Spodbuda: zares sprejeti Usmiljenega Boga

Karmen Kristan 26.11.2016 0:0930 komentarjev
 
Foto: Flickr.

Foto: Flickr.

Objavljamo prvi del predavanja Karmen Kristan z letošnjega Nikodemovega večera pod naslovom Družina med poklicanostjo in resničnostjo.

Posinodalna spodbuda papeža Frančiška z naslovom Radost ljubezni postavlja človeka na prvo mesto, pred vsa pravila, zakone, zapovedi. Vse to naj namreč človeku služi za rast v ljubezni, ne pa kot sredstvo za izločanje ali obsojanje. Za to je potrebno usmiljenje, ki ne obsoja, ne kaznuje, ne prepoveduje, ampak sprejme v ljubezni ter s tem omogoča doseči spreobrnjenje. V tem je zajeto bistvo Jezusove in cerkvene pastoralne modrosti rodov pred nami.

Bog se upira našemu zlu in ga osvoji z dobroto. Če ne bi bilo tako, nas ne bi prosil, naj delamo enako. Nima nas rad zato, ker smo se spremenili. Rad nas ima, ker smo njegovi, in zaradi tega se lahko spremenimo. Le ljubezen omogoči in povzroči resnično notranjo preobrazbo. Tega ne zmorejo očitki, izsiljevanje, krivde, odpovedovanje ali družbeni pritiski. Ljubezen ni ljubezen, vse dokler ni popolnoma zastonjska.

Običajen in pričakovan egoistični vzorec je vedno naslednji:
greh→kazen→kesanje→preobrazba.

V resnici pa je vzorec popolnoma drugačen:
greh→brezpogojna ljubezen→preobrazba→kesanje.

Ljubljeni grešniki smo, povabljeni, da sprejmemo božje usmiljenje. Ljubezen nas edina lahko spremeni in šele takrat, ko vidimo svoje grehe skozi ljubeče Božje oči, se jih lahko resnično kesamo. Papeževa spodbuda nas tudi vabi, da sprejmemo, da je Cerkev Očetova hiša v kateri je vsakdo dobrodošel. Bog nas gleda skozi to kar bomo postali, ne skozi to kar trenutno smo. Zaradi tega smo povabljeni, da drugemu človeku najprej pokažemo, da smo mu naklonjeni, ga sprejemamo, spoštujemo in nam je dragocen…šele potem lahko od njega lahko kaj zahtevamo in upoštevamo pravila. K temu nas spodbuja Jezusov zgled ob srečanju s Samarijanko (Jn 4), z grešnico (Jn 8) in z vsemi ostalimi grešniki. On sam je utelešenje usmiljenja.

Sočutje in usmiljenje sta značilni lastnosti svetopisemskega Boga. Pri Luku Jezus v govoru na gori naroča: »Bodite usmiljeni in sočutni, kakor je vaš nebeški Oče usmiljen in sočuten. Bodite sveti, kakor sem jaz vaš Bog, svet.« Biti svet pomeni biti sočuten in usmiljen do vsega stvarstva. Poznavanje Svetega pisma in teologije je lahko zelo površinsko in le v glavah, ne naredi pa nas bolj sočutne in usmiljene. Zaradi tega moramo Sveto pismo moliti in ga ne le študirati in preučevati. Študij lahko ostane na površini našega uma in sploh ne vpliva na naše vedenje. Molitev lažje doseže najgloblje ravni naših duš in src ter jih preobrazi. Brez molitve oz. povezanosti z Gospodom ne zmoremo biti usmiljeni, kajti le v Njegovi ljubezni lahko začutimo druge kot brate in sestre, ko skupaj z njimi sprejemamo in se veselimo dejstva, da smo Božji otroci. Z načelom usmiljenja postaja Cerkev Dom, kjer smo vsi sprejeti in nihče izločen. Da bi to sprejeli nas papež vabi SPREMLJATI, RAZLOČEVATI in VKLJUČEVATI.

Spremljati

Poklicanost družine, da svetu kaže Božjo ljubezen je poslanstvo, ki je vredno podpore celotne Cerkve. Spremljati ali biti pozoren na konkretno resničnost stanja družin zato pomeni tudi, da pravočasno odkrivamo vzroke, ki lahko pripeljejo do ločitve. Pometanje pod preprogo ničesar ne reši. Videti moramo, kaj pri naporih za ohranitev zakona ni uspešno, kaj ne deluje, kje so pasti in kje ni več pomoči. V zadnjem letu sem slišala najmanj sto zgodb hudega trpljenja, največ seveda v glede ločitev, čeprav se pogosto združi več hudega skupaj ali kot pravi rek »hudič gre zmeraj na kup srat.« In lahko trdim, veliko družin, vključno z »na zunaj zglednimi”, trpi za eno od sledečih neurejenosti:

Prikrito nasilje in druge odvisnosti

Ob razvezi te zgodbe nasilja za domačimi zidovi pridejo na dan, a žal šele takrat, ko so povzročile že nepopravljive posledice. Premalo se ukrepa proti ter govori o nedopustnosti nasilja, tako fizičnega kot psihičnega. Ne ubijaj pomeni tudi ne ubijaj z besedami, ki drugemu jemljejo življenje, kapljo po kapljo. Iz lastne zgodbe in drugih vem, da je potrpežljivost lahko narobe razumljena kot vdano ali celo žrtveno prenašanje nasilja v zakonu. A s tem se samo podpira nasilneža, saj le-ta potem sploh nima razloga, da bi se spremenil. Vedno mu je odpuščeno, meje niso postavljene in težave v zakonu so vedno večje. Bog od nikogar ne pričakuje, da se pusti sočloveku uničiti. Dati življenje iz ljubezni je nekaj povsem drugega. V primeru nasilja, alkoholizma, iger na srečo ali drugimi zasvojenostmi je praktično nemogoče ohraniti zakon dokler se bolna oseba ne odloči za zdravljenje. Ker je tu veliko zanikanja se to pogosto zgodi šele po ločitvi, ko odvisnik ostane sam in se ne more več slepiti, da je vse v redu. Zgodnje prepoznavanje nasilja in ostro postavljanje mej bi nedvomno rešilo marsikateri zakon.

Poleg tega slovenski zakoni in sodišča omogočajo izvajanje psihičnega nasilja v obliki preganjanj z neštetimi tožbami. Na primere, kjer je bilo nasilje, ne gledajo celostno, ampak parcialno, zato ne pridejo do resnice, pravičnost pa tudi nima veljave in teže. Nasilnež tako svojemu bivšemu partnerju onemogoča na novo zaživeti in še vedno prelaga vse breme odgovornosti nanj, saj se mu tako ni potrebno soočiti z lastno krivdo. Hudo je ker ob tem trpijo cele družine, izgubi pa se tudi veliko skupnega premoženja, tako da je ekonomska stiska po ločitvi še hujša. Marsikdaj zaradi tega eden ali oba zakonca z otroci ostaneta brez stanovanja.

Marsikdo od razvezanih se v takšnem položaju ne znajde več. Sprašujem se, kako bi Cerkev lahko dala oporo tako preganjanim? Potrebe iz okolja kličejo k temu, da bi Karitas razširil svojo dejavnost tudi na pomoč pri iskanju stanovanj, služb, dela in da bi krščanski odvetniki v usmiljenju darovali »Pro bono« ure za svetovanje in zastopanje.

Neprepoznavnost moške vloge v družbi, družini in v odnosu do ženske

Če moški ne prevzame vloge, ki mu gre po naravi, se pravi, da se bori za skupno dobro, da je skrbnik in varuh družine, da ljubi svojo ženo in ji je zvest ter da s potrditvijo daje trdnost in blagoslov svojim otrokom, potem tudi ženska ne more biti kar je. V skrbi ker se ne počuti varno, prevzema moške naloge in svoje ženskosti ne živi kot razkrivanje lepote in ljubljenosti, težko spoštuje moža in nadzor postane njena moč. Različnost moškega in ženske, ki je namenjena dopolnjevanju v Kristusu, se izgubi. Ostane le tekma »kdo bo koga«, posedovanje in razočaranje, ker nobeden od njiju ne more zaživeti tega, kar v svoji resnični identiteti tudi je. Ko odnos ni več podarjanje, ampak posedovanje, se od drugega pričakuje tisto, kar lahko da samo Bog. To nezadovoljstvo lahko potem v preobleki imenovani »zmota v osebi» postane razlog za ločitev. V teh primerih večkrat žena zapusti moža. Zraven pristavljajo svoje lončke tudi razna novodobna (New age) združenja, ki obljubljajo hitro zadovoljitev vseh potreb tudi s pomočjo različnih oblik magije. Poznam zgodbo dobrega moža, ki je tako ostal brez žene, ker je podlegla tako imenovanemu »angelskemu svetovanju« in verjela, da si je izbrala napačnega moža, ki jo ne more osrečiti. Rešitev: skupine za moške, Odmiki za moške – p. Viljem Lovše že več let na tem področju uspešno usmerja možakarje, da ponovno odkrivajo moško moč svojega srca. Prepričana sem, da je to ena od najboljših preventivnih poti za trdnost moškega v družini kot moža in očeta in s tem podpora v preprečevanju ločitev.

Mamizem

Ženska, ki ni podprta s strani moža, da bi polno živela svojo ženskost, svoje razočaranje pogosto preusmeri v materinstvo, ki potem postane malik. Mama otroke naredi za svoje čustvene partnerje in lažni vir svoje sreče. Lažna drža se predstavlja v obliki žrtvovanja in zahtev po hvaležnosti, kar pomeni čustveno zlorabo otrok in posledično slepo izpolnjevanje maminih želja, pravil, nalog (razosebljenje)… V Sloveniji je ta problem velik, še posebej v odnosu mati in sin. Pokaže se tako, da že zdavnaj odrasli sin ne zmore zaživeti samostojnega in odgovornega življenja. Za njegovo mater ni nobena ženska dovolj dobra in nobena mu ne more nuditi kar mu ponuja mati s svojim pretiranim razvajanjem. Tudi če se takšen mamin sinko poroči, ostaja mama še vedno glavna in tako ruši njegov odnos z ženo. Ker sin matere ni sposoben zapustiti,ne more biti eno meso s svojo ženo, ampak je razdvojen oz. raztrgan na dva konca. Ta nepretrgana popkovina je razlog za mnoge spore med zakoncema in umiranje odnosov. V takih pogojih tudi odnos med taščo in snaho ne more biti dober. V kaj vse posega taka mama bi lahko veliko govorila iz zgodb mnogih ločenih žena, tudi moja spada vmes. V takšnih primerih mati zavira in onemogoča vsako spremembo pri svojem sinu, saj mu nekritično daje podporo in odobrava vse kar počne. S tem onemogoča tudi vsak napor za ohranitev zakona, ki naglo propada. Seveda se podobno lahko dogaja tudi v odnosu mama – hči. Verjamem, da mnogo mam to počne nezavedno in z mislijo, da je to vse v ljubezni. Pa ni. Zato drage mame, če hočemo dobro svojim sinovom in hčeram, pustimo jim, da zaživijo svoje življenje. To je resnična ljubezen. Rešitev: tudi v tem primeru priporočam skupine in odmike za moške, ter skupine za samske. V določenih primerih pomagajo le terapije.

Protirojstvena miselnost

Je danes izredno močna, še posebej v zdravstvu. Če te ginekologinja najprej vpraša ali boste obdržali, s tem izvaja velik pritisk na moža na ženo, da mora najprej misliti na splav (največkrat 3. otroka). To je tudi vzrok mnogim ločitvam. Splav namreč zakonca razdvoji s krivdo, ki se še močneje odrazi pri ženi. Tu je jezuit Tomaž Mikuš že vpeljal obliko pomoči z duhovnim programom RAHELIN VINOGRAD, ki pomaga, da se ljudje s to izkušnjo osvobodijo krivde in sprejmejo Božje usmiljenje in odpuščanje, kar ozdravlja njihove globoke notranje rane.
Poznam primer, ko je mož zapustil ženo zato, ker zaradi ugovora vesti ni pristala na umetno oploditev. V drugem primeru pa se je mož razvezal od žene ker ni pristala na splav. V teh dveh primerih je zelo jasno vidno, da ženi ne nosita odgovornosti za razvezo, zato je še toliko bolj žalostno, da tudi v takih primerih ločeni naletijo na obsojanje s strani župnijskega občestva. Ne sodimo, ker ne poznamo zgodb v ozadju. Sodba je v rokah Boga in še v tem primeru je božja pravičnost usmiljenje.

Varanje

Veliko ločitev povzroči tudi varanje. Večkrat moški ob rojstvu novega otroka zapusti družino, ker ne zmore naporov družinskega življenja in mu je veliko bolj prijetno v družbi ljubice, kateri od dela utrujena žena ne more konkurirati. Pornografija kot oblika varanja povzroča razdor v odnosu, saj možje, pa tudi žene, ki pogosto gledajo pornografijo, izgubijo čut za resnične potrebe partnerja.

Brezposelnost, slabe plače, družine brez lastnega stanovanja

Veliko mladih družin živi pri svojih starših, ker si ne morejo privoščiti lastnega stanovanja. Žal v takih primerih veliko starejših zaradi potrebe po nadzoru in izkazovanju moči postavlja toliko pogojev in pravil, da mlada družina ne more samostojno zaživeti. Če je tu še problem taščinega vtikanja v osebne zadeve ipd. kar sem že omenila pod temo mamizem, potem takšno okolje dolgoročno povzroči razpad odnosa med zakoncema, ju privede v hudo krizo ali morda celo ločitev. Predlog: Toliko praznih župnišč je po Sloveniji, ki propadajo, pa tudi nešteto praznih hiš in stanovanj. Lahko bi jih ponudili mladim družinam ali pa razvezanim, ki ob ločitvi zaradi delitve ostanemo brez stanovanja.

Ne molk, ampak pogovor in poslušanje

Slovenci imamo pregovore: Molk je zlato. Kdor molči, desetim odgovori ipd. Žal je molk oz. ignoriranje postalo stalna praksa v naših družinah. Ne zavedamo pa se, da če se obnašam, kot da ne vem, da ti obstajaš, ti s tem govorim »Zame tebe ni«. V krizi potem človek pomisli, bolje, da me ni. Nedvomno je to močno izključevanje in eden od odgovorov, zakaj toliko samomorov v Sloveniji.

 
Značke:

30 komentarjev

  • Veličasten članek. Koliko gospodovalnosti (posesivnosti) je v naši bolni družbi! Koliko izurjenih psihopatov, ki zlorabljajo ne samo zakonca in otroke, ampak večje skupine ljudi, sekte. Uspešno, do svoje smrti. Kako zelo primanjkuje empatije v naši družbi! Celo v Cerkvi, ko farizeji s psihopatsko hladnostjo v pekel pošiljajo vse trpeče in ranjene ljudi, ker se niso 100% držali pravil! Kdo pa se jih drži 100%??

  • Na eni strani imamo v naši družbi toliko ljudi,ki želijo drugega izkoriščati in mu gospodovati.Na drugi strani pa v Sloveniji primanjkuje dobrih gospodarjev, empatičnih, ustvarjalnih oseb, etičnih – kot v puščavi vode. Iz psihopatskega komunista navajenega mafijskih ali birokratskih “poslov” ne nastane ne gospodar,ne empatično kreativna oseba. Permisivna vzgoja pa je tovarna razvajenih,gospodovalnih in psihopatov.

  • Zanimivo in dobro sestavljeno, ne izogibajoč se priznavanju tega, da je avtorica ta znanja in spoznanja, v znatnem delu teoretična, gradila tudi iz lastne izkušanje.

    Ne bi mogla imeti bolj prav v stališču, naj bo človek, kristjan in Cerkev odprt in vključevalen. Kako grešijo dejansko tisti, kako nepodobni Jezusu so, ki vidijo samo doktrino in ne človeka in bi vsakemu, ki v nečem iz kdovekakšnega razloga ne uspe slediti doktrini, obrnili hrbet, zaprli vrata. Napuh in zlaganost je izhajati iz pozicije lastne popolnosti.

  • Vsekakor se po branju tega teksta meni pojavljajo tudi dileme. Kar nekaj njih. Avtorica svoja stališča, spoznanja predstavlja kot čista dejstva. Kot nekaj, o čemer ni dvomiti ali celo ne diskutirati. Odkrito rečeno, to meni zapisu ni v plus.

    Posebej v obdobju vzgoje otrok brez kazni verjetno ne gre. Prav kazen je tista, s katero upamo preobraziti vedenje otroka, s katero želimo zatreti negativne vedenjske vzorce in otroka popeljati na prava pota. Seveda vzgoja ne sme biti samo kazen. Verjetno pa vendarle tudi kazen.

    In tudi kot družba ne moremo delovati povsem brez kazni. V skrajnem primeru so za kazni in kaznovanja pristojni represivni organi in sodišča. Nehajmo torej z družbenimi utopijami, da to nima nobenega pozitivnega družbenega učinka in da bi bilo bolj brez tega. Kaos bi bil brez zakonov, kaznovanja in načela pravičnosti.

  • Kar me navdaja z določenimi dvomi je tudi prepričanje, ki ga avtorica daje, da je v ozadju skoraj vseh nesrečnih družinskih zgodb, kjer odnos med možem in ženo škriplje in propade, problem moškega ( moža in očeta) in njegove matere. Problematičnost moškega in njegovega odnosa z materjo se pri konkretnem avtoričinem zapisu, pa kot opažam tudi v stališčih premnogih naših psihologov, psihoterapevtov, družinskih terapevtov tako poudarja, da pri meni že vzbuja dvom, če ne gre za pretiravanje.

    Vsaj to bi dodal na načelni ravni – za konflikt sta vedno potrebna vsaj dva. In psihološko, tudi negativno prtljago, ki jo vsi ne glede na spol nosimo s sabo, tudi iz ranega otroštva in nas lahko obremenjuje, verjetno ne moremo skrčiti le na en vzorec, na en spol, na en problem. Mislim, da je človeška psiha precej kompleksnejša od tega.

    ps. Še to – nekatere sodbe avtorice so preveč lahkotne. Simplificirane. Npr. ta, da konzumacijo pornografije enači s fizičnim varanjem. Razlika je precejšnja. Ali ta evidentno krivična, da zaposlenim v porodnišnicah in konkretno ginekologinjam pripisuje, da so protirojstveno naravnane. Že a priori je nelogično, da bi bil nekdo, ki se profesionalno posveti pomoči pri reproduktivnem zdravju ženske ( da bi lahko imela otroke), ki z znanjem in skrbnostjo spremlja nosečnico in otroka med nosečnostjo in pomaga pri porodu, posebej če kaj ne gre gladko, da bi bil tak človek ” protirojstveno” naravnan.

    Očitek je skratka malo premišljen in krivičen, čeprav razširjen zlasti v fundamentalističnih krogih, ki legalno predpisano izvajanje splava obravnavajo kot zločinsko početje. Kontraproduktivno je katerokoli stroko blatiti in ustvarjati bregove sovraštva. Posebej pa stroko, ki ima s svojo Hipokratovo etiko toliko skupnega s krščansko etiko.

  • Z vsemi tremi if-ovimi sporočili se v večini strinjam. Mi je nerodno, da sem pomanjkljivosti na katere opozarja, spregledal. Ženske so BLAZNO GOSPODOVALNE, a to bo lahko napisal kak ločen moški.
    Kazen mora biti. A tu govori o notranji duhovni dinamiki, ki sem jo jaz na DV v tišini velikokrat izkusil. Mislim, da je tako kot pri svobodi (ekonomski, socialni, do države, do kolektiva) isto na duhovnem polju obratno

  • Za ekonomsko in socialno svobodo se je potrebno boriti. Za duhovno svobodo pa izročiti vse svoje želje, talente in cilje. Biti nenavezan in okušati Boga.
    Prav tako ima kazen v vzgoji, družbi in šoli,tudi Cerkvi,enega temeljnih pomenov krmiljenja osebe, skupnosti in celega občestva. A na duhovnem področju brez zrenja v Božjo dobroto in usmiljenje Ps103 mislim, da človek ne naredi koraka k Bogu. DA kot hlapec(farizej),NE kot učenec.

  • Moškega pohabi gospodovalna mama. Hčerko pohabi gospodovalna mama, ker ne zna izražati ženstvenosti in sovraži, ponižuje moža in moške. Problem sodobnih žensk je, da so gospodovalne. Hkrati pa so nerealne: v odločanju dajejo prednost čustvom, sanjarjenjem, romantiki. Največji pacienti v družinah pa so tisti, ki bližnjega kaznujejo z ignoriranjem, kujanjem. Ti vzgajajo svoje otroke v samomorilce.

  • Pritrjujem trditvi,da je vsaka zapoved najprej in predvsem namenjena rasti v ljubezni,v dobrem.Za- poved mi,nam jasno pove,kaj je v blagor meni in bližnjemu.Tudi,če je izražena v obliki pre-povedi,je naš vodič in kažipot.Ob neupoštevanju le teh je “kazen”že samodejna.Zagotovo namreč z-grešimo cilj in namen potovanja-in morda celo življenja.Če trdimo,da so za povrh res nujno potrebne še kakšne druge dodatne sankcije,pa po mojem s tem razodevamo predvsem svojo trdosrćnost,ne pa pravičnosti.

  • Kar poznam moške in fante iz krščanskih okolij, se velikokrat vidi v njih tista temeljna plašnost, znak gospodovalne mame. Ateistični znanci jih poimenujejo pussy ali p… e. Neka potuhnjenost. Ne znajo se možato postaviti, izpostaviti. Šele takrat, ko jih kdo sprovocira, odreagirajo histerično kot baba. http://moskaduhovnost.si

  • Odkar je prejšnji papež oznanil, da je Bog ljubezen, se pa že vsem cufa. Čeprav je to od nekdaj tako bilo.
    A so te besede padle v uho zgleda, tako levičarjem od new age-a do raznih (krščanskih) socialistov, da so ti šokirani ugotovili, da so v resnici na liniji s katoliško cerkvijo, oz. da je KC na liniji z njimi.
    In zdaj se kar zgrinjajo najnovejša “navodila” kako najti Boga. In tako ni več strahu božjega, ne kazni, ampak vse sama ljubezen in udobje samozveličanih in samo-preobraženih. Ni več spoznanja božjega, modrosti božje, nič teh težko dosegljivih reči, ampak samo veselje in blaženost, da smo lahko takšni kot smo. Bog nas ima rad in kaj bi si še kdo želel, vendar. Super.

    • Zdravko,morda bi gornji članek raje še enkrat prebrali,za dodatek pa še prispevek Marjana Pogačnika,na naslovnici zadnje Družine-št.48 z naslovom:”Preveč usmiljenja?”
      Pa še tole:Če na strani Biblija.net poskusite poiskati geslo oz. izraz “kazen”,ga v Novi zavezi ne boste našli…kar NI slučaj.Da Bog JE Ljubezen,ni oznanil šele prejšnji papež,ampak pred 2-tisoćletjima Božji sin Jezus Kristus ter že davno Bog sam.

      • Zakaj mi skušaš nasprotovati, če govoriš isto. Jaz sem prej napisal, da je to od nekdaj tako. Še pred Kristusom je tako bilo oznanjeno, po besedah vseh prerokov.

      • In beseda kazen se pojavi vsaj 5 krat.

        • 1. Mt 25,46
          Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.«

          2. Apd 25,25
          Jaz pa nisem mogel ugotoviti ničesar, za kar bi zaslužil smrtno kazen. Ker je obtoženi vložil priziv na njegovo veličanstvo, sem odločil, da ga pošljem predenj.

          3. Apd 26,31
          Oddaljili so se in se pogovarjali med sabo: »Ta človek ne dela nič takega, da bi zaslužil smrtno ali zaporno kazen.«

          4. 2 Kor 7,11
          Glejte, kakšno zavzetost je v vas obrodilo prav to, da ste bili žalostni v skladu z Bogom; poleg tega pa še opravičevanje, nejevoljo, strah, hrepenenje, gorečnost pa tudi kazen! Vsekakor ste sami dokazali, da ste v tej zadevi čisti.

          5. Heb 10,29
          Kaj mislite, koliko hujšo kazen bo zaslužil šele tisti, ki potepta Božjega Sina, tisti, ki ima za navadno tisto kri zaveze, s katero je bil posvečen, tisti, ki zasramuje Duha milosti?

          6. 1 Pt 2,20
          Kakšen ugled bi imeli, če bi potrpežljivo prenašali kazen za to, za kar ste se pregrešili? Je pa pred Bogom hvalevredno, če delate dobro in če potrpežljivo prenašate bridkost.

          7. Jud 1,7
          Tudi Sódoma in Gomóra in okoliška mesta, ki so prav tako kakor oni nečistovala in se vdajala poželenju po drugem mesu, so postavljena za zgled takó, da trpijo kazen večnega ognja.

      • Beseda “gorje” se pojavi 20 krat.

      • 2 Kor 5,11:
        Ker torej poznamo strah Gospodov, prepričujemo ljudi; Bog pa nas pozna in nadejam se, da nas pozna tudi vaša vest.

        Rabi kdo še kaj???

        • Samo opozorilo:
          Odlomek ne pomeni, da morajo duhovniki prepričevati ljudi v strah pred Gospodom. To je velika zmota. Boga se ni treba bati! Bati se je treba greha, ki oddaljuje človeka od Boga! Namesto “boga boječ” bi morali govoriti “greha boječ”.

      • Pri Luku Jezus v govoru na gori naroča: »Bodite usmiljeni in sočutni, kakor je vaš nebeški Oče usmiljen in sočuten. Bodite sveti, kakor sem jaz vaš Bog, svet.«
        =============
        Pri Luku Jezus na gori od vsega tega pove samo to:
        Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!

        Ali je to način?! In cel drugi stavek zraven niso Jezusove besede na gori ampak so Gospodove besede iz Stare zaveze, Mz 19,2. Jezus se nikjer ne izraža tako “jaz, vaš Bog”.

  • Namesto teh čudnih razprav ali naj bi se Boga bali ali naj ga ljubimo, berimo raje starozavezno zgodbo o Lotu (1 Mz 12). Kaj vse je ta nesrečnik delal, a ga Bog ni nikoli zapustil, vedno mu je stal ob strani in mu pomagal. To se ne da razlagati drugače kot z brezmejno Božjo ljubeznijo.

    Bogu moramo dati mesto, ki mu pač gre; je Stvarnik, ki ljubi svojo stvaritev, to je človeka. Popolna modrost ljubi nepopolno, to je človeka! Na človekovo nepopolno ljubezen Bog odgovarja s svojo, popolno Ljubeznijo! In kdor jo okusi, jo ne bo pozabil! Nikoli!

    • Velika zmota sodobnega sveta je mišljenje, da bi bilo idealno življenje brez strahov. Brez žalosti, brez občutkov neugodja, brez odrekanja. Vse kar obstaja, kar je ustvarjenega, je ustvarjeno s smislom.

      Strah ima že na prvi pogled velik smisel. V biološkem smislu za večino živalskega sveta ni preživetja brez občutka strahu in ustrezne hitre reakcija na ta občutek.

      Brez psiholoških in socialnih strahov tudi v življenju človeka ne gre. Brez njih so lahko le psihopati oz. sociopati. Gorje tistim, ki živijo vsak dan ob njih.

      Strah pomeni tudi strah pred posledicami svojih dejanj, zdrsov in grehov. Pred kaznijo. In pred Božjo poslednjo sodbo. To je vedno bil dober korektiv človeku pred njegovo samovšečnostjo in napuhom in nereflektirano, nesamokritično akcijo.

      Res pa preveč tega strahu tudi ni dobro, človek strah lahko tudi hromi in lomi, posebej v okviru nevrotičnih motenj. Prava mera je modrost, ki je znana iz antike. Enako kot juha ni dobra brez soli, je obup tudi, če je presoljena.

      • No, gospod IF, tu bo seveda nesporazum. Jaz opisujem krščanskega Boga, vi pa ???

        Vsi, ki govorijo o Božji kazni in o krščanskem Bogu v isti sapi, morajo prebrati tole:

        Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,11)

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI