B. Štefanič, Družina: poslanica papeža Frančiška ob svetovnem dnevu miru

Casnik 1.1.2017 4:401 komentar
 

Prvi dan v letu obhajamo svetovni dan miru in papeži od Pavla VI. ob tem dnevu tradicionalno objavljajo posebno poslanico. Letošnja, ki jo podpisuje papež Frančišek, je jubilejna 50., slovenski javnosti pa so jo danes predstavili ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, urednik zbirke Cerkveni dokumenti pri založbi Družina, kjer je poslanica izšla, dr. Rafko Valenčič, in namestnik vojaškega vikarja Milan Pregelj.

Nenasilje ni le taktična drža

Ker poslanico z naslovom Nenasilje: stil politike za mir podrobneje predstavljamo v novi številki Družine, le nekaj vsebinskih poudarkov, na katere je opozoril nadškof Zore. Papež želi z njo spodbuditi najširši krog ljudi, da o miru ne bi razmišljali kot o neki zunaj nas postavljeni resničnosti, temveč kot »o dobrini, ki jo gradi vsak izmed nas«. V tej luči je nenasilje, ki je središčni pojem poslanice, vzpostavljen kot nekaj, kar naj bi najprej postalo osebna drža, da bi se nato vzpostavilo tudi kot skupna drža, ki jo živimo v različnih skupnosti in ne nazadnje v svetovnem merilu.

Takšna drža je pravi odgovor na čas, v katerem živimo, čas »svetovne vojne po koščkih« in »razdrobljenega nasilja«, ki povzroča strahotno trpljenje: vojne, terorizem, kriminal, zlorabe ljudi, trgovino z ljudmi, uničevanje okolje … V takih razmerah se namreč nujno postavi vprašanje: Ali bomo na to nasilje odgovorili z nasiljem? »Naša človeška logika nam táko ravnanje dejansko ponuja kot rešitev, vendar če privolimo v to logiko, strmoglavimo v spiralo nasilnih dejanj, ki hranijo sama sebe, in nasilje postaja samo vedno bolj okrutno,« papeževo misel povzema ljubljanski nadškof.
Jezus ponuja drugačen zgled. Tudi on je živel v nasilnih časih, a jasno pokazal, kjer je pravi prostor spopada med nasiljem in mirom: v vsakem človeškem srcu. Nenasilje, ki je izbojevano na tem »bojnem polju«, pa za kristjana ni le nekakšna taktična drža, ampak resnična vsebina bivanja: »kristjan se nasilju ne umika, ampak se mu upre z dobrim«.

Poslanica torej izzveni v pozivu, naj se vsak človek osebno vpraša, kaj lahko prispeva k nenasilni drži najprej v lastnem življenje in kako lahko gradi kulturo nenasilja svojem okolju. To je izziv, ki je po besedah nadškofa Zoreta postavljen tudi pred novinarje, ki bi morali vsak stavek pretehtali v luči, »ali spodbuja k spoštovanju, razumevanju, sprejemanju, veselju drugega nad drugim, ali pa je morda v njem prikrito in lepo zamaskirano nasilje«.

Več: Družina

 
Značke:

1 komentar

  • Če bi živeli v državi, kjer oblast pušča krščanstvu proste roke, sledečega ne bi bilo treba copy&paste:

    V O J N A

    Jezus je bil nenasilen, v govoru na gori poziva k nenasilju. »Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo« (Mt 5, 39). V tem smislu nekateri odklanjajo vsako uporabo sile in so za radikalni pacifizem.

    Radikalni pacifizem
    Radikalni pacifisti so prepričani, da je v skladu s Svetim pismom edino popolna odpoved kakršnikoli uporabi sile. Ali Kristus res zahteva, da na nasilje odgovorimo z nenasiljem in pripravljenostjo na mučeništvo? Če bi taka trditev držala, se ne bi kristjani smeli postaviti po robu turškemu ladjevju pri Lepantu 1571, kar bi imelo za posledico, da bi Turki zasedli Evropo. Ne bi se smeli vojaško zoperstaviti Hitlerju. Kakšna bi bila danes Evropa in svet, si lahko predstavljamo. Ženi, ki jo nekdo skuša posiliti, ne bi smeli priskočiti na pomoč. Protestantski teolog Karl Barth je kritiziral stališče zahodnih držav, ki so v času pred 2. svetovno vojno hotele mir za vsako ceno. Ravno ta drža je naciste opogumila, da so začeli vojno avanturo. Sam Gandhi je v drugi svetovni vojni pristal na rekrutacijo v indijske čete, da bi se boril proti Hitlerju. Papež Janez Pavel II. pa je izjavil: “Mi nismo kakršni koli pacifisti! Ne želimo miru za vsako ceno. Mir mora biti delo pravičnosti!” Radikalni pacifizem sicer izgleda herojski, vendar s svojim radikalnim odklanjanjem nenasilja spravi napadalca v skušnjavo, da uporabi silo. Računa namreč, da bo z lahkoto prišel do “plena”, ker se nasprotna stran ne bo branila.

    Nauk Cerkve
    Cerkev sicer podpira vsa prizadevanja za mir in želi, da bi se vsi spori uredili v duhu medsebojnega spoštovanja in razumevanja. Vendar priznava pravico do samoobrambe. »Dokler bo obstajala vojna nevarnost, dokler ne bomo imeli pristojne mednarodne oblasti, ki bi ji bile na voljo primerne sile, vse dotlej vladam, ki so izčrpale sleherno možnost miroljubnih pogajanj, ne bo mogoče odreči zakonito pravico, da se branijo« (KKC 2308).

    Pogoji za »zakonito obrambo z vojaško silo« so:
    • “da bi bila škoda, ki bi jo napadalec prizadejal narodu ali skupnosti narodov, trajna, velika in nedvomna;
    • da so se vsa druga sredstva, da bi temu napravili konec, izkazala kot neizvedljiva ali neučinkovita;
    • da se združi več resnih pogojev za uspeh;
    • da uporaba orožja ne bo imela za posledico hujšega zla in hujših neredov, kakor pa je zlo, ki naj bo odvrnjeno. Moč modernih sredstev razdejanja ima zelo veliko težo pri ocenjevanju tega pogoja” (KKC 23o8).

    Po mnenju Cerkve je vojna nujno zlo, ki se mu vedno ne da izogniti. Vendar tudi v času vojne veljajo nravne zapovedi. »Treba je spoštovati in človekoljubno ravnati s tistimi, ki se bojujejo, z ranjenimi vojaki in ujetniki« (KKC 2312). Cerkev zavrača slepo pokorščino v vojski. »Obstaja moralna obveznost upreti se poveljem, ki zapovedujejo genocid« (KKC 2313). Nihče se torej ne more izgovarjati, češ da je izpolnjeval le povelja nadrejenih.
    Prav tako Cerkev obsoja »vsako vojno dejanje, ki meri na uničenje celih mest ali obsežnih pokrajin z njihovim prebivalstvom brez razlikovanja« (KKC 2314). Vojno z atomskim, biološkim in kemičnim orožjem pa označi Katekizem »za zločin proti Bogu in proti človeku« (KKC 2314).

    Karizma nenasilja
    Je potem govor na gori le nedosegljiv ideal? Nikakor. Kristjan si mora prizadevati za mir. Pripravljen mora biti rajši pretrpeti krivico, kakor da bi jo sam delal. Njegova osnovna drža mora biti ljubezen in odpuščanje tar pripravljenost na spravo. Ima pa seveda tudi pravico na samoobrambo. Še posebej tisti, ki mu je zaupana skrb za dobro skupnosti. Vendar radikalnost govora na gori ostane. Posameznik lahko začuti oseben klic, da se po Kristusovem zgledu odpove zakoniti obrambi. Kot nekdo, ki čuti klic k »neoženjenosti zaradi Božjega kraljestva«. Vendar taka »karizma nenasilja« ne more postati dolžnost za vse kristjane, kot tudi ni »karizma neoženjenosti«. Sv. Tomaž Akvinski je zastopal mišljenje, da morajo duhovniki in škofje raje dati svoje življenje kot prelivati kri. Daj Bog, da kristjani še posebej v današnjem času ne bi preslišali Jezusovih besed: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Bozji sinovi” (Mt 5, 9)!

    Jože Pucelj: KO BI LJUBEZNI NE IMEL
    Ljubljana, Župnijski urad Dravlje 2000

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI