Bog in bližnjice

Jernej Kurinčič 18.12.2016 7:57
 

medjugorje_cerkevRavno zadnjič mi je nekdo razlagal, kako pomembni so za njegovo vero čudeži. Fatima, Medžugorje, Kurešček, Lurd … Redno roma na kraje izrednega dogajanja in tam svoji veri išče potrditev, si zanjo nabira energije. Ob tem sem mu sam kar povedal, da bi težko bil bolj ravnodušen ob čudežih … ki se dogajajo drugim. Dokler se ne zgodi meni … Pa ne bom trdil da se ne dogaja. Samo gre za čudeže bolj od znotraj, ki jih drugi ne morejo opaziti. Ko začutiš in se zaveš, da je Duh v tebi zatrepetal in mogočno ukrepal: z navdihnjeno besedo; s pravo osebo, ki ti pride naproti na ulici; s pesmijo, ki se ti začne peti in te globoko ozdravi; včasih je čudež košček kruha, ki ga z občutkom poješ … Bog je fantastično ustvaril ta svet in vanj položil čudovite zakone, zato načeloma ni potrebe, da bi prestopal meje zelo dobro narejenega stvarstva, da bi poskrbel za nas. Del njegove vsemogočnosti je tudi v tem, da nas je rešil s popolnim nasprotjem vsega čudežnega, z najbolj človeškim – s smrtjo za nas. No, včasih pa naredi čudež – da nas malo zbudi iz naše otopelosti in zagledanosti vase. Da se spomnimo, v čigavih rokah smo v življenju, in da nam pride v spomin, za kakšno ceno živimo. Drugače pa Bogu torej ni treba delati bližnjic, ker je že vzpostavil „avtocesto odrešenja“. Pot, ki jo je začrtal s svojim križem in vstajenjem. Pot, ki se na prvi pogled zdi prekletstvo  in zabloda – a ker je pot ljubezni, je prava.

V današnjem evangeliju vidimo začetek te poti – in že na samem začetku, kar recimo tako, je vse narobe. Zaročena ženska, ki zanosi z nekom drugim in pri tem še zanika, da je varala. Mož, ki je v precepu med poskrbeti zase in poskrbeti za ljubljeno. Načeto najbolj intimno zaupanje.

In potem prefinjen božji poseg. Točno odmerjen, da poskrbi za razmere. Mesija torej vstopi v stvarnost s čudežem – a bolj diskretnim, kot bi si kdo predstavljal. Ne pripelje se na zemljo v ognjenem vozu in med trobljenjem angelov, kot so mnogi pričakovali. Igro življenja igra po pravilih, ki jih je sam postavil, in nas s tem še dodatno utrdi v zaupanju, da so ta pravila dobra. Pa čeprav ga ta „igra“ stane življenja. S svojim vstajenjem nedvoumno pokaže, da smrt ni konec zgodbe. Mesija torej ni revolucionar, ki bi stanje sveta obračal na glavo. Pač pa sobiva z nami in nam odpira oči, da bi znali razbrati v svoji vsakdanjosti, da smo rešeni. Ne prinaša nam „nekaj več“, ampak zvesto stopa z nami skozi to zemeljsko življenje in nas zastira s svojim Telesom pred njegovimi puščicami. Ne daje nam odgovorov na ključna življenjska vprašanja v teoriji (in kaj bi potem s to vednostjo?), ampak je odgovor on sam – „Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.“ In ker je On z nami, lahko premagamo strah in bolečino. Ker je on naš soborec, gremo lahko s ponosom in vedrino ne glede na stisko naprej. Vemo – težji ko je križ, bližje smo Jezusu. Ne samo trpečemu Jezusu, ampak Jezusu, ki na križu vlada svojemu stvarstvu. Kako lepo je, da smo povabljeni vladati z njim!

 
Značke:

3 komentarji

  • “Ravno zadnjič mi je nekdo razlagal, kako pomembni so za njegovo vero čudeži.”

    Zato pa so tudi čudeži! Da se utrdi vera!

    Je pa vprašanje, koliko ljudi gre po tej poti. Jezusov izplen je eden od desetih, mogoče pa je sedaj kaj drugače. Vsekakor pa je vsaka pot, ki vodo do Boga, dobra.

  • Tudi moja izkušnja je,da so morda za večino nas bolj pomembni tisti čudeži,za katere konkretno nihče od drugih ljudi ne ve -ko se zaradi neke osebne izkušnje-najdbe bistveno spremeni naše življenje.To niti ni tako redko. Nekateri morda zato postanejo drugim čisto nerazumljivi,ko prodajo vse svoje imetje za eno samo njivo-kot npr.opisuje Matej13-a ti ne vedo,da je v njej skrit zaklad.

  • Vincencij

    Na priprošnjo
    blaženega Antona Martina Slomška si želim,
    da tudi v naši cerkvi pri Sv. Duhu v Celju pridobimo
    upodobljenega angela (v obliki slike ali kipa).
    Amen.

    Če nam bo uspelo, bomo lahko rekli, da je to bil čudež, ki je potreben za razglasitev Slomška za svetnika.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI