Ali Slovenci obožujejo kult osebnosti?

Domen Mezeg 11.12.2016 6:45
 

franc-jozefNadaljevanje razmišljanja Kult osebnosti.

Lik Franca Jožefa I. je ključno vplival na to, da so kmetje in meščani, cesarja sprejemali za svojega vladarja. Franc Jožef naj bi bil pri nas celo najbolj priljubljen Habsburžan. Po drugi strani pa je precej manj znanega o tem, kaj si je cesar dejansko mislil o naših prednikih ter kakšen odnos je imel do temeljnih želja slovenskega naroda. Glede določenih konkretnih zadev naj bi bil sicer s strani slovenskih političnih veljakov kar dobro obveščen. A po drugi strani naj bi avstro-ogrskemu vladarju glede nekaterih drugih zadev primanjkovalo ustreznih podatkov.

Naj bo ustanovljena Kraljevina Slovenija!

Slovenci, celo izobraženi, ki so se nad tem dejstvom pritoževali, so namreč naivno menili, da bi ustrezna cesarjeva obveščenost o dogajanju na Slovenskem obrodila sadove. Cesar namreč glede nacionalnih zahtev naših pradedov ni imel povsem izoblikovanih stališč. Militantni nemški nacionalizem je sicer odklanjal, obenem pa je v nekem obdobju svojega vladanja krepil dialog z Madžari. Glede reševanja mnogih drugih nacionalnih zadev znotraj svoje monarhije, pa ni imel jasno izoblikovanih stališč. Poleg tega pa tudi ni razpolagal z učinkovitimi ukrepi, še manj pa imel voljo za reševanje tovrstnih perečih težav. Tako je bilo povsem zmotno pričakovati, da bo ugodil nekaterim, za Slovence tako pomembnim pričakovanjem. Znotraj slovenskega naroda je namreč že v revolucionarnem letu 1848, dozorela želja po ustanovitvi skupne kraljevine Slovencev v mejah cesarstva ter enakopravnem položaju slovenščine v javni rabi.

Cesar je znal slovensko

Ko je monarh obiskal naše kraje je ljudi pozdravljal kar v slovenskem jeziku in tako ustvarjal vtis, da je resnično vladar preprostih, malih ljudi, poleg tega pa jim je s svojim absolutističnim pristopom vladanja zagotavljal občutek varnosti in gotovosti. In očitno je znal res dobro manipulirati s čustvi, saj je sredi najhujše vojne vihre, ko se je monarhija dobesedno sesuvala v prah ter za svoje preživetje vampirsko napajala s krvjo številnih mladih fantov, tudi Slovencev, v svojih odprtih pismih spretno pihal na dušo celo otrokom, da bi si tako pridobil naklonjenost širše družbe. Vsaj bežno znanje jezikov preostalih podložnih narodov pa mu je, podobno kot pri Slovencih, koristilo kot sredstvo za krepitev svoje središčne vloge v državi ter ugleda habsburške rodbine. In prav to je bilo tisto ključno vezivo in sredstvo za ohranjanje enotnosti znotraj večnarodnostnega imperija, katerega obstoj so vse bolj uspešno načenjala nacionalistična gibanja.

V starosti je bolj cenil demokracijo

Prelomna se zdi predvsem uvedba volilne pravice za moške leta 1906, kar naj bi menda celo osebno spodbujal. Morda se je prav s tem dejanjem še najbolj oddaljil od svoje avtokratskosti in približal idealom demokracije, čeprav se nekatere druge stvari iz obdobja njegove vladavine zdijo precej manj demokratične, kot je na primer omejevanje svobode govora ali celo ubijanje političnih upornikov.

Cesar in balkanski krvolok Tito – kakšna je sploh bila razlika?  

Tako Franc Jožef kot tudi Josip Broz sta se obdala s šarmom kulta osebnosti in pred »svojimi« narodi igrala vlogo »dobrega atija«, kar jima je kar solidno uspevalo. Oba sta si obenem popackala roke s krvjo, avstro-ogrski vladar s tisto pridobljeno v veliki vojni, Tito pa v svoji revoluciji. Ob tem se pojavlja vprašanje, kakšna je bila sploh bistvena razlika med njima? Oba sta bila namreč avtoritarna, oba krvava tako pod kožo kot tudi nad njo, predvsem pa izvrstna »igralca« za potrebe »domače publike«. Odgovor se skriva v tem, da je bil avstrijski monarh dedno določeni politični vodja, torej vse od zibelke dalje, zato je svojo neizvolitev s strani ljudstva morda želel »popraviti« z ustvarjanjem vtisa »skrbnega očeta«, medtem ko je Broz na prestol »priplezal po truplih«, a obenem z zlagano skromnostjo hlinil, da je po ljudski volji »ustoličen« kot »prvi med tovariši«. In če nekateri Slovenci titoizem dojemajo kot osvobajajoči oziroma odrešilni sistem, ki je narod otel starih fevdalnih družbenih spon, pa očitno radi spregledajo dejstvo, da v samem bistvu ni šlo za kakšen pretiran družbeni napredek, če ne celo krepitev starih sistemskih okov.

Tito je rehabilitiral plemstvo

Če samo pomislimo na svobodo govora – ta v času Titovine sploh ni bila omogočena, saj so bile za tistega, ki si je privoščil takšen »luksus« pripravljene »počitnice na Golem otoku«. Vsesplošna represija in strahovlada v Josipovih časih ni bila nič manjša kot tista v avstroogrskem obdobju, morda kvečjemu še večja. Tako tisti, ki govorijo o nekakšni »osvoboditvi« pravzaprav blebetajo neumnosti. Poleg tega pa je Tito rehabilitiral »plemstvo«, in sicer v malce bolj »prostaški verziji«, saj zanj ni bila potrebna ne krvna tradicija, ne dušeče olikane manire, še manj pa okičeni rodbinski grbi, marveč zgolj bebavo ideološko enoumje ter partijske izkaznice, privilegiji pa so ostali dokaj podobni.

Slovenci obožujejo kult osebnosti

A kot se zdi mnoge Slovence vse ta dejstva sploh ne motijo, več kot očitne kontinuitete zgodovinskega dogajanja od avstro-ogrskega absolutizma dalje, pa preprosto niso pripravljeni ali zmožni videti. In medtem ko so od nostalgije za habsburškim absolutizmom preostali samo še kakšni relikti, pa je zato mnogo bolj živahna tista, ki ljudi sili v čas bajeslovne »jugoslovanske kraljevine« s »kraljevičem« Josipom na čelu. Posledica tega »mentalnega onaniranja« so na stenah stanovanj in »oštarij« izobešene Titove slike ter Brozovi koledarji z letošnjo letnico, predvsem pa ljudje, ki ponosno trdijo, da rdeča zvezda zanje predstavlja svobodo. »Slovenska božanstva« se reinkarnirajo iz ene podobe v drugo, avtokratski duh pa ostaja isti.

 
Značke:

16 komentarjev

  • svitase

    Zaključek je pa smiseln.

  • svitase

    Če se ne bi uprli napadu Italije, bi tudi Ljubljana postala italijanska.

  • svitase

    Daleč najbolj krvoločni cesar Napoleon, ki je celo Evropo zavojeval in okupiral, ima v Ljubljani spomenik in se ga na splošno časti.

    Zakaj pa se ne bi smelo vedeti, da je cesar Franc Jožef v primerjavi z njim demokrat.

  • svitase

    Prav gotovo je smiseln spomenik feldmaršalu Borojeviću.
    Zraven njega pa naj bo tudi slovenski vojak, saj sta skupaj branila slovensko ozemlje in Slovence.

  • Sarkazem

    Joj, med njima je kar precej več razlik, vendar bi njihovo opisovanje zahtevalo resno zgodovinsko in politično analizo. Ena manj pomembna podrobnost je značilna. Legitimni habsburški nemško govoreči cesar se je večkrat potrudil govoriti slovensko, revolucionarni diktator polslovenskega rodu pa nikdar, tudi če je več dni živel v Sloveniji, so se morali njegovi slovenski podrepniki truditi s srbohrvaščino.

  • Pravzprav sem o pristopu avtorja do cesarja Franca Jožefa in sploh habsburške vladavine že vse, kar mislim, zapisal zadnjič. Avtor čas pred 100-170 leti presoja z današnjimi očali. Na tak način bi lahko sesuval vsako tedanjo vladavino. In vladavina Franca Jožefa je bila ena boljših. Vsekakor boljših za nek mali narod v večnacionalni skupnosti in njegovo kulturno emancipacijo. Take so po drugih, mogoče tedaj ekonomsko bolj propulzivnih ( evropskih) državah, enostavno zbrisali z obličja zemlje. Ne pa da bi bodočega vladarja že kot otroka učil tudi njihovega ( torej slovenskega) jezika.

    Iz zapisanega ni povsem jasno, ali avtor sploh zagovarja kakršnokoli vladavino, ali pa bi mu bila najljubša neka anarhija. Če govorimo o vladarjih, je bil Franc Jožef eden boljših. Pravično bi bilo, da ga imamo Slovenci v dobrem spominu.

    ps. Zdi se, da avtorju beseda plemstvo pomeni skoraj zmerljivko. Naj mu bo sporočeno, da po mnogih evropskih državah do danes plemstva, vključno z njihovimi naslovi, niso ne odpravili, ne razlastili. Celo drugi parlamentarni dom sestavlja plemstvo v neki precej imenitni državi, ki se je žalibog odločila zapustiti evrpsko zvezo držav.

  • Franc Zabukošek

    Zelo je moteče, da avtor piše v množini, oziroma podtika problem Slovencem-narodu. To je zgrešeno in nestvarno.
    Članek je pojmovno dokaj zmeden in nejasen v smislu pisanja.
    Kult osebnosti je ideološki, ker so ga gojili revolucionarji- komunisti nasilno.
    Cesarja pa so ljudje spoštovali kot vladarja, ker je veliko dobrega storil in tudi omogočal.
    Vsem pa zdravo razumno noben vladar ne more, niti ne sme dovoliti npr. revolucijo!. To namreč pelje v anarhijo in razkroj.
    Za tozadevni poduk je treba prebrati knjigo-zbornik :Franc Jožef v uredništvu Gregorja Antoličiča.
    Molimo za zdrav razum in mir, da pozabimo na ideološko indoktrinacijo, ki škoduje samostojni Sloveniji in nje razvoju.
    Ohranjati pa je vredno kulturno dediščino Slovencev tudi iz avstro-ogrskega časa, ki je temeljil na veri, kot so jo spoštovali ustanovitelji EU: Schuman, Adenauer, in De Gasperi. To so bili pravi vladarji.!!Takim je vredno zaupati in jih spoštovati. Naj bo mir z nami vsemi !

  • Spravil je Slovence v morijo prve svetovne vojne. Če je treba črtiti Tita zaradi krvave utrditve oblasti po končani 2. svetovni vojni, potem je treba Franca Jožefa še toliko bolj.

    • Franc Jožef in Tito sta povsem neprimerljiva.

      Tito je bil navaden zločinec. Kot je dokumentirano, jih je več sto spravil ob življenje, da se je povzpel na čelo partije, najmanj 570.000 jih dal pobiti in več milijonov zapreti, da se je povzpel na čelo države in še nekaj sto pobiti in še več zapreti, da je ostal na čelu države in partije.

      Franc Jožef je bil za tiste čase in za Slovence kar dober vladar in povsem neprimerljiv s kakšnim komunističnim teroristom.

  • veronika

    Vse bolj me moti pisanje: »Slovenci smo…… sledi trda kritika.« Eni so, drugi niso, škodi obojim. Kritika brez razmisleka kako naprej, je neproduktivna in škodljiva.

    Trditve o Franc Jožefu I so precej netočne, če ne krivične. Imel je dobro vzgojo in nelahko politično situacijo v Evropi.

    Posmeh »dušeče olikanim maniram in okičenim rodbinskim grbom« ni upravičen: Srednjeevropsko plemstvo se odlikuje z visoko stopnjo odgovornosti za zaupane ljudi in dobrine.

    • Srednjeevropsko plemstvo je šlo v svetovno vojno.
      Od njega se je sicer pričakovalo visoko stopnjo odgovornosti za zaupane ljudi in dobrine, ampak precej se jih je temu izneverilo.

      • No, svetovna vojna se je izcimila kasneje. Franc Jožef je šel le v lokalno vojno proti Srbiji kot odgovor na sarajevski atentat na Franca Ferdinanda.

      • V glavnem je bil vladar, ki je želel mir. Harmonično ohranjanje velikega avstroogrskega imperija, kakršenga je prevzel v upravljanje. Konzervativec skratka. Drugi so hlepeli po ozemljih Avstoogrske, tudi Nemci, Francozi in Italijani. Branil je imperij in zaupana mu ljudstva, ki jih je spoštoval vse po vrsti, kolikor je mogel.

  • Ni čudno, da se še zdaj nismo odprli Evropi in da nas še vedno k odprtosti Evropi ovira izruvani drugi tir med Mariborom in Šentiljem kar se je zgodilo okoli let 1950, ko je tedanji režim odločil, da z Evropo ne bo več sodeloval.

    Se pa na veliko odpiramo proti Rusiji, saj se je ravno zdaj izvedla modernizacija proge preko Prekmurja do Madžarske.

    Medtem, ko tega še ni bila deležna proga Maribor- Ljubljana. Še manj pa Šentilj – Maribor.

    To mi je ondan zgrožen razlagal strokovnjak, ki dela na železniških investicijah.

    Tudi prodaja Luke Koper je rezervirana za Ruse, v navezavi z Madžarsko.

  • Izruvani drugi železniki tir med Šentiljem in Mariborom je simbolni pokazatelj ali smo pripravljeni sodelovati z Evropo ali ne.

    Ali ni žalostno, da ponovna vzpostavitev drugega tira na relaciji Šentilj- Maribor sploh še ni načrtovana, pa čeprav ne bi bil drag poseg, saj je podlaga za drugi tir že zgrajena, saj je ostala nedotaknjena ob izruvanju tira.

    Zakaj se ne oglasi opozicija, če že to zavira pozicija?!

  • Sarkazem

    Pa res, g.svitase, dobroda ste omenili, da so izruvali drugi tir od Maribora proti Avstriji. Prav tako ni drugega tira od Ljubljane proti Jesenicam. Zato je nakladanje o nujnem drugem tiru od Kopra do Divače toliko bolj noro, ker je v Sloveniji še toliko ozkih grl v železniški infastrukturi. Poleg tega je od Kopra do Trsta le par kilometrov in nato dalje do Ljubljane dvotirna proga. Lep dokaz, da hočejo le cuzati milijarde od države nekaj naslednjih desetletij, kolikor bi trajala gradnja podzemne železnice Koper-Divača.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI