Prejeli smo: Poklon suverenosti naše države

Casnik 27.12.2016 8:41
 

slovenija zastava drzavaNagovor udeležencem proslave ob prazniku Dneva samostojnosti in enotnosti 

Kamnik je rojstno mesto Rudolfa Maistra, pesnika in borca za severno mejo, ki velja za enega najpomembnejših oblikovalcev slovenske politične zgodovine XX. stoletja. Kamnik in Šmarca sta hkrati kraj, kjer je živel in deloval France Tomšič, ki velja za enega najpomembnejših glasnikov slovenske državnosti, politične demokracije in socialne države. Kamniški Demos in Društvo general Maister sta hkrati dokaz, da je Kamnik vedno znal združevati politično in civilnodružbeno držo tako pri nastajanju slovenske državnosti kot tudi pri ohranjanju domoljubja.

Slovenija je bila 23. decembra 1990 enotna v plebiscitarni odločitvi o politični in ekonomski samostojnosti države. To je bil čas, ki ga danes upravičeno imenujemo »zgodovinski«. Redko se namreč zgodi, da se ljudje različnih političnih prepričanj, socialnih in družbenih položajev odločajo tako enotno in samozavestno, polni optimizma in upanja. Zato je praznovanje 26. obletnice samostojnosti ne samo stičišče zgodovinskih spominov, temveč tudi pogledov v prihodnost. Dve desetletji in pol poznamo skozi številke in statistike, toda pomembneje je, kako so se znotraj tega spremenili naše življenje, naša občutja in pogledi. Nismo več sami, živimo v skupnosti evropskih držav, postajamo del globalnega sveta.

Nastanek samostojne, neodvisne in demokratične države Slovenije je leta 1991 mejil na politični čudež. Utemeljitev nove države je edinstven in ključni dogodek v stoletni slovenski zgodovini. Takrat smo se spraševali, bo majhna, komaj dvomilijonska država preživela na prepihu zgodovine, na obrobju velikih zahodnih sil in večno nemirnega Balkana? Bomo zmogli? Razvoj novih držav je eden izmed najpomembnejših dogodkov XX. stoletja, svet šteje danes 195 držav, 40 jih premore Evropa, polovica od njih ima manj kot 5 milijonov prebivalcev. Majhne države so zgodovinsko dejstvo, trend in ne posebnost globalnega sveta. Vsaj v EU veljajo za zgodbo o uspehu, ker bolj neposredno živijo demokracijo in socialno lažje povezujejo ljudi. Majhno je lepo, je geslo, ki prihaja iz poslovnih dejavnosti, velja pa tudi za politiko. In Slovenija je dober dokaz tega. Slovenci se radi pohvalimo z lepoto in raznolikostjo krajine, smo v vrhu EU glede socialne enakosti in solidarnosti, veljamo za poslovno prodorne, delovne in sposobne. Seveda ne smemo pozabiti, da so pri oblikovanju slovenskega naroda in države odigrali ključno vlogo slovenski jezik,vera in kultura. Vse skupaj daje Slovencem in naši državi potrebno identiteto in samozavest. Trubar je to tako preprosto poimenoval zgolj z dvema besedama – »stati in obstati«.

Zdi se, da je kamniški rojak Maister bolje od politikov v Ljubljani razumel, kaj grozi Slovencem po kaotičnem razpadu avstro-ogrske monarhije leta 1918. Slovenska domovina se je od Londonskega tajnega sporazuma 1915. leta do Rapalske pogodbe leta 1920 usodno zmanjšala. Slovenija znotraj nove države SHS proti Italiji ni mogla storiti ničesar, bili smo preprosto na napačni strani poražencev 1. svetovne vojne. Toda Maister je s svojo neverjetno akcijo konec leta 1918 ubranil Maribor in Podravje, na širši Koroški ga je ustavila Ljubljana. Neenotnost, neodločnost in nesposobnost slovenskih politikov je za vedno zapečatila usodo krajev ob Gosposvetskem polju. Tu so se več kot tisoč let nazaj kalili zametki slovenske demokracije, ki so navdihovali celo Thomasa Jeffersona, slovitega ameriškega predsednika in očeta ZDA.

Po petindvajsetih letih nove slovenske države ne smemo pozabiti na nekatera pomembna politična sporočila in zanimive vzporednice. Maister je z relativno majhno skupino domoljubov zaradi jasne politične vizije, vojaške smelosti in organizacijske enotnosti ubranil slovensko Štajersko. DEMOS, demokratična opozicija Slovenije, je na začetku devetdesetih podobno strnila vrste glede plebiscita, odcepitve in samostojne države. Maister je takrat zakoličil fizične in identitetne meje slovenske države, DEMOS jo je prvič dejansko uresničil. Maistra sta takrat vodila program Zedinjene Slovenije in usmeritev Majniške deklaracije leta 1917. Majniška deklaracija Društva slovenskih pisateljev leta 1989 pa je tlakovala pot Slovenije iz socialistične Jugoslavije. Nedoslednost in mencanje ljubljanskih politikov sta v Maistrovih časih zapečatila usodo severne meje z Avstrijo, leta 1991 so naredili podobno napako naši politiki pri južni in pomorski meji s Hrvaško. Maister je s svojim pogumom, vizijo in pokončnostjo kljuboval interesom mogočnih sil evropske antante. Naši politični voditelji v razmerju do EU pogosto tega ne zmorejo.

Tudi II. svetovna vojna je bila za Slovence težka preizkušnja. Ker ni bilo enotnosti in nekega enotnega vodenja, se je vsak odločal po svoji vesti. Odločitev je bila težka, saj razmere niso bile enostavne – ni bilo vse črno-belo, temveč je bilo vmes mnogo stvari, ki so sliko zamegljevale. Večina Slovencev se je odločila za boj proti okupatorju, poti pa so bile bolj ali manj pravilne. Iz tega težkega in krvavega boja izide na koncu enostaven zaključek – boj proti okupatorju je bil prava pot, sodelovanje z okupatorjem ni bilo primerno, revolucija pa je dokončala tisto, kar okupatorju ni uspelo – sprla je slovenski narod,  zasejala sovraštvo in povzročila  na tisoče krivičnih pobojev.

Od plebiscitarne odločitve do nove ustave je bila pred šestindvajsetimi leti prehojena kratka pot. Slovenska država je v svoji ustavi dobila ključni instrument svoje državnosti. Pravna država, zavezana človekovim pravicam, drugim temeljnim pravnim, socialnim in občečloveškim vrednotam, je najpomembnejši ogelni kamen te države. Zato je prav odnos do slovenske ustave in varovanja pravic ena od temeljnih odgovornosti vsakokratne politike, pa tudi civilne družbe. Prav letos smo vanjo zapisali pomembno pravico do pitne vode. Velik del političnih pobud za ta projekt je prihajal iz kamniških logov.

Spoštovani, današnje praznovanje je povod, da se v Kamniku vedno znova poklonimo suverenosti naše države. Da vidimo, kako sta njena samostojnost in enotnost zgolj dve strani iste medalje. Imamo srečo, da živimo v mestu, kjer je kamniška zgodba dovolj lokalna, da je hkrati slovenska, dovolj slovenska, da je tudi globalna. Imamo nekaj Maistrovega duha,Tomšičeve smelosti, pa tudi Demosove upornosti. Prepričan sem, da bomo znali vse troje povezati in uporabiti tudi danes za skupno dobro naše prihodnosti. Veseli me, da je v Kamniku prav društvo Demos na Kamniškem edina slovenska domoljubna organizacija s tem imenom, ki ohranja izhodiščne vrednote samostojnosti in enotnosti. Želim si, da to postane skupno sporočilo Kamnika, v katerem bi svojo bolj aktivno vlogo lahko odigrala tudi občinska politika.

Pripis: nagovor je pripravil Ivan Sekavčnik, predsednika Društva general Maister Kamnik, ki ga je dne 26.12. prebral v Šmarci na prireditvi ob slovesnosti  dneva samostojnosti in enotnosti.

 
Značke:

8 komentarjev

  • svitase

    Odličen govor!

    Škoda, da Ljubljana ni imela svojega Majstra, da bi ubranil Slovence pred Italijansko zasedbo.

    Pa bi imel lažje delo, saj v Ljubljani ni bilo v kasarnah Italijanov, v Mariboru pa so bili Avstrijci.

    Poleg tega pa bi še imel pomoč srbskih vojske, ki pa je bila očitno bolj na strani Italijanov, saj so soglašali, da Italijani dobijo slovenska ozemlja, ker so pomagali razrušiti AO.

  • svitase

    Za dosledno uresničevanje ustavne kulture, ki je temelj slovenske samostojnosti, je najpomembnejši današnji čas.

    Nalijmo si čistega vina in sproti ugotavljamo, kdo bolj spoštuje in dosledneje uveljavlja slovensko ustavo!

  • svitase

    Naj se izdela opomnik, na podlagi katerega bomo enostavneje in dosledneje spremljali in ocenjevali prispevek pozicije in opozicije k uresničevanju slovenske ustave!

  • svitase

    le na ta način bomo pospešeno in varno gradili naše posamično in skupno dobro.

  • Zdravko

    “pomembno pravico do pitne vode”
    ================
    Lep govor na videz, potem pa takšna diskreditacija. Intelektualna, pravna, vsakršna.
    Še pomebnejša bi bila pravica do kruha. Kruh in vodo v Ustavo!

  • Zanimivo je, da ni bil Rudolf Majster le velik vojak, ampak tudi velik kulturnik, ki se je zavedal, da je temelj slovenstva – slovenska kulturna dediščina.
    Če ni te, tudi vojska ni potrebna.

    Če pa je slovenska kultura, potem je nujna tudi slovenska vojska.

    Zadnjih nekaj vlad pa siromaši slovensko vojsko in slovensko kulturo.

  • S kakšnim namenom?!

  • Z dobrim namenom prav gotovo ne.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI