Zakaj se bojimo Radosti ljubezni?

Matevž Vidmar 28.12.2016 7:156 komentarjev
 

radostPosinodalna spodbuda Radost ljubezni marsikoga spravlja v nelagodje. Mogel bi napisati, da še v kaj drugega, pa vendar naj bo ta izraz dovolj. Če so nekateri avtorji že pisali o strahu pred papežem Frančiškom (npr. Marjana Debevec), se postavlja vprašanje, zakaj strah tudi ob spodbudi Radost ljubezni. Prvo poglavje, ki je nekakšna duhovna uvertura v celotno posinodalno spodbudo, nam bi moglo postreči tudi s tem odgovorom.

Vstopiti v dom

Kot pastoralni delavec priznam, da pri svojem delu rad ostajam v okvirih varnega, znanega. Rekli boste, da nisem nič kaj evangelijski, in z vami se bom, trkajoč se na prsi, tudi strinjal. Učilnica, v kateri se tedensko srečam s preko 120 otroki, k temu pa je potrebno dodati še nekaj več kot 10 mladostnikov, s katerimi se družimo ob petkovih večerih, omogoča, da so naši odnosi na distanci. Beseda distanca mi ni všeč, ker imam občutek, da že sama na sebi vsebuje neko negativno konotacijo. Zato sem jo nalašč uporabil. Da bi mogli ti odnosi namreč zaživeti na neki drugi ravni, bi bilo potrebno stopiti izven okvirjev, ki jih prinaša učilnica. Stopiti bi bilo potrebno v dom vsakega posameznika. Bodisi v dom kot prostor, kjer dejansko nekdo biva, ali pa v dom, kot stanje, v katerem se posameznik nahaja. Papež nas takoj na začetku prvega poglavja, ki nosi simpatičen naslov V luči besede (kot bi želel narediti tisto, kar najprej naredimo, ko v temnih zimskih večerih pridemo domov: prižgati luč), celo dvakrat povabi, da vstopimo v hišo. »Vstopimo zdaj v eno od teh hiš« in »prestopimo torej prag te vedre hiše«. (AL 8 in 9) Pri tem papež razmišlja o psalmu 128. Celotno prvo poglavje je prežeto s svetopisemsko tematiko. Za razliko od drugih Cerkvenih dokumentov, kjer smo vedno priča kakšnemu svetopisemskemu poglavju, se tokrat zdi, da se je način govora spremenil. Zdi se, da papež pravzaprav kontemplira, premišljuje Božjo besedo z nami, da nas povede v svoje molitveno branje. Tako moremo skorajda začutiti, kako nas dobrodušno prime za roko in povede skozi prag hiše v realnost družinskega življenja.

Problem sterilnosti

Tu pa se pojavi problem. Notranji. Ob tem povabilu se čutim malce nelagodno. Saj veste, ko te nekdo iznenada povabi: »Stopi naprej, za minutko …,« v tebi pa se že pojavi tisoč in en izgovor, zakaj bi bilo bolje, da ne. In tudi ko vstopamo v domove, fizične ali pa tiste, ki smo jih označili za stanje bivanja posameznika, smo kar prežeti s sterilnostjo. Ko pridemo k nekomu na obisk, se ne sezuvamo zato, ker je to izraz neke odkritosti, kot se npr. Mojzes sezuje pred gorečim grmom (2 Mz 3,1−6). Sezuvamo se zato, da slučajno ne bi česa umazali. Da slučajno umazanija ne bi prišla v naše domove. Ker pri nas doma ni umazanije, pri nas doma vladata red in čistoča, ko vstopaš v naš dom, stopaš v sterilno območje. Zato se moraš sezuti. Tako se drug drugemu ob čaju nasmihamo in živimo popolno srečno življenje. Pretiravam in karikiram. A saj veste, da gre karikatura preko zato, da bi pokazala na neko resničnost. Stopiti v dom, tako kot nas spodbuja Radost ljubezni, pa ne le v tem prvem poglavju, pač pa celotna spodbuda, bo pomenilo stopiti izven območja sterilnosti, v realnost odnosov, ki jih živimo, kjer pa se bomo, slej ko prej srečali tudi z realnostjo, ko vedno znova ugotavljamo, da vse pa vendarle ni tako idealno.

Odgovor Božje besede

Seveda to ne pomeni, da je vse skupaj po drugi strani neidealno. V duhovnem boju se moramo vedno znova bojevati proti obupu, ki nam kali upanje, hudi duh nam želi vedno znova predočiti vse tisto, kar je daleč stran od idealov. Tudi zato se zdi, da papež želi najprej opozoriti na tisto lepo. Povabi nas naj stopimo v vedro hišo (9). Nato opozori, da je par, »ki ljubi in posreduje življenje, […] resnična in živa ‘podoba’ […], zmožna pokazati Boga stvarnika in odrešenika.« Še več: je pravzaprav odsev Troedinega Boga. »Troedini Bog je občestvo ljubezni in družina je njegov živi odsev.« To resničnost, na katero je opozoril že Janez Pavel II., vedno znova pozabljamo. Kot je opozoril nadškof Turnšek na Nikodemovih večerih, ta ideal ne prihaja od zunaj, pač pa je navzoč v družini sami. Saj se vendar, še enkrat, nahajamo znotraj doma in znotraj tega zremo to resničnost. Po drugi strani pa, kot že rečeno, v tem domu vendarle lahko pride do umanjkanja prisotnosti Božjega. Prav tako dvakrat papež opozori, da je to resničnost, pred katero ne beži tudi Sveto pismo. »Gre za navzočnost bolečine, zla, nasilja, ki uničujejo družinsko življenje in njeno notranjo povezanost življenja in ljubezni.« (AL 19) »Gre za pot trpljenja in krvi, ki vodi skozi mnogo strani Svetega pisma …,« no, in papež se dejansko s citati v točki 20 in 21 sprehodi skozi vsaj nekaj teh strani. In sedaj to, na kar smo opozorili: na tej duhovni poti bi nas mogel zajeti obup. Zato papež pravi: »V tem kratkem pregledu lahko ugotovimo, da se Božja beseda ne pokaže kot niz abstraktnih tez, temveč kot prijateljica na potovanju; tudi za družine, ki se znajdejo v krizi ali sredi kakršne koli bolečine, saj jim kaže cilj poti, ko bo Bog ‘obrisal vse solze z njih oči in smrti ne bo več; tudi ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine’ (Raz 21,4).« (AL 22)

Delo in nežnost

Nadaljnje točke papež podnaslovi z »delo tvojih tok« in »nežnost objema«. Opozori na dve razsežnosti, ki sta za družino tako pomembni. Na prvi pogled bi se nam zdelo, da želi predstaviti očetovsko ter materinsko razsežnost, saj veste, po tisti logiki, s katero radi udrihamo vsaj za šankom: »Mož naj skrbi za red in denar, žena pa za otroke in vzgojo.« A pustimo to ob strani. Delo in nežnost sta pomembna za celotno družino in na to nas želi papež spomniti. O vrednoti dela smo sicer morebiti začeli malce več govoriti, ko nas je zajela gospodarska kriza, pa vendar še vedno velikokrat pozabljamo, da reševati stisko ne pomeni, da družini zgolj zagotovimo paket hrane. Pomeni, da jim skušamo zagotoviti dostojanstvo, ki ga prinaša delo. O nežnosti … o nežnosti pa menim, da res premalo govorimo. Saj že presega tisti prag sterilnosti …

Povabilo

S tem duhovnim uvodom tako stopamo v dom radosti ljubezni. Bog nas objema s svojo ljubeznijo v tem domu in nas vabi, da bi tudi sami premagali strah in razprli roke ter se prepustili objemu. Objemu Božjega, objemu bližnjega. »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20)

 
Značke:

6 komentarjev

  • svitase

    V vsakodnevnem življenju radost ljubezni odseva v pravičnosti, poštenju, odgovornosti, sodelovanju, sporazumevanju, obzirnosti, medsebojni pomoči….

  • svitase

    Skozi te vrednote zaznavamo prisotnost Boga.

  • svitase

    ..in spoštovanje Boga.

  • v bistvu ne gre za strah pred AL gre za strah pred takim papežem….

    https://www.youtube.com/watch?v=unnV2mIF3lA&t=100s

  • Če bi imeli otroci in mladostniki v okviru slovenske javne šole kot praktično povsod drugod po Evropi in svetu možnost krščanske edukacije in vzgoje – v okviru posebnega predmeta, eno ali dve ure tedensko v vseh letnikih- potem bi bilo delo župnijskega kateheta lahko tako kot si ga želi g. Matevž Vidmar, bolj v smislu poglobljenega osebnega srečanja.

    Ponavljam – največja napaka Katoliške cerkve in tudi katoliških laikov na Slovenskem v tranziciji je bila, da niso dosegli verskega pouka kot dela šolskega kurikuluma. Ker ga sploh niso resno zahtevali ( niti niso bili prepričani glede potrebe po tem). Izbirnega sicer, a po izkušnjah iz sosednjih držav je udeležba na njem visoka, celo okoli 90%.

    Zaradi te napake, če se hitro ne odpravi, nas bo še glava bolela. Dobili bomo, razen redkih izjem, cele generacije krščansko in versko popolnoma ignorantskih bodočih odraslih Slovencev. Poznam kar nekaj takih, ki hodijo k maši, a svojih otrok niti k osnovam verouka več ne pošiljajo.

    Tako bo v tem primeru, kot so komunisti načrtovali, a jim v komunizmu ni povsem uspelo. Se bomo kar sprijaznili s tem, da jim bo uspelo povsem razkristjaniti Slovenijo v demokraciji?

  • “Zakaj se bojimo Radosti ljubezni?”

    Ker MORDA prinaša prelom s tem, kar je Cerkev učila od vsega začetka. Kako je s tem MORDA, papež Frančišek še ni pojasnil.

    Kar pa piše avtor tu zgoraj, s tem nima nobene zveze.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI