Neuspela slovenska tranzicija

Andrej Umek 28.12.2016 6:45
 
Foto: Odbor 2014.

Foto: Odbor 2014.

V članku so na osnovi ugotovitve, da tranzicija iz totalitarnega sistema v demokracijo v Sloveniji ni v celoti uspela, analizirani vzroki za ta neuspeh. Kot metoda je izbrana primerjava med uspelo tranzicijo v Nemčiji po 2. svetovni vojni in tranzicijo v Sloveniji. Rezultati primerjave kažejo, da so za uspešno tranzicijo iz totalitarnega v demokratičen sistem osnovni trije dejavniki: formalna politična demokracija, odgovarjajoč gospodarski sistem in uveljavitev pravne države. V Sloveniji druga dva dejavnika nista bila uresničena.

Totalitarni komunistični sistem je veliki večini Slovencev prinesel sistematično kršenje človekovih pravic, državo po volji egocentrične manjšine in gospodarsko zaostajanje. To slednje je imelo za posledico nizek življenjski standard. V tem pogledu smo bistveno zaostajali za našimi srečnejšimi sosedi na oni strani naše zahodne in severne meje in to zaostajanje je bilo vsak dan večje. V osemdesetih letih preteklega stoletja je postalo jasno, da bodo evropske države komunističnega bloka zaradi vedno slabših gospodarskih razmer brez temeljitih sprememb zašle v popoln kaos in anarhijo in končno v razpad, predvidoma zelo brutalen, komunističnega sistema samega. Zato sta se pojavili dve reformni gibanji. Komunisti željni nadaljnje oblasti in vseh dotedanjih privilegijev predvsem v takratni Sovjetski zvezi so oblikovali koncept »perestrojke«, ki ga je poosebljal in vodil Mihail Gorbačov. Pri nas so ta koncept še bolj zvito in prevarantsko imenovali »sestop z oblasti« poosebljala pa sta ga Ante Marković v jugoslovanskem in Milan Kučan v slovenskem okolju. Kot opozicija komunističnemu konceptu »reformirajmo, da se ne bo nič resnično spremenilo«, so se pri nas in v vsej vzhodni Evropi pojavila gibanja, ki so imela za cilj resnično demokracijo, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, katere sestavni del je tudi ekonomska svoboda posameznika. V Sloveniji se je pojavilo več skupin – zametkov političnih strank, ki so se v posameznih programskih konceptih med seboj razlikovale, družilo pa jih je prizadevanje za polno uveljavitev demokracije, človekovih pravic in svoboščin. Te so se med seboj povezale in oblikovale Demos. Ta je na prvih vsaj približno demokratičnih volitvah, približno demokratičnih zato, ker je bil samo en od treh zborov takratne skupščine voljen na osnovi splošne volilne pravice, zmagal in posledično oblikoval vlado. Ta je izpeljala osamosvojitev R. Slovenije in začela proces tranzicije.

Ko je leta 1990 po petinštiridesetih letih totalitarizma spet prevzela oblast demokratično izvoljena vlada, je svoja prizadevanja v veliki meri usmerila na vzpostavljanje formalnih mehanizmov demokracije, veliko manjšo pozornost pa je posvetila še kako potrebnim reformam gospodarstva in družbenih podsistemov in tu še posebej sodstva. Uspela je uzakoniti demokratično ustavo z najnujnejšim sklopom spremljajočih zakonov. Nekateri imajo pomisleke proti eni ali drugi podrobnosti iz tega paketa. Opozarjajo na to, da npr. ni bila uvedena druga raven lokalne samouprave, najštevilčnejši pa so tisti, ki smatrajo, da vpeljani volilni sistem ni najustreznejši za Slovenijo in slovenske razmere. Z nekaterimi od teh pripomb se sicer lahko strinjam še posebej glede volilnega sistema, vendar smatram, da to niso vzroki za slabo delovanje demokratičnega sistema. Prepričan sem, da so glavni vzroki za to v neusklajenosti  formalno demokratičnega sistema z gospodarskim sistemom in sodstvom. Koncept svobodnega posameznika z njegovimi pravicami in svoboščinami, ki je izhodišče za vsak demokratični sistem, se ne konča samo s formalno pravico voliti in biti voljen, svobodo govora in združevanja, temveč je bistven del tega koncepta tudi ekonomska svoboda vsakega posameznika. Po oceni ekonomske svobode v letu 2016, ki jo je pripravila ameriška »Heritage Foundation« se Slovenija med 178  državami uvršča na 90 mesto. Neposredno pred nami so Madagaskar, Dominikanska republika in Vanuatu, neposredno za nami pa Azerbajdžan, Slonokoščena obala in Šrilanka. Te države niso ravno zavidanja vredna družba. Vse podrobnosti s kazalniki in ocenami Slovenije po posameznih kazalnikih lahko zainteresirani bralec najde na spletu. Na tem mestu ne bi zahajal v podrobnosti. Jasno pa je da gospodarski sistem s tako slabo oceno gospodarske svobode ne omogoča dobrega delovanja slovenske demokracije, delovanja kot si ga mi želimo in ki bi bilo vsaj primerljivo, če ne boljše kot v tradicionalnih evropskih demokracijah. Na drugi strani pa je seveda tudi jasno, da demokracija lahko deluje samo, če je oprta na pravno državo, ki zagotavlja enako sodno varstvo vsakemu posamezniku. Ne mislim trditi, da je bil zakonski okvir po prehodu iz totalitarizma v demokracijo v celoti smiselno prenovljen. Še vedno obstajajo ostanki zakonodaje propadlega samoupravnega komunizma predvsem na gospodarskem področju kot je npr. stečajna zakonodaja, ki izbranim posameznikom omogoča nekaznovano ropanje podjetij v pretežno državni lasti in davkoplačevalcem prepušča dolgove in bremena njihove sanacije. Tak primer so slovenske banke. Vendar sem mnenja, da zakonodaja ni največja pomanjkljivost pravne države. Prepričan sem, da so največje pomanjkljivosti v pristranskem vodenju preiskovalnih in sodnih postopkov. Naša »Justicija« ni slepa. Sodno – preiskovalni postopki proti izbranim posameznikom, ki so zagrešili evidentna kriminalna dejanja se sploh ne začnejo ali pa se vlečejo v nedogled, tako da primer zastara ali inkriminirana oseba umre. Po drugi strani zopet proti izbranim posameznikom pa naš sodni sistem vodi postopke, ki v vseh podrobnostih spominjajo na montirane politične procese v prvih letih totalitarnega sistema. Tako je v »procesu Patria« vse preveč elementov, ki spominjajo na pravkar omenjene politične procese.

Če se ozremo širše po Evropi po primeru tranzicije, ki je v očeh pretežne večine današnjih Evropejcev uspela, nikakor ne moremo mimo tranzicije, ki jo je neposredno po 2. Svetovni vojni izpeljal prvi nemški kancler dr. Konrad Adenauer. V svojih nastopih je večkrat poudarjal, vidno pa je tudi v njegovem delovanju in ukrepih, da so za dobro delovanje demokracije potrebni trije stebri. Ti so: formalno pravni sistem z ustavo kot temeljno listino, s svobodo, vključno z ekonomsko svobodo, usklajen ekonomski sistem in delujoča pravna država, ki preprečuje kriminal, vključno z gospodarskim, in zagotavlja enakopravnost vseh državljanov. Kot drugi steber delujoče demokracije je na osnovi razmišljanj Kölnske ekonomske šole vpeljal socialno-tržno ekonomijo. Ta je bila osnova povojnega nemškega gospodarskega čudeža. Zaradi njenega uspeha je postala osnova gospodarske politike evropskih krščansko-demokratskih strank. Z oblikovanjem EU in združevanjem omenjenih strank je socialno-tržna ekonomija postala prevladujoči koncept združene Evrope. Dr. Adenauer se je prav tako zavedal ključnega pomena v demokratičnem smislu delujoče pravne države za delovanje demokracije. Zato je izpeljal dosledno denacifikacijo nemškega pravosodja in iz njega odstranil vse posameznike, ki so v preteklosti zagrešili z osnovnimi principi demokracije nezdružljiva dejanja ali so obstajali indici, da so okuženi s totalitarno ideologijo. Sedanje razmere v Nemčiji nedvomno kažejo, da je njegov koncept treh stebrov, ki so potrebni za stabilno in delujočo demokracijo, deloval. Mnenja sem, da bi se Slovenci morali po njem zgledovati upoštevaje maksimo: uči se od najboljših (learn from the best).

Naj na osnovi zgornjih razmišljanj zaključim z mislijo, da za ne najboljše delovanje slovenske demokracije niso toliko krive pomanjkljivosti v osnovni zakonodaji, čeprav te nedvomno tudi obstajajo, temveč neusklajenost gospodarskega sistema in pravosodja  z demokratičnim konceptom. Za izhod iz družbeno-gospodarske krize in polno uveljavitev demokratičnih principov in standardov je nujno potrebno ta dva sistema reformirati in ju napraviti kompatibilna z demokracijo tako v normativnem kot tudi v personalnem smislu.

 
Značke:

53 komentarjev

  • Z avtorjem se v celoti strinjam. Če povzamem: potrebna je lustracija s totalitarizmom okuženih kadrov, zlasti v pravosodju.

  • Franc Mihič

    “V bivših “diktaturah” mora biti na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem.

    Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo.

    Srečne so tiste države, ki imajo tako ene kot druge.

    Naj jih gojijo in varujejo…”

    Karl Popper, avstrijsko britanski filozof

  • Franc Mihič

    Naša »Justicija« JE slepa, ker JE politika »slepa« ali pa se debelo spreneveda
    Avtor članka dr. Umek sicer pravi: » Še vedno obstajajo ostanki zakonodaje propadlega samoupravnega komunizma predvsem na gospodarskem področju kot je npr. stečajna zakonodaja, ki izbranim posameznikom omogoča nekaznovano ropanje podjetij v pretežno državni lasti in davkoplačevalcem prepušča dolgove in bremena njihove sanacije. Tak primer so slovenske banke.
    Vendar sem mnenja, da zakonodaja ni največja pomanjkljivost pravne države. Prepričan sem, da so največje pomanjkljivosti v pristranskem vodenju preiskovalnih in sodnih postopkov. Naša »Justicija« ni slepa. Sodno – preiskovalni postopki proti izbranim posameznikom, ki so zagrešili evidentna kriminalna dejanja se sploh ne začnejo ali pa se vlečejo v nedogled, tako da primer zastara ali inkriminirana oseba umre.«
    Kako to, da vsaj desna politika, desne stranke, -ki imajo povezave z evropsko desnico, njeno politiko in inštitucijami-, in ne nazadnje tudi evropski poslanci, ni oz. niso pravočasno preverili in opozorili, da privatizacijska oz. prevzemna zakonodaja, v pripravi in ali v veljavi , ni skladna tudi z EU direktivami in etiko in zakoni članic v EU?
    Šele pod pritiskom javnosti in opozicije je namreč vlada Janeza Janše decembra 2007 spremenila zakon o prevzemih tako, da je prepovedal prevzemniku zastaviti vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev denarnih sredstev oziroma bančne garancije za prevzem družbe in mu onemogočil izčrpavanje ciljne gospodarske družbe- podjetja.
    V državah EU je namreč prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji. To lahko sedaj vsak Slovenec prebere na spletu. V Nemčiji je, na primer, prepovedana vsakršna pomoč ciljne družbe pri nakupu delnic, ki bi jo le-ta nudila prevzemniku. Ta pomoč se nanaša na posojila, garancije, zavarovanja in za predujme. Ciljna družba ne more dajati zavarovanj prevzemniku v primeru prevzemov.
    Torej je vsa politika vedela, ali pa ni razumela ali pa je bila zavedena od domače stroke, da to ni evropska zakonodaja, in da se dela škoda gospodarskim družbam, nacionalni ekonomiji in krivica navadnim državljanom in državi in predvsem škoda zaupanju v demokracijo, kar je huje!
    Politika je 25 let gledala in se sporekala o tem, kaj se dogaja v praksi in v pravosodju.
    Ali res ni kriva, ko je samo opazovala, pa premalo ukrenila?

    Politika je le tista, ki poskrbi za potrebne spremembe, da država prava opravi svoje delo, je moje trdno prepričanje.

    Politiko, ki poskrbi za pravno državo, državljani nagradijo na volitvah.

    Da je bila dolžna ukrepati, potrjuje stanje in učinkovitost obravnave bančnega kriminal.

    Kdo je odgovoren, bo sploh kdo odgovarjal?

    • Franc Mihič

      Jože Tanko pa je menil: Privatizacija državnega bo tudi sedaj – letos in prihodnja leta – dejstvo. Umik države iz gospodarstva in bank je predpogoj, če hoče Slovenija postati podobno oz. primerljivo uspešna kot naše neposredno zahodno okolje. Da bo to potrebno storiti, nas opozarjajo vse tuje institucije, ki se ukvarjajo z nami. Kupili bodo domači ali tuji investitorji, tako kot v preteklih letih. Upam, da bodo postopki izpeljani zakonito in da bodo prišli odgovorni lastniki. Pa tudi, da bodo organi pregona pravočasno zaznali nepravilnosti in nezakonitosti ter takoj ukrepali. Dvigovanje prahu je premalo za obtožbo, organi pregona morajo ugotoviti dejstva, in šele na osnovi dejstev in ne prahu je možno dati sodbe o dejanjih. Ena takrat najbolj oporekanih prodaj je bila prodaja SIJ-a, ki pa se je pokazala za uspešno. Pa tudi mnogi domači “tajkuni” poslujejo dobro, celo zelo dobro, tako, da soditi po dolgem in počez ni resno. So bili primeri dobrih praks in so bili slabih praks. Kot vedno v zgodovini. Za naprej pa si slabih želimo čim manj.
      2014-01-06
      Tajkuni so bili torej za desno politiki sprejemljivi!?

      V MAG-u, 21. novembra 2007 preberem: « Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. »Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.«

      Jože Tanko, vladajoča SDS,torej meni, vse je O.K.!?

      Zanimivo!?
      Dne, 6. decembra 2007, pa v Financah berem: »Tanko je govoril tudi o boju proti tajkunom«. Ob vprašanju, na kakšen način se bo vlada podala v boj proti tajkunom, je spomnil, da imamo v Sloveniji zakonodajo za področje lastninskih sprememb, ki pa ni zadostna. Njene pomanjkljivosti po njegovih besedah omogočajo prikrito lastninsko preoblikovanje in nastajanje kartelov. “Treba je izboljšati vlogo bančnega sistema in nadzornih institucij. Preprečiti je treba monopole in preverjati trg vrednostnih papirjev. Treba je izboljšati nadzorni sistem nad postopki zadnje faze privatizacije,” je opozoril Tanko.

      Preobrat, kot »salto mortale! Naš poslanec Jože Tanko končno le odkriva, da vse le ni O.K.!? Sodim, da poslanec Tanko ne razume teh problemov? Domnevam, da tudi premier Janša ne?! Bog nam pomagaj za vnaprej!?

      • Moram priznat, to drži. Tajkuni, ki so te slabosti poznali pa so se na njih pridno pasli. Se spomnim na začetku mandata je SDS v vlado pripustil tako imenovane mlade ekonomiste. Žal so kmalu zatem prišli preveč navzkriž, da bi lahko še naprej sodelovali. Sicer kot se spomnim, je vprašanje, če bi njihovi nasveti kaj pomagali..

  • Franc Mihič

    Dr. Umek pravi: «Po drugi strani zopet proti izbranim posameznikom pa naš sodni sistem vodi postopke, ki v vseh podrobnostih spominjajo na montirane politične procese v prvih letih totalitarnega sistema. Tako je v »procesu Patria« vse preveč elementov, ki spominjajo na pravkar omenjene politične procese.«
    Se strinjam, vendar potekajo tudi postopki, kjer so prizadeti običajni državljani, ki kažejo na katastrofo pravne države, a jih politika sploh ne zazna ali pa se spreneveda.
    Berem mnenje odvetnika, da je sodstvo je zrelo za remont:
    »……Mislim, da se sodniki pogosto ne zavedajo svoje odgovornosti ob odreditvah pripora, še posebej to velja za sodnike višjih sodišč.
    Pogosto imamo odvetniki občutek, da nimajo pred seboj obdolžencev kot ljudi, temveč nanje gledajo kot na objekte.
    Tako kot se govori za medicino, da je greh priznati napako, ker tistega, ki to prizna, takoj ovadijo in zaznamujejo, velja tudi za celotno sodno nomenklaturo.
    Mislijo, da bodo pravilno odločili višji sodniki, če so se pač oni morebiti zmotili.
    Nedolgo tega mi je sodnik, ki ga sicer zelo cenim, povedal naslednje: »Jaz ločim med nedolžnimi in oproščenimi.«
    To pomeni, da so zanj vsi, ki so obtoženi, krivi, le da nekaterim tega ni mogoče dokazati.
    Očitno ima neomejeno zaupanje v policijo.
    V nikogar ni mogoče imeti neomejenega zaupanja.
    Delati je treba po zakonu in biti neodvisen, nepristranski.
    Ne bi smeli sprejeti, da policisti vnaprej določijo, da je nekdo morilec.
    Kako bodo to pojasnili? »
    http://svet24.si/clanek/novice/slovenija/57d94468c5777/sodstvo-je-zrelo-za-remont

    Ko to preberem in politika ne reagira, me je zelo strah slovenske države prava.

  • Sloveniji vlada mafija, ki je izrasla iz udbovskih vrst. Peoti mafiji se je potrebno boriti z mafijskimi metodami. Demokraciji se mafija posmehuje.Dokler Slovenci ne bodo tega doumeli, jim ni pomoči.
    Ali ni sodstvo del slovenske mafije?

    • Franc Mihič

      Sloveniji vladajo predsedniki strank!

      • Gospod Mihič povejte katerih strank?Drži pa,da se mednje še pred volitvami
        vsiljuje novakova in izvenstrankarski predsednik SLS mag.Zidanšek,da bo malo več demokracije!

        Andrej Briški

  • Ni lepo! Pretiravaš! Lažeš!
    Ne, to so desjtva!
    Če bi sodstvo delovalo, ne bi bilo mafije, zato je sodstvo del mafije. In dokler bo tako, bo Slovenija propadala.
    Koliko sodnikov je potrebo pregnati, koliko zapreti je stvar poštenja in poguma. Sigurno pa jih je precej in dokler bo tako, bomo reveži.

  • Franc Mihič

    Partijaki volilni sistem dopušča neodgovornost politikom in potem še sem preostali.
    Politika je prva odgovorna za ne delovanja pravne države, saj ona, vedno in povsod, kreira moralne norme, pogoje in zakone, ki jih potem uporablja država prava.
    Ker politika ve, da je odgovorna, zato ne dopusti uvedbo volilnega sistema, ki bi volivcem omogočil izločiti neodgovorne poitike.
    To izkoriščajo vsi predsedniki in vodstva strank, kar je skrajno neodgovorno in sprevženo.

    • Franc Mihič

      Partijski proporcionalni volilni sistem dopušča neodgovornost politikom in potem še vsem preostalim.
      Politika je vselej prva odgovorna za ne delovanja pravne države, saj ona, vedno in povsod, kreira moralne norme, pogoje in zakone, ki jih potem uporablja država prava.
      Ker politika ve, da je odgovorna, zato ne dopusti uvedbo volilnega sistema, ki bi volivcem omogočil izločiti neodgovorne poitike.
      To izkoriščajo vsi predsedniki in vodstva strank, kar je skrajno neodgovorno in sprevženo.

  • Franc Mihič

    Tranzicijo so pokvarili in zlorabili predvsem predsedniki in vodstva političnih strank!

    • Gospod Mihič tranzicijo so pokvarili tisti,ki so zakupili časopis zato,da so blatili
      J.Janšo in seveda tov. Hribarjeva,ki je vpila,da je treba ustaviti desnico,kaj se je dogajalo kasneje,mi ni potrebno pisati!Dežurni krivec za vse nevšečnosti in zablode kasnejših “vladarjev”je seveda tukaj gospod Janez Janša!Toliko gnojnice kot so jo polili po njemu,bi zadostovalo za pomladno gnojenje cele Vojvodine,še ostala bi,za vsak slučaj!Vsak največji bebec se je lahko izživljal nad Janšo in njegovo družino,po vsem tem bi nekateri celo radi predavali in tolmačili kaj vse je sovražni govor,kje živite ljudje,ali bomo morali resnično postati prežvekovalci ? ! Potrebno se bo vprašati,kdo je pravzaprav tisti,ki meša slovensko politično mlakužo in dela usluge svojim “konkurentom” na papirju,levica si seveda veselo mane tem roke nad šlamastiko,ki jo ustvarjajo ljudje,ki se sicer vedno radi
      pohvalijo,da delujejo v politiki in privatnem življenju na osnovi krščanskih vrednot!
      Sicer pa je pri nas ta trenutek največji politični dogodek izvolitev Trumpa in posledično slovenske prve dame v ZDA!Tako,da nekateri v senci tega dogodka lažje ugrabljajo otroke in se izmišljujejo vedno nove abotne predpise in zakone,ki
      jih tudi Butalci pri vsej svoji naivnosti ne bi posvojili!

      Andrej Briški

      • Gospod Andrej,
        mislim, da nihče ne zanika “polivanja gnojnice po Janezu”. Ampak! To ni zadosti za voditelja, ki bi potegnil Slovenijo iz rdečega močvirja.

  • Pri nas velik del politike deluje tako, da si tranzicijo razlaga v ožjem pomenu – kot prehod iz planskega v tržno gospodarstvo. Torej po Kitajsko, kjer je demokracija na stranskem tiru.

    Tranzicija iz komunizma v demokracijo se lahko uresniči le s spremembo miselnosti.

    Vprašam vas: Zakaj ni jasnega barometra, jasnih kazalcev prehoda iz komunizma v demokracijo?

    Kazalcev, ki bi jasno kazali, kje nam je prehod v demokracijo uspel in kje nam še ni uspel. Ta prikaz bi moral biti javno objavljen. Zadevati bi moral vsa področja javnega življenja.

    Potem bi lažje ugotovili vzroke zaostajanja in kateri ukrepi so nujni, da ta prehod uresničimo.

    Potem bi lažje ugotovili, zakaj

    • Kazalcev, ki bi jasno kazali, kje nam je prehod v demokracijo uspel in kje nam še ni uspel. Ta prikaz bi moral biti javno objavljen. Zadevati bi moral vsa področja javnega življenja.
      Ali imate občutek,da “nam”je prehod v demokracijo sploh kje uspel g.svitase ? Ko smo že pri kazalcih bi rekel,da naša pokazateljska ura teče že od osamosvojitve
      naprej brez kazalcev,bili so zametki,vendar so jih urarji prejšnega režima odstranili!
      Najprej pa so odstranili zvonec,ki prebuja zaspance,tako da so kazalci nepotrebna
      krama in mi mirno spimo naprej,dovoljene so nam samo sanje,ki že dolgo trajajo.kajne g.svitase!?Pri uri brez kazalcev ni zaostajanja,saj je dovolj,da tiktaka
      in čaka novega urarja,ki bo usposobil kazalce in navil ušesa tistim urarjem,ki so jih odstranili in onesposobili!Pri nas bi se lahko zanesli samo še na sončno uro in tudi ta ne deluje,ker jo zakrivajo rdeči oblaki!Vsem nam Slovencem želim še naprej mirno spanje tudi vam g.svitase,vendar je samo svitanje veliko premalo!

      Svet nam je odtujen, ne vidimo izhoda, rešitve doživljamo boleče.Po Johanu Wolfangu Goetheju-Bolečine mlade Slovenije!

      Andrej Briški

    • Žal to ni dobra rešitev. Laži in statistike so si zelo blizu skupaj.
      V socializmu so vsi kazalniki vedno kazali rožnato prihodnost. In potem smo prišli tja ker smo zdaj. Dokler se bo še dalo shajat v zanikanju do takrat se ne bo nič bistvenega spremenilo. Tako kot pravi Telekomova reklama: “Vse kar poveš je zares”.

      • Ne nasedajmo medijskemu pranju možganov. Statistika je znanost. Ponarejanje podatkov pa kriminal.

        • Hvala lepa za tale znanostni haiku. Saj ni treba, da so podatki ponarejeni. Dovolj je že selektiven prikaz, napačno tolmačenje, skopo tolmačenje, napačni zaključki ipd.
          Če na primer zavod za zaposlovanje objavi, da je pri njih prijavljenih 9% za delo sposobne populacije in potem v časopisnem članku piše, da je v Sloveniji 9% brezposelnost, kaj je potem to za tebe? Znanost? Prej propaganda – pranje možganov. Marsikaj morda zveni znansveno pa je v resnici samo šund. Ne hvala.

  • Potem bi tudi lažje našli odgovorne, ki zavirajo ta prehod.

    Kdo bo izdelal nepristranske analize s tega področja: študenti, raziskovalci, institucije v tujini?

    Kaj bi pokazala analiza primerjav z drugimi uspešnimi državami na tem področju?

  • Sicer pa že marsikaj vrabci čivkajo:

    – da pravosodje, zdravstvo, izobraževanje, sociala, mediji kot tudi precejšen del političnih strank, deluje približno tako kot v prejšnjem totalitarnem režimu.

    Zakaj se to ne spremeni?

    In kaj je potrebno spremeniti, da se spremeni?

  • Miro Germ

    Malce čez plot v širšem kontektu:

    December 22, 2016
    Conservatism and Progressivism: Two Irreconcilable Worldviews
    By E. M. Cadwaladr

    Contemporary conservatism and progressivism are not just two points along some abstract right-left continuum, but are utterly different and irreconcilable worldviews. It is possible to illustrate this point by examining each side’s understanding of two, long-hallowed words from the Enlightenment – “freedom” and “equality”.

    Conservatives
    Ask a conservative what conservatism is about and the likely response will be that it is about freedom. What is meant by “freedom,” more than anything else, is the freedom from government interference. Conservatives want to be left alone to make their own decisions, to do with their property as they see fit, and are willing to relinquish to government only those things that cannot be reasonably entrusted to private individuals. Apart from a few anarcho-capitalists, no one believes that roads, the military, or the courts should be private enterprises. However, conservatives do not believe that it is the proper role of government to either right social wrongs or to artificially perpetuate them. They believe that, fundamentally, the individual should be free to prosper or to fail in accordance with his or her choices and abilities, and that each individual is responsible for his or her own destiny. Conservatives acknowledge that there are among us people who need and rightly deserve our help, but believe that charity is an individual virtue — not, in most cases, the prerogative of government. Further, they believe that the purpose of charity is to raise the unfortunate to a state of self-sufficiency if possible, or to sustain them at the level of bare decency if they truly lack the capacity to support themselves. They do not believe that the purpose of charity is to produce economic equality or to undo the consequences of history.
    Conservatives surrender some of their precious freedom to the social norms and standards of the nation, and usually the faith, with which they identify. To be an American conservative is, a bit paradoxically, to be one of a proud member of a nation of individualists. Most conservatives are overjoyed to embrace anyone who shares their worldview, their love of freedom, and some semblance of their culture. They are wary of people who hold views that are not compatible with their own. To be “free” includes the freedom to make one’s own judgements about other people, tempered only by the traditional and religious standards of their own culture.
    Conservatives take a narrow view regarding the concept of equality. Equality before the law is what they usually mean when they use the word “equality”. Legal equality is important because it helps to protect the individual from the predations of government interference — in other words, because it protects the individual’s freedom. Other concepts of equality — such as economic equality and social justice — are suspicious because they are almost always cast in collective terms. This group is oppressed by that group. Policies stemming from this sort of thinking punish innocent individuals — and privilege undeserving individuals — because they happen to be members of certain groups, not because they personally merit punishments or privileges. Moreover, such policies are inevitably the instruments of government planners trying to correct the perceived sins of nature, history, or both. Conservatives do not believe that human beings are wise enough to create utopias on Earth, and contend that most attempts to do so have produced conditions worse than those they attempted to remedy.

    Progressives
    The watchword of the progressive is equality. Progressives believe that all people are fundamentally alike, and that such differences as happen to divide them are simply products of backward, traditional ways of thinking. They believe that science and good government will eventually eliminate all social conflicts by creating an ideal culture. They believe we should think of ourselves as citizens of the world — that borders are an antiquated legacy of a nationalistic history which produced nothing but wars, injustice, racism and human suffering. The progressive seeks to acknowledge and accommodate every ethnicity and each new interest group that arises, uniting them in an entirely new form of society in which the only permanent standard is an ingrained and unshakable belief in compensating the aggrieved. They believe that everyone is entitled not only to basic food and shelter, but to medical care, a college degree, a cell phone, a vote, and such intangibles as respect and human dignity — entirely regardless of their own behavior, legal status, or willingness to contribute to society. Progressives believe that conservatism, and in particular western and American conservatism, is the primary obstacle on the road to an ever more perfect world.
    Progressives believe that examining the relative merits of non-Western cultures is an inherently racist undertaking. They believe that cultural and racial equivalency are not merely noble ideals, but scientifically proven facts. They believe that traditional western culture prospered mainly on the stolen labor of non-Western people, and that the more quickly this historical injustice is remedied by various kinds of affirmative action — the better.

    The progressive notion of freedom has nothing to do with freedom from government interference — since government is itself the engine which must be relied upon to remedy society’s ills. Rather, progressives’ nod to the individual’s desire for freedom is the freedom from want (entitlements), sexual freedom (and the right to an abortion), and, most recently, the freedom of a self-defined and flexible identity (including being addressed by whatever pronoun suits you). Where the conservative surrenders freedom to long-established social standards in exchange for the freedom from governmental control, the progressive surrenders freedom to governmental control in exchange for a freedom from long-established social standards.

    Two Irreconcilable Cultures
    Not only are conservatism and progressivism opposed, they are absolutely antithetical. In their current forms, each culture has the functional goal of annihilating of the other. Nationalist conservatives cannot tolerate the destruction of their national identity. Globalist progressives cannot tolerate the very idea of nation states. Both sides believe that America was founded as a sort of experiment in individual liberty, but they see the American project completely differently. Conservatives see the founders’ work as a resounding success — something to be cherished, defended, and amended only cautiously and sparingly. Progressives see America as a social laboratory whose work should be ongoing — the vanguard of a new global utopia, reinventing itself continuously without either a stable identity or a set of guiding traditions.
    Conservatives and progressives are not different merely in having differing views about the size and scope of government — that is, merely disagreeing about the ideal point along an agreed upon continuum. We are different in kind — two separate peoples in pursuit of two utterly different outcomes. We have reached the point where any notion of compromise — of reaching across the aisle, of bringing people together — is painfully naive and utterly futile. The separate cultures we have become can’t even agree on what the country is.
    Contemporary conservatism and progressivism are not just two points along some abstract right-left continuum, but are utterly different and irreconcilable worldviews. It is possible to illustrate this point by examining each side’s understanding of two, long-hallowed words from the Enlightenment – “freedom” and “equality”.

    Conservatives
    Ask a conservative what conservatism is about and the likely response will be that it is about freedom. What is meant by “freedom,” more than anything else, is the freedom from government interference. Conservatives want to be left alone to make their own decisions, to do with their property as they see fit, and are willing to relinquish to government only those things that cannot be reasonably entrusted to private individuals. Apart from a few anarcho-capitalists, no one believes that roads, the military, or the courts should be private enterprises. However, conservatives do not believe that it is the proper role of government to either right social wrongs or to artificially perpetuate them. They believe that, fundamentally, the individual should be free to prosper or to fail in accordance with his or her choices and abilities, and that each individual is responsible for his or her own destiny. Conservatives acknowledge that there are among us people who need and rightly deserve our help, but believe that charity is an individual virtue — not, in most cases, the prerogative of government. Further, they believe that the purpose of charity is to raise the unfortunate to a state of self-sufficiency if possible, or to sustain them at the level of bare decency if they truly lack the capacity to support themselves. They do not believe that the purpose of charity is to produce economic equality or to undo the consequences of history.
    Conservatives surrender some of their precious freedom to the social norms and standards of the nation, and usually the faith, with which they identify. To be an American conservative is, a bit paradoxically, to be one of a proud member of a nation of individualists. Most conservatives are overjoyed to embrace anyone who shares their worldview, their love of freedom, and some semblance of their culture. They are wary of people who hold views that are not compatible with their own. To be “free” includes the freedom to make one’s own judgements about other people, tempered only by the traditional and religious standards of their own culture.
    Conservatives take a narrow view regarding the concept of equality. Equality before the law is what they usually mean when they use the word “equality”. Legal equality is important because it helps to protect the individual from the predations of government interference — in other words, because it protects the individual’s freedom. Other concepts of equality — such as economic equality and social justice — are suspicious because they are almost always cast in collective terms. This group is oppressed by that group. Policies stemming from this sort of thinking punish innocent individuals — and privilege undeserving individuals — because they happen to be members of certain groups, not because they personally merit punishments or privileges. Moreover, such policies are inevitably the instruments of government planners trying to correct the perceived sins of nature, history, or both. Conservatives do not believe that human beings are wise enough to create utopias on Earth, and contend that most attempts to do so have produced conditions worse than those they attempted to remedy.

    Progressives
    The watchword of the progressive is equality. Progressives believe that all people are fundamentally alike, and that such differences as happen to divide them are simply products of backward, traditional ways of thinking. They believe that science and good government will eventually eliminate all social conflicts by creating an ideal culture. They believe we should think of ourselves as citizens of the world — that borders are an antiquated legacy of a nationalistic history which produced nothing but wars, injustice, racism and human suffering. The progressive seeks to acknowledge and accommodate every ethnicity and each new interest group that arises, uniting them in an entirely new form of society in which the only permanent standard is an ingrained and unshakable belief in compensating the aggrieved. They believe that everyone is entitled not only to basic food and shelter, but to medical care, a college degree, a cell phone, a vote, and such intangibles as respect and human dignity — entirely regardless of their own behavior, legal status, or willingness to contribute to society. Progressives believe that conservatism, and in particular western and American conservatism, is the primary obstacle on the road to an ever more perfect world.
    Progressives believe that examining the relative merits of non-Western cultures is an inherently racist undertaking. They believe that cultural and racial equivalency are not merely noble ideals, but scientifically proven facts. They believe that traditional western culture prospered mainly on the stolen labor of non-Western people, and that the more quickly this historical injustice is remedied by various kinds of affirmative action — the better.

    The progressive notion of freedom has nothing to do with freedom from government interference — since government is itself the engine which must be relied upon to remedy society’s ills. Rather, progressives’ nod to the individual’s desire for freedom is the freedom from want (entitlements), sexual freedom (and the right to an abortion), and, most recently, the freedom of a self-defined and flexible identity (including being addressed by whatever pronoun suits you). Where the conservative surrenders freedom to long-established social standards in exchange for the freedom from governmental control, the progressive surrenders freedom to governmental control in exchange for a freedom from long-established social standards.

    Two Irreconcilable Cultures
    Not only are conservatism and progressivism opposed, they are absolutely antithetical. In their current forms, each culture has the functional goal of annihilating of the other. Nationalist conservatives cannot tolerate the destruction of their national identity. Globalist progressives cannot tolerate the very idea of nation states. Both sides believe that America was founded as a sort of experiment in individual liberty, but they see the American project completely differently. Conservatives see the founders’ work as a resounding success — something to be cherished, defended, and amended only cautiously and sparingly. Progressives see America as a social laboratory whose work should be ongoing — the vanguard of a new global utopia, reinventing itself continuously without either a stable identity or a set of guiding traditions.
    Conservatives and progressives are not different merely in having differing views about the size and scope of government — that is, merely disagreeing about the ideal point along an agreed upon continuum. We are different in kind — two separate peoples in pursuit of two utterly different outcomes. We have reached the point where any notion of compromise — of reaching across the aisle, of bringing people together — is painfully naive and utterly futile. The separate cultures we have become can’t even agree on what the country is.

    Read more: http://www.americanthinker.com/articles/2016/12/conservatism_and_progressivism_two_irreconcilable_worldviews.html#ixzz4Tsj5tujD

    Follow us: @AmericanThinker on Twitter | AmericanThinker on Facebook

    • Ja, to je bilo povzeto v pisanju kavarne Hayek ( jaz bi ugibal, da je to B.Brščič), ki je tu že predstavljeno. ( Ni sicer jasno, zakaj je že tako dolg tekst treba še copy paste-at na dvojno dolžino.) A, vendar – evropski model ni povsem ista stvar. Celo britanski konzervativizem se ne definira tako. Konzervativci so se tam razvili v 19. stoletju kot alternativa desnim liberalcem.

      Skratka, nemška Adenauerjeva CDU in njen socialno-tržni model, ki ga tu Umek zagovarja, ni isto kot ameriški konzervativizem. Gotovo pa je bolj liberalen in privatno-tržen od sedanjega stanja.

    • tolmun1 tolmun1

      Gospod Germ,kaj če bi napisali vaš copy- paste tekst kar v slovenščini,ali ste se morda že vtirili v predlog slovenskih anglofilov,predavajmo v angleščini,da vas bo razumel ves Svet!Prihodnjič bi lahko kaj zanimivega napisali v našem nekdanjem skupnem jeziku ,v cirilici!
      “O Sancta Simplicitas”dodajam v latinščini,kar pomeni za nas slovenske teličke: O,sveta preproščina,ali za vas:oh,holy simplicity! Vidite,tudi to je podcenjevanje Materinega jezika,ki je za mojo malenkost najlepši na tem Svetu!Bog očuvaj našo
      prelepo in lepo zvenečo Slovenščino!

      Andrej Briški

  • Koliko smo senzibilni za dobre rešitve v Evropi, ki spreminjajo preživelo miselnost?

    Koliko jih spremljamo in z njimi seznanjamo državljane, da preženemo miselne razvojno zavirajoče ostaline?

    Nekateri trdijo, da rabimo 25 let za spremembo miselnosti, drugi pa, da se da dosti hitreje ali celo takoj, če se hoče!

    • Franc Mihič

      Kdor hoče nekaj narediti, bo našel pot. Kdor noče ničesar narediti, bo našel izgovor.

  • Če se ne motim, je Časnik slovenski medij, zato naj uporablja slovenski jezik, da ne bo padla kakšna globa po zakonu o javni rabi slovenskega jezika.

  • Franc Mihič

    Partijski proporcionalni volilni sistem ohranja osebno neodgovornost ene partije oz. sedaj več partij, to je predvsem njihovih vodstev do državljanov.
    Politiki pri tem volilnem sistemu osebno ne odgovarjajo na vočitvah za stanje države.
    Vse je bilo v prav!?
    Tudi to, kar je dejal pedagog naroda in politik, še vedno od janosti in kolegov priznan, in sicer:»Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje«.
    Politična in strokovna elita pa se še vedno sprevrženo svetohlinsko samo čudi, od kod le tajkuni.

    Nihče ni (politčno) sankcioniran za sprevrženo moralo, zgrešeno zakonodajo in njene posledice, zato ni jasnih moralnih sporočil.

    Inštitucije pravne države, ki delujejo po takšnih zakonih in paradigmah, tavajo v megli in povzročajo predvsem stroške. Politika to dobro ve!

  • Sarkazem

    Slovenska zgodba 1990 je za las podobna jugoslovanski 1948. Takrat se je Tito sprl s Stalinom, ker je hotel sam biti mali Stalin na svojem fevdu. Sledilo je “mehčanje” in “spreminjanje” komunističnega režima v žametni komunistični sistem na robu sovjetskega monolita in še vedno odvisnega od njega. Vse je bilo s pomočjo zahoda odlično izpeljano in Jugoslavija se je “osamosvojila” njena elita pa je obdržala oblast in ostala komunistična.
    Enak spor je bil na koncu 80. In v začetku 90.let med slovenskimi in srbskimi komunisti. Slovenski so hoteli biti mali gospodarji na svojem fevdu. Sledil je “sestop z oblasti” in “formalna demokratizacija”. Vse je bilo s pomočjo zahoda odlično izpeljano in Slovenija se je “osamosvojila” njena elita pa je obdržala oblast in ostala komunistična.
    V obeh primerih so komunisti nategnili bebave “politično korektne” zahodnjake. (Podobno jih zdaj nategujejo islamisti). V Jugoslavijo so metali milijarde, da bi se otresla Sovjetske zveze. Slovenijo so celo sprejeli v EU in NATO, da bi se otresla komunizma. V obeh primerih so samo bogateli in obstali komielitniki. Jugorežim se je zlomil ob propadu komirežima, slorežim pa se bo najbrž spotaknil ob razpadu eurorežima.

  • Franc Mihič

    Imeli smo volitve.
    Slovenci so oblast ivolili in ne zahod.
    Slovenski strankrski prvaki vztrajajo na partijskem volilnem sistemu in ne zahod…

  • Sarkazem

    V obeh primerih so grdo nategnili tudi lastno ljudstvo. V Jugi so ljudje verjeli, da imajo samoupravljanje in socializem, v Slovi pa verjamejo, da imajo demokracijo in svobodne volitve.

    • Franc Mihič

      Svobodno verjamejo in izberejo!

      • … “Svobodno verjamejo”
        ——-
        Se ne zaveda, da je ujeto … misli da je svobodno, v resnici je ujeto v iluzijo, v laž ..

      • Postalo ujetnik samega sebe, svoje lažne predstave.

    • No, ne vem, če je temu res tako. Humor iz tistih časov kaže, da so ljudje kar realno gledali na jugo. Le premagati rdečo oblast niso mogli. Kot jo tudi danes ne moremo.

      Da je danes v Sloveniji demokracija pa verjame samo po ukazu voditelja stranke, sicer te ne da na strankarsko listo.

  • Dekomunizacija slovenskega sodstva.. To zveni dobro.
    A bi se moglo rečt kako drugač?

    • Komunizacija se je uvedla s poboji, z ustrahovanjem in zlorabo tistih, ki vedo kaj to pomeni.
      Nasprotno temu je …

  • Zastonj se trudite z iskanjem vzrokov za propad Sloveenije z merili, ki veljajo za normalne države.
    Slovenijo je ugrabla mafija, udbomafija in ta nima z normalno strankarsko politiko nič skupnega.
    Pa pojdimo od začetka, od reevolucije, ki se je začela z ustanovitvijo OF in kasnejšo Dolomitsko izjavo, ki je izločila vse upornike proti okupatorju in priznala le upor, ki ga je vodila partija.
    Takrat se je začela diktatura in začeli so se pogromi vseh, ki niso bili popolnoma zvesti partiji.
    Vemo, da so NOB vodili politkomisarji, torej člani KNOJ, kriminalne ,mafijske družbe, ki so za vstop v to profano organizacijo morali, podobno kot mafijci, pobiti nekaj svojih soborcev. Tako so bili zaznamovani z zločinom, kar je zagortavljalo molčečnost in spoštovanje mafijske prisege.
    Posledica tega je bila nad 100.000 žrtev medvojnega in povojnega nasilja.
    Seveda se vse skupaj ni končalo le s poboji. Udbovska mafija se je začela ukvarjati tudi z kriminalom, prekupčevanjem cigaret, alkoholnih pijač in drog.
    Udba je ustanovla tudi vrsto podjetij in začela z vzporedno ekonomijo. Odpirala bančne račune v inozemskih banah in ustanavljaja podružnice domačih bank v tujini. S tem so si udbovci zagotovili materilano osnovo in postali dejansko država v državi. O tem je še kar podrobno govoril Niko Kavčič, tako,da trditve niso iz trte izvite.
    Ob osamosvojitvi Slovenije so protagonisti osamosvojitve podcenili moč in vpliv te mafijske združbe, ki je bila zakoreninjena v jugoslaovanski družbi in je bila praktično nadnacionalna, po vzoru, da kapital nima barve in duha.Kar pomeni,da so udbomafijci med seboj ne glede na nacionalnost sodelovali.
    Jasno je potrebno povdariti, da je bil vodja partije hkrati tudi vodja udbe in torej tudi vodja mafije! Da ponovim in da si zapomnite: vodja partije je bil vodja udbe in vodja mafije.
    Se zavedate, da je zadnji vodja partije bil Milan Kučan, torej je bil tudi vodja udbe in tudi vodja mafije.
    Osamosvojitelji so prezrli to dejstvo in namesto, da bi takoj po mednarodnem priznanju sklenili, da razbijejo mafijo, so mafiji nasedli in razbili DEMOS.
    Tako kot so se zavedni Slovenci pripravljali na osamosvojitev, se je mafija pripravljala na padec partijske prevlade. Osamosvojitelji so zahtevali za uvedbo demokracije večprtijski sistem, mafija pa je svoje ljudi infiltrirala v novonastajajoče stranke. Razumljivo je, da je najboljše in najsposobnejše vtaknila tja, ker je pričakovala najuspešnejše delovanje strank. Popolnoma je prestrelila demokratsko stranko v katero je vrinila Bučarja, Spomenko Hribar, Rupla Bavčarja in še druge, ki so potem uspešno razbili DEMOS. Nič bolje se ni godilo krščanskim demokratom, pa tudi ljudski stranki. Vse te novo nastale stranke so bile prestreljene z udbvci, ki so od znotraj razgrajevali stranke. Pričeli so tudi z mafijskimi posli, preprodajo orožja, uničevanjem gopodarstva, pretakanjem denarja v inozemstvo. Ne smemo pozabiti okrožnice, ki je zaokrožila tik pred osamosvojitvijo in je velevala vsem komunistom, da v največji meri ovirajo nastajanje demokracije. Tisti, ki ste bil člani partije lahko temu potrdite. Zgodilo se je še mnogo razdiralnih akcij, ki so ovirale uspešnost Slovenije.
    Najbolj nedolžne so bile tist v parlamentu, ko so mladeniči iz LDS ovirali sprejem osamosvojitvene zakonodaje.
    Mnogo resnejša je bila zahteva, da morajo podjetja ostati v partijski lasti in da jih olastninijo partiski, torej rdeči direktorji. To naj storijo na ta način, da ustanovijo by pas podjetja, vanje pretočijo kapital, matična podjetja pa spravijo v stečaj.
    Ob tem je potrebno povdariti, da je udba zaplenila vse črni fond, ki ga je imela spravljenega v bančnih filajlah po svetu in podjetjih. Spomnimo se samo filajl v New Yorku, Frankfurtu, Dunaju. Pa seveda ne moremo mimo Saftija. Tudi Elana. Za kriminal v Elanu že kar nekaj let sedi Koder, pravi krivci pa so na prostosti.
    Prav denar iz udbovskih tajnih fondov je bil kapitalska osnova za ropanje in prvo fazo privatitzacije. S tem denarjem so padala uspešna podjetja eno za drugim. S tem denarjem so uničil Maribor in Kranj. Marobor so uničili pred vsem zato, ker je v bistvu prav Maribor bil mesto, kjer se je začel razpad Jugoslavije.Prve množične stavke so se začele v Mariboru, ko je desettisoče delavcev preplavilo ulice in trge in nemočne so postale udba, policija in partija.
    Godpod, takrat še tovariš, Rigelnik se lahko spomni, kako so naj začele leteti granitne kocke in je moral kot odposlanec Staneta Dolanca pobegniti. Policija ni hotela intervnirati in stem je bilo konec partijske tiranije.
    Po razpadu DEMOSa je bila pot za ponovno uspostavitev udbovske tiranije na stežej odprta. Udba je imala na čelu svojega prenovljenega šefa Milan kučana, ki so ga novinarji, še vedno družbeno politični delavci ( udbovski podrepniki) kar 12x naredil za Slovenca leta in Slovence obnoreli. Hkrati z izgradnjo lika Slovenca leta, pa so dejanski osamosvojitelji vedno bolj tonili na obrobje. Zlasti Janšo so uspeli tolko oblatiti, da je postal eden najosovraženejših Slovencev.
    To je plačilo udbe za osamosvojitev.
    Udba, udbomafija pa si je omislila “kašperl teater”, stranke in parlament na slovenski način. Parlament in vlada sta le kulisi, ki mečeta pesek v oči naivnim Slovencem. To ni izvirna pogruntavščina udbomafije. To so udbovci ohranili iz časov partijske diktature, ko smo kolikor tolikor prisebni ljudje vedeli, da Jugolslavija nima vlade in parlamenta v Beogradu, temveč na Brijionih. Kar so sklenili Tito in njegovi pajdaši je morala skupščina potrditi, vlada pa izvesti. Danes je v Sloveniji do pikice enako. Kar sklenejo Murgle se potem izvede v parlamentu in vladi.
    Prečitajte intervju Aljuša Perinača v Reporterju pa vam bo jasno, kako se v Sloveniji vlada.
    Dokler pa bo tako, je popolnoma vseeno, kdo vodi stranke, kdo pripravlja proračun, kdo je kaj v Sloveniji. V Sloveniji vlada mafija, ki poskrbi, da so na vseh pomembnejših funcijah njeni ljudje, opertivci, ali pa lutke, keršen je Miro Cerar, neinteligenten, nesposoben, puhloglavec, ki bo vladal le toliko časa, dokler bo mafiji všeč.
    Čisto na koncu pa še to: mafija je izčrpala iz Sloveniji že 50 milijard, koliko jih bo še, preden bodo Slovenci spregledali?

    • Ja, kar dobra analiza stanja, manjka le vpliv srbske okupacije Slovenije.

      OPPPPSSSS! Tej analizi manjka bistvo: “Kako dalje? Kako brcniti mafijo z oblasti?”

    • Franc Mihič

      Pošteni Slovenci torej niso svobodni in niso za nič odgovorni, vsega hudega so le drugi krivi?
      Znana udobna neodgovorna drža.

      • Franc Mihič

        Skrbni Slovenci torej sprejemajo, da “za vsako slovensko izvoljeno oblast nevidna udbomafija” vodi Slovenijo in sta zato slovenski narod in njegova izvoljena pri tem popolnoma brez moči in nedolžna?
        A je to res prava državotvorna drža, ali zgolj velik izgovor za vladovino nesposobnih?

    • Dober in žal tudi realen pogled na našo stvarnost, preteklo in sedanjo.

      Ja, kot pravi AlFe, potreben je tudi pogled naprej. Gotovo, toda za zasnovo prihodnjih akcij je nujno najprej ugotoviti, kaj so stvarni problemi in kaj jih povzroča. Če tega ne vemo, bodo prihodnji ukrepi napačni in neučinkoviti.

      Žal se večino ljudi v naši državi ne zaveda, kaj je resničen problem. K temu močno prispevajo mediji in druge oblike sporočanja, ki jih nadzira prav ta mafija. Zato so takšna poročila, kot ga je pripravil APMMB2, potrebna, žal pa ima precej omejen obseg sporočanja. Saj takšna poročila, kjer se razgalja delovanje mafije, ne morejo zaiti v medije z večjim dosegom bralcev ali gledalcev.

  • Sarkazem

    Da analiza apmmb2 je kar točna. Tudi tista kratka, da so se Slovenci osamosvojili, niso se pa osvobodili! To premislite in upoštevajte g. Mihič!

    • Franc Mihič

      Svobodno so nesvobodni?
      EGOIZEM je vzrok!
      Slovenec, ki živi v tujini, dr. Joseph Strauss, vrhunski strokovnjak za patentno pravo,je v intervjuju za DELO; 10.01.2001, med drugim izjavil:

      “Evropa, na žalost, živi še vedno v preteklosti in tako tudi reagira. Egoizem je tisto, kar obremenjuje vso Evropo – in še posebno tiste države, ki so izšle iz nekdanjega Balkana – in tega se moramo čim prej rešiti, vendar je to zelo težko. Če bi hotel nekoliko pretiravati, potem bi rekel, da nam celo genetski inženiring, niti v sto letih, ne bi pomagal, da bi izgubili to lastnost … Vsekakor pa potrebujemo več solidarnosti, potrebujemo zavest, da nam preostali svet ne bo dal ničesar zastonj, še najmanj pa znanje, mi pa iz egoizma zmanjšujemo možnosti, da si ga ustvarimo sami. Osebno sem sicer dovolj velik optimist, da verjamem, da bomo v Evropi slej ko prej našli mehanizme, ki bodo zagotovili, da bo skupnost evropskih držav delovala podobno učinkovito, kot zmore to skupnost ameriških držav. Ne pozabimo – tudi Američani so potrebovali kar veliko let in prestali veliko trpljenja, da so ustvarili takšno skupnost.”
      Veliko let in trpljenja bo še potrebno za boljšo slovensko skupnost!?
      Vsak dan nam praksa to potrjuje.

  • Franc Mihič

    »DRŽAVA, KJER POŠTENI LJUDJE NISO TOLIKO ENERGIČNI
    KOT POKVARJENCI, JE IZGUBLJENA.«

    Franklin Delano Roosvelt

    Naravmo in mralno načelo!

  • Sarkazem

    In našli so rešitev, napovedano 2001 v citiranem intervjuju: globalizem in multikulturalizem s pospešeno ateizacijo in islamizacijo. Tu bo rešitev tudi za sloovenske probleme?!

    • Tu bo rešitev tudi za slovenske probleme?!

      Da, vsekakor. Problemi bodo sicer ostali in se povečali, a ne bodo več slovenski.
      😮

    • »DRŽAVA, KJER POŠTENI LJUDJE NISO TOLIKO ENERGIČNI
      KOT POKVARJENCI, JE IZGUBLJENA.«

      Franklin Delano Roosvelt

      **************************************

      Hvala, gospod Franc! Lep poziv na aktivnost državljanov!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI