebno muziko, pravijo tisti najbolj inovativni, je dobro dodatno zatesniti okna, saj poleg zvokov v meščanska stanovanja hitro vdre tudi tisti nepozabni vonj roštilja, se pravi čevapčičev, pleskavic, ražnjičev, pikantnih klobasic in drugih tradicionalnih slovenskih specialitet. Če k temu dodamo še senf, ajvar in čebulo, je simfonija vonjav dejansko prvinska. Nazaj na Balkan oziroma vrnitev k uskoškim koreninam, bi se moral glasiti prihodnji slogan ljubljanskega turizma. Glasbena podlaga bi bila lahko skladba Čevapčiči, ki sta jo zapela legendarna Korado in Brendi, videospot pa je sploh poglavje zase, saj se meščanski filistri ob njem počutijo bolj ogrožene kot pred islamskimi teroristi. Toda “štimunga”, ki jo prinašajo Čevapčiči, je prav tisto, v kar se je spremenila Jankovićeva adventna Ljubljana: v parado neurbaniziranega ponosa, v festival nacejanja s ceninim kuhanim vinom in nažiranja z mastno južnjaško hrano.

Vendar moramo biti pošteni in priznati tudi nekaj drugega: dolgoletni gradonačelnik Ljubljane je z 1,7 milijona nočitev nacionalni šampion. In v tem pogledu je jasno tudi to, da trum tujih turistov dejansko ne zanima izvor “božične” glasbe, ob kateri se tresejo okna in vitraži Stare Ljubljane. Tujcem se zdi balkanska glasba fajn, mi je razlagal veleposlanik ene od najbolj prijateljskih članic Evropske unije. Zanje je Slovenija ravno prav eksotična, balkanska država in vzdušje na ljubljanskih ulicah jih v njihovi nevednosti samo še utrjuje. Bolj so presenečeni, če na Čopovi ali na Tromostovju vidijo harmonikaša v slovenski narodni noši, citrarja ali pa celo lajnarja. Zdi se jim, da je to avstrijska ali švicarska glasba. Ambasador mi tega ni pripovedoval privoščljivo, pač pa z rahlo otožnim pragmatizmom, češ, če je dobro za turizem, bo moralo biti pač dobro tudi za ljudi, nacionalni ponos gor ali dol.

Ampak ali je s trubači kaj narobe? Jasno, da ne. Edinole prostor in čas so v Ljubljani zgrešili. Vsaka glasba ima svoj ambient, v kateremse najbolje “sliši”. To velja tudi za cigansko. Tudi Dragojević ali Vinko Coce ne spadata pozimi na smučišče v Kranjsko goro, podobno kot bi bilo deplasirano avgusta na hvarski rivi nažigati Avsenike. Ko sem pred leti smučal v enem izmed bolj eksotičnih hrvaških smučišč, so ob vstopni postaji razmajane sedežnice iz prejšnjega stoletja iz hreščečih zvočnikov prihajali takti goranske glasbe. Če kdo ne ve, to je avtohtona glasba iz Gorskega Kotarja, ki močno spominja na sosednjo slovensko narodnozabavno. Da bi Hrvati na svojem smučišču vrteli dalmatinske klape, jim ni padlo na kraj pameti. Ker tja pač ne sodijo. Kdor se profesionalno ukvarja s turizmom, mu je to jasno.

Več: Portalplus

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI