Cesar je mrtev, naj živi cesar!

Renato Podbersič ml. 21.11.2016 8:3026 komentarjev
 

franc-jozef»Cesar Franc Jožef je mrtev! Oni veliki vladar mogočne velike Avstrije narodov, ki je preživela in prestala ravno pod njegovim vladanjem najtežje preizkušnje, je izdahnil sinoči svojo dušo.« Tak ali podoben časopisni naslov je v sredo, 22. novembra 1916 že v jutranjih urah prebivalcem rajnke Avstro-Ogrske naznanjal, da jih je po 68-ih letih vladanja zapustil njihov cesar. V Ljubljani je naslovnica ljubljanskega dnevnika Slovenec poleg zgoraj zapisanega sporočala še to, da je »ljubljeni cesar« prejšnji večer mirno umrl v svojem dunajskem dvorcu Schönbrunn.

Že cesarjevo ime je razkrivalo dvojno stvarnost tedanje habsburške monarhije in razpetost med tradicionalizmom in modernizmom. Ime Franc je dobil po svojem dedu cesarju Francu I., kar naj bi simboliziralo državno konservativnost in preverjene vrednote. Ime Jožef pa naj bi predstavljalo odraz moderne in reformatorske politike, za kakršno se je zavzemal prosvetljeni cesar Jožef II., sin Marije Terezije.

Habsburški cesarski naslov se je stoletja širil z novimi ozemeljskimi pridobitvami in krčil z njihovimi ozemeljskimi izgubami. Franc Jožef se je na čelo mogočne podonavske monarhije povzpel pri rosnih 18 letih v revolucionarnem letu 1848, ko je moral odstopiti nesposobni in vladanju nedorasli cesar Ferdinand I. Dobrotljivi ter je marčna revolucija odpihnila dolgoletno absolutistično vladavino kneza Metternicha.

Za marsikoga je predstavljal Franc Jožef sinonim »za dobre stare čase«, bil je vladar vplivne monarhije in je dal ime celotnemu obdobju. Posledice njegovega vladanja pa se še danes čutijo v srednjeevropskem prostoru. Končno, gre za vladarja, ki je najdlje izmed vseh družinskih prednikov vladal na habsburškem prestolu in tudi najdlje med vsemi evropskimi monarhi. Z nekaj sreče ga bo morda prehitela britanska kraljica Elizabeta II., a vseeno ji manjkajo še dobra tri leta!

Franc Jožef, »po milosti božji« avstrijski cesar in madžarski kralj, je zbledel v slovenskem spominu in njegova prisotnost na našem ozemlju je precej zabrisana, navkljub pravemu cesarskemu in dinastičnemu kultu, ki je nekdaj preveval življenja naši prednikov in kljub dejstvu, da je za časa svojega vladanja ohranjal mitsko podobo in doživljal skoraj božje čaščenje. Pomislimo samo na številne očance, ki so ga posnemali s svojimi francjožefovskimi brki! Pogosto je potoval po svojem cesarstvu, navadno s posebnim vlakom z osmimi vagoni. Večkrat je obiskal tudi dežele s slovenskim prebivalstvom in takrat so mu oblastniki, meščani, priznani ustvarjalci in preprosti podeželani ponavljali vznesene hvalnice. Pri tem niso bili naši slovenski predniki prav nobena izjema. Navadnim ljudem je tak obisk pomenil priložnost za srečanje s človekom, ki so ga poznali le na slikah, kovancih in v šolskih knjigah. Končno so imeli priložnost videti pravega cesarja, ki so mu prepevali himne, posvečali molitve, mu plačevali davke in vojaško služili. Prihajal je z daljnega Dunaja, ki so ga imeli takrat redki izbranci priložnost obiskati v svojem življenju. Vsakokratni cesarski obisk je hkrati našim prednikom pomenil tudi lajšanje vsakodnevnih tegob in skromnega življenja ter jim dajal občutek vladarjevega zanimanja zanje. Zato ne preseneča velik obisk in navdušenje, ko je npr. obiskal Ljubljano, Celje, Trst, Gorico itd. Pravzaprav je bilo vse skupaj v slogu starorimskega »kruha in iger« namenjeno širokim ljudskim množicam. Njihovega organiziranega sodelovanja ob vladarjevem prihodu je bilo navadno le za vzorec, pa še to je bilo skrbno pripravljeno in nadzorovano. Dejansko je vsakokratni cesarski obisk pomenil promocijo že obstoječih in dobro organiziranih družbenih elit. Cesar Franc Jožef je bil zanje (zadnji) skupni imenovalec v času, ki se je precej naglo spreminjal in prinašal nove rešitve.

Neokrnjeno podobo njega in njegove družine pa so v svojih očeh vse do propada monarhije (in še čez) ohranjali ne le preprosti podeželani, temveč tudi številni meščani.

Ko je cesar ob koncu septembra 1900 zadnjič obiskal Gorico, mu je »goriški slavček« Simon Gregorčič posvetil naslednjo dobrodošlico, tako značilno za podobne priložnosti:

Pozdravljen nam tik južne meje
Države širne, svetli car.
Tu, kjer topleje solnce greje.
Kjer kri nam bolj ognjenjo vreje.
Kjer bolj gorak je srca žar.
Pozdravljen, zemlje gospodar!

Mladi Franc Jožef je bil od najzgodnejših otroških let podvržen strogi vzgoji v tradicionalnem duhu, vojaškem drilu in zaupan v oskrbo izbranim plemičem. Med njimi je ključno vlogo odigral njegov dolgoletni mladostni vzgojitelj Ivan Krstnik (Johann Baptist) grof Coronini (1794–1880), ki je prihajal iz Gorice in se je po odhodu z Dunaja posvetil bleščeči vojaški karieri, po upokojitvi pa se je naselil v Šempetru pri Gorici, kjer je tudi umrl in bil pokopan.

Sicer se je običajni delovnik za Franca Jožefa začenjal zelo zgodaj zjutraj, ob štirih. Navado zgodnjega vstajanja so mu priučili že v mladosti, ohranjal jo je do smrti. Pogosto ni svoje delovne sobe zapustil tudi po več ur. Tudi spat je navadno hodil zgodaj, ob osmih zvečer. Živel je svoj utečen protokolarni vsakdan, posvečal se je birokratskemu delu in ob tem temeljito pregledoval dokumente, ki jih je podpisoval. Do sebe in drugih je kazal strogost, ki ga je spremljala do smrti. Njegovo rutino pa so sčasoma vse bolj zapolnjevali tudi razni sprejemi, udeležba na vojaških manevrih, potovanja po cesarstvu ter srečanja z uradniki, svetovalci in tujimi vladarji. Toda kljub temu se je z velikim veseljem udeleževal raznih plesov, ki jih je večinoma organizirala njegova mati Zofija. Nanj je ohranila velik vpliv, tudi po prevzemu cesarske krone. Med drugim mu je »zrihtala« ženo, bavarsko princeso Elizabeto oz. Sissi, sicer svojo nečakinjo in sinovo sestrično. Kljub ne preveč srečnemu zakonu sta imela štiri otroke (Zofija, Gizela, Rudolf, Marija Valerija). Njun odnos se je ohladil kmalu po poroki, živela sta vsak svoje življenje, čeprav pod isto streho cesarske palače. Vladar je sicer ljubil Elizabeto, a je prepogosto moral igrati vlogo posrednika med ženo in materjo oz. snaho in taščo. Zdelo se je, kot da Elizabeta in Zofija, ena proti drugi, vodita vsaka svojo zasebno vojno. Vzgojo za otroke je prevzela Zofija, Elizabeta pa je svojo svobodo iskala na številnih potovanjih po svetu.

Cesarju Francu Jožefu, kljub zunanjemu blišču in osebnemu asketizmu, v življenju ni bilo prizaneseno. Zaradi neuspele politične avanture in posledične usmrtitve v Mehiki je izgubil mlajšega in ambicioznega brata Ferdinanda Maksimiljana (1867), zaradi samomora je prezgodaj umrl edini sin, prestolonaslednik Rudolf (1889), v atentatu ob Ženevskem jezeru je umrla žena in cesarica Elizabeta (1898), iz istega vzroka je prekmalu umrl tudi nečak in prestolonaslednik Franc Ferdinand (1914). Prav tragična smrt slednjega v Sarajevu je Habsburško monarhijo pahnila na nepovratno pot v dokončno pogubo. Pri svojem vladanju je stavil Franc Jožef na vpliv Katoliške cerkve in močno vojsko. Poleg tega je vodil razmeroma neuspešno zunanjo politiko, saj je izgubil ozemlja v Italiji in bil izrinjen iz Nemčije v korist Prusije, česar ni mogla odtehtati niti zasedba Bosne in Hercegovine leta 1878.

Ob vladarjevi smrti je sicer Slovenec (22. november 1916) vzneseno zapisal: »Njegova plemenita, poveličana duša, ki je odšla v jasne višine, bo plavala kot duh zaščitnik nad Njegovo hišo in Njegovo državo«. Ne bi se mogli bolj zmotiti! S smrtjo človeka, ki je vladal več kot 50 milijonski državi in jo zapletel v prvo svetovno vojno, je monarhija ostala brez velikih upov za prihodnost. Franc Jožef jo je sicer popeljal na pot demokratizacije, s katero se sicer osebno nikdar ni popolnoma poistovetil, toda domovina ga je preživela zgolj za dve leti. Umrlega vladarja so pokopali 30. novembra 1916 v cesarsko grobnico pod kapucinskim samostanom na Dunaju, tako kot veliko večino njegovih prednikov v zadnjih štiristo letih. Še danes tam počiva ob sinu Rudolfu in ženi Elizabeti. Novi cesar je tako postal nadvojvoda Karel, sicer pranečak umrlega Franca Jožefa, ki si je privzel vladarsko ime Karel I. (1887–1922). Slednji se je ob koncu prve svetovne vojne odrekel prestolu in se umaknil v izgnanstvo. Z njim je odšla v zgodovino tudi rodbina avstrijskih Habsburžanov, ki je več kot šesto let odločilno sooblikovala srednjeevropski prostor.

Habsburška monarhija ni bila sposobna učinkovito razrešiti nacionalnega vprašanja, saj je tudi Franc Jožef svoje podložnike v nacionalnem smislu delil nekako na tri kaste. V prvo je postavljal privilegirane Nemce in Madžare, sledili so jim Poljaki, Čehi in Italijani, na koncu najdemo še ostale: Slovence, Hrvate, Romune, Ukrajince, Slovake, Srbe, Furlane in druge. Z Madžari je sicer cesar leta 1867 dosegel sporazum in izpeljal dualistično preureditev monarhije ter s tem zajamčil celovitost dežel krone sv. Štefana. Po drugi strani pa je tako občutno zmanjšal možnosti manevriranja v politiki do južnih Slovanov, ki so še naprej ostali razdeljeni med dve državni polovici. Slovenci so na Dunaju veljali za »cesarju in cesarski hiši zvest in vdan narod«. Po mnenju zgodovinarja dr. Franca Rozmana naj bi bil prav Franc Jožef najbolj priljubljen habsburški vladar pri Slovencih. Zdi se, da bi mu pri tem lahko konkurirala le Marija Terezija. Potrebno je priznati, da smo se Slovenci v počasnem razvoju monarhije lahko izoblikovali kot narod in prav pod Francjožefovo vladavino začeli stopati po poti parlamentarizma.

Ob zaključku že omenjene uvodne dobrodošlice cesarju Francu Jožefu iz leta 1900 mu je celo pesnik Gregorčič nekoliko preroško svetoval:

Krepko podpiraj naš razvoj:
Če čuvaš nas si kot Slovene,
Podance si gojiš ognjene,
S tem trdno tu si zidaš bran,
S tem hrabro vstvarjaš si krdelo,
Ki za Te pojde v boj veselo,
Ko boja nam napoči dan!

Na Slovenskem danes ni čutiti tiste evforije za cesarjem, ki včasih prav nekritično in predvsem utilitaristično, preveva dežele v Republiki Avstriji. Tam se presneto dobro zavedajo pomena nekdanjega »večnega cesarja« in njegovih Habsburžanov za razvoj turizma ter posledično za polnjenje državne blagajne. Ob stoletnici smrti so mu na Dunaju posvetili kar pet razstav, tudi osrednjo »Der ewige Kaiser. Franz Joseph I. 1830–1916« (Večni cesar) v elitni Österreichische Nationalbibliothek (Avstrijski državni knjižnici). Pohitite na Dunaj, zaprli jo bodo že čez teden dni.

Pred dnevi je založba ZRC SAZU bralcem predstavila nov zbornik raznolikih in poglobljenih študij o cesarju Francu Jožefu. Izdaja sovpada s stoto obletnico smrti sivolasega »očeta narodov«. Gre za uravnoteženo mešanico prispevkov desetih avtorjev, ki pripadajo vsem generacijam naših zgodovinarjev. Franc Jožef je tako končno dobil svojo biografijo izpod peresa slovenskih avtorjev. V njej so podrobno popisali rodbinsko zgodovino, vladarjevo življenjsko pot ter izvrstno ujeli duh tedanjega časa in srednjeevropskega prostora. Velja jo vzeti v roke!

 
Značke:

26 komentarjev

  • Zelo izčrpno. Manjka pa bistvo o njegovi osebnosti, ki sem ga prebral v biografski knjigi. Imel je zelo močno mamo. Bil je mamin sinko, nikoli se je ni otresel. Vladala je preko njega in njegovih svetovalcev, naredila je iz njega pridnega pussya, birokrata, rigidneža, ki je imel premalo pameti in modrosti, da bi si sam izbral dobre svetovalce. Radoživa Sissi je bila njegov antipol. Seveda zakon ni laufal. V viharnih časih je vlekel

  • napačne poteze: recimo proti Madžarom, Čehom, Slovencem. Ni bil voditelj. Bil je absolutistični rigidnež. Zato je prihajalo do revolucij in atentatov. Ne more biti vodja nekdo, ki se psihološko nikoli ne oddalji od materinega krila. Slovenci smo zametke hlapčevsko – mafijske rigidnosti in teroristične krutosti pridobili v njegovih časih. Nostalgičen slovenski Pogled nanj je malikovalski in neznanstven.

    • Janez Gorenc

      Ja, se kar strinjam. Zato smo tudi tako hitro pograbili priložnost in častili (ter še vedno častimo) drugega ewige vodjo, ki je paradiral naokoli v beli maršalski uniformici. OK, ta slednji je imel 150 kg in preko 90 rezidenc, FJ precej manj. A vendar…

  • Franc Zabukošek

    Ostaja pravilo, da se o mrtvem govori samo dobro, seveda ne laskavo, ampak pravično. Hvala g. Podberšiču za opozorilo na cesarja, ki je bil za Slovence po zaslugah kot vladar očetovski.
    Slovenci smo v času njegove vladavine pridobivali samobitnost in dostojanstvo v večnacionalni državi. Pridobivali smo tudi infrastrokturno dobrino kot je izgradnja južne železnice, ki je v času njegove smrti pripeljala do Celja.
    To je pomembna dediščina skupne države avstroogrske, ki jo Slovenci brez ideologije lahko cenimo, kljub potrebi za uveljavljanje narodnih pravic kot so bili tabori.
    Da je bilo spoštovanje cesarja kljub temu pri Slovencih prisotno dokazuje tudi obeležje na župnijski cerkvi v Dramljah ob njegovi prisotnosti na manevrih 1.set. 1891. leta. Bil pa je tudi leta 1883 v Šentjurju, kjer ga je župan, skladatelj in zdravnik dr. Gustav Ipavec pozdravil v slovenščini. Ob 100. letnici smrti bi bilo dobro to obeležiti v skladu z negovanjem dediščine, ki omogoča trajnostni razvoj naroda, ki je postal nacija z samostojnim državljanstvom.

  • Gospod Zabukošek,korektno ste se odzvali na ponujeno temo,predvsem se je ob drugem odstavku vašega prispevka vredno zamisliti!

  • Nobenih podatkov ne zasledim koliko ljudi je cesar obsodil s smrtno kaznijo, kajti bil je zelo krut v tistih romantičnih časih, ko so se narodi vzpostavljali s takratnim družbenim inženiringom. Ali je dal pobiti nekaj 100 ali celo nekaj tisoč svojih državljanov, ker so bili revolucionarji in teroristi?

    • pavel, tvoja obravnava Franca Jožefa je neodmerjena in nedostojna. Habsburška Avstrija je v njegovem času na evropskih tleh gotovo med najbolj miroljubnimi evropskimi državami. Ko se je borila, se je v glavnem branila. Revolucionarje, ki so na ulicah rušili obstoječi red, so pač zapirali. Oborožene upore so zatirali z orožjem. To je povsem legitimno, tako se povsod dela tudi danes. Razen tega je Austroogrska v 19. stoletja imela že parlament in vlade, torej vladanje cesarja ni bilo absolutno. Torej tudi odgovornost ne.

      • Nedostojna? Cesarja je treba gledati realno. Preberi si kakšno biografijo, ki ni roza avstrijska.
        Franc Jožef je najbolj odgovoren za ww1 in za propad habsb. cesarstva.

        Otročje gledaš politike: v enih vidiš absolutno dobroto in popolnost, v drugih pa absolutno zlo. Dalj iz Slovenije zaplavaš, več objektivnosti si zmožen. Razen v zda.

        • Ah ja, vsega hudega je kriv ubogi Franc Jožef, ja. In ti meni očitaš neobjektivnost, ja, ta pravi. V primeri z vladavino Tita je bila vladavina Franza Jožefa višek normalnosti. Tudi v primerjavi s Karađorđevići, do katerih osebno nisem sovražen, se je slovenstvo pod Habsburžani razvijalo vendarle bolj v stiku z razvito Evropo, ali če hočeš, napredno.

          • Ne vsega. Je pa kot mogočen vodja za veliko stvari kriv. Katoliški klasični liberalec pravi, da “oblast pokvari, absolutna oblast pa pokvari absolutno”. To velja tudi za sedanja kranjsko provinco, ki so jo socialistični politiki absolutno skvarili zadnjih 26 let.

          • Ooo, še dobro, da nisem iz kranjske province (kot Pavel), pa mi kvarni socialistični politiki ne morejo škodovati 😀

            Tudi kranjska klobasa ni več tisto, kar je bila 😉

  • Izčrpna, lepa predstavitev. Osebno bi bil celo, glede odnosa krone do narodov monarhije, manj kritičen od avtorja. Slovenstvo se je v času njegove vladavine, od pomladi narodov do 1. svetovne vojne, vendarle lepo razvijalo in emancipiralo.

    Pomislimo, gre za čas nacionalnih prebuj in nacionalizmov. Če bi dinastija povlekla z rastočim nemškim nacionalizmom, bi slovanski narodi na tenko piskali. Pomislimo, kaj se je dogajalo z manjšimi narodi znotraj bolj “naprednih”, duhu časa prilagojenih in v industrijski razvoj bolj zagledanih vladavin, recimo na Angleškem in Francoskem.

    V kulturnem smislu je cesarska Avstrija cvetela pod njegovo vladavino, Dunaj pa je osrednje evropsko središče v času fin de siecla oz. secesije.

    Franc Jožef je bil konzervativec in to na žlahten način. Odgovoren voditelj. Čeprav je v njegovem zakonu škripalo, je na svoj način vihravo, svobodnjaško ženo Elisabetho ( Sissy) vedno ljubil. Bil je človek čvrstih navad. Najraje od vsega je jedel Tellerfleisch, torej govedino iz juhe s prilogo hrena in kuhane zelenjave.

    Na robu slovenskega narodnega ozemlja imamo dvorec Miramar, kjer je bival legendarni tragično umrli brat Maksimiljan s svojo ženo. ( Samo ena od velikih družinskih tragedij, ki jih bil Franc Jožef kot cesar deležen). Njegov maršal Radetzky je imel dvorec, ki mu danes rečemo Tivolski grad, kjer je nekaj časa na starost tudi živel. Žal nič v Ljubljani danes ne spominja na to pomembno zgodovinsko podrobnost. Polk Kranjskih Janezov je imel pri cesarju Francu Jožefu posebno mesto in status.

    Slovenci so ga imeli radi. Dinastijo Habsburžanov so imeli za svojo, ne za tujo. Kot to hočejo videti nacionalistično opredeljeni ljudje, pa kasneje seveda komunisti. Tudi to smo uspešno izbrisali iz spomina naroda.

    Blizu oltarja je danes sin Franca Jožefa, zadnji tragični cesar Karl ( mlad umrl v izgnanstvu na Madeiri), tudi oče pokojnega Otta von Habsburga, ki je bil do Slovanov in Slovencev, podobno kot v atentatu ubiti Franz Ferdinand, še posebej naklonjen.

    • Elizabeta je bila toliko vihrava kot je bil FJ rigiden. Zaljubljenost je dostikrat v skrajnih nasprotjih. Namesto, da bi človek sam zgradil svojo optimalno osebnost, se je lažje zaljubiti v to kar nisi.
      Oba sta imela svoje ljubimce, oba sta bila prešuštnika in “zgledna” kristjana. Sploh za habsburški PR.

    • Le zakaj se je podrejenim okrog tega Firerja dogajalo toliko tragedij. Le kakšen oče je bil sanjavemu in ekscesnemu sinu Rudolfu, ki se je vedno očetu upiral…. Ni vse usoda, je tudi osebna krivda FJ.

    • Popravek: Karl, zadnji habsburški cesar, seveda ni bil sin Franca Jožefa. Ampak pranečak. Se opravičujem za kiks.

  • Ena sekta nacionalistov Slovenije fantazira o Venetih in celo, da smo Slovenci čisti potomci Keltov kraljevine Norik. Druga sekta nacionalistov Slovenije pa malikuje habsburžane. Sigurno smo bili takrat Slovenci glede na Evropo ali celo na ves svet dosti bolj pomembni.
    A je treba gledati, da je Franc Jožef s svojo rigidnostjo dejansko generiral revolucijo in nacionalizme, socializem in tudi ww1.

  • Splošno znano v Evropi je, da je bila Avstro ogrska najbolj demokratična država v tedanji Evropi.

    Od demokratične drže smo imeli Slovenci veliko korist:

    ohranili smo slovenski jezik, slovensko šolstvo, slovensko poveljevanje v tedanji vojski, slovenske časopise, knjige. Tudi vsi uradni dokumenti so bili v slovenskem jeziku.

    Škoda, da je atentat na Ferdinanda preprečil uresničitev njegove zamisli, da bi Slovenci ( enako drugi narodi)dobili svojo federalno enoto kot predhodnico svoje samostojne države.

    Potem ne bi bilo prve svetovne vojne in ne komunistične revolucije na Slovenskem.

  • Splošno znano je tudi, da je bil tedanji vrednotni nivo slovenske skupnosti ( delavnost in poštenost)primerjalno z balkanskimi narodi znatno višji, kar je omogočalo demokratičen nivo življenja.

  • Vincencij

    Zasebno je imel nesrečno življenje.

  • svitase

    Lani ali v začetku tega leta, je bil objavljen v Delu obširen prispevek, ki je argumentirano opozoril, da smo Slovenci lahko Avstro ogrski hvaležni za marsikaj, saj ne bi mogli v nobeni drugi državi v tedanji Evropi, ohraniti takšno samobitnost in kulturno etično bit kot v okviru Avstro ogrske.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI