Apokalipsa na obzorju

Domen Mezeg 3.12.2016 6:39
 

robotiZgodovina je človeštvu postregla z nekaj prelomnimi obdobji na področju vojskovanja. Eno takšnih je nastopilo ob odkritju železa in njegovih uporabnih lastnosti, pozneje pa se je to zgodilo še z iznajdbo smodnika in naposled dinamita. Razvoj orožja pa je doživel pravo »tehnološko renesanso« z odkritjem jedrske energije in njenega neskončnega potenciala. Navsezadnje se je »tektonski premik« zgodil še z razmahom računalništva. In ko so se »pametne naprave z zasloni« med seboj tudi povezale, pa je človeštvo dobilo nekaj brez česar si sodobnega sveta ni več mogoče niti zamisliti – medmrežje, ki je »krvavi obrti« odstrlo povsem nova obzorja.

Tako se je prvič pripetilo, da bi človek namesto fizičnih izstrelkov v napad poslal »vojsko elektronov«, »fronta« pa se je, s tem vsaj deloma, iz blatnih strelskih jarkov, premaknila v udobne naslanjače. V zadnjem obdobju pa se vojskovanju obeta še večja revolucija – z bojišč po svetu bi se lahko v prihajajočih desetletjih dokončno umaknili poslednji »vojaki iz mesa in kosti«, saj bi jih v celoti nadomestili tisti, ki jih namesto organskega tkiva prekriva jeklena pločevina. Govora je seveda o bojnih robotih ter predvsem o hitrem napredku na tem sorazmerno novem znanstvenem področju. In kaj to sploh pomeni za prihodnost človeštva? Nas bodo roboti uničili?

Že Hitlerjeva armada je uporabljala »prarobote«

Začetki robotike za vojaške namene segajo v 19. stoletje, ko je leta 1898 Nikola Tesla razvil čolniček, ki ga je bilo mogoče usmerjati s pomočjo radijskih valov, in ki so ga nekateri videli kot potencialno tehnološko pridobitev za področje vojskovanja. Nekaj desetletij pozneje, v času zadnje svetovne vojne, pa so Nemci na podlagi nekega francoskega prototipa, izdelali preprost vojaški robot. Pravzaprav je šlo za miniaturni tank, v katerem je bilo shranjeno razstrelivo, napravo pa je bilo mogoče upravljati na daljavo preko telefonskega kabla. Prve tovrstne modele je poganjal elektromotor, pozneje pa so konstruktorji v »vozeče mine« vgradili gazolinske motorje. Po »miniaturnem nacističnem tanku«, ki je sicer nosil ime Goliath, je robotika doživljala postopen napredek, iz tistega obdobja pa je znana še podobna tehnološka pridobitev Sovjetov. Rdeča armada je namreč prav tako razpolagala s preprostimi, daljinsko vodenimi, roboti – teletanki.

ZDA bodo imele leta 2025 več bojnih robotov kot vojakov

V 80. in 90. letih se je razmahnil razvoj brezpilotnega letalstva. Američani so tedaj za namene vohunjenja razvili brezpilotno letalo Amber in nekoliko pozneje  MQ-1 Predator, vendar pa robotika v vojski dobiva vidnejšo vlogo šele v obdobju zadnjih 10-15 let in je mogoče pričakovati, da se bo njen pomen v prihajajočih letih še okrepil. Tako ne čudijo napovedi, da bo imela najmočnejša vojska sveta leta 2025 več bojnih robotov kot vojakov. ZDA sicer počasi izgubljajo prevlado nad Rusijo in Kitajsko, zato je potrebna nova tehnološka revolucija, ki jim bo omogočila prednost na tem področju tudi v prihodnje.

Bojne robote razvijajo tudi Korejci, Izraelci in Poljaki

Nekaj podobnega se je sicer že zgodilo takoj po koncu 2. svetovne vojne, ko je imela Sovjetska zveza prevlado nad ZDA na področju konvencionalne oborožitve, predvsem količinsko, zato so Američani na vsak način želeli »tehtnico ognjene moči« prevesiti na svojo stran, kar so uspešno napravili ravno z vlaganjem v razvoj jedrskega orožja, a so jih Sovjeti do 70. let prejšnjega stoletja dohiteli, zato je bilo potrebno sprejeti novo korenito odločitev. V drugo so se Američani odločili, da bodo prednost vnovič pridobili z vlaganjem v elektroniko. Vendar je do današnjih dni tudi tovrstna rešitev v »globalni areni« izgubila na pomenu. V skladu s tem dejstvom so se Američani odločili še za 3. tehnološko revolucijo. »Na odru vojskovanja«, naj bi tokrat »glavno vlogo« »odigrali« prav roboti. Tako Američani tudi v prihodnje ostajajo največji »militarni guruji«, ki pa jim z izpopolnjevanjem svojih tehnoloških »spretnosti« tik za petami že sledijo drugi narodi, predvsem Rusi in Kitajci, ki ravno tako izdatno krepijo svoje zmogljivosti na obravnavanem področju, poleg njih pa so se na »šahovnici« znašli tudi nekateri drugi »igralci«, med njimi Korejci, Britanci, Izraelci, Poljaki in Iranci.

Brezpilotna letala, humanoidni roboti morilci, robotski vohuni in mini robotski tanki

Zaradi oborožitvene tekme, ki ne pozna predaha, pa se je vojaška robotika, že opazno razvejala. Poleg razvoja brezpilotnih letal, pa se prav tako financira tudi izpopolnjevanje tehnoloških rešitev, ki bi na bojiščih prevzele vlogo tovornih živali. Navsezadnje je v »igri« tudi razvoj humanoidnih robotov ubijalcev, ki morda še najbolj ustrezajo primarnim predstavam o vizualni podobi tovrstnih »strojev«, in ki so jo med drugim soustvarili tako znanstveno-fantastični filmi kot tudi videoigrice. Prav takšni pa bi lahko na bojnih poljih prihodnosti popolnoma nadomestili človeka ter s tem močno zmanjšali število smrtnih žrtev. Še posebej zanimivi pa se zdijo roboti za vohunjenje. Enega takšnih so nedavno razvili v Rusiji. Gre za zelo majhnega robota hrošča velikosti 10 centimetrov, ki celo po svojem obnašanju spominja na žuželko, ki jo vizualno imitira, njegovi konstruktorji pa so mu namenili hitrost premikanja do 30 cm/sekundo. Poleg tega se v Največji slovanski državi ukvarjajo še z razvojem majhnih »robotskih tankov«, ki so opremljeni tako s strojnicami, kot tudi protitankovskimi izstrelki.

Kitajci bi imeli orjaške robotske rake

Na Daljnem vzhodu pa med drugim že načrtujejo izgradnjo robotov v podobi orjaških členonožcev z osmimi okončinami, ki naj bi v dolžino merili kar 6 metrov, v širino pa 2 metra ter bili opremljeni s strelnim orožjem. Američani sicer že imajo nekaj podobnega – robote, ki še najbolj spominja na mule oziroma konje in so namenjeni prenašanju bremen, predvsem vojaške prtljage ter nosijo oznako LS3. Zanje je značilno da se zelo spretno gibljejo po razgibanem reliefu, sposobni pa so tudi premagovanja zelo različnih naravnih ovir.

»Jekleni možje« bodo na bojiščih samostojno sprejemali odločitve

Nekatere države načrtujejo celo razvoj povsem avtonomnih robotov, ki bi se v času vojne neodvisno odločali na kakšen način se bodo zoperstavili nasprotnikovim vojaškim silam. Takšne zamisli pa v širši svetovni javnosti vzbujajo nemalo pomislekov, predvsem zato ker ni jasno kdo bi prevzel odgovornost za morebitne vojne zločine, ki bi jih takšni »mehanizirani človečnjaki« in njihovi »žlahtniki na gosenicah, kolesih ali kopitih« zagrešili. In kar se zdi še mnogo hujše – tovrstna tehnologija bi lahko ušla izpod nadzora. Nekateri poznavalci v robotiki celo vidijo grožnjo, ki je primerljiva s tisto, ki jo za človeštvo predstavlja jedrsko orožje, ali pa morda še večjo, saj za napredek elektronskih in informacijskih tehnologij niso potrebni tako zahtevni postopki pridobivanja ustreznih surovin kot je to v primeru izdelave jedrskih konic.

Stephen Hawking svari pred »morilskimi stroji« – nam grozi izumrtje?  

Trenutno »terminatorje« posedujejo predvsem vojske nekaterih držav, kaj pa bi se zgodilo, če bi takšno tehnologijo pridobile razne kriminalne združbe ter bi s tem nadzor nad njenim razvojem postal še manj pregleden, predvsem pa težje obvladljiv? Kaj lahko pričakujemo v primeru, ko se napredek na tem področju prične snovati v garažah, zapuščenih skladiščih in podzemnih tunelih v lasti raznih terorističnih organizacij? In ali bi se lahko roboti na določeni stopnji razvoja svojim stvariteljem preprosto uprli? Pred takšno nevarnostjo svarijo številni strokovnjaki, med drugim tudi črnogledi Stephen Hawking, ki slovi po svojih armagedonskih napovedih glede razvoja umetne inteligence. V svojih nagovorih javnost zelo rad straši pred bliskovitim in predvsem nepredvidljivim napredkom robotike, kar bi utegnilo pripeljati do usodnega razpleta za celotno človeško vrsto. Stvar je očitno dovolj resna, saj jo je že obravnavala OZN, mnogi aktivisti pa pozivajo k omejitvam ali celo popolni prepovedi razvoja robotike za namene vojskovanja.

A napredka dejansko ni mogoče zaustaviti  

Resnici na ljubo je robotika do današnjih dni že preveč globoko posegla, pa ne le na vojaško področje, marveč tudi v številne druge družbene sfere, na primer v industrijo in policijo, obenem pa postaja vse pogostejša tudi njena civilna raba. Popularnosti ni mogoče odreči samovozečim avtomobilom, ki so trenutno še bolj v fazi preizkušanja, v rabi pa so še robotski sesalniki za prah. To področje pa bo po vsej verjetnosti v prihajajočih desetletjih doživelo pravi razcvet. Ob tem se zdi bojazen pred roboti podobna tisti, ki se je v 19. stoletju pojavila s parnimi stroji, v katerih so mnogi videli dim bruhajoče pošasti. A razvoj takšnih naprav se je kljub temu zgodil, ne da bi hkrati nastopil konec sveta.

Ali še drugače: kaj bi si nekdo mislil pred 30 ali 40 leti, če bi izvedel, da bo v bližnji prihodnosti na voljo splet skupaj z vsemi svojimi škodljivimi vidiki, predvsem nasilnimi vsebinami in pornografijo, in da bodo imeli do njega dostop celo otroci? Juha očitno res ni tako vroča kot se skuha. To, da je razvoj te stroke nezadržen, med drugim dokazuje prav ena zadnjih novic iz naših krajev – japonsko podjetje Yaskawa Electric namerava v Sloveniji postaviti tovarno za izdelavo robotov. To tehnološko področje ima potemtakem tudi povsem miroljubno plat in se vsaj za sedaj zdi, da bo pomembno soustvarjalo človekovo prihodnost. Tako kot jedrska energija, lahko uporabljena v prave namene doprinese mnogo dobrega, medtem ko za tiste bolj temačne scenarije obstajajo le domneve in fikcija, za katero pa še ni povsem jasno ali bo naposled le sestopila iz televizijskih zaslonov in svet spremenila v grozljivko.

 
Značke:

2 komentarja

  • Lažje kot narediti robote s tisočimi inženirji, psihopati zmanipulirajo množice v državljansko vojno. To smo videli leta 41 in leta 90 v Yu.
    V tem vidiku človeštvo zelo nazaduje.

  • Igor MB

    Hm. Tokrat pa znam komentirati v vašem jeziku. Prav zato je pomembna vera.

    Kot ateist bi se seveda izrazil čisto drugače. “Vojno” bomo s tehničnega področja zradirali tako, da bomo prepletli cel svet v močno med seboj povezano globalno vas, kjer bo vsak imel na drugih kontinentih in v drugih, popolnoma drugačnih, kulturah svoje bližnje. Prav na takšnih “interkulturnih” povezavah je delalo in še dela društvo, ki je tudi mene peljalo za eno šolsko leto na menjavo v Združene Države.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI