Kult osebnosti

Domen Mezeg 8.12.2016 6:40
 

franc-jozefOb 100. obletnici smrti nekdanjega avstroogrskega vladarja Franca Jožefa I., iz različnih družbenih sfer, celo strokovne javnosti, prihajajo čustveno obarvani komentarji v smislu »kako je bil nekdanji cesar pri srcu našim prednikom«, čeprav naj bi jim v resnici vladal s trdo roko. Pradedom je krulilo po želodcu, a so imeli kljub temu dovolj energije, da so svojemu preljubemu vodji na čast prepevali izumetničene, baročno obarvane stihe. Očitno Slovenci radi živijo v laži, saj podoben pojav poznamo tudi iz novejše zgodovine, ko je ljudi nagon po preživetju gnal preko italijanske meje v Trst po banane in oblačila, a so kljub temu z največjo predanostjo v spomladanskem času prirejali razne »športne procesije« proti Beogradu in enoglasno recitirali hvalnice na čast svojemu Lordu in ostalim rdečim baronom. Pri vsem skupaj pa se najbolj tragikomično zdi dejstvo, da je še dandanes naša demokracija precej zelena in neužitna, saj nostalgije po »dobrih starih časih« še vedno nismo preboleli.

Slovenci so bili nad avstro-ogrskim trinogom navdušeni?

To, kako priljubljen je bil v resnici pokojni cesar Franc Jožef, je pravzaprav težko reči. Dokler je bil še živ in je monarhija vsaj za silo funkcionirala, so bili Slovenci menda s svojim absolutistom še kar zadovoljni, čeprav so po drugi strani nad slovenskimi politiki kar naprej godrnjali. Šele tedaj, ko je vladar preminil in je bila malce pozneje »pokopana« tudi Monarhija, pa so njegovi nekdanji najbolj goreči pristaši »ploščo preprosto obrnili« in svoja »propagandna trobila« obrnili v obratno smer, da bi se na takšen način prikupili novim despotom. V praksi se je to med drugim kaj kmalu pokazalo z zamenjavo imena ceste v Ljubljani, ki je bila najprej poimenovana po pokojnem avstrijskem cesarju, nato pa dobila ime po novem monarhu – Aleksandru Karađorđeviću.

Pred njim so klečali kot pred monštranco

A barve je, kot kakšen kameleon, tako očitno baje menjal le del slovenske družbe, saj naj bi številni Slovenci svojemu vladarju za časa njegovega življenja iskreno izkazovali pripadnost in naklonjenost, kar so med drugim dokazovali s tem, da so nekaj svoje pobožnosti iz božjih hramov navlekli kar na ulice in trge, ko se je cesar mudil na obisku v Ljubljani – mnoga dekleta so padala na kolena, kot bi klečala pred najsvetejšim, ko se je monarh peljal mimo njih v svoji kočiji. Poleg tega so množice svojega gospoda pozdravljale z bučnimi vzkliki »Živel!«. Prebivalci naših krajev naj bi imeli v svojih domovih celo izobešene slike s cesarjevo podobo. S habsburškim duhom je bilo tedaj prežeto tudi celotno dnevno časopisje in kultura, zato je vsa dežela na nek način dihala skupaj z dunajskim dvorom.

Antična zgodba se ponavlja  

Cesar je slovenske kraje večkrat obiskal, prvič že leta 1850, pozneje pa še nekajkrat, med drugim leta 1883, ob praznovanju 600. obletnico prihoda Štajerske in Kranjske pod habsburško oblast. Ob vsakem takšnem obisku so se vzdolž poti in železniških prog zbrali ljudje od blizu in daleč, da bi pozdravili svojega oblastnika, mesta v katerih se je monarh mudil, pa so bila nadvse slovesno okrašena. A takšen kult osebnosti ni pravzaprav nič posebnega in je bil poznan pretežni del človekove zgodovine. Tako je bilo namreč že v času Rimskega imperija, ko so se ljudje klanjali pobožanstvenemu cesarju in tako je bilo pozneje v Rimsko-nemškem cesarstvu. Tudi ob prihodu Napoleona v naše kraje se razmere niso prav nič spremenile. Tudi tedaj, ko so našim krajem zavladali Karađorđevići, se je »religiozno čaščenje« vladarjev zgolj nadaljevalo. Tako je tudi avstrijski gospodar ustvaril neko »kultno« vzdušje ter si pridobi privržence, ki so ga slavili bodisi iskreno, bodisi hinavsko. So pa bili seveda tudi takšni, ki so oblast iz dna srca prezirali, ali pa bili do svojih oblastnikov malodušni in niso čutili kakšne posebne pripadnosti niti lastni državi.

Slovence je »uročil« z očetovskim šarmom

A glede na to, da si je avstrijski vladar vsaj na zunaj uspel pridobiti več kot očitno popularnost pravega pop zvezdnika, se v njegovem konkretnem primeru pojavlja vprašanje na kakšen način je to dosegel. S čim si je nekdanji monarh prislužil takšno ljudsko hvalo, z ozirom na to, da se je večina Slovencev v tistem času iz dneva v dan spopadala z revščino, cesar pa tako rekoč ni imel na razpolago nekih pravih rešitev za ta pereči problem. Prav naše dežele so namreč veljale za obubožano periferijo Imperija. Razlaga za to se morebiti skriva v tem, da je cesar v očeh javnosti znal izločiti sebe iz vladajoče garniture, ki je krojila politično dogajanje v državi. Ljudje so namreč nesposobnost pripisovali predvsem ostalim politikom, ki so s Francem Jožefom tako ali drugače sodelovali, medtem ko je cesarju uspelo preprosto rajo »uročiti« s svojim očetovskim šarmom in se na takšen način »distancirati« od vsega slabega ter celo zavihteti na piedestal vsesplošne priljubljenosti. Zanimivo se zdi dejstvo, da je celo med slovenskimi izobraženci prevladovalo prepričanje, da je cesar našemu narodu absolutno naklonjen, težavo pa predstavljajo njegovi oporečni sodelavci.

 
Značke:

18 komentarjev

  • svitase

    Za tiste čase je bilo spoštovanje vladarja nekaj samoumevnega.

    Slovenci smo mu lahko hvaležni, da je bila AO takrat najbolj demokratična država v Evropi, kar je prispevalo k temu, da se je ohranil slovenski narod, sicer se ne bi. To ugotavljajo tudi zgodovinarji.

    Vse pove podatek, da je bil celo v vojski v uporabi slovenski jezik, po prenehanju AO pa smo o tem le sanjali, vse do samostojne slovenske države 1991.

  • Franc Zabukošek

    Avtor članka se očitno poslužuje ideološkega žargona po revolucionarjih iz komunističnega časa.
    Sigurno so si Slovenci od leta 1848 prizadevali za samobitnost in enakopravnost, toda to so lahko počeli z uvidevnostjo in tudi v skladu z takratnim razumevanjem oblasti pod vodstvom cesarja Franca Jožefa.
    Govoričenje o kultu osebnosti je tipično ideološki izraz, ki velja za terorista Tita, ki nima primerjave z cesarjem Francem Jožefom.
    To zgodovino je treba sprejemati z zdravim razumom in razumevanjem časa brez ideoloških primesi. To počnejo mlajši novodobni zgodovinarji in treba jim je slediti, saj tako postaja zgodovina resnično učiteljica življenja in pomočnica za naše vračanje v naravno in zdravorazumsko življenje.
    Na ta način lahko postanemo ponosni na svojo narodno preteklost in tudi zavedni državljani Slovenije, ki jo moramo vsi graditi na resnični zgodovini brez ideoloških gledanj in izrazju.

  • Kje je meja med spoštovanjem in kultom osebnosti?

    Vsak človek je vreden spoštovanja. Vsak človek ima tudi pozitivne in negativne lastnosti, ki so prepoznane prek njegovega delovanja.

    Kult osebnosti nastopi, ko je o nekom dovoljeno govoriti samo pozitivno, tudi za ceno laži. Obratno je demoniziranje osebnosti, ko je o nekom dovoljeno govoriti samo negativno, tudi tokrat po potrebi tudi za ceno laži.

    Kakšna je naša stvarnost vemo. V najbolj vplivnih medijih je npr. o Kučanu dovoljeno govoriti samo pozitivno, o Janši pa samo negativno. O prvem se goji kult osebnosti, drugega se demonizira.

    Glede Franca Jožefa bi rekel, da je šlo bolj za spoštovnje kot kult osebnosti. Mislim, da si je spoštovanje tudi zaslužil. Avstoogrska država je bila veliko boljša do Slovencev kot obe Jugoslaviji.

  • svitase

    AO je poleg tega dopuščala množične slovenske tabore in strankarski sistem. Demokratični tedanji civilizacijski duh veje tudi iz tedanje čudovite arhitekture, zaradi katere turisti tako radi obiskujejo Ljubljano in jo občudujejo.

    Povsem drugače pa je bilo to v stari Jugoslaviji, ki je imela oktroirano ustavo in Titovi Jugoslaviji, kjer ni bilo demokracije.

    • Svitase, ne bo povsem držalo. Ljubljana je doživljala velik kulturni razcvet tudi ali prav med obema vojnama, tudi v arhitekturnem smislu. Prav vodilna imena slovenske arhitekture vseh časov in njihov ljubljanski opus sodi v tisti čas: Plečnik, Fabiani, Vurnik.

      • tolmun1 tolmun1

        IF prav imaš,to je bila zlata doba slovenske arhitekture ,ki je bila prisotna v takratni srednji Evropi in ne samo v arhitekturi,tudi slovenski slikarji so
        bili cenjeni umetniki v AO,Ažbe je dobil visoko odlikovanje cesarja Franca Jožefa na Dunaju,ne smemo pzabiti na slovenskega čebelarja Antona Janšo
        in še veliko je bilo slovencev,ki so delovali in bili cenjeni na različnih področjih!Dejansko še danes uživajo slavo in visoko ceno v deželah nekdanje AO in srednje Evrope,na žalost je dandanašnji tako,da je mnogo stvaritev naših kulturnikov namensko pozabljenih v naši ‘dragi’še vedno socialistični republiki Sloveniji! Lahko bi bilo precej drugače,kot je sedaj!Težko najdešna svetu bolj kozmopolitsko mesto kot je Dunaj še danes,menda je bila AO ‘ječa narodov’ ?

        Andrej Briški

  • Lucijan

    Preslabo poznam zgodovino, da bi kar tako sodil. A po tistem, kar izven iz raznih člankov, nimam občutka, da bi cesar izvajal kakšne množične poboje ali kaj podobno proticivilizacijskega. Primerjati cesarja (Trdorokega? Pozor! kateri vladar pa v tistem času ni bil trdorok?) s Titom je zato perverzno, še en konstrukt, ki na silo blaži vampirstvo komunistov.

  • Načelno se strinjam z vsemi komentarji na ta članek. Ne vem, čemu pristoji ta ( apriorni?) anarhistični odpor do spoštovanja avtoritete in institucije. Ni povsem jasno ali predvsem na splošno do tovrstne oblasti in oblastnikov kot filozofska drža, ali predvsem do konkretne pomembne zgodovinske osebnosti. Ki je zaznamovala slovenske dežele več kot 60 let.

    Cesar Franc Jožef ni bil ne zločinec, ne totalitarec. Tudi ne vem kakšen trinog, kot ga krivično označuje avtor, ne. Pač pa odgovoren in vesten vladar in povezovalec v mnogonarodni monarhiji, ki je v njegovem času prvič dobila parlament in vlado, kamor se je vse bolj selila dejanska oblast.

    Nič ni narobe, če mu je slovenko ljudstvo izražalo visoko spoštovanje ali celo ljubeča čustva. Konzervativci ( in Časnik se menda definira tudi kot konzervativni portal) od nekdaj respektirajo pomen združevalnih avtoritet in preizkušenih institucij za harmonično prosperiteto ljudstva, nacije.

    Tudi besede avtorja o domnevni strašni obubožanosti, revščini in podobnem slovenskega ljudstva so hudo pretirane. Ljudje so živeli primerno času in ekonomski razvitosti, podobno kot drugod v večjem delu Evrope.

  • Mimogrede, tudi Aleksander Karađorđević si po mojem prepričanju ne zasluži označb kot jih je deležen v tem članku. Monarhija Jugoslavija je bila zasnovana z vidovdansko ustavo kot relativno moderna liberalno-demokratska ustavna monarhija in je kot taka, ob vsej upravičenosti kritike do dominantega vpliva beograjske čaršije, srbstva in cirilice, vendarle zdržala kot demokratična tvorba do leta 1929. Ampak takrat so politični mednacionalni konflikti prešli v skrajno dramatično fazo s streljanjem v parlamentu HSS in ubojem vodilnega hrvaškega politika Stjepana Radića.

    Odločitve kralja za šestojanuarsko diktaturo sicer to ne opravičuje povsem, jo pa vendar postavlja v nek bolj razumljiv okvir. Od takrat naprej je vendarle treba primerjalno priznati, da so okoli nas in po velikem delu Evrope vladali še mnogo bolj problematični režimi od starojugoslovanskega. Iskreno, v našem delu Evrope je bila kraljevina Jugoslavija eden normalnejših režimov med obema vojnama.

  • svitase

    In kar je bistveno:

    Avstroogrski se moramo zahvaliti za našo pozitivno kulturno dediščino, ki jo označuje delavnost, gospodarnost, red, urejenost, pravičnost, poštenost…

    Vse to smo potem prinesli v Jugoslavijo, kjer pa so se te vrednote začele hitro topiti.

    In še danes smo zaradi Jugoslavije in njene miselnosti v razvojnem zaostanku za Avstrijo:
    – v zdravstvu
    – v pravosodju
    – v izobraževanju
    . v gospodarstvu
    – v medijih…

    Vzrok temu velikemu zaostanku je še vedno prisotna totalitarna in negospodarna miselnost, kar je posledica razmer v Jugoslaviji.

  • svitase

    Žalostno pa je, da se tako malo konkretno zgledujemo po Avstriji, ko skušamo urejati neurejene zadeve na različnih področjih.

    Vzrok tej zaostali miselnosti je naučen jugoslovanski eksperimentizem in nepoznavanje nemškega jezika, da bi lahko proučevali njihovo ureditev.

    Ta cokla razvoja, je še posebej vidna pri novinarjih oziroma medijih, ki stalno objavljajo prispevke iz Balkana, iz sosednje Avstrije, kjer bi se lahko marsikaj naučili pa ne.

  • svitase

    Imamo 1000 letno skupno pozitivno zgodovino, v kateri ni bilo državljanskih vojn in slovenskega genocida, kar vse se je dogajalo v kratki zgodovini Jugoslavije.

    Balkan, ki ima tudi drugo vero, je še danes sod smodnika.

    Ali res ne znamo šteti do pet in logično razmišljati?!

    Odločilno pri tem je, po kom se zgledovati?

  • svitase

    In kar je odločilno: Če bi ohranjali miselnost in red, ki ga je imela Avstrija in na ta način preprečili vdor hajduških komunističnih prevratnih idej, bi želi mir in blagostanje kot v Avstriji.

    In še danes imamo ostanke hajduške balkanske prevratniške miselnosti, ki komaj čaka, na primeren trenutek, da še bolj razvojno zaostanemo.

  • svitase

    Pred vrati imamo razvojno bližnjico, nas pa usmerjajo tja, kjer se bomo razvojno izgubili.

    Zakaj se na življenjskih izkušnjah ničesar ne naučimo?!

  • svitase

    In ko se po nekom zgleduješ, ima zgled največji učinek, da z njim tudi sodeluješ.

  • svitase

    Glede na razmere v tedanji AO in Evropi, zlasti pa na Balkanu, bi se naslov tega prispevka moral glasiti:

    KULT VREDNOTNOSTI

  • svitase

    Zmagujmo z dobrimi zgledi!

  • tolmun1 tolmun1

    Ali veste kaj pomeni često uporabljeni rek,če uspeš v neugodni situaciji rek,da si imel krompir in zakaj so šenčurjani postavili v centru Šenčurja na gorenjskem spomenik
    Mariji Tereziji?Odgovor je zelo zanimiv.

    Andrej Briški


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI