Čas za nenasilje

Drago K. Ocvirk 23.12.2016 6:40
 

mir-in-papezPred nami sta tedna, ko bo nemalo govora o miru, ko si bomo voščili božični mir in mirno novo leto. Čeprav je to mnogokrat videti kot prazno obredje, pa izraža globoko željo posameznika, skupin, in vsega človeštva. Zaradi dogodkov v minevajočem letu, ki ga je krepko zaznamovala vojna v jugovzhodnem Sredozemlju in z njo povezani teroristični in migrantki valovi, si bomo tokrat drug drugemu (pri)voščili mir mnogo bolj prizadeto in prizadevno, kakor v časih, ko se je zdelo, da so se vojna in nasilje poslovili iz razvitega sveta.

Zdaj odkrivamo, da ima nasilje toliko obrazov, kolikor je ljudi. Eden od njegovih izvirov je namreč človekovo srce, drugi pa so skupnosti, katerim sleherni pripada. Izključujoča in nasilna dvojnost se v ednini glasi: jaz ali ti oz. drugi, v množini: mi ali vi oz. oni. Presenetljivo pri tem je, da je ta dvojnost površinska in stoji na globlji bivanjski ravni, kjer se jaz lahko vzpostavlja samo po zaslugi odnosa z drugim, oz. jaz obstaja, ker ga drugi sprejema(jo) in priznava(jo).

Neizogibnost nasilja?

Mnogi so prepričani, da je nasilje samoumevno in sad boja za obstanek. V živalskem svetu se samci borijo za samice, samice ščitijo svoje potomstvo, oboji svojo »lastnino«, teritorij in sebe. Podoben preživitveni gon naj bi poganjal človeka. Antropolog Arthur M. Hocart v delu Izvori družbe (1954) dvomi, da ta hipoteza zdrži pod težo dejstev. Konflikti, ki se organizirajo in izvajajo na dolgi rok in imajo cilje, ki so daleč od neposrednih kot pri živalih, niso nič samoumevnega in nagonskega. Še več, tudi za same ljudi drugih časov in krajev so nerazumljivi in so nad njimi zgroženi. Na Salomonovih otokih sem doživel, da domačini ne morejo razumeti svojih neposrednih prednikov, ki so bili lovci na glave. Zakaj iti na lov nad pripadnike drugih plemen, jim sneti glavo in jo podariti prednikom? Toda ti isti lovci so bili v letih 1920 na otoku Malaita zgroženi nad angleško upravo, ki je v krvi zadušila upor ljudstva Kojo. Moriti zaradi ozemlja, ki ne pripada tvojim prednikom, je nesmisel. Če motivi in razlogi niso razumljivi tistim, ki se ne ravnajo po njih, niso nagonski, ampak kulturni, pravi antropolog.

Če to drži, potem vojne in druge oblike nasilja niso neizogibne: kakor ima človek moč, da jih (s)počne, tako ima tudi moč, da jih prepreči. Boljše razumevanje razlogov, ki so 20. stoletje pahnili v vojne, pravi zgodovinar Niall Ferguson (Vojna sveta: konflikt v 20. stoletju in zaton Zahoda, 2007), je pot, po kateri se izognemo čemu podobnemu v 21. stoletju. Po njegovem sta se ognjeni vojni končali s koncem korejske vojne, a tudi hladna ni bila nedolžna, saj je bilo v letih 1945-1983 pobitih okoli 20 milijonov ljudi v sto večjih vojnah. Za nas je tu pomembno Fergusonovo prepričanje, da smo ljudje avtorji vojne ali miru. Tega se je treba danes toliko bolj jasno zavedati, ker človeška sposobnost povzročanja nasilja narašča, če ni ustreznega družbenega – političnega, nazorskega ali religijskega – odgovora, ki bi ga zajezil. Če je bilo nasilje v minulem stoletju tako ogromno, je tudi zato, ker sta upravni in tehnološki napredek bistveno povečala sposobnost njegovega izvajanja. Taborišče in Gulag sta mogoča le ob tehnološki in upravni podpori države. Genocid nad Tutsiji v Ruandi (1994) je v slabih štirih mesecih zahteval skoraj milijon žrtev, ker so morilce, oborožene samo s kiji in meči, usmerjali po radiju. Tisti Hutuji, ki so pomoru Tutsijev nasprotovali, so bili postavljeni pred izbiro: ali s Tutsiji v smrt, ali pridružitev morilcem in s svojo vnemo dokazati, da so na pravi strani. Ne nazadnje, vemo, da so naši komunisti tiste partizane, ki niso hoteli pobijati nedolžnih, likvidirali z žrtvami vred, tisti pa, ki so pritiskom podlegli, so se potem dokazovali s pomnoženo krvoločnostjo.

Zgodovinar Yuval Noah Harari dokazuje v Deus Homo, kratka zgodovina jutrišnjega dne (2016), da se je zgodila sprememba v pojmovanju miru. Še za prejšnjo generacijo je bil mir začasna odsotnost vojne, zdaj pa pomeni stanje, ko vojna ni več verjetna. To ponazori s številkami. V letu 2012 je na svetu umrlo okoli 56 milijonov ljudi: 620.000 jih je umrlo zaradi nasilja (120.000 vojna, 500.000 kriminal), 800.000 je bilo samomorov in 1,5 milijona zaradi sladkorne bolezni. Sladkor je torej umoril več ljudi kakor smodnik. Čeprav se zdi, da je teroristična grožnja vsenavzočna, pa zgodovinar spomni, da so leta 2010 debelost in z njo povezane boleni pokosile tri milijone, teroristi pa 7.697 po vsem svetu, večinoma v državah v razvoju. Za povprečnega Američana in Evropejca je potemtakem Coca Cola bolj smrtonosna kakor Islamska država.

Oni so nasilni, mi pa ne!

Iz povedanega sklepamo, da vojna in nasilje nista neizogibna in nespremenljiva usoda, marveč da imajo ljudje v rokah škarje in platno. Od nas in naših skupin je odvisno, ali bomo krojili vojno ali mir, nasilje ali nenasilje. Tega se bolj ko ne zavedamo tudi v Sloveniji, a za razliko od mnogih drugih, kažejo nekateri predstavniki družbene elite s prstom na drugače misleče in verujoče, da so vir nasilja njihova verovanja, ki da jih morajo brezpogojno, suženjsko izvajati po črki. Ta pa ukazuje nasilje nad drugimi. Tako filozof Tine Hribar prostodušno razpreda, »da so se vse velike vojne 20. stoletja odvijale pod obnebjem biblijske supercivilizacije in da pod tem istim obnebjem potekajo tudi obstoječi spopadi med muslimani in judovsko-krščanskimi bojevniki oz. vojskami. Vse v imenu istega Boga in s priseganjem na isto Knjigo, na Biblijo kot knjigo knjig.« In še pika na i: »Nacizem, komunizem in fašizem »so le brezbožni porodek židovsko-krščanskega monizma. Porodek, ne izrodek.« (Deus vult, 2015). Ko bi bila Ferguson in Harari bolj razgledana in brala našega filozofa, bi ugotovila kakšna pritlikava »dolinarja« sta proti njemu in ne bi poskušala razumeti zapletenih problemov človeštva, ko pa je odgovor na dlani (Hribarjevi) in torej vzrok vojn in nasilja znan! Še več, nemudoma bi se pridružila Hribarju v čaščenju Iztoka Simonitija in se mu zahvaljevala za njegove edinstvene umotvore. Če slepa kura zrno najde, kako ga ne bi Simoniti in to takšnega, ki povzema vse njegovo modrovanje v knjigi Deus vult: »Prvi kristjani so se obnašali kot talibani, ubijali so in uničevali …« Eureka! kako ne, saj ga je našel »v odličnem eseju/romanu« pri Grku Vasilisu Alexakisu.

Morda bo takšnim »mislecem« dal misliti ateist in levičar Régis Debray, ki se vse življenje ukvarja z nasiljem: najprej v praksi kot Castrov tovariš in revolucionar, potem teoretično kot Mitterandov svetovalec in akademik. »Če bi bili agnostiki imuni na množično pobijanje (nacionalizem, kolonializem, maoizem itd.), bi se to vedelo. A ni videti. Vojne ‘brezbožcev’ so samo v 20. stoletju zahtevale sto milijonov žrtev – več kakor vsi verski pokoli. Čeprav so brez občutka izvoljenosti in misijonarske srbečice, pa niso po mirnih vodah plule niti Kitajska, ki nima ne mitologije ne bogov, niti Japonska, ki jih ima 800 milijonov, niti Indija s 33 000 božanstvi. Njihovi sosedje še manj. V deželah ‘jutranjega miru’, kjer kraljuje ‘občasna imanenca svetega’, se je grozovitost vedno odzvala na povabilo. (…) Kateri pripovedovalec nam bo pripovedoval, v kakšna barbarstva vse je zapadla zadnja civilna religija civiliziranega sveta? Človekove pravice, absolut relativistov, niso nikoli preprečile bombardiranja vrtcev (pri drugih). Humanizem, koliko ljudi je Zahod pobil v tvojem imenu! (…) Zavračanje pobožnjaštva ne zmanjšuje občutno velikih krivic, nasprotno še povečuje jih, če imamo pred očmi ateizem, povzdignjen v državno religijo. Morilci Boga, ki ne naznanjajo ljudem nič dobrega, niso čudežno zdravilo« (Sveti ogenj: religijske funkcije 2003).

Ker je Régisu Debrayu do mirnega sožitja in delovanja, opozarja torej, da sta sposobnost nasilja in nasilnost sama – tako kakor neumnost – precej enakomerno porazdeljena med ljudmi in skupnostmi. Videti iver nasilnosti pri drugih, bruna lastne nasilnosti pa ne, ni le narcisoidna zaslepljenost, marveč nasilje nad dejstvi in resnico in cenen izgovor za nasilje nad drugimi.

Nenasilje kot življenjski slog

Na predpostavki, da je nasilje vseh vrst človekovo delo in da so ga vsi sposobni in ga vsi zagrešijo, je mogoče zastaviti osebne in skupne napore v nasprotno smer, se pravi proti nenasilju. K takšni usmeritvi poziva papež Frančišek ob 50. svetovnem dnevu miru: »Obravnavajmo drug drugega v medosebnih, družbenih in mednarodnih odnosih z dobrodelno ljubeznijo in brez nasilja. Ko se znajo žrtve nasilja upreti skušnjavi maščevanja, lahko postanejo najbolj verodostojni prvoborci nenasilne gradnje miru. Naj nenasilje od krajevne in vsakdanje ravni do svetovne ureditve postane značilen slog našega odločanja, odnosov in dejavnosti, pa tudi politike v vseh njenih oblikah«.

Morda bo kdo zastrigel z ušesi in papežu vrgel v obraz, da je (bila) njegova Cerkev nasilna in naj bo raje tiho. Pritrjeval bo Simonitiju, »da je tudi danes toleranca poklicnih mon(ote)istov navidezna; zato ne verjamem, da so se enobožci sploh sposobni med seboj iskreno spoštovati, kaj šele, da bi spoštovali ateiste, animiste, in brezbrižne«. Toda kdor je kristjan, priznava svojo grešnost, to priznavajo tudi vse Cerkve in jo obžalujejo. Zato si vsi po vrsti prizadevajo, da bi se (spre)obrnili, verjeli veseli vesti o Božji ljubezni in z njo sodelovali. Potemtakem je zanje normalno, da si prizadevajo za nenasilje in mir, ob zavedanju, da so in še bodo podlegli skušnjavi nasilnosti. Poziv k nenasilju je v duhu krščanske vere, ne pa pesek v oči. To Frančišek krepko poudari za svojim predhodnikom: »Nenasilje ni za kristjana površno taktično obnašanje, marveč je način njegovega bivanja, drža človeka, ki je tako prepričan o Božji ljubezni in njeni moči, da se ne boji spopadati z zlom zgolj z orožjem ljubezni in resnice. Ljubezen do sovražnika je jedro ‘krščanske revolucije’.«

A to ne pomeni, da bi bilo nenasilje izključno krščanska vrednota. Nasprotno, poudarja papež: »Uspehi, ki so jih dosegli Mahatma Gandi in Kan Abdul Kan pri osvobajanju Indije in Martin Luther King proti rasni diskriminaciji, ne bodo nikoli pozabljeni. Še posebej so ženske pogosto voditeljice nenasilja kot npr. Leymah Gbowee in tisoče liberijskih žena, ki so organizirale molitvena srečanja in nenasilne proteste in tako dosegle pogajanja na visoki ravni za končanje druge velike državljanske vojne v Liberiji. Tudi ni mogoče pozabiti zgodovinskega desetletja, ki se je končalo s padcem komunističnih režimov v Evropi. (…) To delovanje v prid žrtev krivic in nasilja ni izključna dobrina Katoliške cerkve, marveč številnih religijskih izročil.«

Ne glede na to, kaj pravijo priganjači in lovci na monoteiste in še zlasti na Katoliško cerkev, ni v papeževi poslanici za dan miru zaslediti nobene izključujoče in nasilne dvojnosti. Nasprotno, povabilo vsem k nenasilju po poteh, ki jih ubirajo njihova verska, kulturna ali nazorska izročila v dialogu in sodelovanju z vsemi, da bi se s skupnimi močmi bolj uspešno bližali k cilju. Katoličani tako skupaj z vsemi, ki v srcu dobro mislijo, verjamemo, da je napočil čas nenasilja, in praznična tedna sta priložnost, da se odpravimo na to pot.

 
Značke:

17 komentarjev

  • “A to ne pomeni, da bi bilo nenasilje izključno krščanska vrednota. Nasprotno, poudarja papež:”

    … potem pa sledijo primeri, ki so vsi bolj ali manj povezani s kraščanstvom!?

    Celo Kan Abdul Kan je hodil v šolo h krščanskim misijonarjem.

    • Da, tako je! Se pa najde tudi primer nenasilja iz druge vere … navedite ga, prosim!

    • *Kraščanarstvo – vemo iz katerih logov ste se vzeli.
      Mogoče lahko omenite še katolibanstvo?

      Torej, članek je zelo dober, pohvala g. Ocvirku.

      Kar se tiče Cerkve in države pri nas: še vedno čakamo formalno opravičilo naslednikov totalitarcev, ki so pobijali katolike in jih oropali vseh pravic ter jih dnevno izpostavljali poniževanju 70 let.

  • Se opravičujem za *kraščanstvo.

    Čudim se samo izjavi papeža Frančiška, da nenasilje ni izključno krščanska vrednotaki ji sledijo sledijo primeri, ki so vsi bolj ali manj povezani s krščanstvom.

    • Opravičilo sprejeto.
      Ne zamerite ker sem hitro in ostro reagiral ampak postal sem zelo občutljiv na jezikovno manipuliranje preko omenjenih pojme s katerimi se zaznamuje katolike.
      Vemo zgodbo o ‘slovenska cerkev’ vs’ Cerkev na Slovenskem’ 😉

      • Mar ne bi bilo še bolj prav Cerkev pri Slovencih?

        • Ne. Ker so del Cerkve tudi Slovenke.

          • Aha, lej ga birokratka bi rad ustanovil še en urad več, kjer bi zaposlil svoje družinske člane, a?. Npr.:

            #1 Urad za Slovenke po svetu
            #2 Urad za Slovence po svetu

            … ker tega ta drugega že imamo, pa so po tvoje očitno spregledali Slovenke.
            “Advokatek” Alfe, tako se lepiš na vse poste kot drek na spodnji del avtomobila.

          • SDS propaganda spet na delu!?! Gospod Riki ste dobili ukor od SDS šefa pa sedaj zmerjate in blatite? In potem ste še začudeni, kako to, da JJ&SDS vedno več državljanov ne mara?

          • Spet lapaš.

  • svitase

    Prihaja čas, ki nas bo ozavestil, kakšno nedopustno nasilje izvaja globalizacija s svojim ekstremnim nasiljem, ki izničuje sonaravno, sostvarstveno kulturo in domače gospodarstvo ter širi številne bolezni na področju kmetijstva, ki bi jih sicer ne bilo.

  • neoreakcija neoreakcija

    Željo po nenasilju ima šibkejši, ki čuti, da bo premagan. Močnejši in osvajalec, ki vidi, da od nasilja profitira, se bo na lepe želje miroljubcev požvižgal.

    Kaj so pomagale bližnjevzhodnim kristjanom miroljubne želje? Ravno toliko, kot bo pozornost na lepe besede, prijaznost in podobne geste pomagala evropskim muslimanom, da se bodo “čutili bolj sprejeti” in se ne bodo razstreljevali, če jih bomo lepo prosili. Podobno za krščanstvo značilno samodestruktivno razmišljanje je najbrž vodilo tudi škofa Rožmana, ko je iz zapora rešil Kidriča.

    Svoje nelagodje ob komentarju Tineta Hribarja pa bi avtor lahko izrazil bolj dostojanstveno. Podobnosti med krščanstvom in ostalimi razsvetljenskimi ideologijami (liberalizem, komunizem) je opazilo nešteto mislecev in filozofov:

    – predstave o linearni zgodovini, ki vodi h vedno večjemu napredku oz. koncu časov, raju
    – egalitaristična antropologija: v krščanstvu so vsi ljudje enaki pred bogom, ustvarjeni po božji podobi; v liberalizmu so ljudje enaki glede tretmaja v državno-korporativističnem aparatu oz. v komunizmu po dohodku. Enakost duš se je prelevila v enakost želodcev.
    – obrnjene vrednote: namesto nagrajevanja sposobnih, uspešnih in tistih, ki dajejo rezultate se poveličuje uboge, revne, zaostale in hendikepirane. Kriminalizacija uspeha in izenačevanje množic v amorfno maso iz katere nihče ne sme izstopati.

    Levičarstvo je krščanstvo brez boga in teologije. Prvo obljublja raj na tem, drugo pa na onem svetu, oboje pa zahteva zatajevanje svojih interesov dokler obstajajo na svetu ljudje, ki se lahko predstavijo kot bolj ubogi od tebe.

    Ne enim ne drugim ni pomembna identiteta in kultura narodov in ljudi, ki jih prevzameta. To se pri krščanstvu še posebej vidi v sodelovanju pri aktualni zamenjavi evropskega prebivalstva, ko na oltarju “usmiljenja” in “dobrih del” žrtvujejo še zadnje ostanke družbene kohezije in normalnosti na evropski celini.

    • “Željo po nenasilju ima šibkejši, ki čuti, da bo premagan. Močnejši in osvajalec, ki vidi, da od nasilja profitira, se bo na lepe želje miroljubcev požvižgal.”

      In to se šteje kot greh. Namreč to, da se na nasilneža nisi pripravil v obliki pravične obrambe. Ter ga s tem odvrnil od napada in s tem od zelo hudega greha.

      Popolni pacifizem ni v domeni krščanstva, čeprav se nekateri, predvsem osvajalci, zelo trudijo prepričevati nasprotno.

  • Guardini

    Zakaj tega g. Ocvirk ni povedal I. Simonitiju tukaj ? https://www.youtube.com/watch?v=7VnZBbsvufI

    • Gospod Ocvirk ima težave pri komentiranju, nastopanju v javnosti. Ni več od Cerkve poslan, komentira v svojem imenu. Zakaj je Cerkev tako naredila, je pa drugo vprašanje. Ampak o tem ne bi tukaj razpravljal.

  • V O J N A

    Jezus je bil nenasilen, v govoru na gori poziva k nenasilju. »Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo« (Mt 5, 39). V tem smislu nekateri odklanjajo vsako uporabo sile in so za radikalni pacifizem.

    Radikalni pacifizem
    Radikalni pacifisti so prepričani, da je v skladu s Svetim pismom edino popolna odpoved kakršnikoli uporabi sile. Ali Kristus res zahteva, da na nasilje odgovorimo z nenasiljem in pripravljenostjo na mučeništvo? Če bi taka trditev držala, se ne bi kristjani smeli postaviti po robu turškemu ladjevju pri Lepantu 1571, kar bi imelo za posledico, da bi Turki zasedli Evropo. Ne bi se smeli vojaško zoperstaviti Hitlerju. Kakšna bi bila danes Evropa in svet, si lahko predstavljamo. Ženi, ki jo nekdo skuša posiliti, ne bi smeli priskočiti na pomoč. Protestantski teolog Karl Barth je kritiziral stališče zahodnih držav, ki so v času pred 2. svetovno vojno hotele mir za vsako ceno. Ravno ta drža je naciste opogumila, da so začeli vojno avanturo. Sam Gandhi je v drugi svetovni vojni pristal na rekrutacijo v indijske čete, da bi se boril proti Hitlerju. Papež Janez Pavel II. pa je izjavil: “Mi nismo kakršni koli pacifisti! Ne želimo miru za vsako ceno. Mir mora biti delo pravičnosti!” Radikalni pacifizem sicer izgleda herojski, vendar s svojim radikalnim odklanjanjem nenasilja spravi napadalca v skušnjavo, da uporabi silo. Računa namreč, da bo z lahkoto prišel do “plena”, ker se nasprotna stran ne bo branila.

    Nauk Cerkve
    Cerkev sicer podpira vsa prizadevanja za mir in želi, da bi se vsi spori uredili v duhu medsebojnega spoštovanja in razumevanja. Vendar priznava pravico do samoobrambe. »Dokler bo obstajala vojna nevarnost, dokler ne bomo imeli pristojne mednarodne oblasti, ki bi ji bile na voljo primerne sile, vse dotlej vladam, ki so izčrpale sleherno možnost miroljubnih pogajanj, ne bo mogoče odreči zakonito pravico, da se branijo« (KKC 2308).

    Pogoji za »zakonito obrambo z vojaško silo« so:
    • “da bi bila škoda, ki bi jo napadalec prizadejal narodu ali skupnosti narodov, trajna, velika in nedvomna;
    • da so se vsa druga sredstva, da bi temu napravili konec, izkazala kot neizvedljiva ali neučinkovita;
    • da se združi več resnih pogojev za uspeh;
    • da uporaba orožja ne bo imela za posledico hujšega zla in hujših neredov, kakor pa je zlo, ki naj bo odvrnjeno. Moč modernih sredstev razdejanja ima zelo veliko težo pri ocenjevanju tega pogoja” (KKC 23o8).

    Po mnenju Cerkve je vojna nujno zlo, ki se mu vedno ne da izogniti. Vendar tudi v času vojne veljajo nravne zapovedi. »Treba je spoštovati in človekoljubno ravnati s tistimi, ki se bojujejo, z ranjenimi vojaki in ujetniki« (KKC 2312). Cerkev zavrača slepo pokorščino v vojski. »Obstaja moralna obveznost upreti se poveljem, ki zapovedujejo genocid« (KKC 2313). Nihče se torej ne more izgovarjati, češ da je izpolnjeval le povelja nadrejenih.
    Prav tako Cerkev obsoja »vsako vojno dejanje, ki meri na uničenje celih mest ali obsežnih pokrajin z njihovim prebivalstvom brez razlikovanja« (KKC 2314). Vojno z atomskim, biološkim in kemičnim orožjem pa označi Katekizem »za zločin proti Bogu in proti človeku« (KKC 2314).

    Karizma nenasilja
    Je potem govor na gori le nedosegljiv ideal? Nikakor. Kristjan si mora prizadevati za mir. Pripravljen mora biti rajši pretrpeti krivico, kakor da bi jo sam delal. Njegova osnovna drža mora biti ljubezen in odpuščanje tar pripravljenost na spravo. Ima pa seveda tudi pravico na samoobrambo. Še posebej tisti, ki mu je zaupana skrb za dobro skupnosti. Vendar radikalnost govora na gori ostane. Posameznik lahko začuti oseben klic, da se po Kristusovem zgledu odpove zakoniti obrambi. Kot nekdo, ki čuti klic k »neoženjenosti zaradi Božjega kraljestva«. Vendar taka »karizma nenasilja« ne more postati dolžnost za vse kristjane, kot tudi ni »karizma neoženjenosti«. Sv. Tomaž Akvinski je zastopal mišljenje, da morajo duhovniki in škofje raje dati svoje življenje kot prelivati kri. Daj Bog, da kristjani še posebej v današnjem času ne bi preslišali Jezusovih besed: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Bozji sinovi” (Mt 5, 9)!

    Jože Pucelj: KO BI LJUBEZNI NE IMEL
    Ljubljana, Župnijski urad Dravlje 2000


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI