Plenković, Rajoy, Trump, … ?

Aleš Maver 21.11.2016 6:4148 komentarjev
 

Levo desno smer prometni znak“Desnica” v zelo širokem smislu je v zadnjih dveh mesecih v Slovencem domačih logih zabeležila nekaj nepričakovanih uspehov. Sicer je treba ob tej ugotovitvi takoj potegniti ročno zavoro. Ravno v jugovzhodni Evropi, s katero Slovenija ni brez pomembnih stičnih točk, je bila slika drugačna. V Bolgariji in Moldaviji sta se na predsedniški položaj povzpela globoko v sovjetsko preteklost in putinovsko sovjetoidno sedanjost zazrta kandidata, nekaj podobnega pa se decembra obeta na parlamentarnih volitvah v Romuniji. Še slabše znamenje za našo karantansko stvarnost je, da je v rokah svoje in zato s Slovenijo posebej primerljive različice “levice” po pokru, ki je spominjal na slovensko leto 1996, že spomladi ostala Slovaška.

Tri barve: modra

Kljub temu si velja tri zgodbe o uspehu “desnice” pobliže ogledati in razmisliti, ali se lahko iz njih naučimo kaj uporabnega za njeno, trenutno precej na rob odrinjeno tovarišico na Slovenskem, ki ni bila, kot sem že večkrat zapisal, verjetno še nikoli po osamosvojitvi tako odmaknjena od tega, da bi lahko kmalu igrala pomembno vlogo.

Začel bom pri sosedih z Andrejem Plenkovićem in Hrvaško demokratično skupnostjo. Če bi se dalo ta zgled prenesti v naše zemljepisne širine, bi bilo daleč najbolje. Novi hrvaški premier namreč ni le svoje stranke popeljal tako rekoč z dna na vrh, marveč za razliko od kolegov v Španiji in ZDA s svojim uspehom niti ni ustvaril izrazite polarizacije. Prej nasprotno, po zgodnjem Ivu Sanaderju je prvi voditelj HDZ, v katerega upe javnost očitno polaga celo onkraj običajnih strankarskih in blokovskih delitev. Kako mu je to uspelo? S kombinacijo starega in novega. Staro je pri tem zajetna bera stranki vnaprej zagotovljenih glasov, predvsem na vzhodu in jugu države. Od teh ji je kljub spremenjenemu, bolj sredinskemu videzu izgubil komaj kaj. Pravzaprav lahko rečemo, da je HDZ zaradi sprememb izgubil zgolj tretji sedež v diaspori. Ki ga je zasedel oziroma obdržal Karakamarkov hadezejevec Željko Glasnović. Nova sta prav bolj sredinska drža in osebnost novega voditelja, ki sta odločila boj z Zoranom Milanovićem za volivce spremenljive volje in obenem preprečila večji, odločilnejši prodor Živega zidu; ta je nekaj časa visel v zraku.

Obenem zgledovanje po Plenkoviću priporoča dejstvo, da se je ves čas gibal v okviru liberalnodemokratskih in proevropskih parametrov, ne da bi zares zajadral v trenutno priljubljeni populizem, h kateremu so se vsak na svoj način zatekali Milanović, Živi zid in tudi Most. S slovensko “desnico” povezuje Plenkovićevo zgodbo zlasti izhodišče. Trenutno je namreč tam, kjer je bil HDZ zgodaj poleti, ali raje še nižje. Predvsem SDS ima (trenutno še) tudi precej gradnikov prvega stebra uspeha hrvaškega premierja, namreč razmeroma široko zvesto volilno bazo. Vendar vse kaže, da je slednja trenutno nižja od HDZ-jeve in tudi nižja od tiste iz časa pred letom 2011 ali 2013. Obenem je, kot je bilo že večkrat povedano, zvestoba volivcev precej bolj vezana na osebnost voditelja stranke kot na Hrvaškem. To pa je velik problem. Povsem zgrešena je namreč predstava nekaterih, da je možno Plenkovićevo zakorakanje v sredino ponoviti brez omenjenega zvestega jedra. Dobesedno odbijanje slednjega v imenu všečnosti ni recept za uspeh, četudi bi bil Cerar ali njegov še neznani naslednik lahko ranljiv.

Tri barve: rdeča

O Donaldu Trumpu je bilo po drugi strani v zadnjih desetih dneh povedano tako rekoč vse. Zato tu ne bom ponavljal, da ima s tistim, kar si sam želim razumeti pod pojmom “desnica”, najmanj skupnega. Torej ga je kot zgled potrebno jemati z veliko rezerve. Vendar je nespregledljivo, da je demokratska koalicija, ki jo je razbil, v marsičem, seveda mutatis mutandis, podobna koaliciji statusa quo, ki obvladuje prizorišče v Sloveniji in preprečuje vsako spremembo. V njej so tako najbogatejši kot večina najrevnejših državljank in državljanov. Za slovensko “desnico” pa so enako kot za Trumpa najlaže dosegljivi in ključni njeni člani iz srednje skupine, saj na pripadnike družbenih manjšin in najbogatejše v tem trenutku objektivno sploh ne more računati. A cena za pridobitev omenjene skupine je enako visoka kot v primeru zdrsa republikancev v trumpizem. Če bi slovenski “desnici” spričo zunanjih okoliščin ta preboj po naključju uspel, bi se z njegovimi posledicami verjetno morala bosti zelo dolgo. Ne bi namreč terjal samo pristajanja na brezmejni populizem, marveč tudi sprijaznjenje z vsemi temeljnimi določnicami zavožene slovenske zgodbe, zlasti z malikovanjem močne države, kar v slovenskem primeru pomeni ohranitev glavnine gradnikov povojnega socialističnega sistema in v bistvu tudi tovarišijskega kapitalizma.

Za “desnico” pri nas pa je ohranitev in poudarjanje močnega evropskega okvirja in uvajanje vsebinskega liberalizma tako rekoč edino upanje, da si bo kdaj spet pridobila lepši prostor pod soncem. K sreči zanjo ni posebej verjetno, da bo (vsaj zares uspešen) slovenski Trump prišel z desne. Skoraj prepričan sem namreč, da bodo ob morebitni zaostritvi zunanjih okoliščin, ki bodo postavile pod vprašaj prevlado trenutno vladajoče opcije, njeni nosilci izvalili svojega, “levega” populista iz pravega testa. Jelinčič in Janković sta dovolj poučna zgleda, kako se to v Sloveniji da narediti.

Tri barve: bela 

Končno ostane Mariano Rajoy. Ohranitev španskega premierja na položaju je ob epskosti Plenkovićevega in zlasti Trumpovega podviga ostala zelo v ozadju. Naša javnost je praktično ni zaznala. Seveda je njegov položaj od trojice hkrati najbolj majav. Ne le, da za razliko od Plenkovića in enako kot Trump izrazito polarizira špansko javnost, celo večinske vlade mu ni uspelo sestaviti. Pa kljub temu je njegov zgled za slovensko “desnico”, še zlasti, če imamo v mislih Janeza Janšo, daleč najbolj poveden in, če hočete, spodbuden.

Mariano Rajoy je namreč ostal premier, čeprav je na prvih volitvah vknjižil debel minus in čeprav enako kot Janša že leta sodi med najmanj priljubljene politike v državi. Na lestvicah priljubljenosti so ga redno in prepričljivo prehitevali vsi konkurenti za premierski položaj, od nesrečnega socialista Sancheza do “levega levičarja” Iglesiasa. Kot je že pred leti ugotavljal Luka Lisjak Gabrijelčič, ga je z Janšo vred težilo tudi, da je zelo nizko kotiral med mladimi. Kaj ga je potem obdržalo nad vodo? Prva skrivnost je spet, kot pri Plenkoviću in navsezadnje pri Trumpu (zelo malo jedrnih republikancev mu je na volilni dan odreklo glas, kljub poprejšnjemu grmenju), v izredno zvestih jedrnih volivcih. Rajoy in Ljudska stranka sta se pač strateško profilirala kot glavna branika enotnosti Španije pod kastilsko egido in v tem vzela precej pospeška socialistom. Sočasno ali kar s tem nista dopustila, da bi Ljudska stranka dobila kakršnega koli resnega tekmeca na desni. Precej sredine je sicer pripadlo liberalnim Riverovim Državljanom, kar bi bilo potencialno nevarno. Če ne bi bili socialisti tako zelo oskubljeni in če ne bi povsem drugače kot Ljudska stranka na desni levega roba popolnoma prepustili novemu Podemosu. Ta jih je obenem stal odločilnih glasov v Baskiji in Kataloniji, kjer so kraljevali v Zapaterovem obdobju (in s tem prišli na oblast), medtem ko v boju za sredico države niso bili konkurenčni konservativcem. Končni rezultat je bil, da je Rajoy v pogajanja o sestavi vlade celo po decembrskem fiasku prinesel najdragocenejši argument, relativno večino, skoraj enako močni socialisti in Podemos pa ne prvič ne drugič niso spravili skupaj absolutne večine kot njihovi portugalski sosedje, pri katerih je potem kljub drugačnim zaklinjanjem prišlo do oblikovanja levo-leve vlade. In še nekaj je zelo povedno. Rajoy je bil večino skoraj celoletnega prizadevanja za oblikovanje vlade preprosto neviden.

 

 
Značke:

48 komentarjev

  • Slovenija potrebuje odmik od sovraštva, ki najprej zaslepi vse naše, da potem ne zmorejo biti ustvarjalni. Potrebujemo menjavo generacij, nujno. Potrebujemo pluralno desni prostor, ki bo nagovarjal sredino. Sredino bomo lahko nagovorili samo s pluralnostjo in ne z monopolom ali z osovraženim Diktarorjem Karamarkom, ki je garant “levice”, saj ji na volitve vedno pripelje 3x do 4x več “levih” volivcev kot svojih.

  • Slovenci smo kot družba še najbolj podobni Hrvati. Samo, da smo veliko bolj socialistično pasivni in zaležani v sanjarjenjih. Hrvati nas šišajo. Velik dokaz je HDZ, ki je visoko pluralna “desno” socialistična stranka, ki je za svojo prihodnost in preživetje ter za zmago pač morala nabiti diktatorja Karamarka v rit in poiskati modrega voditelja. Pri nas večina rabi transplantacijo jajc, testisev.

    • Pavel,ali sploh kdaj razmisliš o tem kar napišeš,tvoje razmišljanje o transplantacijah
      testiisev in nabijanju večine v r.t,je perverzno,ne samo za človeka,ki si ga spremenil v
      Karamarka,ki tebi konkretno ni storil nič žalega!Čudno se mi zdi,da urednik spletnega Časnika ne ukrepa,zgodilo se je že,da je izbrisal veliko manj sporne
      prispevke!Kako naj bi ne bilo sovraštva med ljudmi,tudi tistimi,ki pozitivno razmišljajo ,če so med njimi hujskači,ki se skrivajo za psevdonimi in jim je prav malo mar za škodo,ki jo namensko povzročajo v svoji samopašnosti!?

      napisal, Andrej Briški

      • pa kje ti vidiš sovraštvo? A je menjava nesposobnega politika, ki dela samo še za svoj žep, sovražno dejanje. Kako rečeš ljudem, ki so cagavi kot Cerar in pridno ubogajo Vodja in si nič ne upajo?

  • Pa pravi AlFe da si neveden ?!
    Ne vem, meni se ne zdi !

    • A ti centrala še ni dala navodil, kaj moraš napisati? Pa potem vso energijo usmerjaš na osebo, sovražnika. Ne pa ne vsebino. Pa tako ta članek spodbuja k ustvarjalnosti, kako naj naredimo desnico, ki bo premagala komuniste in naredila reforme?

    • Gospa Amelie,
      trganje izjave iz celote je znak podlosti. Ni treba, da ste taki, resnično ni treba.

      Ja, na področju teoloških dilem je gospod Pavel kar precej neveden. Tu pa ni govora o teologiji.

      Sicer pa … tak vaš napad samo potrjuje ugotovitev gospoda Pavla, da je “nujno potrebna menjava generacij”. Čeprav tudi generacija, ki prihaja, ni brez pomanjkljivosti.

      • Saj imate prav, ne vem zakaj to delam. Morda zato, ker imam občutek, da se nekateri nočejo spopast x svojo šibkejšo stranjo.
        Ali pa se morda ne morejo.
        Pravzaprav ne moremo, saj sem tudi sama na tem.

  • Pravzaprav smo s pojavom Viranta mi prehitevali Hrvate. Še danes bi ta vlada lahko obstajala, če je ne bi vodil slovenski Karamarko. Tako pa pametni dejansko pobegnejo iz politike, ker “kdor ima take prijatelje, ne rabi sovražnika”. Cerarja so volili dejansko volivci SDS, ki hočejo imeti svojega Tita do smrti na vrhu. Ko bodo volivci JJ poslali JJ “go home” in našli kakega normalnega, dialoškega, spoštljivega politika,…

  • Na Hrvaškem je izgubil Milamović in ne zmagal Plenković. kot je znano, je Plenkovićev HDZ dobil 70.000 glasov manj kot Karamarkov, Milanovičev SDP pa 300.000 manj, kot pred tem, ker je nepremišljeno posegel na desno polje in odvrnil precejšen del tradicionalno levih volivcev in Srbe. Plenković je sicer ljubljenec levičarskih skrajnežev, ki pričakujejo, da ne bo strukturnih sprememb. To se bo verjetno tudi zgodilo.

    Trump je za razliko od drugih kandidatov prepoznal, kaj teži malega človeka in mu obljubil razmere, kjer se bo popravil njegov položaj. Poleg tega je mojstrsko vodil volilno kampanijo. Verjetno bo vpeljal številne pozitivne spremembe.

    Rajoy s svojo šibko vlado tudi najbrž ne bo mogel nič omembe vrednega spremeniti.

    Za Slovenijo je po mojem mnenju poučen samo primer Trumpa. Spremembo na bolje bi omogočilo le, če bi zmagal desni blok, med katerimi ne bi bilo strank, ki bi bile odvisne od establišmenta. Plenkovićev, ki bi ohranjali status quo, smo imeli že dovolj.

    • Trump? Slovenski Trump mora poraziti “levico” (komuniste), predvsem pa sprijeti konglomerat komunista Georga Busha starejšega, ki vodi “desnico” vsaj 20 let. Slabo vodi. Dela desnici in sredini strašansko škodo, škodo ugledu desnice. Je kot umazan simbol s katerim so komunisti in udba umazali desnico.

  • “desničarji”, naj si bodo “slovenski” ali “krščanski” vsi radi sebe nazivajo za demokrate. V resnici jim manjka temeljna sposobnost demokrata: kritičen dialog, ogibanje malikovanja politika ali stranke in pozitivna selekcija. V Sloveniji vidimo, da imamo za dve sekti lastnost, da svoja Bela maga malikujeta in je zanju kot za božanstvo tabu kritizirati.
    Kako smo leta 1988 razbijali komunistične tabuje, kako je bilo to fino.

    • Pavel:Kako smo leta 1988 razbijali komunistične tabuje, kako je bilo to fino.
      ====================================================
      Rad bi vedel kako ? Opiši čas in kraj dogajanja ?

      Andrej Briški

  • Trump v Sloveniji ne bi nikoli zmagal….

    • Morda pa res ne, ker se JJ že 26 let obnaša isto kot se je Trump v predvolilni kampaniji eno leto. Slovenci smo naveličani negativnih klovnov. Če je že treba imeti klovne, potem izberejo žalostnega klovna Cerarja ali veselega klovna Erjavca ali “malce trdega” klovna Židana ali mesečnega klovna. Nikakor pa ne hudobnih klovnov. Niti za čas parkljev.

  • Nihče se ni kaj dosti direktno dotaknil Mavrovega pisanja. Najbrž, ker je preveč dobro in poznavalsko, da bi se upali z lastnimi posegi komentirat.

    Priznam, da od vseh treh omenjenih sam najmanj sledim špansko zgodbo. Tudi zato, ker se nekako že leta vleče in se mi zdi kot večen pat položaj. Tako da niti ne vem dobro, zakaj so se socialisti končno vdali v usodo in zmerno desnemu Rayoju celo ponudili svoje glasove za formiranje vlade.

    • Je Mavrovo pisanje tako dobro, da se nihče vanj ne obregne. Hkrati pa še vedno zelo enigmatično in diplomatsko, ds navijači in desparadosi ne vedo o očem govori.
      Tri barve je bil filmska triologija poljskega režiserja K. Kyslowskega pred 25 leti. Sicer ne vem, kaj simbolizirajo svoboda, bratstvo in enakost v teh 3 naštetih politikih.

  • Sicer pa ja, Plenkovićeva zgodba HDZ je fenomenalen uspeh z vidika zmerne pro-evropske desne sredine. Verjetno res kot edina trenutno na jugovzhodu Evrope. Plenković trenutno suvereno obvladuje široko bazo in struje svoje stranke; upati je, da bo zdržala tudi koalicija z Mostom, kjer znajo biti muhasti ( kar zapišem kljub svojim simpatijam do Petrova in Kovačića).

    O Trumpu sem svoje že povedal. Bojim se, da bo tudi v Sloveniji najmočnejša opozicijska stranka svoj uspeh bolj iskala na trumpovski populistični kot na plenkovićevski način. Precej stvari kaže na to, čeprav to ni moja opcija.

    Moja opcija so trenutno poleg Plenkovića v Evropi Merkel, Renzi, Tusk. Bolj malo voditeljev. Verjetno premalo za to, da bi mirno spali glede prihodnosti Evrope. Trdno upam, da v Franciji na predsedniških volitvah dobi Fillon ali Juppe ( Sarkozy je že izločen) in ne Marine le Pen. In upam seveda na še eno zmago Angele Merkel.

    • IF, menim, da sedanja evropska smer ni dobra. Preveč dekadentnosti, premalo vizije, odločnosti in sposobnosti. Sedanja evropska politika je pripeljala do Brexita in lahko še do kakšnega izstopa. Navedeni voditelji (ali bolje uradniki) so odgovorni za sedanje stanje, za upor ljudstva, zato menim, da oni ne morejo biti rešitelji.

      Evropa potrebuje spremembo tudi pri voditeljih. Pri t.i. desnih ekstremistih, kot jih povprek poimenujejo levičarji, je treba videti, kje gre resnično za ekstremizem in kje le za domoljubje.

      • Še bolj krvavo kot Evropa pa potrebuje novega voditelja na desni Slovenija. Podpiram Tuska in Fillona, zgleda, da bo tudi Merklova morala iti. Tako se to dogaja v zahodnih demokracijah. V Sloveniji pa imamo leta 2016 komunizem na desnici in v celi državi.

        • Potem je še dobro, da se levica nagiba v kapitalizem, da kolikor toliko vzdržuje ravnotežje ?!

        • Guardini

          Pavel, ti si cepec. In od sedaj bom vedno tukaj to ponavljal. Ne zaradi simpatij do JJ ampak, da boš dobil občutek, da si kakor hemeroid, dolgočasen, nadležen, nekoristen in moteč.

          • SDS stil,kajne? Sicer pa … to ste tudi do sedaj vedno ponavljali, gospod Guardini. Pomembno je, da svoj bes ne stresete na Milana.

          • V kolikor je to res SDS stil, se mi zdi da bi bilo potrebno opisat tudi NSI stil.

          • Amelie,
            najboljše prikaze komentatorskega stila NSi na tem portalu že dlje časa zagotavlja uporabnik Pavel.

            Tak sklep sledi iz sledečih ugotovitev:

            – Pavel je pisno izpričal, da je NSi po njegovem mnenju najboljša politična stranka.
            To svoje stališče venomer dokazuje tako, da skrajno redko kritizira poteze in odločitve te stranke, vztrajno in dosledno pa sesuva ostale odločilne politične tekmece na desnici – vključno z Alešem Primcem kot potencialnim bodočim tekmecem stranke NSi.
            (Mimogrede – vladajoči politiki Pavel močno prizanaša in jo konkretno kritizira zelo malo ali nič.)

            – Pavel je zapisal, da je v preteklosti kandidiral (sic!) na listi NSi (sicer ni bil izvoljen v aktivno politiko, a njegovi komentarji nedvomno kažejo veliko politično zagnanost avtorja). Da bi kdaj kandidiral na listi katere druge stranke, Pavel ni izpričal.

            – Pavel zelo ostro nasprotuje Slovenski demokratski stranki kot največji tekmici stranke NSi na desnici, predvsem pa njenemu predsedniku Janezu Janši.
            V svojem nasprotovanju se ne omejuje le na kritiko strankine politike, temveč uporablja tudi razne načine osebne diskreditacije članstva SDS in vsakogar, ki to stranko kakorkoli podpira.
            Za svoje negativne trditve o SDS in njenem članstvu Pavel pogosto uporabi zgolj svojo bujno domišljijo in ne ponudi nobenih stvarnih dokazov zanje.

            – Pavlova stališča v odnosu do SDS in njenega predsednika SDS sovpadajo s stališči NSi, kot so jih s svojimi javnimi izjavami in intervjuji jasno začrtali Janez Pogorelec, Matej Tonin in predsednica NSi Ljudmila Novak.

            – Pavel zagreto zagovarja ekonomski liberalizem, ki je tudi najnovejša ekonomsko-politična agenda stranke NSi.

            Sicer pa že ptički čivkajo, da ima stranka NSi veliko igralcev v ozadju, ki se javno ne izpostavljajo, imajo pa velik vpliv na politiko in delovanje te stranke.

            To, da Pavel ohranja svojo komentatorsko anonimnost, kaže, da se noče osebno javno izpostavljati.
            Sodeč po ogromni količini komentarjev, ki jih Pavel proizvaja na tem forumu proti stranki SDS in Janezu Janši – celo pod članki, ki nimajo prav nobene zveze s politiko, SDS ali Janšo – bi lahko zaključili, da si je Pavel sesuvanje konkurenčne SDS in Janše zadal kot svojo temeljno nalogo – podobno kot Robert Ilc, ki velja za liderja “protiJanševe” struje v NSi.

            http://www.pozareport.si/?Id=necenzurirano&View=novica&novicaID=22485&type=tags

          • Moram dodati, da ima Pavel prav, ko kdaj pa kdaj kritizira način in stil nekaterih zagovornikov SDS in Janše (tudi na drugih forumih in družabnih omrežjih), ki žalijo in ponužujejo vsakogar, ki se z njimi ne strinja.

            Vendar pa takšne Pavlove ugotoviteve ne odvezujejo njega samega, da bi se v komentarjih potrudil na kulturen in argumentiran način sporočati svoje nasprotovanje SDS in Janši.

          • Vanja,
            se strinjam. Pavel je tako dodelal svojo tehniko kritiziranja, da se mu težko oporeka. Ne ker bi se z njim strinjala, ampak ker piše neke splošne floskule, na katerim ne moreš ugovarjat. Seveda je težko bit z nekom v dialogu, če ne veš o čem govori. Lahko samo sklepam, da stranke SDS ne prenaša, da mu je zoprna itd. Za konstruktiven dialog je potrebno natančno argumentirat, v spoštovanju sogovornika.

          • Poleg tega dojema vse, ki se z njim ne strinjamo/jo, za sovražnike. Kot da je indoktrinacija tistih, ki so nas na vsak način želeli razdeliti na prave in drugorazredne, uspela !!
            Kot da se je zažrlo v samo bit tega naroda, da nikakor ne moremo postat normalni.

          • Gospa Amelie zahteva opredelitev NSi stila. Sicer je težko komentirati nekaj, česar ni, toda … naj poskusim?! Rečejo eno, mislijo drugo, naredijo pa tretje?!

            Sicer NSI tu zagovarja, če se ne motim, gospod IF. Gospod Pavel pa kritizira vse, celo tiste, ki se z njim strinjajo. 😉

          • Vanja, tudi meni je ta obsedenost pavla ne le presedela, ampak sem z njo kar nekaj polemiziral. Posebej dokler je potekal škandalozni proces Patria. Zdaj me počasi ne gane več, pa ne predvsem zato, ker se je SDS in JJ v zadnjem času precej oddaljil od tistega, kar sam zagovarjam. Skratka pavlovo obsesijo pustim pri miru in se ne sekiram, ker pač tak je. Samo v toliko bi ga branil, da sem skoraj prepričan, da tega ne počne po naročilu, najmanj s strani tajništva N.Si. Sicer je sam pred leti, za razliko od mene, praviloma volil prav stranko, do katere je zdaj obsedeno sovražen. Strankarskim birokratom taki tipi, posebej če so brihtnejši od njih, sploh niso pisani na kožo. Saj še konstruktivnejšega Antona Tomažiča ne spustijo zraven, čeprav politiko N.Si hvali na twitterju. Ampak kaj, ko je nekoč zagovarjal JJja …

        • Zakaj ti zgleda, da bo Merklova morala iti? Enkrat bo pač morala, ampak predvidevam, da misliš ti na volitve 2017. Trenutno 55% Nemcev po anketah želi, da ostane še naprej kanclerka. To je dobra podpora.

          Nemci niso Slovenci, ki jo, če bereš zlasti spletne komentarje, strastno sovražijo. Približno enako desničarji kot levičarji. Obe skrajnosti.

          • Mož naše rojakinje je pokazal, da uradnim anketam ni verjeti. Da ljudstvo drugače misli, kot želi denarja željna oblast.

          • Seveda mož naše rojakinje lahko govori v imenu vseh Nemcev, kajne. Ankete pri njih pa seveda kar zgoljufajo.

            Hvala Bogu, če se bo ta histerični premik k Afd končno ustavil. In ta stranka ne bo prešla 15%. Verjetno je res pogoj za to, da se nekontrolirano prihajanje migrantov v takšnih številkah, kot je to šlo jeseni 2015, v prihodnje prepreči.

            Verjamem, da Merklova med Nemci ostaja politična figura, ki ji daleč najbolj zaupajo. Mislim, da upravičeno. Če bo to dovolj, da CDU tudi vnaprej vodi vlado, je pa vprašanje. Možno je, da socialdemokrati ne bojo hoteli več z njimi in da tudi Zeleni ne bojo za koalicijo. Potem bo problem dobiti večino. In je možna leva vlada.

  • Ko sem prebral ta naslov in glede na pogumno in končno neodvisno pisanje Reporterja, sem mislil, da se je končno kak pisec Časnika opogumil napisati, da je cesar mrtev. Ali pa se večina boji glede na izkušnje s poljsko osvobodilno armado leta 1944 v Varšavi, da komunisti in fašisti do zadnjega diha držijo skupaj.

  • Franc Mihič

    Problem Slovencev je izjava pravosodnega ministra, ki jo očitno podpira vsa politika, saj nobena stranka zaradi nje ne napoveduje interpelacije ministra.

    Minister za pravosodje Goran Klemenčič v Studiu Cyti 14. novembra pove:

    »Politika, ne leva, ne desna, ni kriva za stanje obravnave bančnega kriminala, krive so predvsem inštitucije pravosodja.«

    To je njegov zaključek, potem ko je minister popeljal predstavnike tožilstva oz. pravosodja na Islandijo. Tam so temeljito sanirali in sankcionirali anomalije bančnega kriminala. Ključno vlogo je odigrala sama pravosodna veja oblasti in organi pregona, pri nas pa to niso. Takšno je njegovo mnenje.
    Moje mnenje je drugačno. Politika je pri nas 25 let gledala in se sporekala o tem, kaj se dogaja v praksi in v pravosodju. To povsod deluje ustrezno zakonodaji in ustrezno volji aktualne politike. To je realno dejstvo. Ali politika res ni kriva, ko je bolj samo opazovala delovanje bank, kot pa da bi pravočasno ukrepala, da bi se tako izognila bančni luknji?
    Da je bila dolžna ukrepati, potrjuje stanje in učinkovitost obravnave bančnega kriminala. Prav je, da je ravno pravosodni minister , kot odgovoren politik, torej pričel ukrepati, tudi tako, da je on organe pregona popeljal na »učno uro« na Islandijo.
    Politika je tista, ki ima mandat ljudstva, da poskrbi za potrebne pogoje in spremembe, da država prava opravi svoje delo. To je moje prepričanje. Politika, ki poskrbi za pravno državo, državljani nagradijo na volitvah. V demokraciji smo pričakovali pravičnost.
    »Levica in desnica sta podpirali menedžerske prevzeme in gledali proč pri kreditih,« trdi ekonomist dr. Jože P. Damijan. »Saj ni potrebe, da bi kredite vračali,« pa je Bine Kordež, nesojeni glavni lastnik Merkurja, samozavestno dejal še oktobra 2007. Nihče poklicanih ni temu oporekal in ni ukrepal. Bilo je več kot očitno, da gre za oškodovanje gospodarske družbe na račun razvoja te družbe. Tega v EU ne poznajo.
    Politika pa je pa uresničila, kar je zagovarjal bivši minister in rektor univerze dr. Jože Mencinger: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
    Zakaj oškodovanje torej pri nas ni kaznivo ravnanje?
    Kako to razumejo politiki, poslanci. pravosodje in tožilstvo? Kdo je tu zatajil?
    Po moje najprej politika in nato še pravosodje.
    Na vrsti so volitve!
    https://www.dnevnik.si/1042754678/slovenija/minister-za-pravosodje-goran-klemencic-o-olupljeni-cebuli-in-neopravljenem-delu

    • Franc Mihič

      Jože Tanko o tajkunih! Zanimivo! V MAG-u, 21. novembra 2007 preberem: « Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. »Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.« Jože Tanko torej meni, vse je O.K.!? Zanimivo!?
      Danes, 6. decembra 2007, pa v Financah berem: »Tanko je govoril tudi o boju proti tajkunom«. Ob vprašanju, na kakšen način se bo vlada podala v boj proti tajkunom, je spomnil, da imamo v Sloveniji zakonodajo za področje lastninskih sprememb, ki pa ni zadostna. Njene pomanjkljivosti po njegovih besedah omogočajo prikrito lastninsko preoblikovanje in nastajanje kartelov. “Treba je izboljšati vlogo bančnega sistema in nadzornih institucij. Preprečiti je treba monopole in preverjati trg vrednostnih papirjev. Treba je izboljšati nadzorni sistem nad postopki zadnje faze privatizacije,” je opozoril Tanko.
      Preobrat, kot »salto mortale! Naš poslanec Jože Tanko končno le odkriva, da vse le ni O.K.!? Bog nam pomagaj za vnaprej!

    • Franc Mihič

      Problem tajkunov kot ga je ocenil Jože Tanko, SDS oz. pogovor zabeležen na fb:

      Franc Mihič: Ne pozabimo, kdo vse in kako je zagovarjal tajkunizacijo, s pomočjo »kriminalnih” bančnih kreditov!
      Edini najdlje, Jože Tanko, SDS in NSi?
      http://hubert.blog.siol.net/category/aktualno/

      Jože Tanko: Privatizacija državnega bo tudi sedaj – letos in prihodnja leta – dejstvo. Umik države iz gospodarstva in bank je predpogoj, če hoče Slovenija postati podobno oz. primerljivo uspešna kot naše neposredno zahodno okolje. Da bo to potrebno storiti, nas opozarjajo vse tuje institucije, ki se ukvarjajo z nami. Kupili bodo domači ali tuji investitorji, tako kot v preteklih letih. Upam, da bodo postopki izpeljani zakonito in da bodo prišli odgovorni lastniki. Pa tudi, da bodo organi pregona pravočasno zaznali nepravilnosti in nezakonitosti ter takoj ukrepali. Dvigovanje prahu je premalo za obtožbo, organi pregona morajo ugotoviti dejstva, in šele na osnovi dejstev in ne prahu je možno dati sodbe o dejanjih. Ena takrat najbolj oporekanih prodaj je bila prodaja SIJ-a, ki pa se je pokazala za uspešno. Pa tudi mnogi domači “tajkuni” poslujejo dobro, celo zelo dobro, tako, da soditi po dolgem in počez ni resno. So bili primeri dobrih praks in so bili slabih praks. Kot vedno v zgodovini. Za naprej pa si slabih želimo čim manj. Toda katere bodo slabe čez 5 let, Mihič?
      2014-01-06

    • Franc Mihič

      Bančna luknja in nacionalna sprava
      Politično odgovornost za bančno luknjo je razmeroma lahko poiskati. Kot sem na tem mestu pisal že lani, je politična odgovornost na regulatorjih trga in vladi iz tistega obdobja. Glede prvega vemo, kdo sta bila guvernerja Banke Slovenije, kdo so bili viceguvernerji in kdo so bili člani sveta BS. Zadeva je zelo preprosta.
      Tudi glede druge strani je zadeva preprosta: na oblasti je bila desna koalicija. In vlada je soodgovorna za to, kar se je zgodilo v bankah, iz dveh razlogov. Po eni strani je soregulator finančnega sistema in mora v sodelovanju z BS sprejeti sistemsko zakonodajo, ki zagotavlja stabilnost bančnega sistema. Je tedanja vlada to naredila? Ne, grdo je zamočila. Po drugi strani pa je vlada odgovorna, ker zastopa državo kot lastnika polovice bančnega sistema. Država ima namreč kot lastnik svoje nadzornike v nadzornih svetih bank. In naloga nadzornikov je, da nadzirajo poslovanje uprav. Za to odgovarjajo s svojim premoženjem. Tedanja vlada je vključno z letom 2005 popolnoma prevetrila nadzorne svete treh največjih bank v državni lasti in tja nastavila svoje preizkušene strankarske kadre, v Abanki pa je zamenjala tudi upravo. Kam je denimo gledal strankarski kader Igor Marinšek (SDS), predsednik nadzornega sveta NLB, in kam je gledal Peter Ješovnik, podpredsednik nadzornega sveta NLB? Kam so gledali nadzorniki iz vrst SDS in NSI v nadzornih svetih NKBM in Abanke?….
      https://damijan.org/2014/03/03/bancna-luknja-in-nacionalna-sprava/

  • Avbelj odlično o provincializmu intelektualcev v Sloveniji, kako ima Trump vse vrednote slovenskih levičarjev, impotentni levici, jesenskem sušenju pomladi..

    Eden redkih kvalitetnih člankov o Trumpu in bedi Slovenije. http://www.finance.si/8851679/Trumpi-na-Slovenskem?metered=yes&sid=475997318

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI