Bog živi Slovenijo in vse, ki jo imamo radi!

Dejan Valentinčič 1.1.2017 6:346 komentarjev
 
Foto: Mario Plešej.

Foto: Mario Plešej.

V kulturnem programu ob dnevu samostojnosti in enotnosti na sv. Jakobu nad Medvodami je avtor pričujoče besedilo predstavil obiskovalcem in ga zaradi njegove pozitivne sporočilnosti objavljamo tudi na prvi dan novega leta 2017 kot voščilo bralcem.    

Povabljen sem bil, da danes spregovorim kot predstavnik mladih. Kot tisti, ki naj bi se zazrl v prihodnost ter tudi z mladostno zagnanostjo dal pozitivnega pridiha. Mladi zagotovo prinašamo nove ideje, nove pristope, nove poglede. A sam izhajam iz neomajnega stališča, da ne more vsaka generacija na novo izumljati civilizacije. Prenos znanja, pa le ne znanja, tudi vrednot, kulture in duhovnega sveta iz generacije na generacijo je še kako pomemben.

Danes se oziramo na 26. letnico od kar smo Slovenci na plebiscitu zelo jasno izrazili svojo voljo ter 25. let od kar smo sami gospodarji na svoji zemlji. Nasmehnila se nam je zgodovina, dočakali smo ta velik Božji blagoslov. A četrt stoletja pozneje se zdi, kot da smo na to pozabili in tega veličastnega dosežka ne znamo več ceniti. Predvsem pa ni prišlo do  prenosa tega znanja in ponosa na novo generacijo. Poznavanje obdobja slovenske pomladi je pri pretežnem delu mladih danes na žalost porazno.

Pogosto rečemo, da je bil s samostojno državo izpolnjen 1000 letni sen slovenskega naroda. Ta izjava je, vsaj na simbolni ravni, še kako zelo točna. Premalo se zavedamo, da je bilo naše narodno preživetje pravi mali čudež, da so veliko večji narodi izginili. Ob današnjem praznovanju se ne spominjamo le 26. letnico prebiscitarne odločitve, ampak vseh procesov in dogodkov skozi stoletja, ki so tlakovali pot naši državnosti. Tisoč let mineva, od kar je bila s svetim škofom Modestom v zgodovinski Karantaniji postavljena zibelka slovenskega krščanstva in krščanskega slovenstva, torej slovenske narodne in verske kulture. Skozi stoletja so naši predniki na tej slovenski zemlji ohranjali domačo besedo. Bili smo narod preprostih kmetov ter hlapcev in dekel, ki so se, po zaslugi blaženega škofa Slomška v nedeljskih šolah začeli učiti črkovati lastno usodo. Enako po zaslugi škofa Slomška, ki je v Celovcu ustanovil Mohorjevo založbo, so v vse domove začele prihajati slovenske knjige, ki so budile našo narodno zavest in ponos. Slomškovo 19. stoletje nam je torej dalo potrebno narodno zavest, da smo v polnosti stopili na oder zgodovine. A pred tem 25. junijem 1991 je bilo potrebno prebrosti še dve svetovni vojni in tri totalitarizme, ki so našo zemljo napojili s krvjo. Žrtve tega časa, te zblaznelosti, naši mučenci pa so bili najboljši priprošnjiki pri Bogu, da so se stvari tako obrnile, da je zadišalo po svobodi, prišlo do organizacije demokratične opozicije Demos, plebiscita, na katerem smo se jasno opredelili za suverenost ter ob pogumu, a tudi potrebni premišljenosti Demosove vlade tudi do uspešne razglasitve samostojnosti 25. junija, uspešne obrambe v vojni ter tako tudi mednarodnega priznanja nove demokratične države Slovenije, ki je postala enakopraven del evropske družine.

Zdelo se je, da so nastavki odlični. A v prvih 25. letih ob številnih uspehih ni manjkalo niti neuspehov in stranpoti. Če pogledamo na ekonomsko situacijo danes lahko rečemo, da se je nam nami mladini naredil ekonomski genocid. Še generacije bomo in bodo odplačevali brezglavo zadolževanje zadnjih 8 let. Posledično se v zadnjih nekaj letih iz države vsako leto izseli več mladih, kot šteje celotna slovenska vojska. V zadnjih petih letih smo izgubili eno celo generacijo mladih. Ustvarjamo izkoreninjene ljudi. A nekateri se kljub temu krčevito upirajo vsakršni spremembi. Sirenski glasovi tulijo, da bomo z istimi metodami dosegli drugačne rezultate. Ideologija, ki skrbi, da Slovenci nismo le idejno pluralni, kot vsak moderen narod, ampak razdvojen narod, je seveda le sredstvo in hkrati krinka za ohranjanje priviligijev. Še kako na mestu je misel ekonomista Thomasa Sowella, da ko se ljudje navadijo privilegijev, se jim enakopravnost zdi diskriminacija.

Zakaj je do tega prišlo ter ali torej še obstaja razlog za optimizem? Mislim, da danes še bolj kot ekonomsko Slovenijo biča duhovno stanje. V delu družbe, ki ima prevladujoče kanale sporočanja in usmerjanja družbenega mnenja težko zaznamo kaj drugega, kot stalno negativnost, cinizem in nihilizem. Toda ali je to res odraz celotne družbe? Se je v našem narodu res izgubil ta vrednostni svet, v katerem so živeli stari očetje in matere s svojimi žuljavimi rokami? Vrednostni svet, ki ga je živela slovenska zemlja, prepojena z našim potom in krvjo.

Če se spomnim na slovensko narodno pesem, bodisi ljudsko ali cerkveno, na njeno milino, pa na slovensko pokrajino, okrašeno s tolikimi cerkvicami in znamenji, z obdelanimi polji, travniki in pašniki, pa na planšarije, verjamem, da je to še vedno zakopano nekje v slovenskem človeku. Potrebno je le razpihati žerjavico, ki tli pod pepelom.

Prepričan sem, da je odnos do domače zemlje tisti ključni dejavnik, ki človeku ohranja zdravo pamet, zmernost, podjetnost, realizem ter globoko razmišljanje in čutenje – je najboljša preventiva pred poplitvenjem, ki tako pesti današnjo družbo.

Naj povem zgodbo, ki se me je globoko dotaknila sredi ZDA. Možak poznih srednjih let, ponosen Slovenec, mi je pripovedoval, da je družina po smrti njegove babice popolnoma izgubila vsak stik s svojimi koreninami. Ko je bil star sredi štirideset let je med vožnjo z dopusta proti domu zagledal napisal ene slovenske organizacije sredi ZDA. Dejal le: »Sploh nisem vprašal družine, zapeljal sem s ceste, ustavil avto in začel jokati. Našel sem samega sebe!«. Ženo je prepričal, da morata v Slovenijo, da vidi od kje prihaja rod. Ko sta z najetim avtom peljala čez državno mejo v Slovenijo, je zapeljal na rob, šel na kolena, vzel v roke slovensko zemljo in jo dal v levi žep srajce, »da bo čim bližje srcu«. Nadaljeval je: »Sedaj bom začel jokati, ker vedno jočem, kot to pripovedujem. Od takrat imam vedno pri sebi slovensko zemljo. In ta bo šla v grob z mano. Našel sem samega sebe in zdaj ko vem kdo sem, ne smem tega nikoli več izgubiti«. In sredi Amerike je iz žepa srajce izvlekel vrečko slovenske zemlje.

Ameriški farmer Will Alen je v enem interjuju dejal, da ko pripeljejo na njegovo kmetijo otroke iz mest, so vsi nemirni, uporni, neubogljivi. Potem pa jim da v roke zemljo in takoj se umirijo. Pravi, da je v dotikanju zemlje nekaj zelo duhovnega.

Glede odnosa do svoje zemlje mi pogosto pride na misel citat Tessie Naranjo, Indijanke iz plemena Tewa v Novi Mehiki, ki je o svoji zemlji dejala takole: »To je najbolj dragocena stvar, da popolnoma veš, kam spadaš. Ko si ovit s čustvi, ki obdajajo to zemljo in okolje. Vsak dan vidiš isti kamen, drevo, travnik, cesto, oblake, sonce. Postaneš intimen s svetom okoli sebe. Biti intimen pomeni rasti, se učiti. To je popolnoma izpolnjujoče. Intimnost, to je moja čarobna beseda, zakaj živim na tej zemlji«.

Predsednik slovenske Kmečke zveze v Italiji, zamejec Franc Fabec je o domači zemlji dejal: »Zame se ta beseda magično ujema z materjo: to je, kar mati da sinu, je nekaj, kar čutiš za svoje; je kraj, kjer se rodiš, kjer rasteš, doživljaš marsikaj in kjer ustvarjaš na kateremkoli področju. Čutiš se del nečesa: to je lahko zemlja, kraj, kjer poznaš vsak grm, drevo, grižo. Teritorij je zame kot neka druga mati; kraj, v katerem živiš in kjer boš verjetno tudi končal svojo življenjsko zgodbo. Teritorij je zame nekaj zelo intimnega, močnega; ni le vas, v kateri sem dorasel, ampak Kras in Kraševci, všeč mi je in sem ponosen, da sem Kraševec«.

Vsi Slovenci smo imeli v preteklosti zelo intimen odnos s svojo, slovensko zemljo. Ko sem potoval med Slovenci po svetu sem opazil, da je prvina vsakega slovenskega narodnega doma slika, freska, platno ali karkoli, kjer je narisana slovenska pokrajina in delovni Slovenec. Obiskoval sem domove številnih drugih narodov in nikjer na steni ne najdeš njihovih pokrajin. Nekoč se je to tako lepo odražalo tudi v naši besedni umetnosti. Kdo se ne spomni besed »Zemlja domača –ni prazna beseda: del mojega je življenja, in če se mi vzame zemlja, se mi je vzelo tudi življenje. Ko si oglodan do kosti, ko te povsod preganjajo, kakor bi se bile gobe razpasle po tvojem telesu, te sprejme domača zemlja z istim obrazom, kot te je sprejela nekdaj, ko so te še v zibel polagali« iz Visoške kronike; ali »Sedaj sem bil s tisočerimi vezmi prikovan na slovensko zemljo in, če me ta ne bo živila, kdo naj me živi?« iz Cvetja v jeseni.

Danes takšne besede niso več zaželjene. Ti, ki jim je ta svet tuj in ga zato zavračajo, seveda ne ponudijo alterativnega vrednostnega sistema. Ker ga nimajo. Lebdenje v zraku, relativiziranje in smešenje vsega, to je njihova vizija.

Toda ali je ta svet res izginil tudi iz čutenja slovenskega človeka? Ko je pred letošnjimi prazniki televizijska ekipa med osnovnošolci istrske šole v Sv. Antonu spraševala otroke, kaj si želijo za novo leto so besede fanta: »En takšen traktor, ki ima 20 konjev, ali pa takega od trideset konjev, ki več ne rabmo. Ker jaz bom kmet, ko bom velik. Pa še kšno krauo, kokuše, zajce magari, enu kuozu«, postale prav viralne in preplavile splet ter navdušile Slovence. Lahko se spomnimo tudi ganljive zgodbe izpred kakšnega leta, o dveh mladoletnih sestrah, ki sta po smrti očeta sami prevzeli kmetijo, jo upravljata, posodabljata ter od nje živita. Tudi to je na spletu postala prava senzacija.

Ko razmišljam kje danes v mladih vidim upanje, je prav v teh, ki še imajo odnos z domačo zemljo. Prepričan sem, da je eden velikih problemov današnje Slovenije v tem, da v javnem življenju odloča premalo ljudi, ki imajo žuljave roke ter črno za nohti.

A verjamem, da se pasivnost med slovenskimi ljudmi, ki je nekaterim tako ustrezala spreminja. Mogoče se premalo zavedamo, kako se je slovenska družba v zadnjih letih spremenila. Ne čudi me, da je bila ena prvih mladinskih organizacij, ki se je aktivirala in vodi tudi po številu članstva Zveza slovenske podeželske mladine. A sledile so tudi številne druge, ki izobražujejo in mlade povezujejo na področjih demokracije, delovanja normalne ekonomije, podjetništva, kako delujejo normalne zahodne države itd. V zadnjih letih smo dobili vrsto novih spletnih medijev, ki prinašajo nove vsebine, razmah spleta in socialnih omrežij je onemogočil monopol nad informacijami. Ne moremo pričakovati popolnega preobrata v enem dnevu ali enem letu, a marsikaj se spreminja na boljše.

Torej obstajajo razlogi za optimizem? Seveda! Kljub vsem kritikam in pomanjkljivostim je treba posebej poudariti, da tudi izhodišče še nikoli ni bilo boljše. Še nikoli nismo boljše ekonomsko živeli, še nikoli živeli v bolj demokratični, bolj pravni in bolj svobodni državi. Trud za boljši jutri ima torej že dobre postavke, še nikoli boljše.

Človeka, enako pa naj velja za narod, državo, družbo, ne ocenjujemo po številu padcev, ampak kolikokrat se pobere. Prepričan sem, da še ima naš narod življenjske moči, da se dvigne tudi iz zagonetk zadnjih 25 let, na katere ne moremo biti najbolj ponosni in so preveč zasenčile vse uspehe.

Bog živi Slovenijo in vse, ki jo imamo radi!

 

6 komentarjev

  • BOG LJUBI VSE, TUDI TISTE, KI GA ODKLANJAJO!

    Mir in vse dobro s poudarkom na prihajajočem letu 2017 vsem! Tudi tistim, ki z grozo berejo moje komentarje! 🙂

  • tolmun1

    AlFe,lepo od tebe,da želiš vse dobro bralcem,ki prebirajo tvoje GROZLJIVE “komentarje”,
    prebiram jih in se ti čudim,to bi bilo vse!
    Želim ti vse dobro v letu 2017 in da bi končno dojel razliko med zrnjem in plevelom!

    Andrej Briški

  • tolmun1

    Vsem,ki krešejo mnenja z menoj in jaz z njimi na tem spletu,želim vse DOBRO v letu 2017 in seveda tudi tistim,s katerim še nismo prekrižali “kopij”! Vsako mnenje vsebuje
    tudi kaj dobrega in koristnega!

    Andrej Briški-alias Tolmun1

  • Ej … ta članek 🙂 !!!

    Mislim, da mi je prvič takole prišla misel: Lej, pa res na mladh svet stoji …

    Naj Bog blagoslovi avtorja in ga vodi po Njegovih poteh zanj in za nas! (Bog te blagoslovi Dejan!)

    Vse dobro tudi tebi Alfe ( z istim poudarkom in čezenj ) , tebi tolmun1 ( oz. tebi Andrej – veš, včasih se čudimo različnim stvarem :-). Nič hudega! ), …, še koga imam v tej svoji misli, pa morda potem ne bi mogla nehati naštevati…

    ( do koga sem bila kdaj tudi precej ostra… naj ne zameri… a hkrati vidim, da mi ne … hvala! )

    Vsem !

  • No, ste videli, kako je sv.Jakob nad Medvodami nenadno zrasel?! Zaradi teže se je premaknil kar v dolino. Niti ne do Sore ali Gradaščice, ampak le nekaj 10 metrov stran od Ljubljanice. Sv.Katarinca ga pogreša, se mi zdi. 🙂

  • svitase

    Briljanten članek avtorja. Treba ga je trikrat prebrati in shraniti!

    Na silvestrovanju v enih izmed slovenskih toplic, so me razočarali starejši muzikanti, ker niso igrali slovensko glasbo, ampak tujo – balkansko. Vendar so vzeli gostje hotela stvari v roke in neumorno., enkrat eden, drugič drug, zahtevali od glasbenikov, da igrajo slovensko glasbo.

    In neverjetno, vodja ansambla, se je vsakič opravičil:

    Veste, zdaj pa moramo na željo gostov, zaigrati slovensko glasbo.

    Ali ni to žalostno?!
    Vsak glasbeniki, ki s ukvarjajo s kulturo, bi naj spoštovali slovensko kulturo!

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI