Priprava na zakon, razločevanje in vključevanje

Karmen Kristan 27.11.2016 0:367 komentarjev
 

zakonca konfliktDrugi del predavanja Karmen Kristan z letošnjega Nikodemovega večera pod naslovom Družina med poklicanostjo in resničnostjo.

Vzgoja otrok in družinski zakonik

Mi, ki smo razvezani dobro vemo, da ljubezen lahko tudi umre ali pa jo sploh nikoli ni bilo oz. je nekaj drugega dajalo videz ljubezni. Boleče je, ker otrokom s tem posredujemo slab zgled in oni potem pogosto težko vstopajo v odnose oz. imajo resne težave s partnerskim zaupanjem. Zato se je treba veliko pogovarjati, da otroci vedo, da to ni pravilo za njihovo življenje, da imajo vso možnost, da ustvarijo boljši odnos, da se nekaj naučijo iz napak svojih staršev. In še posebej, da oni niso nič manj dragoceni kot otroci neločenih staršev.

Po novem Zakonu o preprečevanju nasilja v družini je lahko obravnavana kot nasilje že čisto običajna vzgoja, npr. zahteva staršev, da otrok prihaja zvečer pravočasno domov ali da pomaga pri domačih opravilih. Razvezani, ki smo večkrat zaradi ranjenosti pa tudi zaradi ščuvanja otrok s strani bivših partnerjev deležni uporništva, nepokorščine, očitanja ipd., s strani naših otrok, se zavedamo, da bo ta zakon še veliko bolj močno rušil naše družine. Otrokom so že tako dane pravice brez dolžnosti in v njihovi nezrelosti bodo zlahka zmanipulirani proti svojim staršem in posledično tudi v prijavo zaradi »nasilja« v družini. Otrok bo s tem prevaran in zaveden. Ne bo se zavedal resničnih posledic svojih dejanj znotraj družine in odnosov.

Poleg tega morajo po veljavnem družinskem zakoniku starši svoje otroke, če se redno šolajo, preživljati do (z nekaj izjemami) dopolnjenega 26. leta starosti. To je po mojem mnenju bistveno predolgo in tudi neprimerljivo z ureditvijo v ostalih evropskih državah, kjer je to najdlje do 23. leta. Sprašujem se, kako je v našo zakonodajo prišla ta določba in kakšen je njen namen. Opažam namreč, da ruši naravni odnos med starši in otroci, saj odraslim “otrokom” daje le pravice, ne zavezuje pa jih k odgovornem vedenju do staršev, do študija in k lastnemu trudu. Vsak starš že po naravi rad pomaga odraslim študirajočim potomcem, če seveda to finančno zmore in če vidi, da ga potomci spoštujejo in se pri študiju trudijo. Zakonska prisila je odveč. Sedanji sistem pravic brez obveznosti povzroča anomalije, ko mladi, ne glede na svoje sposobnosti ali potrebe družbe, študirajo vse dotlej, dokler še lahko koristijo (zlorabljajo) zakonsko pravico do preživnine. Do staršev se jim ni treba vesti spoštljivo, ampak zgolj koristijo kar »jim pripada«. Popredmetenje otrok in staršev. Še dodatno izumiranje in genocid nad Slovenci. V čigavem imenu in zakaj?

Slaba priprava na zakon

Razvezani bi lahko pričevali s svojimi izkušnjami, saj poznamo pasti in razdiralne procese, ki se sprva dokaj neprepoznavno pojavijo v zakonu. Iskreno želimo, da drugim uspe, da bi jim bila prihranjena ta velika stiska ob ločitvi, ki je ena od najtežjih življenjskih preizkušenj: poslanstvo življenja pade in človek se resnično počuti razbitega, ogroženega in uničenega.

Zakonske skupine, v katere smo mnogi ločeni tudi hodili, so zlahka premalo varen prostor za podelitev osebnih izkušenj, stisk in problemov, zato postanejo prostor tekmovanja, kdo je boljši. Morda pri tem tudi metode vodenja takšnih skupin niso prave (če so vodene zgolj kot pogovorni krožek, za pametovanje najmočnejših) ne pa kot skupine za vzajemno pomoč, oporo in spodbudo.

Čas pred poroko je dragocen, če ga dva zares izkoristita za to, da predelata čim več ranjenosti iz svojega življenja in tako zavestno začneta svojo skupno pot. Dva sta eno telo samo v Kristusu. Če On ni temelj bodo življenjski napori zlahka spodkopali skupen dom. On je tisto vezivo, ki drži skupaj. Začetna zaljubljenost sredi izzivov zelo hitro mine.

Podariti se drug drugemu in to velikodušno, je v današnji potrošniški kulturi težko, saj smo bolj navajeni na hočem imeti oz. posedovanje, tako da mora eden od partnerjev pozabiti na vse svoje interese in se podrediti drugemu. Zakaj to omenjam? Ker mnogi po ločitvi povedo, da so na novo zaživeli, ker lahko počnejo to in to in samostojno sprejemajo izzive ter se učijo. Prej je vse to vodila in odločala o vsem dominantnejša oseba v zakonu. Po moji izkušnji podariti se pomeni, da lahko nekoga sprejemaš, mu zaupaš in ga spoštuješ, brez nadzora in si z njim preprosto to kar si. V tem oziru se mi zdi pomembna čistost pred sklenitvijo zakona, saj spolnost kot krona odnosa ne zaslepi in ne prekriva globljih neskladij v odnosu, ki lahko kasneje par razdvojijo. To, da sta oba omamljena od slasti ljubezni, kot lepo opiše Visoka pesem, ju najbolj povezuje, ko sta že prepoznala, da je njuna ljubezen postavljena na pravi temelj in da sta si resnično primerna partnerja, ki bosta lahko gradila na spoštovanju in zaupanju drug do drugega.

Razločevati

Razločevati se ne da, če prej ne poslušaš veliko zgodb trpljenja. Pomaga tudi, če si bil sam ranjen ali imaš podobno izkušnjo, saj to odpira k spoštljivemu poslušanju, torej k usmiljenju in sočutju brez obsojanja. Vsaka zgodba je edinstvena in terja oseben pristop. Ne da se posploševati ali metati vse v isto vrečo. Za dobro razločevanje je potrebno predhodno duhovno spremljanje, še posebej v krizi zakona, ob razpadu in po ločitvah. Zakaj? Duhovno spremljanje je v vsaki močni stiski res velika pomoč, kajti biti slišan in dobiti priložnost, da izrečeš, kar boli, je osvobajajoče in poveže z Bogom. Pri duhovnem pogovoru gre v bistvu za to, da ti drugi pokaže zrcalo, da spregledaš, kje se vrtiš v krogu, ne vidiš pasti in kje vlečeš za seboj nepotrebna bremena. Duhovni spremljevalec v molitvi sledi božjemu navdihu, da ti odmaši ušesa za tisto, kar nočeš slišati, pomaga spregovoriti o tem, kar boli, spodbudi k temu, da se rešiš gobavosti krivde, samopomilovanja in shodiš v novo življenje. Duhovni spremljevalec kaže na Boga in v empatiji vodi spremljanca, predvsem s pomočjo Besede k pravi podobi Boga, da bi človek lahko z Njim vstopil v živ, oseben odnos.

Psihoterapije so zelo razširjena oblika pomoči, ki pa v mnogih primerih ne zadošča. Duhovni pristop preko duhovnega spremljanja je bolj učinkovit, saj je Gospod tisti, ki edini ozdravlja in spreminja človeško srce. Psihologija od trpljenja beži, duhovnost pa ga vključi in uporabi za duhovno rast.

Ljubeče poslušanje življenjskih zgodb brez obsojanja, pametovanja in deljenja nasvetov odpira k usmiljenju in razločevanju, k je v dobro človeka in ne pravil, ki pogosto služijo zgolj »farizejem« za povzdigovanje nad drugimi in slepo vero v lastno popolnost.

Vemo da zgodbe ljudi in primeri sami po sebi največ povedo. Naj z vami podelim dve, ki se nanašata na krivdo zaradi ločitve. »Marko« je bil dober mož. Trudil se je dobro skrbeti za svojo družino in svojo ženo je ljubil. Imel je sicer nižjo izobrazbo in slabšo službo kot žena, ampak v dneh njune zaljubljenosti to ni bila težava. Ko je žena sčasoma napredovala v službi se je vedno bolj posvečala karieri in zanemarjala njun dom, njega in dva otroka. Vedno pogosteje je hodila na službene poti, ostajala na dolgih sestankih in delala nadure. Na koncu je odšla in jih zapustila. Nobena njegova prošnja ni zalegla, sploh se ni hotela pogovarjati. Zahtevala je ločitev in jo tudi dobila. Podobna je tudi zgodba ženske, ki jo je mož zapustil s tremi majhnimi otroci in jih je kasneje njegov brat celo izselil iz njihove domače hiše. Sama je morala skrbeti za družino ker ji ni plačeval nič in se za otroke sploh ni zanimal.

Kljub temu, da sta za razvezo vedno kriva oba, delež krivde nikdar ni polovičen. In v mnogih primerih je ločitev zelo grda, sploh če ne pride do sprave. Pri tem je dovolj, da eden ni pripravljen na spravo. Saj vemo, da odpustim lahko sam, za spravo sta potrebna pa dva, ponovno zaupanje pa si je treba znova zaslužiti.

Na omenim še nekaj: ne strinjam se z izrazom »nepopolne družine«, ki se pojavlja pri nas za označevanje družin razvezanih staršev. V okrožnici ga nisem zasledila in se mi ne zdi pravi, saj popolnih družin ni. Ali kdo lahko reče, da ima popolno družino? Jezus v priliki z grešnico jasno pokaže, da nobeden ni brez greha. To še vedno velja! Vsi smo samo na poti k popolnosti, ki je samo v Kristusu, tudi družine. Nam razvezanim, se je tukaj zalomilo na tak način, da je vsem vidno in smo zato lahko komu kamen spotike. Zakaj ne bi preprosto rekli enostarševske družine? Zakaj enostarševske pa ni stvar vsakega.

Vključevati

Družina je tudi občestvo vernih, saj Jezus jasno pove, kdo so njegova mati in bratje; »tisti, ki Besedo poslušajo in spolnjujejo.« Samski, osamljeni, ostareli, vdovci, razvezani smo še posebej del te božje družine. Upam, da bodo med sadovi svetega leta usmiljenja tudi podporne skupine za vse nas, ki smo na nek način povezani s skupno izkušnjo trpljenja, križa, ki nam je dan in si ga sami ne bi nikoli izbrali.

Z veseljem zapišem, da so v tem letu začele delovati nove skupine za razvezane SRCE OB SRCU ob podpori Jezuitov in matične skupine SRCE (Skupina za Razvezane v Cerkvi). V Ljubljani in na Suhi pri Škofji Loki že delujejo, drugje pa so še v ustanavljanju. Na srečanju škofijskih odborov za družino, na katerem je prisostvoval tudi nadškof in metropolit Stanislav Zore, je namreč padla odločitev, da se v duhu leta usmiljenja slovenskim dekanijam ponudi možnost za ustanovitev skupin za razvezane (ločene) v Cerkvi. Pater Viljem Lovše, ki že 13 let duhovno spremlja skupino Srce, (Trenutno je sicer na sobotnem letu in je to njegovo delo prevzel p. Tomaž Mikuš) lahko po dogovoru z dekanom, s sodelavci pride predstavit delo z razvezanimi in vam pomaga začeti. Kot koordinatorka teh skupin vas vse, ki to prebirate in ste nagovorjeni povabim tudi na našo spletno stran (http://srcerazvezani.si/), kjer boste našli še več informacij. Za nastanek in delovanje skupine vam lahko ponudimo utečeno in hkrati preprosto metodo ter vsebino vezano na Božjo besedo za več let srečanj. Metoda, ki se uporablja je dobra in preizkušena (v ignacijanskih duhovnih vajah v vsakdanjem življenju, v skupinah za moške, v zakonskih skupinah Vitala Vidra Najina pot…). Temelji na podelitvi osebne izkušnje in empatičnem poslušanju brez komentarjev, nasvetov ali teoretičnih mnenj. Vsak pride do besede in vsak je mojster svoje izkušnje. Ko res poslušamo, nam Bog lahko govori po drugem človeku, nam daje moč in nas spreminja

Papeževa spodbuda je nedvomno tudi spodbuda k duhovni rasti celotnega občestva. Tako kot na drug način preizkušani bratje in sestre, ko sprejmemo svoj križ razveze, tudi razvezani duhovno rastemo. V svojih ranah počasi lahko srečamo Kristusa in hodimo za njim. V Njem najdemo moč, da zdržimo vse napore in trpljenje,. On nam omogoča,da sprejmemo božje usmiljenje, saj smo ljubljeni grešniki in tako lahko odpustimo tudi sami sebi, svojemu bivšemu in vsem, ki so nas z izločanjem in formalističnim ožigosanjem prizadeli. Z Gospodom premagujemo jezo, strah, žalost, osamljenost in se urimo v duhovnem boju in razločevanju sredi teže preizkušenj, da bi lahko posredovali vero tudi otrokom, še posebej, ko vse na kar smo navzven računali pade, mi pa še vedno zaupamo, da Gospod vodi naše življenje. Učimo se živeti samskost v podaritvi Gospodu ali pa po obdobju »pokore« stopimo v novo zvezo, ki je obojestransko postavljena na Kristusa skalo. To nam žal v prvi zvezi ni uspelo. Predvsem pa preko molitve in zakramentov vstopamo vsak dan znova v živ, oseben odnos z Jezusom Kristusom, s seboj in z bližnjimi.

Zakaj bi iz Cerkve izključevali ljudi, ki so preko križa poglobili svojo vero? Iz Božjega kraljestva se veliko bolj izključijo tisti, ki niso usmiljeni, ki še niso srečali Kristusa in ob hoji za njim pozunanjeno religijo začeli živeti kot osebno vero. Kdor misli, da je odrešenje v njegovih rokah in da vse zmore sam, ne more vstopiti v občestvo, ki ga gradi le Kristus. Ampak kot pravi naš dragi papež, vsi smo povabljeni, da se vključimo.

 
Značke:

7 komentarjev

  • Hvala za vaš prispevek.Vsem,ki že sodelujete v skupinah za razvezane pa želim,da bi še okrepili vero in zaupanje Gospodu ter ravno s tem vsem dvomljivcem pričevali,da je skupaj z Njim mogoče vstati od mrtvih in živeti dalje.

  • Hvala za izkušnje in izbrano gradivo. Odnosi so težki. Dostikrat je težko najti človeka z 10timi istimi vrednotami. Odnos je odvisen od dveh, in če se eden odloči iti po svoje (slediti svoji zasvojenosti) ali trmasto ponavljati navade, je konec.
    Zmotili sta me dve stvari. Kot kristjan verjamem, da ljubezen nikoli ne umre. Torej je razlaga, da je bila med dvema samo fikcija, zaljubljenost, ki vedno umre.

  • Drugo: govoriti o pametovanju in teoretiziranju, da ne sme biti refleksije… Z teorijo, metodo, izkušnjo p. Vitala se ne strinjam. Ker izključi refleksijo drugih, dialog, kritiko. Verjetno to v novi skupini res ne deluje, ker so povsod ljudje, ki radi gospodujejo in pametujejo. A vseeno mislim, da je prav dobiti kritiko bližnjih. Tudi kritike niso vse realne ali dobronamerne ali konstruktivne. A vseeno,

  • Človek najbolj zabluzi ob pomanjkanju kritike, ob ignoranci ali ob olepšavanju, izkrivljanju resničnosti.
    Človek samo v molitvi lahko vse vrata do konca odpre in ne bo dobil na začetku kritike.
    Pogled na psihoterapijo je izkrivljen pri avtorici, kot bi ji to sugeriral duhovnik iz 19.stl.V psihoterapiji seveda ni cilj tolažba kar je lahko pri duhovnikih, pač pa razrešitev škodljivih duševnih vzorcev,

  • “Psihologija od trpljenja beži, duhovnost pa ga vključi in uporabi za duhovno rast.”
    Psihoterapija naj bi bila delo in spreminjanje svojih navad in predsodkov je trdo delo, kar lahko pove vsak, ki je uspel kaj spremeniti pri sebi. Duhovnost je pri prevečih ljudeh beg v tolažbo in duhovno samozadovoljevanje, pa bi zelo rabili psihiatrično zdravljenje. Bog ni diktator, ne permisivna spužva, ki me samo boža in ujčka.

  • Kritika je nevarna psihotičnim ljudem, ki imajo tako izkrivljen pogled na realnost, da bi jim kritika lahko podrla vso njihovo bolno osebnost kot hišico iz kart.

    Kritika je nevarna tudi osebnostno motenim ljudem, ker je njihova zunanja osebnost zlagana kot hišica iz kart in ob realni kritiki postanejo prav sovražni.

  • Na prvi del tega predavanja sem podal nekaj kritičnih pripomb. Morda mi tega ne bi bilo treba. Ko sem prebral do konca, bi samo dodal, da si gospa po mojem zasluži polno podporo za njeno razmišljanje, njen trud tako v družini, kot v duhovni skupnosti, v katero ljudi s sorodno usodo hvalevredno združujejo slovenski jezuiti.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI