Potrpežljivo iskanje

Matevž Vidmar 29.11.2016 6:3921 komentarjev
 

radostVem, da z naslovom nisem zadel. Vem, da bo kakšen ogled na ta račun manj. Pa vendar. Nadaljujemo namreč potrpežljivo ukvarjanje s papeževo posinodalno spodbudo Radost ljubezni. Potrpežljivo, saj nas k temu sam vabi: »Bolj bo koristila tako družinam kot tudi delujočim v družinski pastorali, če se z njo potrpežljivo ukvarjajo del za delom ali v njej iščejo, kar bi lahko potrebovali v vsaki konkretni situaciji.« (AL 7) Lahko bi rekli, da sta iskanje in potrpežljivost še dva izmed ključev, s katerima naj bi odpirali posinodalno spodbudo. Zato je prav, da se že na začetku postavimo na dokaj realna tla, da v obravnavo spodbude ne smemo stopiti s paradigmo tega sveta, ki želi vse in takoj. Iskanje nam vedno znova daje vedeti, da vse pravzaprav ni možno, da je sicer pred nami in da se razkriva v vedno večji veličini, pa vendar zaradi dejstva iskanja še vedno ne pride do izpolnitve in postane vse. Pri tem nam tako na najlepši način pomaga potrpežljivost. Vsak komentar, ki ga dodamo k Radosti ljubezni bi tako moral pravzaprav razodevati, da je le del na poti k bolj polnemu razumevanju besed sinod o družini in papeževih besed.

Kdo je pravzaprav poklican h komentiranju in razlaganju?

Zdi se, da moremo Radost ljubezni pravzaprav komentirati in razlagati vsi. Občutek imam, kot da smo s to spodbudo teologi izgubili primat na tem področju in, iskreno, vesel sem, da smo ga. Večkrat samozadostni v svojih veleumnih razlagah bomo morebiti sedaj bolj odprti, da prisluhnemo konkretni razlagi, ki se skriva v množici realnih situacij, v katerih se nahajajo družine in ki jih omenja ter nakazuje Radost ljubezni. To ni nič čudnega, saj je k temu pripomogla nova sinodalna metoda, ki je svoje izvire in potrditve iskala v vprašalnikih, ki so jih poslali po vsem svetu. Mar ni prav, da sedaj tisti, ki so te vprašalnike izpolnjevali, povedo, kaj so mislili pri pisanju odgovorov? In če je koga strah, da bodo ti »nevedni«, teološko neizobraženi laiki naredili kakšno napako, naj se zave, da so večino nove zaveze napisali judovsko teološko neizobraženi laiki. Iskanje in potrpežljivost dobita novo razsežnost, ko ne iščem sam, pač pa z drugim. Ker bo morebiti on odkril, kar se bo meni zdelo nepomembno, kar pa ne pomeni, da bo nepomembno zanj in zato bom moral uporabiti potrpežljivost. Ker bo morebiti odkril nekaj, kar sam nisem opazil in bom moral iskreno priznati, da pri svojem iskanju nisem samozadosten. Skupaj, v potrpežljivosti, iščimo, kaj želi papež, kaj želi sinoda … pravzaprav, kaj želi povedati Cerkev.

Katero mesto ima dokument po pomembnosti na lestvici od 1 do 10?

Zanimivo, kako bi radi postavili Radost ljubezni v nekakšen sistem, jo rangirali. Pri tem nekateri poudarjajo, da je to najpomembnejši dokument Cerkve, drugi pravijo, da spet ni tako pomemben. Na letošnjih Nikodemovih večerih, ki so govorili o tej tematiki, se je tako zgodilo, da je eden izmed predavateljev nekako predstavil posinodalno spodbudo kot manj pomembno glede na papeževe okrožnice. Spet na drugem večeru pa so sogovorniki prosto razglašali Radost ljubezni za encikliko, okrožnico, kar pa pravzaprav ni, pač pa je posinodalna spodbuda. Totalna zmeda bi rekli. Osebno se mi zdi brezpredmetno, da bi sploh razvrščali papeževe dokumente glede na pomembnost. Dobro bi bilo, če bi jih iz ljubezni do Petrovega naslednika upoštevali vse enako. Glede na način papeževega vodenja Cerkve, kjer vedno bolj čutimo sinodalnost, pa bi lahko celo rekli, da ima posinodalna spodbuda vendarle večjo težo od papeževe okrožnice. Za seboj ima namreč sinodo in še papeža, kar pa je, če se vrnemo k prvotni Cerkvi, pravi obraz prve krščanske skupnosti, ki se nam predstavlja kot zbor apostolov s Petrom na čelu. Pred seboj imamo torej posinodalno spodbudo, kjer so svoj glas preko anket prispevali laiki, o njej je razpravljal zbor škofov, torej sinoda, avtor pa je Petrov naslednik. Ali ni ob teh dejstvih prav zares začutiti, da so se uresničile koncilske besede dogmatične konstitucije o Cerkvi: »Bog je sklical zbor tistih, ki z vero upirajo pogled v Jezusa začetnika odrešenja, počelo edinosti in miru, ter je ustanovil Cerkev …« (LG 9)? Kakšno mesto ima torej dokument po vrednosti od 1 do 10? Menim, da je precej odvisno od njegove uporabe in konkretne aplikacije na pestro paleto osebnega in občestvenega verskega življenja. Žal pa se iskreno bojim, da se bo zgodilo tako kot v primeru slovenskega dokumenta, ki je bil že nekaj let nazaj preroško uglašen na Radost ljubezni, danes pa se zdi, da je od njega ostala zgolj prisrčna kratica, ki se ji reče »PIP« …

Potrpežljivo iskanje pravzaprav metoda papeža Frančiška

Kakšen vatikanist mi bo nasprotoval, sam pa se sklicujem, da je metoda branja, ki jo utemeljujemo na podlagi papeževega uvoda, ravno zaradi besed v tem istem uvodu pravzaprav papeževa. »Prispevki sinodalnih očetov, ki sem jih vseskozi pozorno poslušal, so se mi pokazali kot barvit kristal, sestavljen iz mnogih upravičenih skrbi ter iskrenih in odkritih vprašanj. Zato se mi je zdelo primerno napisati Posinodalno apostolsko spodbudo, v kateri bodo zbrani prispevki obeh nedavnih sinod o družini, in dodati nadaljnja razmišljanja, ki bi usmerjala razmislek, dialog ali pastoralno delovanje in hkrati družine opogumiti in jih spodbuditi v njihovi zavzetosti in težavah.« (AL 4) Seveda, mi pričakujemo, da bodo škofje tisti, ki bodo poslušali, papež pa bo govoril. Pa smo pozabili še enkrat več na II. vatikanski koncil. Sedaj je nekaj povsem normalnega, da je papež tisti, ki posluša, sinoda pa govori (namenoma nisem napisal škofje, saj smo že prej opozorili, da se je na sinodi slišal glas laikov, čeprav morebiti ne v takšni meri, kot bi si nekateri želeli). Glede na število citatov in glede na končno poročilo sinode se je papež v le-to res korenito poglobil in k njej dodal svoje številne misli, izkušnje in seveda že večkrat omenjeno 4. poglavje, ki se glede na ostalo celoto, ki svoje črpa pri sinodi, pojavi kot nekakšno papeževo »gratis« poglavje.

Poklicani za potrpežljivo iskanje

»Upam, da se bo ob branju vsak čutil poklicanega, da se z ljubeznijo zavzame za družine, kajti te niso težava, [temveč] so v prvi vrsti priložnost.« (AL 7) Še zadnji poudarek uvodnega dela spodbude, o katerem smo razmišljali: družine niso težava, niso problem, kot se pastoralni delavci hitro ujamemo v zanko. Priložnost so! Priložnost za potrpežljivo iskanje udejanjanja veselja evangelija v praktičnem in vsakdanjem družinskem življenju.

 
Značke:

21 komentarjev

  • Lepo napisano. Z ljubeznijo.

  • (jaz pa najraje kliknem ravno takšen počasen miren naslov;)

    odlično napisano!

    spomni, da smo ekklesia.
    in s tem, da imamo pravice in dolžnosti – v konkretnem primeru: pravico komentirati in dolžnost premišljevati.

    prosim še kdaj.

  • “Da so večino nove zaveze napisali judovsko teološko neizobraženi laiki”???

    A je to neumnost res napisal diplomant Teološke fakultete v Ljubljani?!?

    • v čem je to napačno?

      od evangelistov mislim, da nihče ni bil ‘judovski teolog’.
      najbližje temu je pavel, ki je seveda napisal apd in skoraj vsa pisma.
      po številu besed je to najbrž več kot evangelisti – a vendar so evangeliji več od polovice, se ti ne zdi?

      • “pavel, ki je seveda napisal apd”

        Od kod ste se pa vi vzeli?

      • nisem se vzel, ampak sem dan;)

        • Še en diplomant Teološke fakultete v Ljubljani, ki o Svetem pismu nima pojma?

          • sklepam, da bi radi nekaj sporočili.
            če prav vem, obstajajo tudi miselni tokovi, ki trdijo, da se bistva razkrivajo s postavljanjem pravih vprašanj, a se mi zdi, da bo tu treba še nekaj urjenja … 😉

          • Vidim, da vam res še vedno ni jasno, kako globoko nepoznavanje Svetega pisma ste pokazali v samo nekaj besedah (“pavel, ki je seveda napisal apd”).

            Da, temu se lahko samo čudim in se sprašujem, kako smo vendar prišli tako nizko?!

          • da, tisto sem hitreje pisal kot mislil;)
            napaka.

            kaj pa ostalo? sem tudi narobe seštel?
            glede tega, da so večino napisali ne-teologi judostva, s čimer se ne strinjate, če sem prav razumel?

          • Ne strinjam se s podcenjevanjem piscev Nove zaveze, ki izvira iz neznanja, domišljavosti ali obojega …

            Ni sicer jasno, kaj si avtor predstavlja, da naj bi bili “judovsko teološko neizobraženi laiki”, ker pred 2000 leti ni bilo ne teologije ne laikov v današnjem smislu. Vsekakor pa so bili vsi pisci Nove zaveze v “teologiji” veliko bolje podkovani kot današnji “teologi”.

            Hvala lepa za to “novo sinodalno metodo”, ki gradi na neznanju, domišljavosti ali obojem!

          • Saj je dmnkf prav povedal. Jezusovi učenci so bili preprosti ljudje, ne farizejski in saducejski teologi ali visoka duhovščina, oblastno naduta.

          • Tudi papež Benedikt je preprost človek, seveda pa ni “teološko neizobražen laik”.

        • “judovsko teološko neizobraženi laiki”

          Poskusim se bom vživeti v te izraze …
          Judje so imeli neko “uradno” znanost o verovanju … to naj bi bili judovsko teološki duhovniki. Sveto pismo oziroma spise, ki se šli kasneje v Sveto pismo pa so pisali ljudje izven teh krogov. Laiki torej v nekem smislu. Skratka ljudje, ki jih tedanja družba ni priznavala za tolmačenje Božje misli.

          • V SSP takoj v uvodu v prvi evangelij (po Mateju) najdemo omenjeno “piščevo odlično poznavanje Svetega pisma in judovskega izročila”. In: “v judovstvu zelo izobražen” … Itd.

            Le kako se to lahko ujema z bedasto trditvijo, “da so večino nove zaveze napisali judovsko teološko neizobraženi laiki”???

          • Poglejte gospod Kamnik,
            po tedaj veljavnih pravilih so bili Jezusovi sledilci vse prej kot od oblasti priznani oznanjevalci Božje besede, ki so nekako bili farizeji pa … Torej! Za bi lahko veljala oznaka “judovsko teološko neizobraženi laiki”. Vendar tako označevanje, to je z današnjimi pojmi označevati pojave pred 2000 leti, prinaša nesporazume in en je verjetno sledeči. Ko je oni komentator omenil pisce Evangelijev, sem jaz takoj pomislil na Marka, Janeza … vi pa na prevajalce Svetega pisma v sodobno slovenščino. Hm?! Bi lahko bilo to?

          • Kaj ima to opraviti z zgornjim podcenjevanjem piscev Nove zaveze?

  • “Totalna zmeda bi rekli.”

    Da, bi rekli.

  • Kdo je laik?

    Ali tisti, ki za drugimi ponavlja to, kar so drugi povedali in ima zato diplomo, ker zna vse to našteti ali tisti, ki iz lastnih izkušenj ve, da je tako, a nima diplome in je tudi ne rabi?

    Evangelisti so bili bolj ti drugi, tj. tisti, ki so to, kar so pisali, večinoma tudi živeli. Kdor to, kar govori, tudi prakticira, ni laik.

    • Zdravko

      Delitev je na kler in na laike.
      Avtor je mislil na judovske pismouke, kar evangelisti niso bili.
      Avtor izrazito ponižno piše, tako da očitati mu neko domišljavost in podcenjevanje je krivično.

    • Judovsko duhovništvo je bilo dedno. V judovstvu je bil laik vsak, ki se ni rodil v duhovniški družini.

      Avtor nevedno in/ali domišljavo podcenjuje pisce Nove zaveze, da s tem legitimira “novo sinodalno metodo”.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI