D. Steinbuch, Portal plus: Cerar Veliki

Časnik 22.11.2016 0:020 komentarjev
 

Neka javnomnenjska raziskava je pokazala, da za leglo korupcije v državnih institucijah velja državni zbor, pa čeprav je to daleč od resnice. Korupcije je tam zanesljivo manj kot v izvršilni ali sodni veji oblasti. Od devetdesetih poslancev imamo kot izrazito skorumpiranega na sumu samo enega, pa še ta je preveč prebrisan, da bi pustil razkriti…

Očitno je parlament še vedno strelovod za vse ponižane in razžaljene ljudi, zlasti starejše, ki jim po letu 1990 nihče, še najmanj pa katera izmed državnih institucij, ni razložil, kaj sploh imamo načelo delitve oblasti, koga predstavlja zakonodajalec, kakšna pooblastila ima in zakaj je normalno, če v njem prihaja do soočenj različnih, pogosto zelo nasprotujočih si mnenj. Ljudstvu namreč nihče ni pojasnil, da je parlament prostor, kjer se spopadajo argumenti, da se slučajno ne bi to na neprimerno bolj nekultiviran način dogajalo na ulici. Če se torej med poslanci vname žolčna razprava, je to normalno, saj v parlamentarni demokraciji zakonodajalec odločitev načeloma ne sprejema molče, z aklamacijo oziroma 100% podporo. Toda ker precej ljudi tega dejansko ne ve, na polemike med poslanci gleda kot na nekaj bogokletnega, prepovedanega – škodljivega. In potem se rodi misel, ki sem jo pri Slovencih že tolikokrat slišal in zaradi katere mi vsakič znova naraste pritisk: da se namreč v parlamentu “samo prepirajo”.

Dolgo časa sem verjel, da je takšna “interpretacija” parlamentarne demokracije pač generacijska, posledica ignorance, nerazumevanja ali celo nizke inteligence Slovencev. Toda kaj pa če se motim in je odgovor bistveno bolj enostaven?! Kaj pa če večini Slovencev bolj utreza avtokracija, se pravi tista oblika vladavine, kjer je struktura oblasti jasna in hierarhična, delitve oblasti de facto ni, sistema zavor in ravnovesij pa ni treba imeti, saj je na vrhu piramide cesar, partijski šef oziroma predsednik? Historično dejstvo je, da Slovenci po letu 1848, ko so se začeli formirati kot narod, do leta 1990 niso imeli omembe vrednih izkušenj s sistemom oziroma oblastjo, ki ne bi bila avtokratska, monarhična ali partijska (Franc Jožef, Karađorđevići, Josip Broz). Kaj če je to ostalo v sferi kolektivnega nezavednega in zdaj po četrt stoletja eksperimentiranja z demokracijo na površje prihajajo stara občutja?

Zanimivo je namreč tudi to, da večina javnosti – pa tudi medijev, prek katerih se javnost seznanja z dogajanjem na ravni sistema oziroma države – običajno ne zastriže z ušesi, ko se zgodi incident, ki prebivalcev kake stare, utrjene demokracije brez dvoma ne bi pustil neprizadetih. Za boljšo ilustracijo bom navedel tri eksemplarične primere, ob katerih bi v normalni državi ljudje povzdignili glas, Slovenci pa niti pisnili niso.

Več lahko preberete na portalplus.si.

 
Značke:

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI