Kralj

Jernej Kurinčič 20.11.2016 8:210 komentarjev
 

kristus kralj vesoljstva„Reši sebe in naju!“

Vedno znova me preseneti, kako zelo je evangelij nabit z ironijo. Ne samo v besedah, ampak dejansko. Iz Jezusa se na križu vsi delajo norca, da je rešil druge in naj reši druge. Delajo norca, pri tem pa hkrati razglašajo najpomembnejše dejstvo sveta: Jezus rešuje! On lahko reši, za zemeljsko in večno življenje – in tudi bo rešil! Ne da se ustaviti niti za ceno svojega življenja. Za ljudi na Golgoti je bilo Jezusovo križanje skrajna sramota, teater drhali, za njegove najbližje nedojemljiva tragedija, ampak zanj – kot nas opozarja evangelist Janez – pa je bilo najprej poveličanje. Slava. In če ne bi hkrati trpel izdajstva in zapuščenosti, stavim da bi se nasmehnil. Kako neverjeten je božji načrt, kako osupljivo paradoksna je njegova previdnost: ljudje so ga hoteli odstraniti, izbrisati, osramotiti, ampak Jezus je v tem trenutku dokončno zavladal. Do konca pokazal, kdo je v resnici. In nam hkrati razložil, kdo in kakšen je naš Bog. Razložil – ne z učenimi besedami, ne s prodornostjo, ne z navdihom, ampak živo zapisal v zgodovino s svojim telesom. Beseda je meso postala – ponovno. S svojim križem in vstajenjem nam Jezus kaže, da je on nepreklicen in neuničljiv vladar. Da je položaj vedno in vsekakor v njegovih rokah. Da ne moremo narediti ničesar, zaradi česar bi nas izpustil, obupal nad nami, se razočaran obrnil stran. Ker iz oči v oči z nami sprejema vse, kar mu damo, kar mu naložimo, celo kar vržemo vanj. Da sem kvečjemu jaz sam tisti, ki se bo obrnil, zatajil, se zgrbil v sramu – ampak on bo ljubeznivo prišel za mano in me povabil nazaj. Da tudi v svetovnem merilu stvari trdno drži v svojih rokah: koliko kraljestev in ideologij si je že bolj ali manj odkrito pripisovalo božje lastnosti in sebe razumelo kot večna – ampak na koncu so propadla in se pozabila. Jezus pa ostaja, s suverenostjo nekoga, ki se zaveda lastne oblasti in moči. Tako suverenostjo in gotovostjo, da je ni treba razkazovati, ni treba uveljavljati, ni treba razglašati. Ki preprosto je, v ozadju vsega zemeljskega zaganjanja in bojevanja za vpliv, sredstva, oblast, besedo, preživetje … Oblast, ki je od vedno – in bo vedno trajala. Ki je nihče ne more uničiti, niti ogroziti. Oblast, ki v resnici poskrbi za nas – in za vse, kar potrebujemo. Tista varnost, ki jo poznamo še iz najmlajših let od mame in ki jo vedno znova iščemo v svetu – pa smo vedno znova razočarani. Pri njem je zares – in je zanjo pripravljen plačati ceno svoje krvi. On je skala, ki se ne premakne – se ni premaknila in se ne bo nikoli premaknila, pa čeprav ob njo butajo še tako visoki valovi. In če zlezemo na njegov hrbet, bomo na varnem; če se skrijemo za njim, nas streli sovražnika ne bodo dosegli. Na njem temelji naše upanje, na njegovi smrti za nas, na njegovi pravičnosti. Ampak on nas ne vabi samo na varno – vabi nas, da smo njegovi partnerji. Njegovi soborci. Njegovi vitezi. Vzel nas je za svojo družino in je z nami z ramo ob rami v boju. Kakšno dostojanstvo, kakšen ponos! Noro, ampak Jezus je tisti gospodar, ki pride od dela domov, in najprej za mizo posede svojega hlapca, nas, in nas nahrani s svojim lastnim telesom in krvjo. Še preden dokončno vsemu svetu pokaže, kako nepreklicno vlada, že smemo sedeti za mizo njegove besede in njegovega telesa, pri maši. In kako imenitno bo, če bomo smeli takrat, ko bo zavladal, slišati besede: „Prav, dobri in zvesti služabnik, v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Pojdi v veselje svojega gospoda!“

Besedilo je homilija na nedeljo Kristusa Kralja.

 
Značke:

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI