Psihologija navijanja

Zoran Milivojević 19.11.2016 6:5212 komentarjev
 

Jazbecevi navijaciVečino tekem od športnih do političnih se odvija pred javnostjo. Navijanje ljudstva za eno stran in hkrati proti drugi strani je eden izmed zelo razširjenih pojavov v različnih pogledih družbenega življenja. Glede na to, da je navijanje izvor različnih zelo intenzivnih emocij, od zelo prijetnih do zelo neprijetnih, je dobro razumeti duševne procese, ki delujejo pod pokrovom navijanja.

Osnovni mehanizem pri navijanju je poistovetenje ali identifikacija. V procesu navijanja navijač nezavedno postavlja znak »je enako« med seboj in tistim, za katerega navija. Tisto stran, za katero navijač navija, doživlja kot del sebe, kot neko vrsto »podaljšek« svoje osebnosti in svojega telesa. Ravno zaradi tega včasih navijači naredijo nezavedne gibe, ko pred TV v napeti situaciji gledajo tekme in potem s »strokovno« pomočjo vzklikajo svojim nasvete, kaj morajo nujno narediti v tej situaciji oz. kako bi bilo najboljše narediti v dani situaciji.

Posledica takega psihološkega odnosa je, da je uspeh igralcev na terenu istočasno tudi uspeh navijača pred TV ekranom. Dramo na terenu, kjer se izmenjavajo prednosti enkrat naše in drugič nasprotnikove strani, spremljajo navijačeva intenzivna čustva, od sreče, jeze in žalosti. Cilj vsakega navijača je, da »zmaga«, da je stran, s katero se je poistovetil, na koncu zmagovalna stran. Zahvaljujoč iluziji, da sta on in njegova stran eno, se v odvisnosti od rezultata na koncu tekme pojavljajo različne emocije. V kolikor je oseba ali ekipa, za katero je navijal, zmagala, navijač čuti ponos in zadovoljstvo. Ta čustva so resnični cilj vsakega navijanja. Hkrati pa seveda doživljanje, da smo »mi« boljši od »njih«.

Problem se pojavi, kadar »naša« ekipa ali »naš« tekmovalec izgubi. Ker je tak poraz čustveno doživet kot osebni navijačev poraz, navijač reagira z močnim razočaranjem, nezadovoljstvom, jezo. Ali pa s sramom in občutenjem manjvrednosti.

Po porazu navijač za svoje neprijetna, slaba čustva lahko okrivi tekmovalca, za katerega je navijal. Na eni strani sprejema zadovoljstvo in ponos, ki v resnici prihaja iz uspeha tekmovalca, na drugi strani pa pri neuspehu takoj zavrže nezadovoljstvo, sram, razočaranje in občutek lastne manjvrednosti. V poskusu, da se zaščiti pred neprijetnimi čustvi, se začne distancirati od tekmovalca, za katerega je navijal, in ga začne v celoti kriviti za poraz. Če je prej veljalo pravilo: tvoji uspehi so moji uspehi, velja sedaj, da so tvoji neuspehi samo tvoji! Zato se včasih razočarani navijači zelo okrutni v komentarjih proti osebi ali moštvu, za katero so še malo prej strastno navijali in jih oboževali.

Ko so organizirani v skupine in subkulture, strastni navijači lahko postanejo nasilni do skupine, ki navija za nasprotnega tekmeca. S tem pokažejo »njim«, da čeprav je njihov tekmec trenutno zmagal, da niso boljši od »nas«.

Navijanje je družbeni pojav, v katerem najmočneje prihaja do izražanja tistega dela naše osebnosti, ki ga imenujemo »notranji« otrok. Brez otroškega poistovetenja in doživljanja pripadnosti navijanje sploh ne bi bilo tako privlačno.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.

 
Značke:

12 komentarjev

  • Ravno zdaj, ko je Đoković v polfinalu, mi je moral Milovanović “pokvariti apetit”. 😉

    • Nič ni narobe, če se odrasli človek kdaj sprosti in poveseli kot otrok.
      Velik problem pa je, če kot otrok reagira na javnih mestih (recimo politik, ali vodja UKC), v poslu, v zakonskem odnosu (ko je potrebno pokazati odgovornost, znanje, modrost, zrelost,..) ali pa v starševski vlogi (ko se gre prijatelja otrokom). Važno je ali si “otrok” pol ure (tekma, seks, žurka,..) ali vsak dan več ur življenja (4 ure igranja igric na PC).

      • Če se ne motim, trenutno stroka potegne mejo zasvojenosti ravno pri štirih urah na dan: igranja igric, čepenja na Facebooku, buljenja v TV…

        • Eno je pasivno buljiti in ubijati čas. Drugo je kreativno branje in pisanje.
          Vsekakor pa po teh kriteriji padem jaz pod mejo normale. In verjetno večino novinarjev tudi.

        • Seveda. Če osem ur v službi sediš za računalnikom, ti noben psiholog ne bo rekel, da si zasvojen. Tudi če se osem ur na dan s spletnimi komentarji boriš za spremembe v družbi ne. A v slednjem primeru ti bo marsikdo (z menoj vred, ki, priznam, delam podobno) povedal, da si naiven.

  • Zakaj psihologija ne more videti druge, bistvene plati, plemenitosti športa in navijanja.
    Kjer poraz ne pomeni čustvene depresije in pregona grešnih kozlov, navijaških stampedov in maščevanja, ampak pomeni viteško prenašanje bolečin porazov. S tem se psihologija sploh ne ukvarja. To za te “psiho” znanosti sploh ne obstaja.

  • http://siol.net/novice/siol/psihiatrizacija-druzbe-ne-vodi-k-mentalnemu-zdravju-temvec-povecanju-dusevnih-motenj-309643
    Saj članek govori o skrajnih obnašanjih. Navijanje v športu je sem ter tja normalno, če ne gre za uničevanje nasprotnika. Sicer pa je Kučanova banda slovenski narod v 70ih in 80ih letih uspešno manipulirala in transformirala v navijače. Je pa strašljiva birokratsko skorumpirana psihiatrična stroka.

  • V članku je sicer govora o športnem navijaštvu, a podobno navijaštvo vlada tudi v politiki.

    Vlogo največjih političnih navijačev so prevzeli mediji. Še več: mediji celo določajo pravila igre, diktirajo tempo na igrišču ter prevzemajo vlogo sodnikov in celo izbirajo, kdo bo izločen iz politične igre ali kdo bo vstopil vanjo. Pred volitvami si navijaški mediji upajo samozavestno napovedovati, kdo bo zmagovalec v politični tekmi.

    Ob podžiganju medijev se tudi nekateri volivci poistovetijo z vlogo navijačev na podoben način, kot bi šlo tudi v politiki za športno tekmovanje 🙂

    • Ja, to je tvoja dodana vrednot. Pri klubskem športu mediji v glavnem ne navijajo, razen če so podkupljeni. Pri državnih tekmah pa navijajo mediji.
      Razlika je, da v politiki ni zdravega navijanja, ampak sovraštvo. Njihovi nimajo svobode govora, nikoli ne povejo nič prav in niso tekmeci, temveč sovražniki. Predvsem pa je zelo problematično, da večina volilcev ni odraslih, razumnih in kritičnih oseb.

    • V Sloveniji bi imeli bolj normalno demokracijo, če bi v Partijah SZDL imeli več notranje kritike in pozitivne selekcije. Ter če bi bili volivci odrasle in razumne osebe, ki bi se bolj s svojimi predstavniki ukvarjali in jih krmilili, namesto, da otročje zanje navijajo in zlivajo gorečo smolo na sovražnike. Zato je vsak dan slabše, vseh 26 let.

  • jozekuch

    Ivo Milovanovič vam in nam v športne komentarje vpleta svoja politična prepričanja, poleg tega v njih izkazuje popolno nepoznavanje zgodovine (vrstni red: npr. Kdo in kdaj je izdal voditelje Tigrov itd. postopoma do 1943 itd.).

    Poleg tega prebere en življenjepis nogometaša in ga po svoji poljubni presoji javno pripiše drugemu nogometašu.

    Poleg tega me prosi, da mu na njegov javno objavljeni rtv e-naslov ne pošiljam več sporočil.

    Ker prispevam 11 eur na mesec k njegovi plači….
    Pričakujem javno opravičilo bralcem/gledalcem.

  • Kdor hujska proti neki strani je prav tako navijač. Žal tega področja gospod psiholog (morda namenoma) ni obdelal.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI