T. Gorjup, Radio Ognjišče: Zakaj se nam sprava izmika?

Časnik 21.11.2016 0:039 komentarjev
 

Tik pred sklepom svetega leta usmiljenja nehote pomislimo še na en jubilej: 25. obletnico osamosvojitve Slovenije. Božje usmiljenje se nas dotakne, v kolikor izstopimo iz sebe in poiščemo Božje obličje. To nas pripelje tudi do bližnjega, do konkretnega človeka. Kaj pa naša samostojnost? Nobene vrednosti nima, če je le spomin in priložnost za naštevanje zaslug. Brez zavesti, da smo dogovorni za domovino, in konkretnih dejanj za skupno dobro, jubilej izzveni v prazno.

Ko se zaprejo še zadnja vrata, načrti in dobri sklepi odpadejo. To velja tudi za leto usmiljenja, a ne povsem. Za tistega, ki se je v letu milosti srečal s Kristusom, mu pustil, da se ga dotakne, bo zavest Božje bližine v prihodnjih mesecih in letih še trdnejša. V vsakem trenutku lahko stopi pred Njega, ki je dejal, »Jaz sem vrata«. Tako škofje kot papež v teh dneh ponavljajo, naj ostanemo odprti za Božje usmiljenje. Nadškof Stanislav Zore je ob tem dejal: »Enako vas prosim in enako upam, da bo vaše srce odprto za usmiljenje v naših medsebojnih odnosih. To bo najlepši sad leta usmiljenja: usmiljeni do bratov in sester, do svojih domačih, sosedov, sodelavcev. Usmiljeni do vsakega človeka, ki ga pot prinese na našo pot. Srce, ki ostaja odprto za usmiljenje, naj bo sad tega leta.«

Sveto leto ni bilo namenjeno verskim gorečnežem, ampak dejansko vsem, ki v svojem življenju upoštevajo tudi z duhovno dimenzijo. Papež Frančišek ga je tesno povezal s trpljenem, stiskami, vojnami … z vsemi dogodki, ki ta trenutek pretresajo človeštvo. Opozarja nas, da je rešitev za vse to v človeku, ki opazi bližnjega, mu gre naproti z dobroto in usmiljenje, je z njim solidaren in mu pomaga nositi njegovo breme … Ta bližnji ima zmeraj ime, je konkreten človek in ne brezimna množica.

Z letom usmiljenja in cerkvenim letom se izteka tudi jubileno leto ob 25-letnici države Slovenije. Je bila osamosvojitev predvsem delo ljudi ali tudi milostni trenutek? Če upoštevamo, da ima zgodovina našega naroda tudi duhovno plat, je odgovor na dlani. Za Cankarja »mati, domovina, Bog« niso bile prazne besede. Tudi za druge velikane slovenstva je bila duhovna dimenzija nekaj samoumevnega. Še kako se je ta zavest okrepila v adventu 1990, ko smo šli na volišča, v naslednjih mesecih, v dnevih pred razglasitvijo samostojnosti in takrat, ko so nebo grozeče preletavala letala, ki bi naša mesta lahko spremenila v Alep, če govorim v prispodobi. Nekateri so morali umreti za mlado državo, a kot po čudežu smo se izognili moriji, ki je v naslednjih letih divjala v naši neposredni bližni.

Pričakovali bi, da nas bo praznovanje srebrnega jubileja s številnimi spominskimi prireditvami, proslavami in drugimi dogodki povezalo in v nas utrdilo domovinsko zavest; nas združilo v prizadevanjih, da v mladi državi utrdimo demokratična načela, da brezposelnim zagotovimo delo in primerno plačilo, pravno in socialno varnost, veselje do življenja … Kaže, da tega vendarle ni bilo. V ustavo zapisana pravica do pitne vode verjetno ne more odtehtati vsega. Zdi se, da je jubilej celo poglobil prepade med različno mislečimi v naši državi. Kako naj si drugače razlagamo razkol med tistimi, ki so v odločilnih dneh osamosvojitve povsem zaupali drug drugemu. Navadili smo se že, da nekateri vztrajno kopljejo jarke, ki sta jih v naš narod zarezala vojna in revolucija. Vztrajno rušenje pomladnega desnosredinskega bloka od znotraj pa je zunanjim opazovalcem težko razumljivo.

Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.

 
Značke:

9 komentarjev

  • Izmika se nam, če in ko bolj nagibamo k obsojanju ( “oni so krivi”) kot k usmiljenje in odpuščanju. Ker prej opazimo iver v očesu brata kot bruno v lastnem očesu.

    Nič novega torej od Jezusovih časov naprej. Samo nekatere ( bolj pronicljive in moralno senzibilne) naj bi izkušnja zgodovine vendar nekaj naučila, Jezusove besede pa nedvomno vsaj tiste, ki se imajo za njegove učence.

    • Za Jezusovo spravo je potrebno najprej priznati greh. Poudarjam: PRIZNATI.

    • Aja! Pa še vrniti boste morali ukradeno, če boste kaj takega povedali pri spovedi!

      B. Štefanič, Družina: Čigav je/bo spomenik Baragu?
      http://www.casnik.si/index.php/2016/11/21/b-stefanic-druzina-cigav-jebo-spomenik-baragu/

    • Nič novega torej od Jezusovih časov naprej, kajne?

    • slovencsm

      Sprava mora dozoreti v vsakem posamezniku. Politične sprave ne bo, ker v naši družbi priznanje napake ni pozitivno dejanje temveč dejanje šibkosti. In v politiki si tega ne bodo privoščili.

      Počasi bo zmanjkalo časa, da bi ta generacija, ki je to doživljala ali bila celo na strani izvajalcev krivic, to dosegla. Očitno bodo to morali storiti njihovi potomci, ki s tem ne bodo tako patološko obremenjeni.

      Se pa je tudi tokrat pokazalo, da je priznanje izjemno težka naloga. Zato pa veliko ljudi izpostavlja spoved kot problem. Ja kdo pa je duhovnik, da mi lahko odpušča grehe? Kdo pa je Cerkev, da si je ustvarila primat nad mojim življenjem? Različne izgovore poslušamo, samo da nam ne bi bilo potrebno priznati lastnih napak. Kako ironično je, da človek v bistvu postane največji, ko prizna, da je najmanjši. Vedno bolj mi je jasno, da je Jezus moral priti na svet in pokazati, da se ponižati do konca ne pomeni izgubiti življenja temveč ga šele dobiti. Gospod, daj nam moči, da bomo to sposobni sprejeti v vsakdanjem življenju.

  • Čudno se mi zdi, da ni mogoče razorožiti tiste, ki niso za spravo, da bi na ta način morali sprejeti spravo.

    Pa je toliko argumentov in načinov, ko bi nam to moralo z lahkoto uspeti.

  • Franc Zabukošek

    Včeraj na 22. Gala koncertu Radia Ognjišče je bila zapeta pomembna pesem “Vrnil se bom k očetu” po evangeljski zgodbi vrnitve grešnega sina k očetu, ki je želel, da se vrne. Drugi sin v očetovem okviru tega ni razumel.
    To je poučna zgodba za ves naš narod, ki želi biti dostojanstvem. Potrebno je zapustiti ideološki socializem in voliti tako, da bodo dobili oblast ljudje, ki so želeli prekiniti z ideologijo socializma, ki je bila laž boljševikov za pridobitev oblasti in prisvojitev vseh dobrin v lažnem samoupravljanju, ki je bilo samozapravljanje v interesu oblasti boljševikov.

    Vrniti se je treba k logiki zdravega razuma, ki vrednoti resnico in pravičnost v mejah spoštovanja, ki upošteva ljubezen in odpuščanje, za katero je potrebno tudi kesanje.
    To je pot življenje in resnica. To je tudi potrebno negovati, kajti to je večni spravni proces za sožitje različnosti.
    Pogoj je opustiti ideologijo boljševiškega kolektivizma in sprejeti individualno pobudo in odgovornost za vse akcije v družbi.

    • V Sloveniji sta oba sinova doma, pri socialističnem očetu. Komunist je prvorojenec, “desni “socialist pa ga sovraži, ker sam ni na njegovem mestu. Skratka žalostna socialistična zgodba, ki bi morala imeti odsotnega očeta, in gospodovalno mamo z gorjačo.

  • Vincencij

    Duhovna dela usmiljenja:

    1. grešnike svariti
    2. nevedne učiti
    3. dvomljivcem prav svetovati
    4. žalostne tolažiti
    5. krivico voljno trpeti
    6. žaljivcem iz srca odpustiti
    7. za žive in mrtve Boga prositi

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI