Luknje v glavah

Jože Mlakar 14.12.2016 6:59
 

sprememba glava v pesek človekNa televiziji smo nedavno poslušali spomine dveh nad osemdeset in devetdeset let starih gospodov – sedaj sta že oba pokojna, -Yehudija Menuhina in Ljuba Sirca. Užitek je bilo poslušati njuno sproščeno in iskreno pripoved, ki je kljub letom izražala bistrost duha. Vendar je njun spomin tu in tam naletel na luknjo, ko se je pretrgala nit pripovedi in preskočila za več let oziroma desetletij naprej ali nazaj. To je nekaj, kar nam, ki smo prekoračili vsaj 70 let, počasi najeda spomin in pamet. To so luknje ali votline v glavi, ko se nenadoma ne moremo spomniti najenostavnejših podatkov, imen, datumov ali dogodkov. A to ni nekaj, kar bi zmanjševalo dostojanstvo, čast, in ugled ljudi v poznih letih. Še bolj so vredni našega občudovanja in spoštovanja, saj smo dediči njihovih življenjskih dosežkov in izkušenj.

Toda luknje so tudi v glavah ljudi, ki so v najboljših letih in imajo še neokrnjen spomin, a pamet skregano s stvarnostjo. Še v začetku devetdesetih let 20. stoletja se je v Sloveniji letno rodilo več kot trideset tisoč otrok. Od tedaj je rodnost upadla za tretjino. Pojavila se je t. i. demografska kriza. Med upadanjem števila rojstev in zmanjševanjem populacije mladih med enim in dvajsetim letom se je istočasno povečala življenjska doba Slovencev za štiri leta. Iz teh podatkov so odgovorne institucije v naši državi skovale definicijo demografske krize kot pritisk na pokojninsko blagajno. Zato naj bi bodoči upokojenci delali več in se kasneje upokojevali. Z novimi davki in prispevki naj bi se ustanovil pokojninski sklad, nekakšna pomožna pokojninska blagajna.

In tu nastopi velika praznina v glavah načrtovalcev naše prihodnosti. Zdravili naj bi posledice in ne vzrokov krize. Luknja v možganih je tam, kjer bi se morala prižgati zelena luč za povečanje rodnosti. Nič o tem. Nobenih idej o tem, kako spodbuditi veselje do otrok, do povečanja števila družinskih članov. Do skupnosti bratov in sester, ki lahko edini v prihodnosti napolnijo davčno in pokojninsko blagajno. Ta luknja ni samo praznina, iz katere ne pride nič pametnega, je pravzaprav črna luknja, ki golta naše upanje, da bi si kot država in narod zagotovili trdne temelje za obstoj in prihodnost.

Še ena velika luknja zija tam, kjer naj bi bila umeščena predstava o spolnih razlikah med ljudmi. Zaradi enakosti med moškim in žensko, naj bi se slednja povsem izenačila s svojim moškim partnerjem. Tako kot on, naj bi se udeleževala pomembnih dejavnosti v javnem življenju, ki se praviloma zavlečejo v pozne popoldanske ure. V takem razumevanju enakosti ni časa in ni možnosti za rojevanje in vzgojo otrok. V tistem predelu glav, kjer bi se morali sporazumeti za drugačno družbeno vlogo žensk, je praznina. Ob naklonjeni družbeni oziroma politični klimi je mogoče ženskam enakopravno nastopati na odru javnega življenja in jim hkrati omogočiti polno in bogato družinsko življenje. Odstopiti je treba od prepričanja, da je ženska, ki je rodila več kot dva otroka, prikrajšana za vse, kar sicer lahko doseže moški v gospodarstvu, politiki in znanosti.

Kako je mogoče, da zija tako velika luknja tam, kjer bi morali vedeti, da povečanje števila rojstev pomeni hitro in dolgoročno okrevanje našega gospodarstva, saj so otroci najboljši potrošniki, ki dnevno potrebujejo nove in nove dobrine, da lahko zdravi odraščajo, se učijo in s svojim mladostno vnemo vsem nam obetajo lepšo in optimizma polno prihodnost. Od kot ta mračni in zavrti odpor do otrok, da jim ne privoščimo življenja? Od kot to čudno fantaziranje o enakosti, tam, kjer je ni? Če že logičnega mišljenja ne obvladamo, bi vsaj iz osnovnošolskega pouka matematike morali vedeti, kdaj so stvari enake in kdaj ne.

Tudi tam je luknja. Morda je človek napaka narave, ker nas je obdarila s pokončno hojo in je zato glava visoko na tlemi, tako da je izgubila stik z zemljo in zašla v svet fantazij in praznih idej. Resnični, trdi in snovni svet je še vedno tu, podvržen fizikalnim in biološkim zakonitostim. Tudi politika in vse, kar ji je pridruženo: ekonomija, filozofija in ideologija tega ne morejo spremeniti. Demografska kriza je rešljiva samo na začetku svojega problema, s spodbujanjem rojstev in z utrjevanjem pomena družine. Tiščanje glave v pesek, naivno sprenevedanje, spreobračanje pojmov in dejstev peljejo samo k popolni predaji. Nobenega priseljevanja, ki bi rešilo našo populacijsko krizo, ne bo. Tisti, ki bodo prišli v naš izpraznjeni prostor, bodo rešili svoj problem in ne našega. Nas tedaj ne bo več. Tudi lukenj v glavah ne bo več.

 
Značke:

16 komentarjev

  • Igor MB

    Ne strinjam se s pritiskom na ženske, da se umaknejo iz javnega življenja v korist otrok. To bi moralo biti enako samoumevno pri obeh spolih, ker biološke razlike v odstotku mišic pri sodobni delitvi dela ne igrajo več nobene vloge.
    In še glede poznega upokojevanja. Tudi življenjska doba se daljša. Tudi zadnjo tretjino je treba zapolniti s smiselno in koristno aktivnostjo. Takšno. Ali drugačno…
    Igor Đukanović

    • Mislim, da si narobe razumel:

      “Ob naklonjeni družbeni oziroma politični klimi je mogoče ženskam enakopravno nastopati na odru javnega življenja in jim hkrati omogočiti polno in bogato družinsko življenje.”

    • slovencsm

      Glede žensk je mogoče stališče g. Strgarja res nekoliko pre-konzervativno a ga razumem, saj je starejša generacija, ki razmišlja tudi v tem duhu. Vendar pa njegovi smeri razmišljanja dam še kako prav. Današnje jasno mnenje in strokovne debate gredo ravno v smeri izenačevanja žensk in moških. In to je narobe. V tej vnemi se je tudi veliko žensk odločilo raje za kariero kot za otroke in družino. Obstajajo pa tudi take, ki delajo na obeh področjih in so izčrpane in nesrečne. Logično.
      Osnovno poslanstvo žensk je družina. Ne v smislu, da morajo one poskrbeti za vse doma. Tukaj se popolnoma strinjam, da mora mož bistveno več prispevati, kot je recimo pred nekaj desetletji. A vendarle so ženske srečne, če doma držijo vogale in na drugi strani je mož srečen, če lahko preskrbi družino finančno in tudi moralno. Manjši skoki enega in drugega v drugo vlogo so vsekakor zaželjeni (to pomeni pravilno prevzemanje bremen oz. delitev dela) a prevzemanje vlog pomeni, da drugemu vzameš vlogo, v kateri se počuti doma. Posledično to pomeni porušenje razmerij v odnosih in tudi v vzgoji otrok.

      Glede daljšanja življenske dobe in upokojevanja je pa tako. Daljša življenska doba je dejstvo a dejstvo je tudi, da pri 60-ih večina ni več sposobna opravljati dela v službi na način, ki bi podjetju zagotavljal konkurenčnost. Podaljševanje delovne dobe na 70 let ipd. je tudi zame populistično nerazumevanje problema. Bistveno večji efekt bi bil, če gredo ti ljudje v penzijo in mladi dobijo službo, kjer z višjo produktivnostjo zaslužijo zase in še za tistega, ki je šel v penzijo. Nekaj minusa seveda bo a naj nihče ne reče, da penzionist pri 65 letu na delovnem mestu ne dela minusa glede na njegovo plačo. Potrebno je samo pravilno porazdeliti prispevke in davke skozi celotno življensko obdobje.

    • Strinjam se, da delo v podjetju ni edino kreativno. In da starejši tudi kot upokojenci lahko veliko prispevajo. Komentiram le malodušje, ki je prisotno pri vseh generacijah. Od mladih, ki ne morejo najti službe, ali si v nestabilnem svetu ne upajo prevzeti odgovornosti za otroka do penzionistov, ki menijo, da več ne znajo nič presodnega prispevati k obstoju in napredku družbe in družine.
      Pri ženskah pa opozarjam na dvojne standarde. Žensko zlahka označimo za slabo mamo, a kdaj ste nazadnje nagnali moškega iz bifeja: “Marš domov piti kavico. Tam te čaka majhen froc.”?

      • slovencsm

        g. Igor, malodušje je tudi naš problem. Preveč jamramo in premalo aktivno delamo v družbi. Bo potrebno ponuditi alternativo sedanji ureditvi in predlogom za prihodnost.
        Glede dvojnega standarda pri ženskah pa lahko deloma pritrdim. Zakaj le deloma? Ker ko danes grem mimo bifejev, je v njih velikokrat že več žensk kot moških. Velja predvsem za mesta. Problem je, da sploh ne govorimo več o vlogi mame in očeta ampak smo vse to dali na enak skupni imenovalec. Ker naj bi bili enakopravni. To pa ni ok. Ženska ima žensko vlogo, moški pa moško. In zato je recimo slaba mama tista, ki ne skrbi za otroke in družino ter slab oče tisti, ki ne služi kruha in ne daje pravega moralnega vzgleda.

  • Zdravko

    Dober članek! Dodal bi, da je problem rodnosti problem splošnega vzdušja v družbi. Nisem prepričan, da se to da ciljno spodbujati. Nizka rodnost je posledica malodušja, morbidne fascinacije oblastnikov, ki stradajo duše ljudem. To je začelo že prevladovati na celem Zahodu, pa vendar Slovenija krepko prednjači v tem.
    Padec natalitete šele prihaja. Ta generacija, ki jo je za 1/3 manj, koliko otrok bo imela? Verjetno 1/2 manj. Torej nas čaka obdobje z 10000 otrok na leto. Šolski sistem bo spet 2x prevelik.
    In koliko otrok bo imela ta polovica generacije potem?
    To iztrebljenje bo svetopisemskih dimenzij.

    • “Padec natalitete šele prihaja.” To je to. Trenutno pa se slepimo z navideznimi ‘spodbudnimi podatki’, če se letno rodi par otrok več kot prejšnje leto – zanemarimo pa, da v vsakem primeru vsaj 10.000 manj kot pred 20 leti oz. nekaj tisoč premalo za osnovno ‘obnavljanje prebivalstva’.
      Zato pa govorimo o nekih ‘demografskih’ skladih, ki pa naj bi bili (v nasprotju s pričakovanji, ki jih nakazuje ime) namenjeni … upokojencem. Normalno: upokojenci so volivci (in to številčno vedno pomembnejša ‘ciljna publika’), medtem ko so z otroki ‘sami stroški’ …

  • Vincencij

    Zakaj so bili kromanjonci uspešnejši od neandertalcev?
    *****
    Podčrtaj pravilni odgovor.
    *****

    a. Delovali so bolj premišljeno in načrtno, kar jim je omogočilo razvoj boljših orožij in orodij.

    b. Bili so večji in močnejši od neandertalcev.

    c. Oblačili so se bolj moderno in imeli udobnejša bivališča.

  • Cel esej bi lahko navrgla na to temo – tokrat par alinej:

    – Verjetno imam tudi jaz neko luknjo v glavi, ker sem precej skeptična do t. i. »emancipacije«, ki je žensko pahnila ‘od doma’ in jo postavila v dvojno vlogo (zaposlena + mama) ter jo hkrati prepričala, da je to ‘višek enakopravnosti’. Sem že kdaj zapisala in ponavljam: mislim, da se je z odhodom žensk v službo začelo podirati veliko temeljnih zadev. Od takrat do izumiranja naroda je zgolj nekaj desetletij, vendar gre po mojem razumevanju za tesno povezan proces – kot kamenček, ki sprva sam skače po bregu, a proži čedalje več kamenja … Težko, da se plaz ustavi, vsekakor se kamenček (sam) ne more vrniti na izhodišče.
    – Nekako ne razumem, kako bi bilo mogoče uspešno združiti dve ‘polni zaposlitvi’: »Ob naklonjeni družbeni oziroma politični klimi je mogoče ženskam enakopravno nastopati na odru javnega življenja in jim hkrati omogočiti polno in bogato družinsko življenje.« Ne vem, kdo zmore zadovoljivo in udobno sedeti na dveh stolih hkrati … Brez kompromisov verjetno ne gre: nekaj je treba ‘žrtvovati’ v korist tistega, kar presodiš za pomembnejše. Mar ni nekakšno pogojevanje ‘javne’ in ‘zasebne’ vloge žensk že nekakšen dokaz neenakopravnosti: ženska naj konkurira moškemu (kariera) in hkrati vodi ‘domačo fronto’ (če kdo misli, da to ni ‘delo’, mu ponudim enotedensko brezplačno poskusno dobo …) – kaj pa se je spremenilo za moškega? Precej manj se sliši pozivov, naj bi npr. možje ‘uspešno združevali službo in bogato družinsko življenje’, kar za sodobno žensko postaja (nedosegljiva) ‘norma’. Se mi zdi, da se sploh ne sprašujemo o nujnosti zaposlene žen(sk)e, temveč to postavljamo kot samoumevno. (Če sem ‘samo’ mama, to še ne pomeni, da sem izključena iz javnosti – ali pač?)
    – Na vidiku je nov Družinski zakonik. Zadeve, ki s(m)o jih volivci zavrgli, se spet želijo vriniti v zakonodajo. S kakšnim namenom že?

    • “… naj bi npr. možje ‘uspešno združevali službo in bogato družinsko življenje’”

      Tole je pa zelo dobro napisano!

      V naši zahodni družbi je kar nekako samoumevno, da gre moški od doma in ga NI v najbolj kreativnem delu dneva. Otroci ne morejo videti očeta pri pravem delu (razen pri domačih opravil(ci)h ). Nobenega stika ni med družino in očetovim poklicnim delom.

      Tega se res nihče ne sprašuje.

  • svitase

    Izenačitev ženske z moškim, pomeni degradacijo ženske v življenju, saj ima ženska po stvarstvu plemenitejšo vlogo v življenju kot moški. Ona je sposobna dati življenje človeku, otrokom in ga materinsko vzgajati.

    To je njeno najplemenitejše življenjsko poslanstvo in njena največja življenjska nagrada.

    In ta njena najplemenitejša časti vredna vrlina, je danes izničena.

  • To ima zelo negativne posledice za ženske in celotno skupnost.

    Čim same ženske ne spoštujejo svojega plemenitega življenjskega poslanstva, podzavestno ali zavestno ne spoštujejo še različne druge življenjske vrednote, ki gradijo vrednotnega posameznika, družino in skupnost.

  • Če življenjski temelj ni spoštovan in čvrst, ne more dobro stati življenjska zgradba kot celota.

  • svitase

    Ženske na ta način sam sebe izničujejo, ker nasedajo zavajajoči politiki, ki žensko skuša povsem razvrednotiti.

  • svitase

    Ta zavajajoča, nevrednotna politika se zaveda, da na ta način izničuje življenjske vrednote tudi na drugih področjih življenja, saj izničuje vrednotni temelj pozitivnega razmišljanja.

  • Franc Zabukošek

    Za reševanje demografske krize je potrebna načrtna demografska politika, ki temelji na pravi vzgoji in naravnem okolju, ki spodbuja rodnost, ki zagotavlja človekov obstoj.
    O tem je napisal zelo stvarno razmišljanje o potrebi trajnostno naravnane demografije, znanstvenik dr. Branko Borštnik, upok. raziskovalec na kemijskem inštitutu in prof. na Univerzi v Ljubljani, v Delu,13.12.2016.

    Vredno pozornosti in ukrepanja na političnem in civilnodružbenem področju.
    Zelo aktualno in potrebno državljansko ukrepanje !!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI