K. Jaklič, Siol.net: Bogastvo pravne države

Časnik 1.12.2016 0:0210 komentarjev
 

V pravni državi se skriva ključ do blaginje domovine in njenih ljudi. Slovenci lahko v globalni tekmi moči združujemo in smo skupaj močnejši. Lahko pa svoje energije usmerjamo tudi v iskanje vse bolj sofisticiranih metod izključevanja in klientelizma.

V pravni državi je skrit ključ do blaginje domovine in ljudi

Tegucigalpa. Prestolnica srednjeameriške države Honduras leži v lepi dolini. Po sredini teče reka in deli mesto na dvoje. Vsaj po geografiji, če ne tudi simboliki, me za hip spomni na Ljubljano in dom. A ob toplem soncu, ki ga tudi v zimskem času ne zmanjka, slika domače kotline hitro zbledi. Lepo je tu.

A hkrati tudi težko, razmišljam, ko poslušam sodnike tukajšnjega ustavnega in vrhovnega sodišča, ki nam razlagajo o stanju človekovih pravic in vladavine prava v svoji državi. Kot skupina pravnikov s harvardske univerze smo se odzvali njihovemu vabilu na pogovore o tem, kako kar čim bolje zagotoviti napredek na tem področju. Tu, v pravni državi, kot pravilno razlagajo že sami, se skriva ključ do blaginje njihove domovine in njenih ljudi.

Izvori bogastva

Že nekaj let je, odkar je Svetovna banka, očitno z Adamom Smithom v mislih, objavila svojo znano študijo o izvoru bogastva narodov. V njej je najprej ugotovila, da lahko bogastvo oziroma kapital neke države razdelimo na tri različne vrste ali vire.

Prvi je naravno bogastvo – vsota vrednosti vseh naravnih dobrin, ki jih država premore, od rudnin, nafte in zemeljskih plinov do gozdov, kmetijskih površin in drugega.

Drugi vir ali vrsta bogastva je proizvedeno bogastvo. To je vsota vrednosti vsega tistega, kar običajno razumemo kot dejavnike proizvodnje (urbana središča, finančni kapital, oprema in infrastruktura), in proizvedeni rezultat tega procesa.

Tretji vir oziroma vrsta bogastva pa je tako imenovano “neotipljivo bogastvo” (intangible wealth), ki pomeni preostali del in vključuje dejavnike, kot so izobraževalni sistem in pravna država skupaj z vsemi njenimi temeljnimi elementi, med njimi so jasna pravila, učinkovit pravosodni sistem, raven varstva temeljnih pravic in tako dalje.

Neotipljivo bogastvo

Osrednja in presenetljiva ugotovitev študije je, da je daleč največji delež bogastva narodov ravno neotipljivo bogastvo. Kar 78 odstotkov vsega bogastva na svetu pomeni neotipljivi del, 18 odstotkov je proizvedenega dela in štiri odstotke naravnega bogastva.

Več lahko preberete na siol.net.

 
Značke:

10 komentarjev

  • svitase

    Res je, duhovno bogastvo ( duhovni kapital) je najpomembnejše, saj ločuje človeka od živali in pogojuje mir in materialno bogastvo ter pozitiven napredek.

    Duhovno bogastvo obsega zlasti:

    – vero, kulturno dediščino oziroma vrednotno tradicijo, moralo in etiko, jezik, petje, glasbo, ples in nasploh duhovno kulturo, ki človeka duhovno vrednotno spodbuja…

  • svitase

    Ti duhovno vrednotni temelji, so podlaga za uresničevanje resnicoljubja, pravičnosti, poštenja in odgovornosti na vseh področjih življenjskega delovanja človeka.

    Ta zemelj mora biti še posebej čvrst v pravu oziroma pravosodju, izobraževanju, sociali, politiki, medijih.

  • svitase

    …Ta temelj mora biti še posej čvrst…

  • Zdravko

    Zelo zanimiv članek. Le ni mi jasno kako so merili neotipljivi del blaginje. Sicer se pa zelo strinjam, da je temelj v pravni državi.
    Kralj Aleksander, pa ni bil kakšen poseben zgled modrosti, je naročil svojim sodnikom in ministrom: karkoli delajte, le ne prekinjajte prava!

  • svitase

    Bistveno je, da mora biti pravo pravično: od mednarodnih aktov, do ustave, zakonov, podzakonskih aktov, sodb…..

    Če ni pravično, je nasprotje samemu sebi.

    Ravno prejele sem zvedel, da bodo daljnemu sosedu, ki je zaradi starosti in onemoglosti potreben pomoči, ker nima nikogar, v domu za ostarele, na razpolago alkoholno pijačo, pa čeprav vedo, da je potem z njim vse narobe. Da se mu, po domače povedano, ” zrola”.

    Če ne pije alkohola, je kot olja, če pa ga pije, pa je kot nasilen hudič.

    V domu so rekli, da ima pravico do alkohola, sicer gre za kršitev človekovih pravic.

    To pomeni, da smo ustoličili pravico do samouničevanja človeka in to na različnih področjih življenja.

    Vsak ima pravico, da ravna s svojim življenjem, kakor se mu zljubi in si pri tem povzroča največje škodljivosti, ki ne ugonobijo le njega, ampak tudi soljudi ob njem, tudi skupnost.

    Kdor sebe uničuje, bo uničeval tudi druge, saj ne zna druga početi.

    Ali je to človekoljubje in smisel življenja?

    Ali res moramo ploskati takemu nečlovekoljubju?!

    dali na razpolago v domu za ostarele

  • svitase

    Kje je svetost življenja?

    Ali dopuščamo, da pravo ne priznava svetost življenja v najširšem pomenu besede, ne le glede rojstev?!

    Ali sme imeti človek takšno svobodo, da sebe uničuje in uniči?

    Vem, da se to ne da povsem preprečiti. Pravično pravo bi pa le moralo spodbujati, da se izničevanje čimbolj omeji.

  • Pravna država, ki ima pravo z osnovo človekovih pravic in svoboščin. Znanstvena fantastika v teh krajih.

  • Franc Mihič

    Ljudje smo v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost pri privatizaciji skupne lastnine. Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS. Tako piše prof. dr. Andrej Umek, bivši minister: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov«. Pove tudi napako desnice: »Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«
    Desnica torej ni niti poskušala popraviti te krivice, npr. pred Ustavnim sodiščem, ki najbolj bremenijo državljane in hromijo razvoj demokracije in države!
    Oblast pa je uresničila, kar je zagovarjal »pedagog naroda«, bivši minister in rektor univerze dr. Jože Mencinger, ki je dejal: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje – avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
    V stroki in politiki pa so o tem bili in so še kar tiho? Razočaranje je zato ogromno. Prisotna je negativna selekcija kadrov. Oškodovanje torej pri nas ni kaznivo ravnanje?

    Ali je to g. ddr. Jaklič res demokracija in pravna pravična država enakopravnih državljanov? Bo kdo odgovoril?

  • Franc Mihič

    Pravnik, politik, minister za pravosodje Goran Klemenčič pa v oddaji Studio City pravi: »Pri nas na področju gospodarskega, predvsem pa bančnega kriminala nismo opravili svojega dela. In danes si podajamo ta vroč krompir, kdo bo na koncu pred očmi javnosti tisti, ki bo kriv. A bo to policija, ali bo to tožilstvo ali sodišče ali bo to politika? Politika, ne leva ne desna, ni kriva za stanje obravnave bančnega kriminala, krive so predvsem institucije pravosodja.«

    Politika očitno ne bo nikoli za nič odgovorna, če bo aktualni pravosodni minister lahko vztrajal pri takšni trditvi.

    Kdo bi torej že zaslužil interpelacijo?

    Očitno prej bivša vlada Janeza Janše, ne pa vlada Mira Cerarja.

    Zagotovo pa je zrel za odstop ali interpelacijo pravosodni minister Goran Klemenčič, ki zanika odgovornost politike na področju gospodarskega kriminala in zanika stališče premierja!

    To ni več podobno demokraciji in ne državi prava!

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI