Ž. Turk, Čas-opis: Strategija nesvobode govora?

Časnik 23.11.2016 0:031 komentar
 

Vlada si piše Medijsko strategijo. Minister pravi, da je glavni namen Strategije “nova definicija medija in iz nje izhajajoče osnovne usmeritve za uresničevanje javnega interesa”. Prevod: na novo bomo definirali, kaj je to medij in temu primerno na novo napisali zakonodajo, ki ureja medije.

Ne morem si kaj, da ne bi seciral, kako razumejo to dvoje. Po prebranem ugotavljam, da je obdavčenje interneta morda samo rdeča cunja, v katero naj bi se zaganjali, ob tem pa spregledali mnogo težje stvari.

Pišejo:

Medij je sredstvo oziroma oblika množičnega komuniciranja, katerega glavni namen je praviloma …

Kaj je zdaj, sredstvo ali oblika? “Glavni namen je praviloma” – bi bilo lahko še bolj raztegljivo? Ne bi bilo dovolj prostora za poljubne interpretacije, če bi pisalo “namen je praviloma” ali pa “glavni namen je”?

… periodično ustvarjanje in razširjanje uredniško oblikovanih medijskih vsebin posredovanih širšemu občinstvu …

Hmm, “in razširanje” ali “ali razširanje”? Zakaj bi medij moral ustvarjati vsebine, kaj pa, če jih samo posreduje, agregira? Zvemo pa le nekaj konkretnega, namreč, da brez uredniškega oblikovanja ni medija. Čeprav, kaj pa če urednikuje algoritem? Kaj bi bila nemedijska vsebina, ki jo razširja medij? Kako široko je širše?

… z namenom obveščanja in zadovoljevanja kulturnih, izobraževalnih ter drugih potreb javnosti, dostopnih na kateri koli način in na kateri koli napravi ali nosilcu.

Zanimivo, obveščanje ni zadovoljevanje potrebe, obveščen naš človek mora biti, pa če si to želi ali pa ne. In tudi tukaj, kot skozi cel dokument, se Strategija otepa medijev kot nečesa, kar informira o politiki. Kot da ne obstaja.

Za razliko od drugih oblik javnega komuniciranja delovanje medijev temelji na avtonomnosti urednikov in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin, v skladu s profesionalnimi kodeksi, ter na osebni odgovornosti novinarjev in urednikov oziroma drugih avtorjev prispevkov za posledice njihovega dela.

Medij je lahko torej samo tisto, kjer so uredniki in avtorji avtonomni; tovarniško glasilo, strankarsko glasilo, časopis delničarjem torej ni medij, ta blog pa je! Medij je, kjer se držijo kodeksov. Ta blog spet ni.

Citirani odstavek v svobodni družbi določa, kdo si lahko pripne značko “medij”, v nesvobodni družbi pa, kdo sploh sme “razširjati vsebine”.

Strategija je napisana tako ohlapno, da ne vemo natanko, kaj od tega dvojega so avtorji mislili, je pa upravičen strah, da se s tem vzpostavlja omejitev, kdo bo sploh smel objavljati še kje drugje kot na kaki zakotni zasebni spletni strani, ki mu jo bodo servirali, češ, “saj imaš svobodo govora. Pa v kopalnici tudi lahko poješ”.

Več lahko preberete na blogu Čas-opis.

 
Značke:

1 komentar

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI