Obletnice, obletnice

Jože Strgar 25.12.2016 7:103 komentarji
 
Foto: Jože Bartolj.

Foto: Jože Bartolj.

V letošnjem letu 2016 smo imeli številne obletnice. Nekatere izmed njih tudi s polemičnimi toni. Posebej omembe vredna je 50. obletnica laičnih javnih nastopov v okviru Cerkve, zlasti Nikodemovih večerov. Po sv. maši v ljubljanski stolnici je sledilo še predavanje Milana Knepa na teološki fakulteti. Ob svojem spominu na tiste čase in s pogledom na osebne zapise dodajam k poznavanju takratnih razmer še kakšen »osebni kamenček«.

V zgodnjih 60. letih prejšnjega stoletja so slovenski jezuiti pričeli zbirati ljudi, največ v zakristijah in v kakšnih drugih cerkvenih prostorih. Živo se spominjam p. Berdena, p. Kovača, p. Vidra in zlasti p. Žužka, kako vneto so se prizadevali, da bi ljudje ohranjali svojo krščansko zavest. Z vsemi sem imel osebne stike in skupne nastope, pač v okviru župnij, nekako »tipaje«, ker se ni vedelo, kaj bo rekla »ljudska oblast«, ki je imela v svojem programu popolno prepoved in zatiranje vernosti. Iz zgoraj omenjenega predavanja je razvidno, da sta brata Tominec, pri frančiškanih, že takrat tudi zbirala vernike, zlasti mladino. Pozneje, ko je tam župnikoval p. Žveglič, sem tudi sam imel večer s študenti in sicer v nabito polnih kletnih prostorih. Morda se je tu in tam dogajalo še kaj.

Pravi in prvi nastop laikov se je dogodil v nunski cerkvi in sicer v velikonočnem času, marca leta 1966, torej pred 50.leti. Izmed nastopajočih sem še edina živa priča. Naj na kratko povem, kako je prišlo do tega dogodka.

Zamisel za tak nastop se je rodila v župnišču v Dravljah. Na novo ustanovljeno župnijo so prišli jezuiti, s p. Štrubljem na čelu. Z ženo Olgo sva se kaj hitro vključila v župnijsko občestvo in potem skupaj s kaplanom, p. Kovačem ter drugimi duhovniki nekajkrat nastopila na pogovorih v okviru župnijskega občestva v Dravljah in na nekaj drugih župnijah. Vse to je bilo v času II. Vatikanskega koncila. Ob nekem pogovoru je p. Miha Žužek omenil misel, da je takšna drobna dejavnost dobra, a za razmere, ko je protiverska dejavnost naravnost divja, je to premalo. »Laiki bi morali nastopiti javno in za širšo občestvo«. »Res je«, sem odgovoril, toda »kje in kdo?«. Pa je bil trden in rekel: «Začni pri sebi«. S tem me je presenetil in odgovoril sem: »Kaj pa naj na javnem odru povem«? Sledilo je še več pogovorov in prevladovalo je mnenje, da bi bil nastop laikov že sam po sebi nekaj pomembnega, če tudi ne bi znali kaj posebnega povedati. Končen dogovor je bil, da naj dobim še tri druge predavatelje, da bi tako imeli štiri zaporedne večere, vsakokrat z enim predavateljem. Vse naj bo v rokah laikov. Za prostor, to je za nunsko cerkev in za potek pa bo poskrbel on sam. Dogovor je obveljal in pričela sva s pripravami.

S številnimi potmi, pismi in pogovori, sem le našel ljudi, ki so bili pripravljeni sodelovati. Ni bilo tako hudo in težko kot sem mislil, da bo. Prvi večer je nastopil prof. Anton Kuhelj, strojnik in podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Govoril je o ustvarjalnem delovanju v družbi, da je napredek znanosti mogoč v povezavi z Bogom, kar smo »kristjani vedno upoštevali«. Kakšno presenečenje za »socialistični« svet, ki je vsiljeval  življenje brez Boga! Drugi večer je nastopil dr. Herbert Hawlina, zdravnik, ki je pričel z mislijo Sv. Avguština –»Nemirno je moje srce, dokler se ne spočije v Gospodu«. Kako veličastna izpoved vere! Tretji večer je bil moj, Jože Strgar, dipl. inž. hortikulture – držal sem se misli, da smo ljudje po Božjem naročilu dolžni odgovorno upravljati svoje okolje in svet. Tudi to je bilo v nasprotju z javno miselnostjo, da je človeku dovoljeno prav vse. Četrti večer je bil posvečen vlogi matere, a avtor, dr. Emilijan Cevc, je želel, da njegovega imena ne razglašamo. Njegovo predavanje, z vsebino, vsa čast in slava našim materam, je prebrala študentka s priimkom Ramovš iz Borovnice. Vse večere nas je, s posebnimi improvizacijami na orglah spremljal Primož Ramovš. Orgle so zapele, kakor da bi se svet rojeval na novo. Tako nas je bilo pet laikov, ki smo dan za dnem privabljali in polnili nunsko cerkev. Govorili smo izpred stranskega oltarja, čeprav je bilo za predavatelja tudi tam komaj kaj prostora. Na mojem večeru sta čisto spredaj, na posebnih stolih sedala nadškof Pogačnik ter škof Lenič.

Mene je tiste dni skrbelo še nekaj. Rojeval se nama je tretji otrok, Mihaela, ki je danes zdravnica. In še nekaj; Kaj bo rekla ljudska oblast? Ali bom lahko preživljal nastajajočo družino? Oboje se je končalo nekako srečno, če odštejem kasnejše sankcije, ki sicer niso bile rigorozne, a trajne, vse do zatona »ljudske demokracije«, v letu 1990.

Z rojstvom prvega javnega nastopa laikov v nunski cerkvi, so se sicer počasi, a vztrajno rojevale številne civilne spodbude, tako na ravni župnij in škofij in končno na ravni celotne Slovenije, z najodmevnejšimi teološkimi tečaji, ki so se pozneje preimenovali Nikodemove večere. V novejšem času, se je rodila civilna iniciativa PREBUDIMO SLOVENIJO. Vse te pobude so bile in so nam vse bolj potrebne. Z njimi bogatimo svojo kulturno in duhovno rast. Pri tem naj nas podpira svetopisemsko besedilo, ki pravi da »človek ne živi samo od kruha«. Kakšno stanje duha bi danes imeli, če bi ostali brez vseh teh gibanj?!

Spričo družbeno – političnih razmer, ki so se medtem razvile in obvladujejo vse pore javnega življenja, ko se krščanska zavest ter odgovornost za domovino in državo ni dovolj uveljavila, ko smo ob državno zborskih volitvah ostajali doma ali pa volili kogarkoli, tudi kandidate, ki so se našim izvirnim krščanskim načelom zgolj nekoliko poklanjali ali pa razlagali, da imajo in poznajo Sv. pismo, v resnici pa so nas, vse do danes, zgolj zavajali in vse je ostajalo pri starem. Pri neodgovornem vodenju države – tako v posameznostih, kakor v celoti. Tako naprej več ne moremo in ne smemo. Na slehernih volitvah se mora spet uveljavljati pristna slovenska krščanska zavest, to je poštenost in odgovornost. Takšno množično javno prebujanje, ki ga v okviru  številnih pobud doživljamo, se mora vendar uveljaviti tudi v družbi in upravljanju države. Kristjani, skupaj s Cerkvijo in ljudmi dobre volje, se moramo končno zbrati ter pripraviti na volitve. Izvoliti moramo poslance, ki bodo s poštenim delovanjem  ter odgovornostjo znali in hoteli upravljati državo. Osamosvojili smo se zato, da bi »živeli« in ne zgolj »životarili«

 
Značke:

3 komentarji

  • ” Na slehernih volitvah se mora spet uveljavljati pristna slovenska krščanska zavest, to je poštenost in odgovornost.”
    ======================

    Stranka NSi za sebe navaja, da so edina prava krščanska stranka v Sloveniji.
    NSi je skupaj s stranko SMC spravila skozi parlament t.i. zakon o prikritih gradbiščih ki je nadomestil starega.
    Stranka NSi se hvali s tem svojim zakonom.
    Ta novi zakon omogoča, da policija in kriminalisti ob odkritju trupla za katerega se domneva da izvira iz časa povojnih pobojev, pogledajo stran in prepustijo vse skupaj državni komisiji.

    Stranka SDS je prejšnji teden poskušala spraviti skozi parlament dopolnila zakona, ki bi vsako najdeno truplo obravnavalo enako.
    Stranka NSi, je v svojem duhu “osamosvajanja od SDS” glasovala proti!!!

    Ta novi zakon je hujša podpora postkomunističnemu režimu kot pa je bil npr. dodatek k pokojnini bivšemu komunističnemu liderju.
    Je celo močnejša podpora kot pa je bilo “zapiranje” udbovskih arhivov. Je neposredna podpora zagovornikom prejšnjega režima saj omogoča hitrejše in temeljitejše brisanje komunističnih zločinov in iskanje zločincev. Ni čudno, da je ta novi zakon podprla SMC.
    Glasovanje proti dopolnilom pa je stranko NSi popolnoma razgalilo in jo jasno postavilo na stran slovenske levice.

    Pristna slovenska krščanska zavest, to je poštenost in odgovornost???

    • Košnica
      Že leta 1989 sem sam sondiral grobišče v Košnici in potrdil, da je bilo to morišče. Kasneje smo našli tri morišča v Košnici (1,2, in 3). Zaman sem 25 let opozarjal, da je potrebno ljudi iz morišča, ki je v močvirju, ekshumirati in pokopati. Konec leta 2015 sem predlagal, da to naredimo sami. Od pristojnega ministrstva je Društvo Huda Jama začelo s postopkom pridobivanja dovoljenja. Zakon o pogrebni službi je to omogočal.
      Načrtovali smo odprtje vseh treh morišč, ocenjujemo, da gre za okoli 600 žrtev, vse skupaj pa bi pokopali v kostnici v Mariboru.
      S prostovoljnim delom, plačilom strokovnjakov, ki jih moramo imeti v skladu z Zakonom, in strojev – bi vse skupaj izvedli za 30.000 evrov.
      Žal je med postopkom začel veljati novi Zakon, ki je bil predlagan s strani NSi. Ta Zakon onemogoča zaseben odkop, oziroma postopanje v skladu z Zakonom o pogrebni službi. Zakon prisiljuje, da zainteresirani za prekop sklene pogodbo z Državno komisijo, plača storitev in Državna komisija izvede izkop in pokop. Ta Zakon je torej nad Zakonom o pogrebni službi, ki velja za vse ljudi v Sloveniji (torej za vsa pogrebna podjetja). Monopol daje samo Državni komisiji, ki je tudi takšen zakon predlagala in ga preko »naivne« NSi spravila v proceduro. Največja vladna stranka je potem Zakon podprla, ker je NSi obljubila podporo fiskalnemu zakonu. Ta kupčija se je tudi zgodila.
      Ponovno, denar in samo denar.
      Zaradi pritiska Društva Huda Jama je Državna komisija letos začela z deli v Košnici. Za izkop Košnice 3, torej samo enega od grobišč je plačala 80.000 evrov. Na moje vprašanje ali bodo ekshumirali tudi ostala dva, pa je izvajalec odgovoril, in to je potrdil tudi g. dr. Dežman, da bodo to storili v prihodnjih letih.
      Torej kljub temu, da so tam vsi stroj in ustrezno moštvo za delo in bi bilo gospodarno ter smotrno urediti vsa tri grobišča, je odločitev, da se letos uredi le eno. Vsako leto torej eno grobišče in vsako leto 80.000 evrov stroškov.
      Žal, tako se dela.

      http://www.leljak.si/index.php?limitstart=6

      • Lucijan

        Ne vem, kdo ste, Riki, a ste kot očitno aktivno vključeni v projekt reševanja problematike prikritih grobišč moralno upravičeni do javnega polemiziranja glede največjega problema moderna Slovenije. Vaša vprašanja so več kot na mestu in več kot upravičena. G. Jože Strgar ima svoja leta, a glede na pisanje – verjamem pa da se tudi sam tako počuti – je še vedno dovolj vitalen, da bi lahko svoje razmišljanje brez težav naredil malo bolj plastično. Zame je popolnoma nerazumljivo to njegovo branjenje NSi kot da gre za nogometni klub in ne stranko. Kot jaz razumem, mora biti stranka odraz nekih vrednot, ne pa da so vrednote odraz neke stranke, kot se zdi v primeru NSi in g. Jožeta Strgarja. Stranka ni nogometni klub. In pobiti ljudje s strani komunistov niso pobiti statisti v kakšnem filmu, ampak resnični ljudje. G. Strgar, najbrž to nočete, toda dejansko se to dogaja, vi uspavate, ne pa prebujate Slovenijo. Točno to, kar hočeta Kučan in Spomenka Hribar.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI