Vsakič, ko se zmotim

Zoran Milivojević 17.12.2016 6:48
 

jezaVsakič, ko se nekdo zmoti, ko naredi napako, se počuti bolj ali manj neprijetno. Ko uvidi, da je njegova napaka povzročila neko večjo negativno posledico – škodo – in je tako škodoval nekomu drugemu, se pojavi občutek krivde, ki se izraža tudi kot kesanje. Glede na to, da se ljudje pogosto motimo in delamo napake, je prav in dobro, da razumemo pomen krivde in kesanja.

Glavna funkcija občutka krivde je,  da se oseba od znotraj in od zunaj distancira od svojega napačnega dejanja. Na ta način  zavzame mesto nekoga, ki je dober in zavrača svoje slabo dejanje. Razlikovanje sebe kot osebe, ki je dobra, od svojega slabega dejanja, je predpogoj za občutenje tistega čustva, ki mu rečemo odrasli občutek krivde, kar je značilnost emocionalno zrelih ljudi. Otroci praviloma ne razlikujejo med seboj in svojim napačnim dejanjem. Zato začnejo v trenutku, ko so spoznali, da so naredili napako, grdo misliti o sebi kot osebi. Občutek krivde je rezultat jeze na samega sebe. To pa pomeni, da od sebe zahtevamo, da spremenimo obnašanje, da ne delamo več oz. ne ponavljamo iste napake še naprej v prihodnosti.

Priznanje krivde in izražanje kesanja so sporočilo drugim ljudem. Sporočilo se glasi: »Za razliko od mojega dejanja sem jaz dobra oseba.« Na ta način kesajoča oseba drugim ljudem sporoča, da je dobra in da ni imela slabih ali celo zlobnih namer, zato ne želi, da ji sodijo na podlagi enega napačnega dejanja. Podobno je na sodiščih, ko se krivcu prizna olajševalna okoliščina, ker je napako priznal in izrazil kesanje. S tem pokaže, da razlikuje med dobrim in slabim ter da sprejema moralne norme v družbi.

Poleg tega ima oseba, ki jo peče vest, željo, da prizna svojo napako, občutek krivde jo motivira, da popravi negativne posledice svojega napačnega dejanja z namenom, da zmanjša škodo, da bi situacijo vrnila čim bolj v predhodno stanje ali  celo ponudila odškodnino za napravljeno škodo. Prav tako je pomembno nasloviti na oškodovanca tudi opravičilo, s čimer oseba, ki je naredila napako, pokaže, da ji ni vseeno, kako se drugi pri tem počuti slabo zaradi škode, ki jo je pretrpel. Na ta način oškodovancu pokaže, da ima do njega prijateljski odnos, in mu tako oteži, da zavzame do nje sovražen odnos, da vrača s sovraštvom in maščevanjem. V tej luči izražanje kesanja »zdravi« medosebne odnose.

Občutek krivde motivira osebo tudi za učenje. Poleg tega, da se je naučila, da nikoli več v dani situaciji ne bo delovala na napačen način, se vprašuje, na kakšen pravilen način bi bilo veliko bolje odreagirati v prihodnji podobni situaciji, da ne bi ponovila napake. Občutek krivde in kesanje omogočajo ljudem, ki se v teku življenja ne morejo ogniti sprejemanju slabih odločitev oz.  motiti se na številne druge načine, da se učijo iz svojih napak in da postajajo osebnosti, ki se vse manj motijo.

Iskreno kesanje bi morali nujno razlikovati od manipulativnega strahu pred kaznijo, ko nekdo igra kesanje z namenom, da bi se izognil kazni ali pa da bi si jo zmanjšal.

Kesanje poziva oškodovane ljudi k odpuščanju. Toda ne bi smeli odpustiti nekomu, pa naj si bo odrasel ali otrok, neko slabo dejanje, če se ni iskreno pokesal.

Prevedel Robert Šifrer

 
Značke:

5 komentarjev

  • Franc Zabukošek

    Vsi deležniki slovenskega spravnega procesa in demografske krize- demografske politike bi morali ta članek prebrati in ga upoštevati pri nadaljnjih ravnanjih in ukrepih.

    Načela tega strokovnjaka so zelo umestna za slovenski družbeni trenutek in potrebe.

    Doživet milostni čas, ki je pred nami, naj pomaga da uvidimo s pomočjo sv. Duha kaj je prav in da bomo radi sprejemali njegove spodbude.
    Za spodbudo je vredno prebrati članek “Luknje v glavi” g. Jožeta Mlakarja in v Delu prispevek dr. Branka Borštnika “Kako (vz)trajen je slovenski rod ?

  • Milivojević: “Kesanje poziva oškodovane ljudi k odpuščanju. Toda ne bi smeli odpustiti nekomu, pa naj si bo odrasel ali otrok, neko slabo dejanje, če se ni iskreno pokesal.”

    Gospod Milivojević je psihoterapevt. Njegova izjava se sliši predvsem kot vzgojni poskus, češ – dokler se ne boš iskreno pripravljen poboljšati, ti ne bomo odpustili.

    Če pustim ob strani prava zločinska dejanja, kjer o kesanju storilcev presojajo sodišča ter se osredotočim zgolj na vsakdanje medosebne zamere in napačna dejanja, ki prizadevajo bližnjega, mi izjava, da tistemu, ki se ni iskreno pokesal, ne bi smeli odpustiti, sproža pomisleke iz več razlogov.

    Prvi razlog za pomislek je, da kristjani v Očenašu molimo oziroma Boga prosimo: “Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.”

    Več o tem piše na portalu Marijinega romarskega svetišča na Brezjah:

    http://www.marija.si/gradivo/kkc/v-odpusti-nam-nase-dolge/

    Drugi pomislek mi sproža vprašanje, kako naj sploh presodimo, ali se je nekdo iskreno pokesal ali ne? Tudi ob nekoga (na videz) iskrenem kesanju še vedno obstaja možnost, da bo isti nadalje enako grešil zoper bližnjega.

    Skratka, če bi svoje odpuščanje naslanjali na svojo sodbo o iskrenosti ali neiskrenosti sočloveka, bi se lahko tudi zmotili. Pod takimi pogoji bi še težje odpuščali kot sicer, kajti odpuščati ni preprosto.

    Odpuščanje učinkuje dvosmerno, na tistega, ki mu je bilo odpuščeno in na odpuščajočega. Iskreno kesanje oziroma iskreno odpuščanje navadno učinkuje blagodejno na vpletene ljudi. Po mojih izkušnjah ima odpuščanje samo po sebi milosten učinek na odpuščajočega, četudi se tisti, ki je grešil zoper njega, sploh ni pokesal. Seveda v takem primeru ne more priti do sprave med obema.

    V evangelijih Jezus na več mestih govori o medsebojnem odpuščanju:

    »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.« (Mt 18,15-18)

    Varujte se! Če tvoj brat greši, ga pograjaj, in če se skesa, mu odpústi. (Lk 17,3)

    Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« (Mt 18,21-22)

    Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.« (Mt 18,21-34)

    Upam, da bo kak duhovnik prebral zgornji članek in kaj več povedal o odpuščanju s krščanskega vidika.

    • Morda pozabljaš, da je Milivojević terapevt, katerega znanost oz. stroka zapostavlja Boga, po službeni dolžnosti. Seveda prihajajo do podobnih ugotovitev. Verp zatajijo. Znan je Freudov hudomušen sklep, da edino Ircev se ne da psihoanalizirat. Po mojem je to zaradi njihove vere, ki jim daje skrivnostnost, skozi katero psihoanalitiki ne pridejo.
      Članek lepo pokaže na pomanjkljivosti “stroke” glede vedenja o človekovi duši in kako bi en duhovnik znal veliko več pametnega povedati o tej temi. Kdaj bo stroka priznala vero in je ne zatirala ali zamegljevala pri svojih pacientih. Najbrž nikoli, ker potem terapije ne bi mogli več zaračunavati.

    • Vanja, kesanje, ki ni iskreno in ni prišlo od srca, ni nič vredno. Tudi odpuščanje, ki ni iskreno in ni prišlo od srca, prav tako ni nič vredno.

      Kesa se človek, ki je zagrešil napako, odpušča človek, ki je bil zaradi te napake prizadet. Odpuščanje ni odvisno od kesanja, temveč od zrelosti prizadetega. Zrela oseba odpusti ne glede na to, ali se je krivec pokesal ali ne.

      Tako iskreno kesanje kot iskreno odpuščanje pa pozitivno vpliva na osebo, ki to izraža in tudi na njegovo okolico. Iskreno kesanje pomaga, da drugič ta oseba te napake ne ponovi, odpuščanje pa, da drugo osebo drugič kaj takega ne more več (tako) prizadeti.

      Mimogrede, jaz nisem duhovnik.

  • “Katerim grehe odpustite,so jim odpuščeni-katerim pa jih zadržite,so jim zadržani.”Jn20,23 Strašna odgovornost-tudi zame-še posebej ob zavesti,da bo tudi meni odpuščeno po meri mojega odpuščanja.Zato:kar se mene tiče zares hočem vsak dan odpuščati in odpustiti vsem.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI