»Dubia« štirih kardinalov o Amoris laetitia

Ivo Kerže 2.12.2016 6:3237 komentarjev
 
dubia

Raymond Burke, Joachim Meisner, Carlo Caffara, Walter Brandmüller

Nedolgo tega smo lahko prebrali poročilo o plenarni seji Slovenske škofovske konference, kjer je bilo govora predvsem o implementaciji apostolske spodbude Amoris Laetitia, ki smo ji na Časniku posvetili že veliko pozornosti. Kot je bilo že večkrat opozorjeno, so nekatera mesta papeške spodbude odprta za različne interpretacije, tudi take, ki predstavljajo jasen prelom z dosedanjim naukom Katoliške Cerkve. Lahko so heretične, v nasprotju z Božjimi zapovedmi in Svetim pismom. Na dvoumnost apostolske spodbude so pred kratkim opozorili tudi štirje ugledni kardinali (Raymond Burke, Joachim Meisner, Carlo Caffara, Walter Brandmüller), ki so zato na Kongregacijo za nauk vere ter papeža naslovili pet uradnih teoloških vprašanj (t.i. »dubia«) glede njene pravilne interpretacije. »Dubia«, ki jih prevedene objavljamo spodaj, zahtevajo jasen odgovor z da ali ne. Papež jim je dejal, da na vprašanja ne bo podal uradnega odgovora, zato so vprašanja tudi javno objavili. Kardinal Burke je izrazil namero, da bodo v primeru, da odgovora ne bodo dobili, sami izvršili formalno dejanje korekcije zaradi papeževe opustitve nedvoumnega izreka o lastnem nejasnem učenju. 

Iz tega razloga se odpira vprašanje, kako je potem spodbudo sploh mogoče avtentično implementirati. Dosedanja praksa je nadvse zaskrbljujoča. Nekatere škofovske konference in posamezni škofje so glede tega ubrali bistveno različne pristope, ki posledično rušijo enotnost pastoralne prakse Cerkve ter njo samo posledično delijo na pravoverne in modernistične škofije oz. škofovske konference. Iz vseh omenjenih razlogov se zdi še toliko bolj jasno, da bo učenje Amoris Laetitie ostalo na privatni ravni posameznih papežev (podobno kot npr. prepričanje papeža Janeza XXII., da nihče ne bo gledal Boga vse do poslednje sodbe), ki niso del uradnega učiteljstva Cerkve. Pretirano posvečanje spodbudi se nam zdi nepotrebno, posebno če upoštevamo, da je Cerkev v zadnjih desetletjih izdala že celo vrsto dokumentov o družinskem življenju in družinski pastorali, katerih interpretacija ni vprašljiva.

Dvom št. 1:

Sprašujemo, ali je, sledeč besedilu Amoris Laetitia (300-305), sedaj dovoljeno podeljevati odvezo v zakramentu spovedi in posledično prejem svetega obhajila osebi, ki živi more uxorio z drugo osebo, čeprav jo že veže veljavna poročna vez in ne izpolnjuje pogojev navedenih v Familiaris Consortio 84, ki sta jih kasneje potrdila dokumenta Reconciliatio et Paenitentia 34 in Sacramentum Caritatis 29. Ali se lahko izraz »v nekaterih primerih« iz opombe 351 k odstavku 305 spodbude Amoris Laetitia nanaša na ločene osebe, ki v drugi zvezi živijo more uxorio?

Dvom št. 2:

Ali po izdaji apostolske spodbude Amoris Laetitia (304) še vedno velja učenje sv. Janeza Pavla II. iz Veritatis Splendor (79), ki temelji na Svetem pismu in tradiciji Cerkve, o obstoju absolutnih moralnih norm, ki prepovedujejo intrinzično zla dejanja brez vseh izjem?

Dvom št. 3:

Ali lahko po izdaji Amoris Laetitia (301) še vedno trdimo, da se oseba, ki redno živi v nasprotju z božjim zakonom, kot je npr. prepoved prešuštvovanja (prim. Mt 19, 3-9), nahaja v stanju stalnega smrtnega greha?

Dvom št. 4:

Ali moramo po trditvah Amoris Laetitia (302) o »okoliščinah, ki lahko zmanjšajo moralno odgovornost« še vedno upoštevati učenje sv. Janeza Pavla II. iz okrožnice Veritatis Splendor (81), ki temelji na Svetem pismu in tradiciji Cerkve, da »okoliščine in namere ne morejo nikoli spremeniti intrinzično zlega dejanja v subjektivno dobro oz. sprejemljivo dejanje«.

Dvom št. 5

Ali po Amoris Laetitia (303) še vedno velja učenje sv. Janeza Pavla II. iz Veritatis Splendor (56), utemeljeno na Svetem pismu in tradiciji Cerkve, ki izključuje »kreativne« interpretacije o vlogi vesti in poudarja, da se nikoli ne moremo sklicevati na lastno vest pri legitimiranju izjem glede upoštevanja absolutnih moralnih norm, ki prepovedujejo intrinzično zla dejanja.

Full text and Explanatory Notes of Cardinals’ Questions on ‘Amoris Laetitia’

 
Značke:

37 komentarjev

  • Igor MB

    Intriznično zla dejanja? Torej ne bo kanonizacije za srbsko pravoslavno cerkev nesprejemljivega svetnika?

  • v tem primeru se bo pred razkolom med modernisti in konservativci zgodila odcepitev hrvaških katolikov od vatikana…

  • Zdravko

    Huh, to pa je spor. Kardinali se ne dajo. Papeža pa ne razumem čisto, da ne misli odgovorit. Vprašanja so zelo dobra. Čeprav zadnja štiri glede “intrinzično zlih dejanj”, ne vem kaj bi z njimi. Ali so to “absolutno zla” dejanja? Najbrž tega brez božje sodbe ne moremo vedeti. Oz. lahko vemo: absolutno zlih dejanj ni.
    Prvo vprašanje pa je končno, pravo vprašanje. Vendar je tudi negativen odgovor na dlani in se zato čudim tem kasperjancem, mar ne vedo v čem je problem? In je ves ta prah okoli obhajanja ponovno poročenih povsem odveč.

    • Absolutno zlih dejanj da ni?

      Kaj pa umor otroka?

      Rasizem?

    • Absolutno zlih dejanj ni?

      Gospod Zdravko nas spet uči krščanstva in svetega pisma. Ojoj! Ubogi mi!

      So dejanja, ki ne bodo odpuščena …
      Zato vam pravim: Vsak greh in vsaka kletev bosta ljudem odpuščena, kletev zoper Duha pa ne bo odpuščena. (Mt 12,31)

      Dvomim, da je bila ločitev in potem ponovna poroka z namenom kletve zoper Duha. Ampak! Kdo sem jaz, da bi sodil!

  • Zdravko

    Dvoma 2 in 3 sta zelo tehtna, čeprav bi jaz prej rekel, da se morda Janez Pavel II moti… Namreč, moralne norme kažejo na greh, ne morejo pa greha prepovedovati. Greh mora umreti, živ človek iz mesa in krvi drugače ne more zmagati nad grehom.

    • “Greh mora umreti …”
      Zanimivo gledanje. Greh Bog lahko odpusti, posledice greha pa ostanejo … lahko pa kdo ponudi svoje trpljenje v zameno za posledice, če sledimo patru Piju … in človek bo grešil, dokler bo človek …

      Gospod Zdravko,
      lahko zvem, kdo je bil vaš duhovni vodja v krščanstvo?

  • Papež ne dela nič s cerkvenim naukom. Sramotno je že to, da sprejema socialistične klavce, da sprejema istospolne, da krši vse zakone, samo da dela proti Katoliški cerkvi. Že pri teh vprašanjih se vidi aroganten odnos, je težko odgovoriti? Zakaj daje v isti koš vse ločence? Zakaj so prešuštniki enako vredni kot žrtve?

  • Včasih so rekli: “Boj se človeka ene knjige”, jaz pa pravim: “Boj se človeka enega člena” (izmed 325-ih). Kdo v resnici povzroča razdor v Cerkvi?

    Če koga zanima, kako poznavalci Janeza Pavla II. ocenjujejo spodbudo v povezavi z dubia kardinali, si to lahko prebere na:

    http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/ugledni-italijanski-filozof-podaja-svoj-odgovor-na-dvome-glede-amoris-laetitae/

    • Zdravko

      Po mojem ni en člen, ampak vsak člen… Torej niti en člen ne sme biti viška. Tudi razdora še ni, sporna vprašanja pa so bila vedno in to je normalno.
      Dober članek pod linkom, čeprav nekako daje prav obema papežema s tem pa podaljšuje “dubio”. 🙂

      • Če je Rocco Butiglione prepričan, da med stališčema obeh papežev ni nepremostljive konfliktnosti, zakaj bi se potem moral uvrščati za enega proti drugemu? Med drugim tudi ugotavlja, da je sicer vsak smrtni greh tudi velik greh, da pa ni vsak velik greh že smrtni greh.

        Če se ne motim, se je o Butiglioneju Kerže z zelo izbranimi besedami doslej izražal. Ali pa je bil to Andrej Poznič in sem pomešal …

        • Zdravko

          Nič drugega razen, da podaljšuje dubio, kot pravim. Ne nazadnje ga podaljšuje tudi papež Frančišek z molkom. Tole bomo še spremljali, sem prepričan.

          • Ivo Kerže

            Glede Buttiglionejevega prispevka:
            to je v bistvu linija, ki jo je ubral Jeffrey Mirus za obrambo AL in sem jo obravnaval v prejšnjem članku.
            Mirusov članek: http://www.catholicculture.org/commentary/otc.cfm?ID=1413
            Moj članek: http://www.casnik.si/index.php/2016/11/17/amoris-laetitia-kot-problem/.
            Tam sem pretežno izhajal iz odgovora Johna Lamonta na Mirusov članek:
            http://rorate-caeli.blogspot.com/2016/09/op-ed-adultery-as-venial-sin-and-other.html
            Če povzamem, je problem Mirusove in Buttiglionejeve pozicije v tem, da zanemari, da se v primeru notranje zlih dejanj ne moreš sklicevati na nevednost (prvi pogoj smrtnega greha), ker gre pri takih dejanjih za prekšrek zoper naravno postavo, ki je po naravi znana vsakemu (zdravemu) racionalnemu bitju (KKC, § 1860).
            Po drugi strani pa je njun problem v tem, da “premišljen pristanek” (ki je poleg že omenjenega elementa “spoznanja” drugi pogoj smrtnega greha – KKC 1857 sl.) razlagata v smeri kakršnekoli omejitve popolne svobode posameznika. To pa ni res, ker je “premišljen pristanek” (koncept izhaja iz Aristotela in sv. Tomaža) preprosto v tem, da izbereš neko dejanje racionalno, t.j. v luči nekega (kakršnegakoli že) cilja. V tem smislu (da drastično rečem) bi nekdo opravil premišljen pristanek in bil v tem smislu svoboden, kljub temu, da bi ga nekdo drug k temu “prisilil” pod grožnjo (smrti, ali česarkoli že).
            Tako vidimo, da subjektivne olajševalne okoliščine v primeru notranjega zla (npr. prešuštva) v bistvu povsem odpadejo za vse psihično zdrave primerke vrste homo sapiens.

  • Vincencij

    Krivičen oskrbnik
    ……………..

    V življenju se nam tudi dogajajo dogodki, ki smo jih sicer povzročili sami (brez posvetovanja z Bogom) in niso vedno skladni s “postavo”.

    Ne glede, da smo “kreatorji” teh dogodkov, jih včasih tudi sami ne razumemo. In čeprav so bili “z(a)grešeni” dogodki, kasneje ugotovimo, da je moralo biti prav tako, kot se je zgodilo.

    ****************************************

    Vprašam se: Ali gre za “moja nepremišljena” dejanja, ali gre vendarle za “načrt”, ki ga ima Bog zame ?

    Odgovorim si z odlomkom iz Svetega pisma – EZAV IN JAKOB:
    Jakob je s prevaro, z izkoriščanjem prilike, ukradel blagoslov Ezavu.
    Po tistem, ko je že zelo obogatel, pa se je bojeval z Bogom (1 Mz 32, 23 – 33).
    In dobil Božji blagoslov. Postal je Izrael.

    ******************************

    Prilika o krivičnem oskrbniku (Lk 16,1-7).
    in
    (Lk 16,8) In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči.

  • če bi se kardinali pomešali med novinarje na letalu kakšnega papeževega pastoralnega obiska bi v hipu dobili odgovor, tako pa bodo pač malo počakali… in mi z njimi.

  • namesto, da bi ljubili svoje bližnje in to tako zelo, da bi se ti spreobračali k bogu ljubezni (kar je naloga kristjana), se krčevito ukvarjajo s pravom.

    ne rečem, tudi jaz imam svoje skušnjave in grehe pri pričanju za kristusa, a jih tudi prepoznam kot take.
    tu pa taka zaverovanost v svoj prav in vpreganje pegaza v galejo …

    če bi (rimsko) pravo bilo tisto sredstvo, ki bi ga kristus za prvih 2000 let priporočil svoji cerkvi kot temeljni oznanjevalni pristop, potem bi po mojem mnenju v evangelijih o tem kakšno rekel oz. bi njegove prilike in dejanja o tem pričala.

    a kristus je ravno zaradi tega pristal na križu, ker je šel povsem mimo in skozi to metodo in se ga ni prijel gram tovrstne logike.

    pa saj smo že dali skozi vprašanja tipa, ali lahko bog ustvari tako težek kamen, da ga ne more vzgigniti, no!
    tu pa spet te uganke ‘no, papež povej, ali drži ali ne drži?’.
    kako pa naj papež to ve? si avtor predstavlja, da bi bo na dubie odgovoril z da ali ne? jezusa so marsikdaj kakšne take bistrosti vpraševali, pa je raje pisal po tleh.
    papež se od večine nas razlikuje ne po znanju o bogu, ampak po zavzetosti ljubezni do ljudi, ki bi jim rad pomagal.

    od kod prepričanje avtorju, da se v tj temi ukvarja z esenco in ne trsom, ki ga veter maje?

    • “kako pa naj papež to ve?”

      Nosi funkcijo nezmotljivosti. Če bi hotel združiti katoličane in pravoslavne, protestante, seveda ne vse, bi se tej funkciji odpovedal ter prevzel funkcijo odgovornosti: “Tako je, jaz nosim odgovornost! Če je to greh, se bo pripisal meni!”

    • @dmknf: zelo všeč mi je tvoje argumentirano mnenje.
      Ti 4 kardinali, polni samovšečne moči, sedaj skušajo pravno stisniti papeža v kot. Ves čas na primeru seksualnega smrtnega greha grozijo z razkolom Cerkve. Kot, da nesposobnost ljubiti in velika sposobnost pribijanja na križ ni greh.

    • Zdravko

      Pravo je vsekakor zelo pomembno in 4. kardinali so povsem upravičeno dvignili glas in prah, po mojem mnenju.
      Kar je dokaj neupravičeno, pa so teološke debate izven prava in izven ljubezni. Za teologe, naj bodo. Nas pa pehajo v diskusije, ki niso življenjske, ki so na meji norosti. Kot na primer, ideja o življenju kot brat in sestra, v zakonu. To že postavlja pod vprašaj psihično zdravje moškega in ženske. Papež lahko take stvari mirno obdrži v svojem krogu.
      Drugo, razprava o smrtnem grehu je tu vsaj pretirana, če ni kar naumestna. Tu gre za postavni greh, prešuštvo, in bi šel stavit, da postavni greh ni nikoli smrtni, sam po sebi. Ne nazadnje, imamo sedem smrtnih grehov in med njimi ni prešuštva! Ali jih rabimo deset, dvajset!?
      Torej gre za zelo preprost življenjski problem, ki ga kardinali izpostavijo v dubiu 1. Odgovor nanj pa je še vedno tak kot je bil vsa stoletja doslej.

  • Meni je zanimiv podatek “… npr. prepričanje papeža Janeza XXII., da nihče ne bo gledal Boga vse do poslednje sodbe”. Kljub temu je bil ta papež razglašen za svetnika. Res pa je, da je v primeru, ki ga je on zagovarjal, šlo za dejstvo (poslednje reči …), o katerem soglašamo, da bo do njega prišlo (‘gledanje Boga’ zveličanih) – v pogledu papeža Janeza Dobrega gre le za ‘časovno razliko’. Ni pa zanikal poslednje sodbe ali spravljal v dvom glede samega dejstva sodbe.

    Le kaj pomeni, če se je papež odločil, da ne bo odgovoril? … Je možna tudi drugačna interpretacija te odločitve?

  • Spoštovani gospod Ivo…

    Jaz pa verujem v Boga, ki se je nam razodel kot Občestvo Treh neločljivih Oseb, ki večno biva-jo v absolutnem, popolnem in svobodnem prežemanju medsebojne Ljubezni, Ljubezni ki je vseprivlačna, ki spočenja, ustvarja, kreira, rojeva, ki hrepeni (eros), Ljubezni, ki hrani, zvesto vzdržuje, brani, ohranja in neguje kot najboljši oče/mati (storge), Ljubezni, ki kipi od veselja kot ob srečanju z davno izgubljenim prijateljem (phileo), Ljubezni, ki je brezpogojna, usmiljena, ki vse-vključuje in ne-izključuje, ki se predaja, razdaja in žrtvuje…(agape) in vseh podob Ljubezni, ki se nam še niso razodele in jih bomo deležni kot Božji dediči v podobi Božjega Sina… Verujem v Boga Treh Svetih Podob, Treh Odnosov, Treh drug-drugemu pripadajočih, a svobodnih Oseb (hipostasis) Enega Občestva in bistva (ousia)… V trinitarično nam razodetega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Verujem v Boga, ki je Občestvo in ni skupek treh ločenih individuumov…

    • Ivo Kerže

      Kako je zdaj: veruješ v Jezusa Kristusa ali ne?

    • Tole je brati lepo, sliši se strokovno, ampak v osnovi gre za neko privatno izpoved vere, precej megleno in nejasno.
      Meni so ljubše uradno priznane izpovedi vere. Če nekdo ne zmore vere v Kristusa, pač ni kristjan.

      Še en dokaz več, da če ne bomo držali reda (za kar se trudi tudi g. Kerže), bomo pristali v nekem čudnem močvirju.

      Nekakšno namigovanje na prikrito homoseksualnost, kot je v prvem Protosovem komentarju, nima nobene veze z ničemer tukaj.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI