Ne samo Stalin, tudi Mussolini in Hitler izhajata iz marksizma

Lenart Rihar 20.12.2016 6:40
 

tito stalinPogovor z dr. Janezom Zdešarjem – II. del.

Včasih je vtis, da nas kot narod in družbo bistveno določa predvsem tisti del zgodovine, ki zadeva revolucijo. Kaj pa čas pred njo?

Kar nas določa, je bila na primer v začetku slovenske zgodovine rešitev dileme, ali se odločiti za Avare ali za Bavarce. Borut se je takrat obrnil na Bavarce in se zavestno odločil za zahodno krščanstvo. To nas je silno določilo. O tem ni dvoma. To je osnovna opcija v začetku vsega. S tem smo dobili prva krščanska kneza, Borutovega sina Gorazda in nečaka Hotimirja. To je bil dogodek, ki je stalno navzoč v vsej poznejši zgodovini. Fundamentalna opcija je bila takrat na srečo krščanstvo.

Kaj pa negativne stvari?

O še so pozitivne! Pozitivno zgodovinsko nas določa ustanovitev ljubljanske škofije, ki jo je v času renesančnega razcveta izvedel Pij II., Enej Silvij Piccolomini. Sicer tudi iz političnih razlogov, da bi ustavil Habsburžane. A on, humanist, katoličan, Neslovenec, ve, da je potrebno, da dobijo verniki na Slovenskem novo škofijo, ker nobena od tedanjih ni imela svojega sedeža v sredini slovenske zemlje. In slovenska Cerkev se je začela ustanavljati s škofijo v Ljubljani, ki je obsegala več ozemelj sedanje Slovenije. Ustanovitev omogoči, da se začne tudi zavestno slovensko delati in kasneje je na primer Trubar v ljubljanski stolnici postavljen za pridigarja v slovenščini … Ustanovitev ljubljanske nadškofije je za slovenstvo vredna vsaj toliko kot Trubar, oziroma Trubarja morda ne bi bilo, če ne bi bilo prej postavitve škofije.

Ali lahko potem iz tega sklepam, da nimamo tako slabih zgodovinskih izkušenj, da je naša obremenilna stvar predvsem druga svetovna vojna? Kaj pa janzenizem?

Janzenizem, ja, ja, imate prav. Janzenizem je bil duhovna mora. Ampak spet, poglejte, vedno moramo na zgodovino gledati uravnoteženo. Janzenizem je bil ena plat, ampak istočasno je bilo navzočega tudi kaj drugega, nasprotnega: so duhovniki, ki ga ne prenesejo, pa grejo v Ameriko in postanejo tam škofje, npr. Baraga. Beži pred janzenizmom. Škof Slomšek gre v Regensburg in tam dobi antijanzenistično formacijo in to je danes naš blaženi. Zlahka v zgodovini odkrijemo veliko pozitivnega. Ne smemo se fiksirati samo na negativno. Negativna zgodovina je pogosto zgodovina tistih, ki ne marajo Cerkve, jo sovražijo in govorijo o preganjanih čarovnikih in čarovnicah, o inkvizicijah in indeksu, o križarskih vojnah in Aleksandru VI. To je približno vse, kar vedo povedati o dva tisoč letih njenega življenja in delovanja.

In kaj vi pravite na to?

Smešen je, kdor ne vidi mnogih pozitivnih stvari. Jaz rečem takole: Cerkev je čudovita; lep, rajski vrt. V vsakem vrtu je, če ga od blizu pogledaš, tudi kup gnoja. Potem pa je od tebe odvisno, ali greš v vrt brskat gnoj ali pa občuduješ rože.

Ali ima tudi komunizem kot svetovni pojav kaj rajskega v sebi?

Vaše vprašanje me spominja na aforizem, ki sem ga pred kratkim bral: »Ateizem je edina religija, ki se bori proti Bogu«. Dejansko oznanja »raj na zemlji«.

Komunizem je utopija, ki se ne da uresničiti, ker suponira, da je človek determiniran k dobremu.

A izkušnja uči, da smo notranje razklani. Človek je sposoben delati tudi slabo, ne samo dobro. Zato je moralo priti odrešenje in novo življenje, pravzaprav novo ustvarjenje, kar pomeni dokončni sestop Božjega kraljestva na zemljo.

Tudi Božje kraljestvo je utopija, in sicer edina »realna utopija« – ker je že tu, čeprav še ne »dokončno izdelano«.

Utopij nikoli ni manjkalo. Vendar so šle mimo evangelija, in ker so šle mimo evangelija ali proti evangeliju, so propadle.

Čeprav je komunizem utopija, ima tudi zunanje razloge za propad.

V slovenskem zgodovinopisju se pojavljajo nove podmene, hipoteze, kdo je pravzaprav tisti, ki je končno zbil komunizem v Sloveniji. Mimogrede, tudi v Nemčiji je nedavno neka slovenska avtorica utemeljevala, da je pravzaprav pop subkulturna glasba v Sloveniji razbila režim … Danes se govori o tem, da je konec komunizma predvsem izborila Zveza socialistične mladine Slovenije. Ti oznanjevalci »resnice« so tisti naveličanci svojih očetov, ki so uživali vse privilegije. Pravzaprav so tem analitikom sprejemljive vse razlage, razen uvida in priznanja, koliko je k padcu totalitarističnega sistema pripomogla zvestoba in vernost slovenskih katoličanov.

Kako gledate na pojav komunizma v najširšem pomenu?

Komunizem je eden od totalitarizmov in je s fašizmom in nacizmom skoraj istočasen pojav. 1917. leta imamo rusko revolucijo, 1922. imamo Marcia su Roma, 1933. pa nastopi Hitler. Vsi trije se pojavijo v Evropi in vsi trije, ne samo Stalin, tudi Mussolini in Hitler, izhajajo iz marksizma. Mussolini je bil socialist, tajnik italijanske socialistične stranke, potem je postal fašist. Hitler je bil pri Deutsche Arbeiterpartei, potem pa je ustanovil nacionalsocialistično stranko. Lenin in Trocki pa itak. Vsi so izšli iz tega nesrečnega marksizma, ki je potem poln raznih oblik, ki so en sam nestvor in en sam neuspeh, in kot je nekoč rekel kardinal Ratzinger, največja sramota dvajsetega stoletja na svetu.

Bleščeča zapeljivost in nič drugega je propagandni komunizem, kateremu strašno lahko zapademo, ker je na zunaj jasen in simpatičen: »Toliko krivic se dela. Je prav tako ali je treba to spremeniti? Treba je spremeniti. Ali zadosti naredimo za to, da se spremeni? Premalo naredimo. Kaj je treba narediti? Organizirati se. Dajmo, organizirajmo se! Za boljšo prihodnost? Itd. Itd.« Vse drži. Ostaja samo vprašanje, kakšen je pogled na človeka in svet.

Ampak utopija nima nekega zla za podstat.

Ne, hoče dobro, a na zmotni podlagi. Saj ravno zato je utopija.

Toda ali je možno, da pride iz neke nedolžne utopije sto milijonov človeških žrtev?

To ni nedolžnost utopije, to je logična posledica utopije. Marx je najprej res poskušal v teoriji razložiti, od kod prihaja kapitalizem in zlorabe, ki si jih danes sploh predstavljati ne moremo. Ampak reševanja se je lotil narobe: krivice in nasilje odpraviti z istimi sredstvi, z nasiljem in z novimi sredstvi.

Ali je bila ta stvar prepuščena inerciji, da se je tako grdo izrodila ali so nastopili neki hudobni ljudje, ki …

Veliko ljudi najde in goji tisto, kar jim najbolj ustreza, da lahko potem uresničuje svoje bolne instinkte . Iz tega se rodi tisto zlo, ki ima videz, da rešuje, v resnici pa posameznika in družbo »ozdravlja« z nasiljem, z razkrojem in končnim propadom posameznika in družbe.

Ali je mogoče, da bi bile najbolj znane zgodovinske osebnosti, povezane s totalitarizmom, recimo Hitler, Stalin ali Lenin in Mussolini le figure?

Tudi ti so obenem realnost in simbol za sistem kot tak. Za njimi so stali stotisoči, milijoni ljudi, ki so prav tako mislili in delali kot oni. Mi vsi smo Hitler je naslov neke nemške knjige.

Kdo je odgovoren, kdo je »prvi gibalec« komunizma?

Za totalitarne sisteme je značilno, da v začetku nihče ni hotel sam vladati. Na koncu se je sicer sprevrglo v totalen kult osebnosti in božanstva, toda na začetku so bili vedno samo kolegi, ki skupaj odločajo. Nobeden ni hotel imeti zadnje odgovornosti, vsi pa so hoteli imeti prvo mesto.

Zdi se kot da je bil Josip Broz od samega začetka razmeroma izpostavljen. Vsem naj bi bil vzgled.

Poslušajte, kakšna ironija je to, kako je mogoče reči, da je Tito lahko zgled?! Ko so se naši mladi pari poročali, so na civilni poroki dobili v dar knjigo Njuno življenje. Velika, barvna knjiga z albumom o Jovanki in Titu. Danes pa vemo, da je Jovanka postala Titova žena zato, ker je libido tako obvladoval Tita, da pred njim ni bila varna nobena ženska in je partija rekla, da tako ne gre več naprej. Tako so mu ob koncu vojne po znanem Djilasovem pričevanju z neverjetnimi manevri uredili poroko z eno samo žensko, z Jovanko. Sledi varanje z ene in izdaja z druge strani itd. Takrat tega sicer nismo vedeli, danes se pa ve, koga so dajali za vzor mladim.

Vendarle so jim želeli dati nekaj idealnega …

Ne morete nuditi slabega pod vidikom slabega. Nihče ne bo prijel.

Ali je tukaj mogoče ena bistvenih stvari pri socializmu, da vedno igra na pozitivne vrednote?

Res je. In imel je tudi možnosti za to. Veliko analiz obstaja o tem, kakšen je bil čas pred komunizmom. In marsikaj, kar želi komunizem spremeniti, drži. Vse, kar je slabega na svetu, je dostikrat zaradi tega, ker kristjani opuščamo dobro. O tem ni dvoma. In tega smo se prej še veliko manj zavedali.

Če pogledamo nazaj na slovenske predvojne razmere, je sicer težko spregledati razmeroma velika nasprotja med liberalci in klerikalci, pa vendar komunistično gibanje prinese nekaj povsem novega.

Ko sta bili med obema vojnama glavni politični stranki na vseh področjih življenja, je kljub velikim konfliktom veljalo neko pravilo politične kulture: nasprotnik je nasprotnik in ne sovražnik. Lahko so se prepirali in celo zasmehovali. Z revolucijo pa se relacije zavestno spremenijo: moj nasprotnik je sovražnik a priori, kdor je sovražnik, je izdajalec, kdor je izdajalec, ga je treba fizično iztrebiti. Pred tem političnega umora v Sloveniji tako rekoč ni, z nastopom komunistov pa je politika ukinjena in se začne ubijanje in teror, psihofizični teror. To je ravno tako kot danes Al Kaida. Kominterna je delala isto in če hočemo razumeti katerokoli evropsko komunistično partijo, moramo poznati delovanje kominterne.

H kominterni se še vrnemo. Zanima me, kako je lahko do te nove politične kulture prišlo iz tistih, kot ste prej razlagali, jasnih, upravičenih, pozitivnih idej?

Treba je paziti. To, kar sem rekel, velja za vodstvo partije, ki ve, kaj dela in za te cilje uporablja VOS. Pristaši pa ne pozivajo k ubijanju nasprotnikov, ampak vabijo k uporu proti okupatorju. To pa je zopet nekaj silnega, visok cilj, ki je sam po sebi upravičen. Čeprav spet samo načelno. V konkretnem slovenskem primeru pa bi bil to samomor, samouničevalno dejanje. Takojšen upor bi bil upor zaradi upora. »Upor, ti si sveto ime množic, upor!«, poje Bor s himnično zanesenostjo.

Prej ste omenili, da veliko študirate zgodovino komunistične partije, zakaj je pravzaprav tako pomembno, da midva zdajle o tem govoriva?

Zato da lažje razumemo slovensko revolucijo. Samo zato. Treba je vedeti, da slovenski komunisti, kot sta denimo Ivan Maček in Edvard Kardelj niso bili kaki idealisti, pod bledim vplivom komunizma. Ne, to so bili poklicni revolucionarji, ki so se terorizma in ubijanja učili v Moskvi. Praktično usposabljanje pa so si privoščili v španski državljanski vojni. In prav španski borci so bili partizanski komandanti od prvih tednov naprej.

Pa začnimo od začetka …

Najprej bi rad poudaril, da partija sploh ni bila tako monolitna, kot se rado govori. Enotnost je bila samo optična prevara. V partiji so bila vedno prikrita načelna in osebna nasprotja. Ustanovila se je aprila leta 1920.

To je bilo nasploh usodno leto za Slovence.

Res je. Poleg ustanovitve partije smo novembra z vsiljeno Rapalsko pogodbo izgubili Primorsko. Že mesec prej smo s koroškim plebiscitom izgubili ozemlje severno od Karavank. To pomeni vnos treh komponent (italijanizacija, germanizacija in boljševizacija), ki posledično vse do danes tlačijo slovenskega človeka. Poleg naštetega je leto 1920 prineslo tudi že prvi revolucionarni poskus.

Kako je izgledalo rojstvo komunistične partije?

Izšla je iz Jugoslovanske socialdemokratske stranke kot njeno revolucionarno krilo. Že na ustanovnem zboru, ki je potekal v Ljubljani, so sprejeli unitaristično strankino organizacijo in pristali na boljševiški in socialni program Kominterne.

Omenili ste revolucionarni poskus.

Že nekaj dni po ustanovitvi 15. aprila je vodstvo partije organiziralo splošno stavko železničarjev, ki se je kasneje spremenila v splošno delavsko stavko. »Ne gre samo za zmago železničarjev, temveč da zmaga razredno zavedni proletariat«, je demonstrantom v Ljubljani zagotovil Marcel Žorga. Iz tega je jasno vidno, da se je socialno mezdna stavka razvila v politično razredno demonstracijo. Policisti in orožniki so upor zatrli, vendar je spopad terjal trinajst smrtnih žrtev in nad šestdeset ranjencev. Stavka ni prinesla uspehov in seveda niti prevzema oblasti. Zaradi svojega programa in svojega delovanja je bila decembra istega leta z razglasom stranka prepovedana.

To pa ni posebno dolga zgodovina …

Ni jim preostalo drugega, kot spremeniti neučinkovito prakso in začeti z novo taktiko. Do leta 1923 se je stranka slovenskih komunistov kar petkrat preimenovala in s tem začela prakso, ki traja do današnjih dni. Danes so, kolikor vem, Socialni demokrati.

Kljub propadu organizacije se je notranja povezanost med ostalimi komunisti ohranila. Načrtovali in pisali so nove programe. V letu 1923 kar tri. V njih uveljavijo termin samoobramba proletariata, s čimer začnejo ilegalno oboroževati svoje člane. Ustanavljajo »samoobrambne stotnije«, ki so dobile ime Proletarske akcijske čete, PAČ. Tu je neizbežna primerjava z italijanskimi fašističnimi »Fasci di combattimento« in s hitlerjevskimi SA oddelki, kjer gre prav tako za vojaške enote političnih strank. Odveč je dodajati, da gre za eklatantne novosti v slovenskem političnem prostoru.

Domnevam, da ni šlo za samoobrambo?

Seveda ne. Dokaz je prišel že leta 1924 ob drugem revolucionarnem poskusu, tokrat je šlo za oborožen spopad v Trbovljah. Zopet je osem oseb ubitih in petdeset ranjenih. Sledijo sodne obravnave, potem pa njihova moč kopni in v drugi polovici dvajsetih let slovenski komunisti niso bili več dejavnik, ki bi mogel vplivati na konkretno politiko. Nekaj vpliva so ohranili v socialdemokratskih sindikatih in v delavskih prosvetnih organizacijah. Zaradi nadzora so delovali konspirativno in se umikali v emigracijo, kot delavci v Francijo in Belgijo, kot politični aktivisti pa v Sovjetsko Zvezo.

Kako pa je s tretjim poskusom revolucije?

Nov zagon so dobili po nastopu diktature kralja Aleksandra, 6. januarja 1929, na katerega Centralni komite odgovarja s pozivom k revoluciji, oboroženi vstaji. Tudi tokrat razmer niso ocenili realno in poziv ni imel širšega odmeva. Ostalo je pri tiskanju in širjenju ilegalnega gradiva ter pri nekaterih osamljenih protestnih akcijah. Vlada je kljub temu reagirala razmeroma ostro, nekaj jih je bilo sodno preganjanih, nekaj jih zopet odide v tujino.

Ostaja nam še mariborska afera.

To je komunistični poskus vojaškega udara leta 1932, ko je skupina oficirjev pripravljala zasedbo mesta in v nadaljevanju uvedbo revolucionarne komunistične oblasti po vsej državi. Priprave so sicer stekle že prejšnjo jesen, vendar je bila zaradi slabe organiziranosti preložena. Še preden se je akcija začela, so jo odkrili in sankcionirali. Tako tudi četrti poskus revolucije ni uspel.

Prej ste omenjali partijski unitarizem. Za kaj gre?

KP je državno tvorbo Jugoslavije sprejemala kot en narod z več plemeni, in sicer v obliki centralistične države. V revolucionarni histeriji je ignorirala narodnostna vprašanja, ki so tedaj klicala po rešitvi. SLS je na primer že leta 1921 zahtevala avtonomistično ureditev jugoslovanske države, leta 1923 pa je kot prva politična stranka oblikovala slovenski federalistični državnopravni program. Veste, radikalna menjava stališč je v komunistični partiji malenkost. Važni so ji izključno revolucionarni cilji. Tako je leta 1924 KPS naredila preobrat in pristala na tezo o treh posebnih narodih, srbskem, hrvaškem in slovenskem. Zanimivo je, da se je z vprašanjem jugoslovanskih narodov ukvarjala tudi Kominterna, čeravno po drugi strani KPJ ni predstavljala neke teže, pa čeprav je bila ena najzvestejših članov. In bila je tudi najbolj zagnana, saj je omenjeno revolucijo in splošno vstajo leta 1929 oklicala, preden sta pretekla dva meseca od kongresa in preden ga je kolikor toliko zadovoljivo pripravila.

Bilanca prvih desetih let?

Prvo desetletje vsekakor ni bilo uspešno. Vsi štirje revolucionarni poskusi so propadli in komunistična partija ni prišla do tako želenega razbitja Jugoslavije in osvojitve oblasti. Izgubljala se je, kot že omenjeno, v osebnih zdrahah in idejnih sporih, pa tudi podložniška povezava s tujo revolucionarno silo in s tujo državo ji ni prinesla ugleda in teže. Največ članov so slovenski komunisti izgubili takoj po Obznani oziroma zakonu o zaščiti države leta 1921. Od več kot 12000 članov stranke jih je ostalo samo nekaj deset.

Ali po teh letih tudi dejansko sledi kak prelom?

Dejansko je stara generacija komunistov v tridesetih letih nekako izumrla. Ti so se v diskusijah znotraj partije še zavzemali za določeno demokratičnost in odkritost, tako rekoč »proletarsko demokracijo«. Čeprav je bila njihova ideološka izobrazba na splošno nizka, so v nastopih kljub fundamentalizmu ohranjali določeno prožnost. Z mlajšo generacijo pa zapiha nov veter. Bila je prav tako fundamentalistična, vendar so bili ideološko in organizacijsko bolj usposobljeni. Z železno disciplino so sprejemali in dajali ukaze. Precej kadra je šlo skozi zapore in so bili vajeni ilegalnega dela in konspirativnosti. Tukaj se začnejo pojavljati nam bolj znana imena Kardelj, Kidrič, Kraigherji, Tomšič in drugi.

Pripis: Zgodovinar dr. Janez Zdešar se je rodil v Ljubljani leta 1926 v verni katoliški družini. Kot domobranec se je umaknil na Koroško. Vrnjen je bil na Teharje, od koder je pobegnil. V Lienzu je maturiral, potem je vpisal teologijo, v Rimu doktoriral iz svetopisemskih znanosti, potem pa je na prošnjo škofa dr. Gregorija Rožmana deloval med slovenskimi izseljenci. Tudi po upokojitvi je zavzeto študiral in sledil dogajanju v Sloveniji. Umrl je jeseni leta 2013 v Celju.

Opomba: pogovor je bil najprej objavljen v Zavezi, I. del pogovora na Časniku pa je objavljen tule.

 
Značke:

39 komentarjev

  • Vlada Republike Slovenije ima svojo spletno stran na kateri predstavlja praznike v Sloveniji, vendar boste med njimi zaman iskali Božič. Je pa 27. april kot dan boja proti okupatorju, ki je datumsko in sicer zelo sporen. Je pa v nadaljevanju le navedeno, da je dela prost dan tudi Božič, ki pa ni priznan kot praznik.

    Ali ni žalostno, da vlada ljudem noče priznati, da je Božič naš praznik.
    In to praznik, ki je najbolj vsebinsko miroljuben in osrečujoč.

    • Berem: “Ali ni žalostno, da vlada ljudem noče priznati …”

      Niti ni žalostno. Žalostno bi bilo kvečjemu dejstvo, da so jo ljudje izvolili. Pa tudi to ni žalostno, saj so vedeli, kakšne volijo.

      TAKI SMO! Drugačnih nas ni!

    • Božič in ostali verski prazniki ne morejo biti državni, ker imamo v Sloveniji ločitev države in cerkve.

      • Tako ločenost države in Cerkve razlagajo le komunisti, katerih glasnik je tudi gospod s provokativnim imenom. Že Avstrijci popolnoma drugače razumejo tako državo kot Cerkev in pa še marsikaj. In jim gre dobro, celo še ograjo med Avstrijo in Slovenijo hočejo zgraditi. Da ne bi kak nepridiprav ušel iz Slovenije k njim!

        • “Tako ločenost države in Cerkve razlagajo le komunisti, katerih glasnik je tudi gospod s provokativnim imenom.”

          Ločenost države od cerkve je mogoče razlagat le na en način, ali si komunist, ali ne. Cerkveni praznik v državi, ki pozna ločitev med državo in cerkvijo, pač ne more biti državni (po definiciji), pa če se postaviš na glavo. Lahko pa država cerkvenim praznikom prizna status praznika in ga tudi določi za dela prosti dan, ali pa ne. V času komunizma Božič to ni bil, danes pač je. V Franciji še danes to po zakonu ni nujno dela prost dan, čeprav velja za javni praznik, ampak imajo delodejalci to pravico, da delavcem ta dan kot dela prost dan priznajo.

          “Avstrijci popolnoma drugače razumejo tako državo kot Cerkev in pa še marsikaj.”

          Glede samega koncepta ločitve med državo in cerkvijo nimajo kaj drugače razumet. Je pa od vsake države seveda odvisno, kakšno vlogo nameni verskim skupnostim v okviru državnih zadev in koliko jih tako ali drugače podpira.

          ” In jim gre dobro…”

          Ja, jim gre. Pa to s to problematiko nima niti najmanjše zveze. V Sloveniji bi lahko tudi katoliško cerkev razglasili za državno, pa nam to prav nič ne bi pomagalo. 🙂

          • Sam praviš, da so v Franciji “javni” prazniki, torej državni praznik recimo Velika noč. In še kar naprej serješ o edini zveličavni tvoji interpretaciji. Sam se zrolaš in trdiš še naprej isto. Mah, daj spelji se že.

          • slovencsm

            Jesus, ločenost Cerkve od države pomeni, da Cerkev in paralelna pravna inštitucija ter da je podrejena pravnemu sistemu republike Slovenije. Če država razglasi Božič kot državni prazni, to nima nobene zveze z ločenostjo obeh inštitucij.
            Lahko ima država v šolah tudi verske simbole, če se sama tako odloči. In še vedno je ločena od cerkve.
            Tudi ali je to dela prost dan ali ne, nima nobene zveze s tem.
            Najbolj hecno pa je, da to na koncu še napišeš in se sam postavljaš v protislovje.

            Je pa dejstvo, da je recimo 27.april religiozni praznik saj sploh ni zgodovinsko dokazan kot recimo Kristusovo rojstvo. Namreč začetka OF na tisti dan sploh ni bilo, ker tudi sestanka na tisti dan, ki bi o tem odločal, ni bilo. Zdaj je zmeda med zgodovinarji, ker niti ne vejo, kako bi pravilno osmislili ta dan ker povedati ljudem, da so praznovali nekaj toliko časa samo zaradi komunistične ideologije, bi bilo pa prehudo.

          • jesus: “… Lahko pa država cerkvenim praznikom prizna status praznika in ga tudi določi za dela prosti dan, ali pa ne”
            =====================

            Torej praznik:

            SSKJ:
            práznik 1 -a m (á) 1. dan, ko se navadno ne dela, posvečen kakemu pomembnemu dogodku ali spominu nanj: … posvečen spominu na kak pomemben dogodek, osebo iz cerkvene zgodovine … božični prazniki božič, …

          • “Sam praviš, da so v Franciji “javni” prazniki, torej državni praznik recimo Velika noč.”

            Ja, si preveč pameten, da bi pri tebi “podrobnosti” prišle v poštev. Javni praznik je vsak praznik, ki ga država kot takega z zakonom določa (to je kriterij), pri čemer pa je lahko utemeljen na različnih vidikih javnega življenja, na osnovi česar je pač javne praznike mogoče tudi deliti bodisi na verske, državne, regionalne, mednarodne ipd. Slovenska zakonodaja to razlikovanje sistematično uveljavlja tako, da govori o praznikih in dela prostih dnevih, pri čemer pojem prazniki v tem kontekstu dejansko pomeni državne praznike (nekateri državni prazniki niti niso dela prosti dnevi), torej praznike, ki so pomembni z nacionalnega vidika, ki naj bi torej nekaj pomenile vsem Slovencem oz. državljanom RS. Ostali javni prazniki, ki pa jih zakonodaja obravnava s pojmom dela prosti dnevi, pa so pri nas vsi cerkveni, torej niso namenjeni vsem slovencem, ampak zgolj kristjanom, torej temu, da pač lahko svojo vero lažje prakticirajo. Krščanska vera pa pri nas ni državna vera, ker smo sekularna država, zato tudi krščanski praznik ne more biti državni, ampak zgolj praznik, ki ga država kristjanom dobrohotno in dobronamerno priznava in ker ga, je pač javni praznik.

            “Jesus, ločenost Cerkve od države pomeni, da Cerkev in paralelna pravna inštitucija ter da je podrejena pravnemu sistemu republike Slovenije.”

            To sploh ne drži. To, da mora cerkev seveda spoštovati pravni red RS je seveda samoumevno, ampak to ne pomeni, da je cerkev RS podrejena. Cerkev je v svojih zadevah povsem avtonomna in samostojna, tudi kar se cerkveno pravnih zadev tiče. Pri tej ločitvi gre za to, da tako cerkev kot država v svojih zadevah nista vezana ena na drugo, kar v praksi pomeni tudi to, da država v bistvu cerkvenih praznikov sploh ni dolžna določati za javne in jih s tem določiti za dela proste dni.

            “Če država razglasi Božič kot državni prazni, to nima nobene zveze z ločenostjo obeh inštitucij.”

            Seveda ima. Če obstaja država, v kateri je Božič dejansko državni praznik, ne pa zgolj praznik, ki ga država z zakonom ureja, torej javni, potem to pomeni, da je krščanstvo v tej državi smatrano kot državna religija.

            “Lahko ima država v šolah tudi verske simbole, če se sama tako odloči.”

            Spet enako kot zgoraj. Če je država tista, ki določa prisotnost verskih simbolov znotraj državnih institucij, potem gre za državo, ki ne pozna ločitve med cerkvijo in državo. Lahko pa država bodisi takšne simbole dopušča, ali pa ne in to iz različnih razlogov, npr. da gre za zasebne šole, da gre za neke kulturne razloge kot npr. v Italiji, ki je tradicionalno katoliška ipd.

            “Tudi ali je to dela prost dan ali ne, nima nobene zveze s tem.
            Najbolj hecno pa je, da to na koncu še napišeš in se sam postavljaš v protislovje.”

            Je treba najprej razumeti, o čem sem jaz sploh pisal. Pisal sem namreč o tem, da sekularna država pač ni dolžna priznavati cerkvenih praznikov. Lahko jih, ali pač ne, hkrati pa jih lahko določi za dneva prost dan, ali pa ne. Kakšno protislovje ti v tem vidiš, je pač tvoj problem.

            “Je pa dejstvo, da je recimo 27.april religiozni praznik saj sploh ni zgodovinsko dokazan kot recimo Kristusovo rojstvo.”

            Bo treba najprej razčistit kaj pojem religiozen sploh pomeni. In kaj naj glede 27. aprila ne bi bilo dokazano, razen tega, da se je dogodek pač zgodil dan prej, kar seveda na koncu nima nekega posebnega smisla, saj se ne praznuje dan kot tak, ampak nek dogodek. Da to izpostavljaš je toliko bolj smešno, ker tudi 25. december zagotovo ni rojstni dan Jezusa Kristua – ampak gre pač za datum, ki ga je določila cerkev, da o tem, da naj bi 15. avgusta prišlo do nekega vnebovzetja neke Marije niti ne govorim. Tako da na tvojem mestu se glede tega dneva gor ali dol ne bi delal preveč pametnega. 🙂

            “Dedek Mraz (Дед Мороз) je tudi verski praznik.”

            Dedek Mraz nikoli ni bil praznik, kaj šele verski, ampak je bil praznik novo leto. 🙂

            “Katoličani niso nikdar balzamirali svojih mrtvih voditeljev in jih javno razkazovali kot so to počeli komunisti.”

            No, to pa ne drži ravno. Papež Janez XXIII. je dokaz za to. Njegovo truplo so skoraj 40 let po njegovi smrti leta 2001 razkazovali na vatikasnkem petrovem trgu. Leta 2010 so javno prikazovali tudi truplo Papeža Celestina V., ki je umrl pred več kot 700 leti. 🙂 Več o tem si lahko prebereš tule: https://ivarfjeld.com/2013/07/24/dead-pope-kept-in-open-air-after-earthquake/ Zanimivo, da pod eno izmed slik piše naslednje: “Pope kept like the Communist Russia would keep their leaders inside the Kremlin.” 🙂 🙂 🙂

            Še dobro, da je človek razgledan, a ne? 🙂

          • “Torej praznik:

            SSKJ:
            práznik 1 -a m (á) 1. dan, ko se navadno ne dela, posvečen kakemu pomembnemu dogodku ali spominu nanj: … posvečen spominu na kak pomemben dogodek, osebo iz cerkvene zgodovine … božični prazniki božič, …”

            Ja, kaj te pa tu moti? 🙂

      • jesus: “Božič in ostali verski prazniki ne morejo biti državni, ker imamo v Sloveniji ločitev države in cerkve.”
        =========================

        Dedek Mraz (Дед Мороз) je tudi verski praznik. Katoličani niso nikdar balzamirali svojih mrtvih voditeljev in jih javno razkazovali kot so to počeli komunisti.

  • Me zanima, koliko te predvojne zgodovine se učijo v šolah.

  • Kaj slovenska država nima državljanov?

    Vsekakor jih ima. In ti državljani praznujejo božične praznike. Eni bolj, drugi manj. Vsi pa vedo da so božični prazniki, kar si tudi voščijo, tako ali drugače.

    In v takšnih resničnih okoliščinah, jim birokratska vlada noče priznati božičnega praznika, pa čeprav je del prost dan ravno zaradi tega. Ali ni to spet en izmed oblastnih laži, ki izničuje kulturno bit državljanov kot da državljanov v resnici ni.

    Po drugi strani pa jih le peščica ve za praznik dan upora, pa ga oblast priznava kot praznik državljanov.

    • “… jim birokratska vlada noče priznati božičnega praznika,”

      Ker ga sami kristjani nočemo imeti. Smo dali kakšno zahtevo, smo organizirali referendum ali podobno? Ne. Torej?

  • In to počne vlada, katere premier, ki bi naj bil celo “veren”, je zagotavljal uveljavitev vrednot v slovenski skupnosti!

    Ponovno popolno nasprotje od obljubljenega.

  • Očitno si oblast razlaga ločitev cerkve od države na ta način, da je treba vse, ki praznujejo božične praznike, izbrisati iz javnega življenja in naj živijo v katakombah.

  • Še enkrat vas vprašam:

    Čigav je božični praznik, ker vlada ne priznava, da je Božič slovenski praznik, saj ga ni uvrstila na seznam slovenskih praznikov?!

    Povejte, čigav je!

  • Moram priznat, da nisem niti opazil tega, da imamo državne praznike in posebej dela proste dneve. Niti pomislil nisem. Običajno je, da kak praznik morda ni dela prost dan, obratno pa mi niti na misel ni prišlo. Kakšna perverznost zakonodajalca je to.
    Kdo je Bog, razen Tita?! ipd.
    Norost Babilona.

    • To “norost” bi morda bolje razumel, če bi naša država vse vernike obravnavala enako in bi npr. za dela prost dan razlgasila tudi kakšen muslimanski verski praznik. Potem bi ti bilo jasno, da ne gre za državni praznik, ampak le za to, da bi država na podlagi pravice do svobode vere tudi muslimanom šla na roko pri praznovanju njihovih praznikov, ki jih verjetno praznujejo tako, da pač jemljejo dopust.

      • Tebi se je čisto utrgalo. Kdo si ti? Marsovec? Imaš mamo? Verjetno ne. Imaš službo? Najbrž tudi ne. Poročen pa gotovo še nisi. Torej samski naspidiran mulc, ki je dobil vedno vse, razen vzgoje.

        • Plačanec.

          Organizirane pisce so poimenovali »vojaki«, ker uporabljajo vojaški diskurz. Tekste s sovražnim govorom pišejo po ukazu nadrejenih, »poveljnikov«, in med njimi so tudi takšni, ki so za to plačani. »Sovražni govor izražajo po ukazu nadrejenih in med njimi so tudi takšni, ki so za to plačani neposredno, na primer z napotnicami, ali posredno, na primer z različnimi uslugami,« nam je pojasnila Karmen Erjavec.
          http://www.delo.si/novice/politika/spletni-komentatorji-vojaki-verniki-igralci-nadzorniki-hellip.html

          • “Plačanec.”

            Alfe, ne sodih po sebi. Če se ti tu oglašaš zato, ker ti nekdo to ukazuje in za to plačuje, kakorkoli že, potem ne sklepaj, da to počnemu tudi vsi ostali. 🙂

            Pa še nekaj se mi zdi sumljivo. Ti si baje desničar, pa linkaš na neke raziskave FDV-jevcev. 🙂 Te sumim, da si “infliktriran agent”, torej dejansko glumiš desničarja, si pa očitno levičar na kdo ve kakšni nalogi. 🙂

            Da to tem, da članek govori o sovražnem govoru niti ne govorim. Ko boš kaj v tej smeri pri mojem pisanju našel, se pa javi. Aja, pa najprej se sploh poduči, kaj to sovražni govor je, ti levičar zamaskirani. 🙂

          • Definitivno plačanec.

          • “Definitivno plačanec.”

            No, me veseli, da si priznal da si. Ampak saj v bistvu to mene ne moti, želim ti le, da se ti splača. 🙂

        • Res ne vem, kdo je tisti, ki se mu tu trga. 🙂 In naštevaš nesmiselne stvari. Edino vprašanje tu je: imaš argumente? 🙂

          In res, vsaka čast za tvojo vzgojo, me res zanima, kdo je zaslužen zanjo. Dvomim pa, da te te tvoja mama učila takšnega zaničevanja do mam drugih ljudi, kar se ti očitno pri tebi zelo pogosto dogaja. 🙂

          • Ti pol niti prebrat ne znaš, da bi razumel kaj piše?! A si ti kdaj delal kakšen tak tekst, kjer je bilo treba ogovorit na vprašanja o čem gre v tekstu? Stavim, da padeš.

          • Seveda ne. Važno, da si ti znal omenit mamo, ki da je nimam, a ne? A je tvoja še živa? Pa pojdi in ji povej, kakšen odnos imaš do drugih mam in jo vprašaj, če je kaj ponosna nate zaradi tega. Kot že rečeno me res zanima, na kakšni vzgoji temeljijo take žaljivke. Saj bi razumel, če bi bil 6 letni otrok, ki pač ne razume, kaj govori, ampak tako… Po kakšni logiki ti je to uspelo pa prepuščam v razmislek tvojemu bolnemu umu in krščanskemu kesanju, če bi o tem sploh imel kaj pojma, da o srcu niti ne govorim. Hinavščina, da ji ni konca. Ha! Saj vemo, da to ni bilo prvič in ne bo zadnjič.

          • Če ne znaš prebrat, potem je razumljivo, da govoriš čisto nekaj tretjega, mimo. Žalostno je brat te tvoje traktate polne nebuloz, pri tem si pa tako prepričan v svojo pamet in modrost, kot ga še ni bilo junaka v vsej zgodovini.
            Mimogrede, da nimaš mame, ne pomeni da ti je umrla, ampak pomeni da nisi od ženske rojen. Ampak ti spet ne boš razumel kaj to pomeni.

          • Ti raje pojasni, kakšen je sploh smisel omenjanja moje mame, ali pa kogarkoli tretjega, ki v tej zadevi nima nič opraviti? S tem ko omenjaš mojo mamo, ne glede na to, ali v smislu, da mi je umrla, ali da je nisem od nje rojen, ali karkoli že, dejansko direktno napadaš njena čustva do mene, ker upam da ti je jasno, kako mati dojema svoje otroke. Skratka, kaj ti je moja mama storila, da si na tak način do nje nespoštljiv? Tega ti ne razumeš. Briga me, če žališ mene, ampak da žališ čustva matere do svojega otroka, vse to, kar vsaka mati za svojega otroka prestane, za kar se žrtvuje. In ti potem plozaš o neki svetosti in o tem, da meni nič ni sveto. Pa poglej sebe! Dragi Zdravko, če te za to ni v dno duše sram, potem si pa res dosegel dno. Pa ne zaradi drugega, ampak zato, ker imaš tudi ti mamo, ki ji zagotovo ne bi bilo vseeno, če bi jo kdo žalil zato, ker ti je mama. Daj malo razmisli o tem. In saj pravim, to ni tvoj prvi izpad v tej smeri.

          • Ti ne rzaumeš. Kar sem napisal nima nič s tvojo mamo, ampak s tabo. Ti si cepec.

  • No, zdaj pa še tale absurd:

    Zakon o državnih praznikih in dela prostih dnevih, ki vsebuje le 4. člene, niti z eno besedo ne daje odgovora, kaj je državni praznik in kaj dela prost dan.

    Zakon sploh ne vsebuje razlage definicije državnega praznika in dela prostega dne.

    Vse kar ponudi bralcu, je le seznam enih in drugih.

    Iz tega sledi logičen zaključek, da ni nobene razumske podlage za to, da dela prosti dnevi niso slovenski državni prazniki.

  • In vzrok tega absurdnega stanja: Ostaline komunističnega nevrednotnega duha izničujejo tudi slovenske praznike – tudi božične.

  • Ker zakon ne določa definicije in da bi bila kakšna razlika med državnim praznikom in delom prostim delom, je logičen zaključek, da razlike ni in da so tako eni kot drugi državni prazniki, saj jih določila država in jih priznava ter praznuje celotna država.

  • Popravljam, pravilen naziv zakona je Zakon o praznikih, ne pa državnih praznikih, kar pomeni še enostavnejši logičen zaključek, da je tudi Božič praznik.

    Čas je, da priznamo, da je Božič praznik.

  • svitase

    Praznična vlada, ki je uvedla nov praznični dan in si uredila na svoji spletni strani seznam praznikov in ostalih prostih dnevih ( tudi Božiča) je odprla razpravo zakaj Božič ni praznik.

    Zakon o praznikih in ostalih prostih dnevih namreč ne pozna državnih praznikov, ampak le praznikov.

    Splošno znano pa je, da je božični dan najbolj prazničen dan.

  • svitase

    Upajmo, da bo pozitivnejši veter zavel z novo Cerarjevo tajnico in novim tajnikom SMC.

  • Sarkazem

    Predvsem pa z novo ljubico

  • Vincencij

    po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

    .
    krščánstvo -a s (ȃ)

    vera, ki priznava Kristusa za boga: oznanjati, sprejeti krščanstvo; začetki krščanstva // miselnost, kultura, ki temelji na krščanski veri: krščanstvo v umetnosti ♪

    .
    kristjan kristján -a m (ȃ)

    pripadnik krščanske vere: postati kristjan; biti dober kristjan / prvi kristjani


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI